Jedro

Samopomoč je izjema od pravila o posestnem varstvu, zato jo je treba interpretirati restriktivno, vendar v okviru izkazanih okoliščin, v katerih je obstajala nevarnost, ki opredeljujejo, ali je bil časovni razkorak med posegom v posest in izvršitvijo samopomoči dopusten in hkrati nujen ob izkazani neposredni nevarnosti. Izkazani morajo biti vsi elementi iz 31. člena SPZ, ki jih je treba ugotoviti in oceniti glede na okoliščine konkretnega primera, saj se je treba izogniti pretiranim pravnim absurdom, saj vicioznemu posestniku ni mogoče v vseh pogledih dati tako kvalitetno posestno varstvo kot poštenemu posestniku stvari, posebej ob upoštevanju narave navedenega instituta, ki je zgolj začasne narave, da se uredijo posestna stanja. V tem okviru je treba upoštevati tudi splošno pravno načelo, da nobena stranka ne sme zlorabljati pravic za nedopustna ravnanja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je toženka motila mirno posest tožnika pri uporabi nepremičnine parc. št. 572/1 k. o. X (ID znak 001)(1) ter posledično posest nepremičnine parc. št. 572/6 k. o. X (ID znak 002)(2), s tem, ko je preprečila oziroma onemogočila nadaljnjo možnost prostega dostopanja oziroma vožnje z motornimi vozili preko prve omenjene nepremičnine do nepremičnine v lasti in posesti tožnika, t.j. parc. št. 572/6 k. o. X, tako da je dne 23. 10. 2013, nato pa še dne 12. 11. 2013 na severnem delu nepremičnine parc. št. 572/1 k. o. X (ob parcelni meji z južnim delom parc. št. 572/6 k. o. X) sama in s pomočjo svojega moža namestila oziroma obbetonirala navpične kovinske količke (skupno 6) do višine 80 cm, od katerih je v vmesnem času dva tudi obbetonirala, in da je toženka dolžna v roku 3 dni pod izvršbo vzpostaviti prejšnje posestno stanje tako, da s severnega dela nepremičnine parc. št. 572/1 k. o. X, ob parcelni meji z nepremičnino parc. št. 572/6 k. o. X v celoti odstrani 6 kovinskih količkov, tako da v celoti odstrani količke skupaj z betonskimi preprekami, ki obdajajo posamezne kovinske količke, s tem, da se toženki prepoveduje s ponovno namestitvijo kakršnih koli preprek (v obliki namestitve količkov in drugih ovir) ali s podobnim motilnim ravnanjem tožniku omejiti oziroma odvzeti posest ter možnost uporabe nepremičnine parc. št. 572/1 k. o. X ter s tem onemogočiti oziroma oteževati prost in neoviran dostop do nepremičnine parc. št. 572/6 k. o. X (točka I). Prvo sodišče je tožniku naložilo, da je dolžan toženki povrniti stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v višini 358,50 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka do plačila (točka II).

