Jedro

V subjektivnem pogledu ni treba, da se člani hudodelske združbe med seboj poznajo, morajo pa vedeti za obstoj združbe. Za hierarhično urejene hudodelske združbe je značilno, da so osebe, ki so višje na hierarhični lestvici znotraj hudodelske združbe, običajno v stikih zgolj s tistimi, ki so jim neposredno podrejeni.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

II. Obsojenca sta dolžna plačati sodno takso, vsak po 1.000,00 EUR.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Kranju je s sodbo z dne 19. 7. 2013 S. P., D. R., R. B. in V. S. spoznalo za krive storitve kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksploziva po drugem in prvem odstavku 307. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Obsojenemu P. je na podlagi drugega odstavka 307. člena KZ-1 izreklo kazen tri leta zapora, obsojenemu R. štiri leta zapora, obsojenemu B. tri leta zapora in obsojenemu S. osem let zapora. Na podlagi 56. člena KZ-1 je sodišče obsojenemu S. v izrečeno kazen vštelo čas, ki ga je prestal v priporu. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je sodišče vse obsojence oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Obsojenima R. in B. je naložilo tudi plačilo potrebnih izdatkov in nagrade zagovornikov po uradni dolžnosti. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbam zagovornikov obsojenih P., R. in S. delno ugodilo in izpodbijano prvostopenjsko sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo ter obsojenemu P. izrečeno kazen znižalo na dve leti zapora, obsojenemu R. na tri leta zapora, obsojenemu S. pa na šest let zapora. Obsojenega R. je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in odločilo, da potrebni izdatki in nagrada zagovornika, postavljenega po uradni dolžnosti, bremenijo proračun. V preostalem je višje sodišče njihove pritožbe, v celoti pa pritožbi zagovornika obsojenega B. in okrožne državne tožilke, zavrnilo kot neutemeljene in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojenega B. je oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in odločilo, da potrebni izdatki in nagrada zagovornika, postavljenega po uradni dolžnosti, bremenijo proračun.

2. Zoper pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenega S. P. dne 16. 8. 2014 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, in sicer zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Zoper pravnomočno sodbo je dne 20. 8. 2014 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti tudi zagovornik obsojenega V. S., in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona ter bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 1. in 2. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni, podredno pa, da izpodbijano pravnomočno sodbo v celoti ali delno razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve ali druge stopnje v ponovno sojenje.

3. Na zahtevi za varstvo zakonitosti je dne 12. 9. 2014 odgovorila vrhovna državna tožilka, ki meni, da zahteva za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil zagovornik obsojenega S. P., ni utemeljena in predlaga njeno zavrnitev, ker se zagovornik zgolj ne strinja z oceno zagovorov, izpovedb in drugih dokazov, kot sta jo sprejeli nižji sodišči. Na očitke, da sodba sodišča prve stopnje nima razlogov, je vsebinsko odgovorilo pritožbeno sodišče. Okoliščina, da zagovornik v celotnem dokaznem gradivu izpostavlja le določene dele izpovedb in zagovorov ter jih selektivno ocenjuje, ne predstavlja očitka neobrazloženosti sodbe, pač pa zagovornikovo videnje in njegovo oceno dokazov, s čimer uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Glede zahteve zagovornika obsojenega V. S. vrhovna državna tožilka meni, da navedba, da izrek ne vsebuje konkretizacije blanketne norme, večje količine, nevarnosti in hudodelske združbe, ne drži; ocenjuje pa, da je izrek sodbe premalo konkreten glede očitka obsojenemu S. o naročilu orožja, ki naj bi ga po danem naročilu tudi prevzel, saj ni konkretizirano komu, kje ter kako je nabavo orožja v danem časovnem okviru naročil. 4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencema in njunima zagovornikoma, ki se o njem niso izjavili.

B-1.

