Jedro

Tridesetdnevni rok je treba uporabiti tudi pri tožbah iz prvega odstavka 4. člena ZUS-1.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže. III. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijanim aktom na predlog, ki ga je podal A.A. iz medija C., odločila, da se prosilcu dovoli snemanje oziroma fotografiranje začetka predobravnavnega naroka in začetka naroka za izrek kazenske sankcije ali glavne obravnave v kazenski zadevi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. III K 28491/2017, obd. B.B. in soobd., ki bo 10. 10. 2018 ob 10:00 uri (1. točka izreka); da izdano dovoljenje velja tudi za snemanje začetkov zasedanj vseh nadaljnjih narokov oziroma nadaljevanj glavne obravnave in za ustno razglasitev odločitve v omenjeni zadevi (2. točka izreka); da mora biti snemanje oziroma fotografiranje izvedeno s prostora, ki ga zato določi sodnik, in ob upoštevanju sodnikovih navodil, ter da sodnik snemanje dopusti v obsegu, ki je potreben za pravilno obveščanje javnosti in na način, ki najmanj ovira potek postopka (3. točka izreka); da zvočno snemanje ni dovoljeno, razen v delu, ki se nanaša na izrek ali/in obrazložitev ustne razglasitve odločitve, če to izrecno dopusti sodnik, ki vodi postopek (4. točke izreka); ter da mora ekipa medija pol ure pred začetkom obravnave na sodišču izkazati svojo identiteto ter predložiti to odločbo ter podatke o uporabnikih dovoljenj v vpogled (5. točka izreka).

2. V obrazložitvi izpodbijanega akta se toženka opira na določbe 285. 285. a, 301. in 305. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in 17. člena Sodnega reda (v nadaljevanju SR). Med drugim navaja, da za ustrezno obveščanje javnosti ni potrebno snemanje celotnega predobravnavnega naroka in naroka za izrek kazenske sankcije ali glavne obravnave, zato se dovoljenje za snemanje omeji na način, kot je določen v izreku.

3. Tožnika se s tako odločitvijo ne strinjata in zoper njo vlagata tožbo, v kateri sodišču predlagata, naj tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter bodisi zadevo vrne toženki v ponoven postopek bodisi v sporu polne jurisdikcije odloči, naj se zahtevi tožnikov za slikovno snemanje celotnih glavnih obravnav v navedeni kazenski zadevi v celoti ugodi.

4. V tožbi med drugim navajata, da je toženka z izpodbijanim aktom odločila o njunem predlogu, da se jima v celoti dovoli snemanje glavnih obravnav v navedeni kazenski zadevi. Trdita, da je odločba izdana mediju C., kamor spada spletni medij D., katerega izdajatelj je družba E. d. o. o. in informativna televizija F., katere izdajatelj je prvi tožnik, ter da na podlagi izpodbijane odločbe lahko na obravnavo pristopijo novinarji in ekipa obeh omenjenih medijev. Navajata še, da je toženka v zvezi s ponovno prošnjo za snemanje celotne glavne obravnave, ki jo je podal drugi tožnik osebno kot novinar in v imenu prvega tožnika, z elektronskim sporočilom z dne 15. 1. 2019 odgovorila, da je bilo dovoljenje za snemanje v navedeni kazenski zadevi že izdano v obsegu, kot izhaja iz izpodbijane odločbe, zato toženka tožnikoma ponovno ni dovolila snemanja celotnih glavnih obravnav.