Tožnik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku(3) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in v pritožbi v nadaljevanju navaja, da prvo sodišče v razlogih sklepa ugotavlja, da je količke na nepremičnini parc. št. 572/1 k. o. X odstranila M. P. in da je takšno dejanje tožnik odobraval, ker je bilo izvedeno v njegovo korist. Tudi če bi bile takšne ugotovitve pravilne, je tožnik upravičen do sodnega varstva posesti, čeprav je moral na podlagi sklepa Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 3100/2011 z dne 15. 2. 2012 na istem delu zemljišča namestiti količke in mu je bilo v bodoče prepovedano, da bi na takšen način z odstranitvijo količkov posegel v posest toženke. Tudi če bi toženec odstranil količke, je imela toženka ustrezno sodno varstvo, saj bi na podlagi citiranega sklepa zoper tožnika lahko vložila izvršilni predlog. Takšnega sodnega varstva toženka ni uveljavljala. Toženka je z namestitvijo količkov spremenila večmesečno posestno stanje, prvo sodišče pa ni pojasnilo razlogov, zakaj bi tožnikovo ravnanje predstavljalo zlorabo pravice do sodnega varstva. Dejstvo, da je bila odstranitev količkov izvršena tudi v njegovem interesu, ob pravilni uporabi zakona predstavlja pravno nerelevantno dejstvo. Razlogi v sklepu so sami s seboj v nasprotju, saj prvo sodišče ugotavlja, da tožnikov zahtevek predstavlja zlorabo pravice do sodnega varstva, ker je bilo dejanje storjeno v njegovem interesu, ker je vedel, da morajo biti količki nameščeni in mu je bilo s sodno odločbo prepovedano, da bi količke odstranil, po drugi strani pa prvo sodišče ugotavlja, da toženka v izvršilnem postopku na podlagi sklepa II Cp 3100/2011 ne bi uspela. Prvo sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje, da toženka vse od 10. 7. 2013 do 20. 10. 2013 ni bila v S., ker je bila na dopustu v Č. G. V postopku toženka ni predložila nobenega verodostojnega dokaza, ki bi navedeno odsotnost potrjeval. Toženka ni predložila prijave pri pristojni policijski postaji v Č. G., saj takšno prijavo zahtevajo črnogorski predpisi za neprekinjeno bivanje v Č. G. več kot tri mesece. Prvo sodišče bi moralo narediti dodatne poizvedbe pri družbi T., ali je bila telefonska številka toženkinega zakonskega partnerja aktivirana v spornem obdobju od 10. 7. 2013 do 20. 10. 2013 v domačem ali tujem omrežju, na podlagi navedenih podatkov pa bi bilo mogoče ugotoviti, ali sta se toženka in njen mož v spornem obdobju nahajala v Č. G. Prvo sodišče bi moralo kljub negativnemu odgovoru družbe T. d.d. na podlagi 10. člena ZPP od te družbe zahtevati, da se mu posredujejo navedeni podatki. Prvo sodišče se v sklepu sklicuje na potrdilo delodajalca toženke, ki ga je toženka nepravočasno predložila ob zaslišanju. Tožniku potrdilo ni bilo vročeno, zato mu je bila kršena pravica do izjave. Svojo dokazno oceno glede trajanja dopusta toženke v Č. G. je prvo sodišče gradilo predvsem na izpovedbi hčere toženke T. V., njenega moža J. V. in njene družinske prijateljice L. M. S. Sklepa v tem delu ni mogoče preizkusiti, saj sodišče ne pojasni, zakaj je sledilo izpovedbam teh prič. Prvo sodišče je izpovedbam prič tožnika vzelo verodostojnost, ker so v sorodstvenem razmerju s tožnikom, na enak način pa ni obravnavalo prič toženke. Tožnik in njegova izvenzakonska partnerka sta verodostojno izpovedala, da se je toženka vrnila iz Č. G. avgusta 2013 in bila večji del septembra v S. V. P., ki živi v isti hiši kot toženka, je navedeni izpovedbi potrdila, ker je imela zapisano, da je toženki dala denar za vodo in plin 20. 9. 2013, naslednje plačilo pa je bilo 17. 10. 2013. Prisotnost toženke v Sloveniji je potrdila tudi T. V. in A. Z. Izpovedba T. V. je neživljenjska, saj je o odstranitvi količkov takoj obvestila policijo, toženka pa je od L. M. S. dne 12. 7. 2013 prejela sms sporočilo, v katerem jo obvešča, da je vse v redu pri njihovi hiši, ob tem, da je priča zanikala, da bi poslala toženki sms sporočila. Očitno je med pričama in toženko obstajal dogovor o obveščanju o morebitnih posestnih spremembah na spornih parcelah. Toženka v svoji izpovedbi ni omenila, da jo je med letovanjem v Č. G. hči obiskala, zato je neresnična izpovedba priče T. V., da je toženki dostavila položnice v obračun oziroma da ji je poslala položnice za obratovalne stroške v zvezi s hišo. Toženka je pustila hčeri denar, da te stroške sama plača. Nobenega razloga ni, da hči ne bi sama opravila preprost izračun za V. P. in ji izročila oziroma pustila položnice s takšnim obračunom. Tudi če takšnega obračuna ne bi bila sposobna narediti, bi lahko obračun opravila preko telefona s svojo mamo, s katero je bila po njunih izpovedbah v pogostih stikih. Glede na obračune, ki jih je v spis vložila priča V. P., na katerih so lastnoročni zapisi toženke, je izpoved T. V. neresnična, še posebej v delu, ki se nanaša na pomembno pošto, ki naj bi jo poslala očetu v Č. G. Oče v svoji izpovedbi o navedeni pošti ni vedel povedati ničesar. Samopomoč, ki jo je izvedla toženka, ni bila dopustna, ker nevarnost ni bila neposredna, pri čemer prvo sodišče ugotavlja, da toženka ni natančno pojasnila, da bi bili količki nameščeni ravno iz razloga nevarnih voženj s strani tožnika in drugih uporabnikov poti in da bi na ta način dokazala nevarnost, ki je neposredno grozila. Toženka ni konkretizirano navedla nevarnih voženj, postavitev količkov ni bila sorazmerna z okoliščinami, v katerih je obstajala nevarnost. Zmotna je ugotovitev prvega sodišča, da je tožnik dejstvo nevarnih voženj priznal. Količki ne morejo služiti preprečevanju nevarnih voženj, služijo le preprečevanju neoviranega dostopa do nepremičnine tožnika.