5. Vrhovno sodišče na podlagi podatkov spisa ugotavlja, da je Okrožno državno tožilstvo v Kranju na Okrožno sodišče v Kranju vložilo obtožnico Kt (1) 486/12-142 z dne 19. 10. 2012 zoper več obtožencev: M. Š., S. P. in D. R. zaradi utemeljenega suma storitve kaznivih dejanj po tretjem in prvem odstavku 186. člena KZ-1 ter po drugem in prvem odstavku 307. člena KZ-1, zoper R. B. zaradi utemeljenega suma storitve kaznivih dejanj po prvem odstavku 186. člena KZ-1 ter po drugem in prvem odstavku 307. člena KZ-1, in zoper V. S. zaradi utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja po drugem in prvem odstavku 307. člena KZ-1. Vsa kazniva dejanja iz obtožnice je sodišče sprva obravnavalo v okviru kazenske zadeve I K 24252/2012, na podlagi sklepa senata Okrožnega sodišča v Kranju I Ks 24252/2012 z dne 22. 2. 2013 pa je izločilo postopek in odločilo, da se predmetno kaznivo dejanje po drugem in prvem odstavku 307. člena KZ-1 obravnava samostojno. Kot nadalje izhaja iz podatkov spisa, je bil D. Ž., ki so ga 16. 11. 2011 pripadniki italijanske kriminalistične policije z orožjem prijeli v kraju Fernetti, pred sodiščem prve stopnje v Trstu s sodbo z dne 4. 10. 2012, ki je postala pravnomočna 18. 12. 2012, obsojen na kazen tri leta in šest mesecev zapora ter plačilo denarne kazni v znesku 18.000,00 EUR. Ker je obtoženi Š. na begu, je sodišče kazenski postopek zoper njega s sklepom I Ks 24252/2012 z dne 12. 12. 2012 izločilo.

6. Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da je zahteva za varstvo zakonitosti izredno pravno sredstvo, namenjeno preizkusu kršitev določb materialnega in procesnega prava in da je z zahtevo izključeno uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri presoji kršitev zakona je Vrhovno sodišče vezano

na dejansko

stanje , ki ga ugotavlja pravnomočna sodba.

B-2.

7. Neutemeljeno zagovornik obsojenega P. v zahtevi uveljavlja kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker da sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ta zmotno ugotovljena. Kršitev utemeljuje z navedbami, da se sodišče v sodbi ni opredelilo do izpovedbe priče L. P. in do dokaznega pomena izpovedbe obsojenega D. Ž. z dne 17. 11. 2011, ko je bil zaslišan v Italiji, in da ni upoštevalo dejstva, da obtoženi M. Š. post delictum dne 13. 1. 2012 glede izbire prevoznika orožja v telefonskem pogovoru sogovorniku kritizira zgolj obsojenega R. in nikogar drugega. Sodišču prve stopnje še očita, da se niti z besedico ne posveti zagovoru obsojenega R., ki ga je podal na glavni obravnavi dne 15. 3. 2013 in v katerem je razbremenil obsojenega P. 8. Izpovedbo priče L. P., ki je bila zaslišana na glavni obravnavi dne 3. 4. 2013 v zadevi I K 24252/2012, v okviru katere se je sprva obravnavala tudi predmetna kazenska zadeva, je sodišče prebralo v soglasju s strankami na glavni obravnavi dne 17. 7. 2013. Čeprav sodišče prve stopnje njene izjave kot take ni izrecno presojalo, ampak je to storilo šele sodišče druge stopnje – v 14. točki obrazložitve sodbe, pa sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da se do izjave ni vsebinsko opredelilo. Iz zapisnika o zaslišanju priče L. P. izhaja, da je slednja v relevantnem oziroma razbremenilnem delu izpovedala zgolj to, kar ji je povedal obsojeni P., in sicer, da se je 16. 11. 2011 odpravil na slavo v Francijo. Enako pa je v svojem zagovoru povedal tudi obsojeni P. sam, do česar se je sodišče prve stopnje opredelilo v 22. točki sodbe. Sodišče je presodilo, da zagovoru obsojencev, tudi P., da so šli na slavo k obsojenemu S. v Cannes, v tem delu sledi, vendar je prepričano tudi, da so obsojenci prišli v Cannes predvsem zaradi iznosa zaseženega strelnega orožja, streliva, eksploziva, vojaškega orožja in vojaške opreme. S tem se je sodišče prve stopnje opredelilo tudi do celotne vsebine izjave priče L. P., ki je izpovedala zgolj to, kar ji je povedal obsojeni P., katerega zagovor pa je sodišče ustrezno ocenilo. Ker je odločilno dejstvo v sodbi ugotovljeno, že pojmovno ne more iti za uveljavljano kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. S tem, ko zagovornik trdi, da je odločilno dejstvo ugotovljeno zmotno, uveljavlja razlog nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, kar pa ni dopusten razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