5. V tožbi uveljavljata, da je izpodbijani akt dokončni upravni akt, ki izpolnjuje vse kriterije iz 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). To utemeljujeta z navedbami, da je bil izdan v izvrševanju upravne funkcije toženke, in sicer trdita, da za tožnika, ki nista subjekta kazenskega postopka, to pomeni, da se v okviru tretjega odstavka 301. člena ZKP in 17. člena SR odloča o njunih upravnih pravicah in pravnih koristih. Navajata še, da je bil izpodbijani akt izdan v zvezi z opravljanjem upravne funkcije predsednika Vrhovnega sodišča, na kar kaže tudi oznaka vpisnika Su in dejstvo, da odločba ne ustvarja materialnih in procesnih učinkov v konkretni kazenski zadevi. V zvezi s tem se sklicujeta tudi na sklepe Vrhovnega sodišča I Up 35/2018 in I Up 459/2008 ter Upravnega sodišča I U 1170/2014. 6. Odpravo izpodbijane odločbe zahtevata tudi na podlagi 4. člena ZUS-1 in 157. člena Ustave RS, v zvezi s čemer navajata, da izpodbijani akt protipravno posega v pravice in temeljne svoboščine drugega tožnika, predvsem v pravico do svobode izražanja v okviru novinarskega poklica, ne da bi bilo zagotovljeno drugo sodno varstvo kot obravnavani upravni spor. Smiselno enako naj bi veljalo tudi za prvega tožnika.

7. Trdita, da izpodbijana odločba posega v njune pravice in pravni interes, kar utemeljujeta s sklicevanjem na Ustavo RS, Konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP), ZKP in SR ter na dejavnost ter zaveze prve tožnice kot informativne televizije in drugega tožnika kot njenega odgovornega urednika in novinarja. Z dovolitvijo snemanja celotnih obravnav bi bi bila zagotovljena njuna pravica do obveščanja in svobode izražanja ter pravica javnosti do obveščenosti. Menita, da toženka arbitrarno in brez jasnih kriterijev odloča o dovoljenjih za snemanje glavnih obravnav, pri čemer izpodbijana odločba ni bila izdana v kontradiktornem postopku, zaradi česar se do zdaj nista imela možnosti izreči o relevantnih okoliščinah in dejstvih.

8. Poudarjata pomen svobode tiska in novinarskega izražanja ter širokega dostopa novinarjev do informacij v demokratični družbi, zato gre glede na vsebino konkretne kazenske zadeve, ki med drugim zadeva tudi pravico do svobode izražanja, za temo, ki je absolutno v javnem interesu, postopek pa naj bi bil pomemben tudi za razvoj sodne prakse na področju sovražnega govora in njegove razmejitve v razmerju do svobode govora. Trdita, da je ta proces široko medijsko pokrivan tudi s stani drugih medijskih hiš in da je dr. B.B. v zvezi z navedenim sodnim postopkom (vsaj) relativna javna osebnost ter da ne nasprotuje snemanju kazenskega postopka. Navajata še, da v skladu z veljavnim SR za slikovno snemanje ni več potrebno soglasje sodnikov oziroma članov senata in da je glede na to, da gre za zadevo javnega interesa, dolžnost toženke, da omogoči javnosti primerno in popolno informiranje o celotnem poteku kazenskega postopka, tožnikoma pa da učinkovita opravljata svoje poslanstvo obveščanja javnosti. Menita, da je izpodbijana odločba tudi v nasprotju z načelom javnosti glavnih obravnav.

9. Hkrati s tožbo sta vložila tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero naj sodišče dovoli snemanje celotnih glavnih obravnav v navedenem kazenskem postopku, in sicer vseh narokov glavnih obravnav, ki bodo v izvedeni v postopku, v celoti, razen koliko bi bilo potrebno po presoji predsednika senata snemanje določenih delov narokov glavnih obravnava odkloniti zaradi varstva poteka samega kazenskega postopka. Predlagata še, da se za primer kršitve navedene obveznosti iz začasne odredbe toženki izreče denarna kazen 100.000,00 EUR, ki se v primeru ponovne kršitve izterja po uradni dolžnosti in hkrati izreče v novem višjem znesku za primer ponovne kršitve, vse dokler seštevek denarne kazni ne doseže 1.000.000,00 EUR, ter da naj začasna odredba velja do pravnomočnega zaključka upravnega postopka.

10. Toženka v odgovoru na zahtevo za izdajo začasne odredbe predlaga njeno zavrnitev.

K I. točki izreka:

11. Pri predhodnem preizkusu tožbe sodišče preizkusi, ali so izpolnjene procesne predpostavke za vložitev tožbe v upravnem sporu. Skladno z drugim odstavkom 36. člena ZUS-1 mora sodišče na procesne predpostavke iz prvega odstavka istega člena paziti po uradni dolžnosti. Po 2. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1 sodišče tožbo zavrže, če je tožba prepozna.

