Jedro

Ker je tožnik prvostopno odločbo dejansko dobil, je ne glede na napako pri vročitvi imel možnost vložiti pritožbo oz. predlog za obnovo postopka, vendar ob upoštevanju rokov za njihovo vložitev, predpisanih v ZUP.

Izrek

I. Tožba tožnika F.I. ml. se zavrne. II. Tožba tožnice M. (I.) I. se zavrže.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo pritožbo F.I. ml. zavrnila kot neutemeljeno. V obrazložitvi odločbe navaja, da je organ prve stopnje kot prepozno zavrgel tožnikovo pritožbo z dne 5.1.1996, ki jo je vložil zoper odločbo Agencije Republike Slovenije za prestrukturiranje in privatizacijo z dne 6.7.1995, s katero je izdala prvo soglasje k programu lastninskega preoblikovanja K. p.o., Š.pri L. Vlogo z dne 5.1.1996, označeno kot zahteva za razveljavitev odločbe Agencije z dne 6.7.1995, je organ prve stopnje štel za pritožbo zoper navedeno odločbo, ki je bila pritožniku vročena s priporočeno pošiljko, kar izhaja iz podpisane povratnice naslovnika z dne 28.7.1995 o prejemu pošiljke podjetja K p.o.. Ker je bila odločba prvemu tožniku pravilno vročena, je njegova pritožba poslana priporočeno po pošti dne 5.1.1996 prepozna. Tožena stranka se sklicuje na 230. člen ZUP, ki določa, da se pritožba vloži v roku 15 dni, če ni z zakonom drugače določeno. Ker ZLPP ne določa daljšega pritožbenega roka, velja pritožbeni rok 15 dni. V konkretnem primeru je rok potekel 12.8.1995 in je pritožba, ki jo je tožnik vložil šele naslednje leto, dne 5.1.1996, prepozna. Zato jo je prvostopni upravni organ pravilno zavrgel. Tožeči stranki v tožbi uveljavljata tožbene razloge nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in kršitev pravil postopka.

Predlagata, naj sodišče tožbi ugodi in o zadevi samo odloči, ali pa odločbo tožene stranke odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek in odločanje. Tožeči stranki navajata, da odločba o lastninskem preoblikovanju zavezanca tožniku ni bila poslana direktno, temveč mu jo je zavezanec poslal s spremnim dopisom. Zato vročitev ni bila opravljena po ZUP-u in se tožeči stranki niti nista mogli pravočasno pritožiti. Vročitev po posredniku se ne šteje za pravilno vročitev v upravnem postopku. Gre za grobo kršitev postopka, kar pa je tožena stranka v svoji odločbi spregledala. Tudi denacionalizacijski upravičenec je stranka v postopku lastninjenja in bi moral prejeti odločbo Agencije. Zato predlagata razveljavitev odločbe.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

Tožnikova tožba ni utemeljena.

V zadevi ni sporno, da je tožnik dejansko dobil prvostopno odločbo dne 28.7.1995, s priporočeno pošiljko od zavezanca, to je K. p.o. iz Š. pri L.. Ne glede na to, da taka vročitev, kot je bila opravljena, ni bila skladna z določbami ZUP, pa ta nepravilnost nima takega pomena, kot ji ga pripisuje tožnik. Bistveno je namreč, kdaj je tožnik odločbo dejansko dobil (prvi odstavek 98. člena ZUP). Od tedaj dalje je imel možnost vlagati pravna sredstva. Kot oseba, ki ima pravico udeleževati se upravnega postopka kot stranka, bi po preteku pritožbenega roka za stranke, ki so sodelovale v postopku na prvi stopnji, lahko vložil le predlog za obnovo postopka, seveda v roku, kot to določa 5. točka prvega odstavka 252. člena ZUP.

V obravnavanem primeru je tožnik dne 5.1.1996 vložil vlogo, s katero je zahteval razveljavitev odločbe Agencije z dne 6.7.1996. To vlogo je prvostopni organ štel za pritožbo, čeprav je bilo očitno, da je pritožbeni rok za stranke, ki so sodelovale v postopku, že potekel. Agencija bi ravnala prav, če bi potem, ko je ugotovila, da je vloga kot pritožba prepozna, to vlogo obravnavala kot predlog za obnovo postopka po 9. točki 249. člena ZUP, ker tožniku ni bila dana možnost udeležbe v postopku, v katerem bi moral biti udeležen kot stranka. Ker pa se tudi predlog za obnovo postopka, ki je vložen po preteku zakonskega roka, kot prepozen zavrže (drugi odstavek 256. člena), kakšne tožnikove pravice po presoji sodišča niso bile kršena, če je bila njegova vloga zavržena kot pritožba, ne pa kot predlog za obnovo postopka. Tudi kot predlog za obnovo postopka je namreč tožnikova vloga, vložena dne 5.1.1996, očitno prepozna, saj se mu je rok za vložitev takega predloga iztekel 29.8.1995. Sodišče je tožnikovo tožbo zavrnilo na podlagi drugega odstavka 42. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS/77) in prvega odstavka 94. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 65/97 popr).

Poleg tožnika je tožbo vložila tudi tožnica. Ker pa z izpodbijano odločbo sploh ni bilo odločeno o kakšni njeni pravici, saj ni bila izdana na njeno pritožbo, je sodišče njeno tožbo zavrglo na podlagi 3. točke 30. člena Zakona o upravnih sporih (ZUS/77).

Določbe ZUS/77 in ZUP je smiselno uporabilo kot republiški predpis v skladu s prvim odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94)