9. Pravnomočno ugotovljeno dejansko stanje zagovornik izpodbija tudi z navedbama, da obtoženi Š. v telefonskem pogovoru sogovorniku kritizira zgolj obsojenega R., in da je obsojeni Ž. na zaslišanju dne 17. 11. 2011 potrdil, da je bil dokončen dogovor med njim in obsojenim P. o prevozu orožja sklenjen že pred 12. uro dne 15. 11. 2013 (zagovornik je očitno po pomoti navedel letnico 2013, pravilen datum je 15. 11. 2011). Pri presoji časa, kdaj je prišlo do dokončnega dogovora o prevozniku orožja, se je sodišče prve stopnje oprlo na prestrežene telefonske pogovore (52. in 53. točka sodbe). Presoji prvostopenjskega sodišča je pritrdilo tudi sodišče druge stopnje (7. do 9. točka sodbe), pri čemer pomena Ž. zagovora z dne 17. 11. 2011 ni v ničemer zmanjšalo, kot želi prikazati zagovornik. Pa tudi sicer iz zagovora obsojenega Ž. z dne 17. 11. 2011 ne izhaja, da je bil dogovor o prevozniku dokončno sklenjen že pred 12. uro tega dne. Obsojeni Ž. je povedal, da ga je na dan, ko je šel nakladat, poklical „R“ (gre nedvomno za obsojenega R.) in sta se dogovorila za sestanek proti 12. uri. V kazenskem postopku sodišče prosto presoja izvedene dokaze (prvi odstavek 18. člena ZKP). Mora pa dokazno vrednost vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ustrezno utemeljiti, kar je sodišče v obravnavanem primeru tudi napravilo, zato uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

10. Zagovornik izpodbija dokazno presojo sodišča tudi z navedbo, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tistega dela zagovora obsojenega R. z dne 15. 3. 2013, v katerem je razbremenil obsojenega P. Sodišče prve stopnje je v 24. točki obrazložitve sodbe presodilo, da je zagovor obsojenega R. neverodostojen oziroma neresničen najmanj v vseh tistih segmentih, v katerih se ne nanaša na obsojena S. in P. Kot je ob enakih pritožbenih navedbah presodilo že sodišče druge stopnje (22. točka sodbe), gre za očitno pomoto sodišča prve stopnje pri zapisu, saj iz nadaljevanja te točke izhaja, da je zagovor obsojenega R. neverodostojen oziroma neresničen najmanj v vseh tistih segmentih, v katerih se nanaša na obsojenega S. in pa tudi P. O resnični vlogi P. je sodišče prve stopnje sklepalo na podlagi prestreženih telefonskih pogovorov in SMS sporočil, kar je ustrezno utemeljilo (52. točka sodbe).

11. Zagovornik navaja, da je v prvostopenjski sodbi podano precejšnje nasprotje o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi zapisniki (t. i. protispisnost), ker je sodišče prve stopnje presodilo, da je obsojeni P. sodeloval pri iskanju prijetega prevoznika D. Ž. Protispisnost zagovornik očita tudi sodišču druge stopnje, ker je presodilo, da je prvostopenjsko sodišče glede nespremenljivosti zagovora obsojenega R. skozi celotno sodbo navedlo prepričljive razloge, ki jih pritožbeno sodišče ne ponavlja (12. točka sodbe sodišča druge stopnje) in da je obsojeni Ž. na vseh treh zaslišanjih izpovedoval bolj ali manj enako (13. točka sodbe sodišča druge stopnje ).