12. Tožnika sta tožbo oprla na 2. člen in prvi odstavek 4. člena ZUS-1. Po presoji sodišča je tožba po obeh navedenih pravnih podlagah prepozna.

13. Po obeh uveljavljanih pravnih podlagah tožnika predlagata odpravo odločbe št. Su 1891/2018 z dne 8. 10. 2018, kar jima dovoljuje prva alineja prvega odstavka 33. člena ZUS-1 oziroma prva alineja drugega odstavka istega člena ZUS-1. 14. Po prvem odstavku 28. člena ZUS-1 je treba tožbo vložiti v 30 dneh od vročitve upravnega akta, s katerim je bil končan postopek. Navedena določba se sicer nanaša le na upravni akt in s tem na vložitev tožbe, ki ima podlago v 2. členu ZUS-1, vendar pa je v prvem odstavku 23. člena izrecno določeno, da rok za tožbo prične teči z vročitvijo upravnega akta stranki, oziroma takrat, ko je bilo storjeno posamično dejanje, s katerim se posega v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika. To pa kaže, da je treba omenjeni tridesetdnevni rok uporabiti tudi pri tožbah iz prvega odstavka 4. člena ZUS-1.1

15. Ker je tožba (tudi na podlagi prvega odstavka 4. člena ZUS-1) uperjena zoper navedeni akt z dne 8. 10. 2018, za presojo pravočasnosti tožbe niso relevantne navedbe o „ponovni prošnji“, ki jo je drugi tožnik osebno in v imenu prvega tožnika vložil 15. 1. 2019, niti da je Urad Vrhovnega sodišča v zvezi s tem istega dne odgovoril, da je dovoljenje za snemanje v kazenski zadevi III K 28491/2017 že izdano z navedeno odločbo z dne 8. 10. 2018. 16. Zaradi narave postopka izpodbijani akt, ki nima pravnega pouka, tožnikoma ni bil vročen po določbah Zakona o upravnem postopku, temveč sta bila z njim seznanjena po elektronski pošti. Po upravnosodni praksi (npr. sklep Vrhovnega sodišča I Up 522/2009) je v takem primeru za presojo pravočasnosti relevantna okoliščina, kdaj sta bila tožnika dejansko seznanjen z izpodbijanim aktom in njegovo vsebino.

17. Glede na okoliščine obravnavane zadeve ni dvoma, da sta bila tožnika z vsebino akta oziroma z zatrjevanim posegom v ustavne pravice seznanjena najkasneje do udeležbe medija ne predobravnalnem naroku dne 10. 10. 2018. Izpodbijani akt je bil namreč izdan na predlog za snemanje in fotografiranje celotne glavne obravnave, ki ga je v zvezi za 10. 10. 2018 razpisanim predobravnalnim narokom v navedeni kazenski zadevi 8. 10. 2018 podal A.A. iz medija C., tožnika, ki sta izdajatelj medija C. (prvi tožnik) oziroma njegov odgovorni urednik (drugi tožnik), pa po tožbenih navedbah štejeta izpodbijani akt za izdan v korist navedenega medija kot celote. Rok za vložitev tožbe je torej začel teči najkasneje 11. 10. 2018. 18. Navedeno pomeni, da je bila tožba, ki je bila priporočeno pošti vložene 29. 1. 2019, vložena po preteku tridesetdnevnega roka in je zato prepozna. Sodišče jo je zato po obeh uveljavljanih podlagah zavrglo že na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

19. Iz drugega in tretjega odstavka odstavka 32. člena ZUS-1 izhaja, da je kot ena izmed procesnih predpostavk za vsebinsko odločanje o predlagani začasni odredbi tudi obstoj dopustne tožbe. Ker ta procesna predpostavka v obravnavanem primeru ni podana, saj je sodišče iz pojasnjenih razlogov tožbo zavrglo, je sodišče zavrglo tudi predlog za izdajo začasne odredbe.

K III. točki izreka:

20. Odločitev o stroškovnem zahtevku temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1. 1 Prim. npr. sklepe Vrhovnega sodišča I Up 30/2018, I Up 79/2015.