Toženka je vložila odgovor na pritožbo, v katerem predlaga, da se pritožba zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Sklep sodišča prve stopnje nima formalnih pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogel preizkusiti, ima razloge o odločilnih dejstvih, ti razlogi pa niso nejasni ali med seboj v nasprotju, kot to zmotno zatrjuje pritožba. Prvo sodišče je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje potrdila delodajalca toženke glede njene odsotnosti ni vročilo tožniku, že iz pritožbenih navedb pa izhaja, da se je prvo sodišče (le) sklicevalo na navedeno potrdilo, ki ga je na vpogled predložila toženka, svojo dokazno oceno pa je naredilo na podlagi drugih dokazov, kar izhaja tudi iz obrazložitve sklepa. Navedena kršitev postopka zato ni vplivala na zakonitost izpodbijanega sklepa. Prvo sodišče navedenega potrdila tudi ni sprejelo v dokazni sklep, tožnik pa tudi na naroku, ko je bilo potrdilo izročeno prvemu sodišču na vpogled, (4) kakor tudi ne kasneje, ni ugovarjal takšnemu ravnanju prvega sodišča, zato se v pritožbi ne more več sklicevati na navedeno kršitev (prvi odstavek 286. b člena ZPP). Ni bilo tudi zakonskih pogojev(5) (glej X. poglavje Zaščita tajnosti, zaupnosti in varnosti elektronskih komunikacij ter hramba podatkov o prometu elektronskih komunikacij-Zakon o elektronskih komunikacijah), ki bi dopuščali poizvedbe o opravljenih telefonskih klicih za tretjo osebo, ki ni sodelovala v pravdnem postopku, še posebej glede na okoliščine konkretnega primera, ob tem, da je odločitev v postopku motenja posesti le začasne narave, do odločitve v petitorni pravdi.

Sodišče daje posestno varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje. Pri tem se ne upošteva pravica do posesti in dobrovernost posestnika (prvi odstavek 33. člena SPZ). Tudi posestnik, ki je pridobil posest s silo, naskrivaj ali z zlorabo zaupanja, ima pravico do varstva, razen nasproti tistemu, od katerega je na tak način prišel do posesti, če je ta izvrševal dovoljeno samopomoč iz 31. člena SPZ (drugi odstavek 33. člena SPZ). Posestnik ima pravico do samopomoči proti tistemu, ki neupravičeno moti njegovo posest, ali mu jo odvzame. Pogoj pa je, da je nevarnost neposredna, da je samopomoč takojšnja in nujna ter da način samopomoči ustreza okoliščinam, v katerih obstaja nevarnost (33. člen SPZ). Samopomoč je izjema od pravila o posestnem varstvu, zato jo je treba interpretirati restriktivno, vendar v okviru izkazanih okoliščin, v katerih je obstajala nevarnost, ki opredeljujejo, ali je bil časovni razkorak med posegom v posest in izvršitvijo samopomoči dopusten in hkrati nujen ob izkazani neposredni nevarnosti. Izkazani morajo biti vsi elementi iz 31. člena SPZ, ki jih je treba ugotoviti in oceniti glede na okoliščine konkretnega primera, saj se je treba izogniti pretiranim pravnim absurdom, saj vicioznemu posestniku ni mogoče v vseh pogledih dati tako kvalitetnega posestnega varstva kot poštenemu posestniku stvari, posebej ob upoštevanju narave navedenega instituta, ki je zgolj začasne narave, da se uredijo posestna stanja. V tem okviru je treba upoštevati tudi splošno pravno načelo, da nobena stranka ne sme zlorabljati pravic za nedopustna ravnanja. Ob upoštevanju materialnopravnih predpisov in okoliščin konkretnega primera pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev prvega sodišča zakonita in jo šteje kot (pravno) pravično.