12. Zagovornikovi navedbi v zahtevi, da je sodišče prve stopnje na zaključek o vlogi obsojenega P. pri iskanju prevoznika D.Ž. po njegovem prijetju v Italiji pomembno oprlo svojo sodbo in da je zato podana protispisnost, ni mogoče pritrditi. Kot izhaja iz prvostopenjske sodbe, je sodišče svojo dokazno oceno glede vloge obsojenega P. oprlo predvsem na njegovo vlogo pri iskanju prevoznika orožja (v fazi pred storitvijo kaznivega dejanja – ante delictum), pri čemer je njegov zagovor, da pri prevozu orožja ni imel nikakršne vloge, zavrnilo tudi z navedbo, da kolikor bi bilo to res, ne bi po vrnitvi iz Francije sodeloval pri iskanju prevoznika Ž. (52. in 53. točka sodbe). Sodišče druge stopnje je pritožbeni navedbi, da slednje nima opore v podatkih spisa, pritrdilo, a hkrati presodilo, da to ni niti bistveno niti odločilno (12. točka sodbe) ter da neroden zapis sodišča v ničemer ne vpliva na sicer pravilno ugotovljeno vlogo obsojenega P. pri konkretnem „poslu“ v okviru hudodelske združbe (13. točka sodbe). Sodišče druge stopnje je posledice napačne presoje vloge obsojenega P. odpravilo in mu kazen zapora znižalo (41. in 42. točka sodbe) s treh let na dve leti. Vrhovno sodišče presojo sodišča druge stopnje sprejema; v obravnavanem primeru je odločilno dejstvo zgolj sodelovanje obsojenega P. pri iskanju prevoznika orožja, kar je v sodbi dokazno podprto z izsledki prestreženih telefonskih pogovorov in SMS sporočil. Zgolj slednje se obsojenemu P. očita v opisu dejanja (5. in 6. stran sodbe sodišča prve stopnje), medtem ko očitka, da naj bi sodeloval tudi pri iskanju prijetega prevoznika, v opisu kaznivega dejanja ni.

13. Zagovornikovi navedbi o protispisnosti v drugostopenjski sodbi pa ostajata na ravni posplošenega zatrjevanja, pri čemer zagovornik niti ne navede, med katerimi zapisniki in katerim delom sodbe je očitano nasprotje podano. Zagovornik tudi s tema navedbama izpodbija dokazno presojo sodišča prve stopnje, zlasti verodostojnost zagovora obsojenega Ž., česar z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dopustno uveljavljati.

B-3.

14. Zagovornik obsojenega S. uveljavlja kršitev kazenskega zakona, ker dejanje, ki se očita obsojencu, ni kaznivo dejanje (1. točka 372. člena ZKP). Kršitev kazenskega zakona najprej utemeljuje z navedbami, da je opis dejanja za obsojenca pomanjkljiv, ker v njem ni natančno opredeljena določba Zakona o orožju (v nadaljevanju ZOro-1), na katero se 307. člen KZ-1, kot blanketna kazenskopravna norma, sklicuje.

15. Pravilno je zagovornikovo stališče, da je določba 307. člena KZ-1 blanketna kazenskopravna norma, za katero je značilno, da dispozicija norme vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja, pri čemer glede posameznega zakonskega znaka napotuje na drug predpis, ki ta zakonski znak natančneje opredeljuje. Kaznivost po prvem odstavku 307. člena KZ-1 je pogojena s kršitvijo predpisov, ki prepovedujejo ali omejujejo proizvodnjo in promet orožja ali eksploziva. Obe normi, blanketna in dopolnilna, morata zadostiti standardu določnosti v kazenskem pravu (lex certa). To ne velja le za abstraktni dejanski stan, ampak tudi za konkretni dejanski stan, kot je opisan v izreku kazenske sodbe. Zagovornik v zahtevi navaja, da prav slednjemu, ki pomeni procesni vidik načela zakonitosti v kazenskem pravu, v izpodbijani prvostopenjski sodbi ni zadoščeno.

16. Iz opisa dejanja v izreku izpodbijane sodbe izhaja, da je orožje, ki ga sodišče natančno in posamično našteje, po ZOro-1 razporejeno v kategoriji A in B, kar pomeni, da velja za prepovedano orožje, oziroma za orožje, za promet s katerim je potrebno predhodno dovoljenje. Takemu opisu po presoji Vrhovnega sodišča ni moč očitati, da je z vidika dopolnilne norme premalo določen. Iz opisa dejanja povsem določno in jasno izhaja, kateri predpis je obsojenec kršil, da ta predpis promet z zaseženim orožjem prepoveduje oziroma omejuje in da je zaseženo orožje razporejeno v kategoriji A in B. Četudi je sodišče šele v obrazložitvi sodbe navedlo posamezne člene predpisa, na katerega napotuje blanketna kazenskopravna norma, do kršitve kazenskega zakona ni prišlo. Sodišče prve stopnje je v 67. točki obrazložitve sodbe natančneje predstavilo pravno normo (3. člen ZOro-1), ki določa, da je promet z vrsto orožja, ki je bila zasežena, prepovedan (kategorija A) oziroma omejen (kategorija B).

17. Zagovornik kršitev kazenskega zakona uveljavlja tudi z navedbami, da v izpodbijani prvostopenjski sodbi niso konkretizirane okoliščine, da je obsojeni S. sodeloval v hudodelski združbi. Po presoji zagovornika bi šlo lahko zgolj za sostorilstvo. Sodišču očita, da v sodbi za obsojenega S. ni opisalo in konkretiziralo skupnega namena storitve očitanega mu kaznivega dejanja. Zagovornik navaja, da obsojeni S. določenih oseb ni poznal in zato ni mogel sodelovati v združbi, da sploh ni bil seznanjen s prevozom orožja in da ni bil udeležen v medsebojni hierarhiji. Po stališču zagovornika obsojeni S. ni bil član hudodelske združbe, ker ni menjal telefonske številke in ker je bil udeležen v daljših telefonskih pogovorih, po oceni sodišča pa odgovornost članov hudodelske združbe temelji prav na tem, da so bili pogovori med njimi kratki. Zagovornik izpodbija tudi obstoj hudodelske združbe kot take, ker je v obravnavanem primeru šlo zgolj za enkratno storitev kaznivega dejanja, kar za očitek hudodelskega združevanja ne zadošča. Pri tem se je sodišče nedopustno oprlo na članek vrhovnega državnega tožilca, ki predstavlja zgolj njegovo osebno mnenje, ne gre pa za vir, na katerega sodišče sme opreti svojo obrazložitev.

18. Odgovornost članov in vodij hudodelske združbe je določena v 41. členu KZ-1. S hujšo kaznijo, predpisano za kaznivo dejanje, storjeno v hudodelski združbi, se kaznuje član združbe najmanj treh oseb, če stori kaznivo dejanje zaradi izvedbe hudodelskega načrta te združbe v povezavi z najmanj še enim članom kot sostorilcem ali udeležencem. Enako kot storilec se kaznuje tudi vodja združbe, ki je vodil izvedbo hudodelskega načrta, ne glede na to, ali je pri njegovi izvedbi neposredno sodeloval kot storilec ali udeleženec.

19. Iz obrazložitve sodišča prve stopnje izhaja (65. točka sodbe), da so bile znotraj hudodelske združbe, ki je delovala na mednarodnem nivoju in so jo poleg obsojenega V. S. sestavljali še obsojeni S. P., D. R., R. B. ter obtoženi M. Š., vloge posameznikov vnaprej določene, pri čemer je med njimi obstajala hierarhična ureditev. Mednarodni element je hudodelska združba imela prav zaradi obsojenega V. S., ki je prebival in deloval v Franciji in ga je obsojeni R. redno obveščal o aktivnostih, ki so bile namenjene izvršitvi kaznivega dejanja, in o iskanju obsojenega Ž., ki je bil z orožjem prijet v Italiji. Člani hudodelske združbe so bili med seboj v nenehnih stikih in pogosto menjali telefonske številke. Delovali so zelo previdno, se izogibali neposrednim izrazom in dolgim pogovorom, ki so bili namenjeni zgolj dogovoru o času in kraju srečanja.