Iz sklepa Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 3100/2011 izhaja, da je tožnik odobril, da se količki, ki so bili takrat nameščeni na spornih parcelah, odstranijo, pred odstranitvijo je grozil toženki z odstranitvijo količkov, zato mu je bilo naloženo, čeprav sam ni odstranil (vseh) količkov, da vzpostavi prejšnje posestno stanje. Navedeno obveznost iz sklepa je tožnik izpolnil. Iz citiranega sklepa še izhaja, da je tožnik pridobil posest na tem delu zemljišča naskrivaj in z zlorabo zaupanja, na enak način pa je pridobil posest tudi potem, ko je njegova teta M. P. v starosti 67 let, (6) kot je izpovedovala, odstranila količke iz nepremičnine, na način, da se je ulegla in jih požagala s strojno žago in to naslednji dan, ko je tožnik po lastni izpovedbi odšel na tedenski dopust. Tožnikova teta je odstranila količke, ki jih je namestil tožnik, 13. 7. 2013 ali 14. 7. 2013. Pritožbeno sodišče sledi dokazni oceni sodišča prve stopnje, da je toženka izvedela za odstranitev količkov šele 20. 10. 2013, ko se je z možem vrnila z dopusta v Č. G., pri čemer je prvo sodišče pravilno sledilo izpovedbi toženke in pričam, ki ji je predlagala, katerih verodostojnost ni izključena iz razloga, ker so v sorodstvenem oziroma prijateljskem razmerju s toženko. Prvo sodišče je obrazloženo pojasnilo razloge, zaradi katerih je sledilo izpovedbam T. V. in L. M. S. in ne tožniku in pričam, ki jih je predlagal. Priči sta prepričljivo pojasnili, da toženke nista obvestili o motilnem ravnanju, ker je nista želeli pokvariti dopusta, zato okoliščina, da je hči prijavila protipravno (motilno) ravnanje na policijsko postajo, še ne dokazuje, da je bila o tem obveščena tudi toženka. Tudi v zvezi z računi je bilo s strani prvega sodišča podrobno pojasnjeno, da je priča V. P. prejemala račune od toženke pred vhodom v stanovanje, sama pa je pustila kuverto na okenski polici v veži. T. V. je potrdila, da je toženka med odsotnostjo vedno pustila denar za poravnavo računov, obračune pa je vedno naredila toženka sama. Ko je priča avgusta 2013 obiskala starša, je toženki izročila račune, ki je tudi naredila obračun, enako tudi za september 2013, ko je priča toženki poslala račune po pošti. Zakaj bi bilo takšno ravnanje neživljenjsko, glede na to, da je toženka delala obračune, pritožba prepričljivo ne pojasni. Okoliščina, da se mož toženke ni spomnil, da je prejel pomembno poštno pošiljko in da toženka, ki o tem ni bila posebej vprašana, ni izpovedala, da jo je v Č. G. obiskala hči, odločilno ne vpliva na verodostojnost izpovedbe priče. Prvo sodišče je na podlagi navedenih izpovedb pravilno ugotovilo, da v postopku ni bilo dokazano, da bi toženka dopust v Č. G. prekinila in da bi bila doma v obdobju od 30. 8. 2013 do 20. 9. 2013. Toženka je namestila količke 21. 10. 2013, ko se je vrnila iz dopusta. Iz njene trditvene podlage izhaja, da je bila namestitev količkov potrebna zaradi nevarnosti vožnje tožnika in njegovih strank, pravilna pa je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tem trditvam tožnik ni oporekal, pritožbeno sodišče pa ocenjuje, da je bila z izvrševanjem voženj s strani tožnika in njegovih obiskovalcev izkazana neposredna nevarnost, da je bila samopomoč nujno potrebna, bila je tudi takojšnja, glede na okoliščine primera, predvsem pa način samopomoči ustreza okoliščinam, v katerih je obstajala nevarnost. Sporni del nepremičnine je predmet motenjskih sporov med pravdnima strankama in njunih sorodnikov, kar le dodatno potrjuje, da je toženka ravnala v okviru dovoljene samopomoči in to takoj, ko je bila samopomoč objektivno mogoča. Nepravilna ugotovitev prvega sodišča, da toženka s predlogom za izvršbo zoper toženca ne bi uspela, ni vplivala na zakonitost izpodbijanega sklepa, pritožbeno sodišče pa je tudi upoštevalo, da je šlo v konkretnem primeru za ofenzivno samopomoč, ko je toženka odvzela tožniku protipravno pridobljeno posest. Pritožbeni razlogi niso bili utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (353. člen v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP).

S tem, ko je bila pritožba zavrnjena je bil zavrnjen tudi tožnikov predlog za povrnitev pritožbenih stroškov. Tudi toženka ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov, saj se v odgovoru na pritožbo ni vsebinsko opredelila do relevantnih dejstev, s katerimi je pritožba izpodbijala sklep sodišča prve stopnje. Iz navedenega razloga toženka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Op. št. (1): V nadaljevanju parc. št. 572/1 k. o. X. Op. št. (2): V nadaljevanju parc. št. 572/6 k. o. X. Op. št. (3): V nadaljevanju ZPP.

Op. št. (4): Glej zapisnik z naroka z dne 8. 7. 2014 stran 45. Op. št. (5): Zato T. utemeljeno ni posredoval sodišču prve stopnje navedenih podatkov.

Op. št. (6): Glej tudi tretji odstavek zapisnika z glavne obravnave z dne 12. 9. 2014, stran 55, iz katerega izhaja, da je priča prosila, da bi ob zaslišanju lahko sedela, kar ji je sodnica dovolila.