20. Sodišče je vlogo obsojenega S. znotraj hudodelske združbe in njegov prispevek k izvršitvi kaznivega dejanja določno opisalo. Izčrpno je pojasnilo, zakaj šteje, da je bil prav obsojeni S. naročnik zaseženega orožja, in njegov naklep storiti kaznivo dejanje v hudodelski združbi utemeljilo na podlagi objektivnih dejstev, tako tistih pred kot tistih po storitvi kaznivega dejanja. Vrhovno sodišče ponavlja svoje stališče(1), na katerega se v sodbi sklicuje tudi sodišče prve stopnje, da v subjektivnem pogledu ni treba, da se člani hudodelske združbe med seboj poznajo, morajo pa vedeti za njen obstoj. Pa tudi sicer iz prvostopenjske sodbe izhaja (54. do 58. točka sodbe), da je obsojeni S. zagotovo poznal obsojenega R. in obtoženega Š., ki sta bila v vrhu hierarhije obravnavane hudodelske združbe. Za hierarhično urejene hudodelske združbe pa je značilno, da so osebe, ki so višje na hierarhični lestvici znotraj hudodelske združbe, običajno v stikih zgolj s tistimi, ki so jim neposredno podrejeni. Sodišče prve stopnje je tudi presodilo, da sta zagovora obsojenih R. in S. (24., 36., 50. in 51. točka sodbe), ko pojasnjujeta pomen medsebojne komunikacije (da ni šlo za pogovore o orožju in da obsojeni S. s prevozom orožja ni bil seznanjen), neverodostojna. Nestrinjanje zagovornika z dejanskimi zaključki sodišča pomeni uveljavljanje razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dopustno uveljavljati.

21. Ob tako ugotovljenih dejstvih Vrhovno sodišče sprejema presojo sodišč v izpodbijani pravnomočni sodbi, da so obsojenci očitano kaznivo dejanje storili v hudodelski združbi. Šlo je za dobro organizirano združbo več oseb, katerih delovanje je bilo usmerjeno v cilj uspešne izvršitve kaznivega dejanja oziroma izvedbe hudodelskega načrta – prevoz orožja in eksploziva iz Slovenije v Francijo. Stališču zagovornika, da za obstoj hudodelske združbe storitev zgolj enega kaznivega dejanja ne zadostuje, ni moč pritrditi. Glede na določbe KZ-1 za obstoj hudodelske združbe zadostuje, če hudodelski načrt zajema storitev zgolj enega kaznivega dejanja (prvi odstavek 41. člena in 294. člen KZ-1). Kot izhaja iz zakonodajnega gradiva k predlogu KZ-1, je bila taka tudi volja zakonodajalca(2). Do zaključka, da je bilo kaznivo dejanje storjeno v hudodelski združbi, je sodišče prve stopnje prišlo neodvisno od mnenja vrhovnega državnega tožilca v članku(3), ki ga sodišče navaja zgolj za primerjavo (64. točka sodbe).

22. Neutemeljeno zagovornik v zahtevi navaja, da velika količina in vrednost orožja v sodbah nista niti primerno konkretizirani niti vsebinsko ovrednoteni, in da je sodišče nevarnost orožja (kar je zakonski znak očitanega kaznivega dejanja) utemeljilo zgolj z navedbo, da je posameznikom promet z zaseženim orožjem prepovedan.

23. Sodišče prve stopnje je ustrezno pojasnilo, da je vprašanje, kdaj gre za veliko količino iz drugega odstavka 307. člena KZ-1, vedno odvisno od okoliščin primera, med drugim zlasti od narave, vrste ter specifičnih lastnosti orožja, namena uporabe, nevarnosti in podobno (66. točka sodbe). Obsojenci so organizirali prevoz sedemnajstih avtomatskih pušk, ena od teh je bila ostrostrelska, v kompletu z dušilcem poka, in več kot štiri kilograme plastičnega eksploziva PEP, kar vse se uvršča med prepovedano orožje (kategorija A). Poleg tega so organizirali tudi prevoz orožja, katerega promet je omejen (kategorija B), in sicer devetnajstih pištol oziroma revolverjev ter več kot petsto nabojev. Sodišči prve in druge stopnje sta zaseženo orožje, strelivo in eksploziv pravilno ovrednotili kot orožje oziroma eksploziv, ki pomeni veliko količino in nevarnost (67. in 70. točka sodbe sodišča prve stopnje ter 39. in 40. točka sodbe sodišča druge stopnje). Sodišče prve stopnje je utemeljeno presodilo, da nevarnost za življenje večjega števila ljudi izhaja že iz vrste zaseženega orožja. Pri tem se je oprlo tudi na izvedensko mnenje F. S., ki je pojasnil, da je z razstrelivom PEP mogoče uničiti tako vozilo s potniki kot manjši objekt, z ostrostrelsko puško in dušilcem poka je mogoča prikrita likvidacija osebe tudi na večje strelne razdalje, z avtomatsko puško pa je z enim rafalom mogoče povzročiti smrtne poškodbe več osebam v skupini. Obsojenci so s svojim ravnanjem izpolnili več alternativno določenih znakov kvalificirane oblike kaznivega dejanja po drugem odstavku 307. člena KZ-1, pri čemer je že sodišče druge stopnje ob zavrnitvi enakih pritožbenih navedb zagovorniku pojasnilo, da sodišču po nepotrebnem očita, da ni ugotovilo vrednosti zaseženega orožja, ker velika vrednost, kot ena izmed alternativno določenih kvalifikatornih okoliščin kaznivega dejanja po drugem odstavku 307. člena, obsojencem sploh ni bila očitana (39. točka sodbe sodišča druge stopnje).

24. Zagovornik z zahtevo za varstvo zakonitosti uveljavlja tudi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Sodišču očita, da niti v izreku niti v obrazložitvi sodbe ni navedlo, na kakšen način, komu, kje in kdaj naj bi obsojeni S. kot naročnik naročil zaseženo orožje.

25. Iz opisa dejanja v izreku sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da so obsojeni S. in drugi člani hudodelske združbe v času med 28. 9. 2011 in 17. 11. 2011 organizirali prevoz natančno določenega orožja iz Slovenije v Francijo, pri čemer je prevoz tega orožja naročil prav obsojeni S., ki bi ga v Franciji tudi prevzel. Navedbam obsojenčevega zagovornika in vrhovne državne tožilke, da v opisu dejanja ni navedeno, komu je obsojeni S. prevoz orožja naročil, je pritrditi le toliko, da to v izreku sodbe ni izrecno navedeno, kar pa še ne pomeni, da navedena okoliščina ni razpoznavna. Iz tistega dela opisa dejanja, kjer je navedeno, da so obsojenci sodelovali kot člani hudodelske združbe, v okviru katere so bile vloge posameznikov vnaprej točno določene, jasno izhaja, da je obsojeni S. prevoz orožja naročil članom hudodelske združbe v Sloveniji, ki so se potem dogovorili in uskladili glede vseh podrobnosti v zvezi s časom in krajem prevoza od skrivališča v Sloveniji do predvidenega prevzemnega mesta v Franciji. Ravnanje obsojenega S. je v izreku sodbe časovno določno opredeljeno, pri čemer je treba to opredelitev povezati tudi z ugotovljenim dejstvom v obrazložitvi sodbe sodišča prve stopnje (59. in 60. točka sodbe), in sicer, da je bilo naročilo posredovano članom hudodelske združbe najkasneje do 11. 10. 2011, ko so se člani hudodelske združbe že dogovarjali o sami izvedbi naročila, pri kateri je kasneje sodeloval tudi obsojeni S. (34. in 35. točka sodbe sodišča prve stopnje). S tem je dejanje obsojenega S. določno opisano in nadaljnje opredeljevanje sodišča do modalitet naročila – na kakšen način in kje je obsojenec naročilo oddal, z vidika določnosti opisa v izreku sodbe oziroma načela zakonitosti v kazenskem postopku, ni potrebno.

26. Zagovornik izpodbijani pravnomočni sodbi ne očita zgolj pomanjkljivega opisa dejanja za obsojenega S., temveč tudi odsotnost vsakršnih dokazov, ki bi potrjevali, da je bil prav obsojeni S. naročnik orožja. Zagovornik sodišču prve stopnje očita, da je vlogo obsojenega S. kot naročnika orožja v sodbi napačno opredelilo, ker dokazi kažejo, da je bil naročnik nekdo drug in ne obsojeni S., zaradi česar je podano nasprotje med vsebino zapisnikov in razlogi sodbe. Zagovornik se pri tem sklicuje na SMS sporočilo z dne 11. 10. 2011 z vsebino „Nazovi me pop je“, ki ga sodišče ni upoštevalo kot del dokaznega gradiva proti obsojenemu S. Zato bi moralo sodišče po stališču zagovornika navedeno SMS sporočilo šteti kot dokaz, ki obsojenega S. kot naročnika orožja razbremenjuje, ker vsebina in okoliščine SMS sporočila potrjujejo, da je bila naročnik orožja prav oseba, ki je poslala navedeno SMS sporočilo.

27. Kot izhaja iz izpodbijane pravnomočne sodbe (59. točka sodbe sodišča prve stopnje), so kriminalisti dne 11. 10. 2011 pri izvrševanju ukrepa iz 150. člena ZKP zoper obsojenega R. prestregli SMS sporočili z vsebino „Nazovi me pop je“ in „Ne mogu da te dobijem, na ovaj“, ki sta bili v razmaku nekaj minut poslani s telefonske številke nizozemskega operaterja. Kmalu zatem sta bila na isti številki prestrežena še dva telefonska pogovora, v katerem neznana oseba obsojenemu R. pove, da ima čas do 2. ali 3. novembra, da naj pove M. (gre za vzdevek obtoženega Š.), da ima čas in da naj vse delajo počasi. Neznano osebo je še zanimalo, če bi šlo za Pariz, na kar ji je obsojeni R. odgovoril, da bi bilo mogoče bolje in da bo poskušal najti in vprašati nekega „Bosanca“.

28. Sodišče prve stopnje je na podlagi mnenja izvedenca za forenzične analize govornih posnetkov, T. Š., zaključilo, da se je na tej telefonski številki pogovarjala oseba, ki ni obsojeni S. (60. točka sodbe). Na podlagi tako ugotovljenega dejstva je sodišče presodilo, da ni mogoče z gotovostjo sklepati, da se je ta oseba na tej telefonski številki zgolj pogovarjala oziroma javila na S. telefon, medtem ko bi navedeni SMS sporočili poslal prav obsojeni S. Sodišče prve stopnje je v sodbi pojasnilo, da dveh SMS sporočil in telefonskih pogovorov ni upoštevalo kot del dokaznega gradiva zoper obsojenega S. in presodilo, da dejstvo, da obsojeni S. navedenih SMS sporočil ni poslal in da ni bil udeležen v telefonskih pogovorih, še ne pomeni, da obsojeni S. ni naročnik orožja (60. točka sodbe). Da je bil znotraj hudodelske združbe prav obsojeni S. tisti, ki je orožje naročil, z gotovostjo kažejo preostala ugotovljena dejstva (23. in 25. do 29. točka sodbe). Obsojeni R. je obsojenega S. sproti obveščal o aktivnostih, ki so bile usmerjenje v organizacijo prevoza orožja, ki je bilo namenjeno v Cannes, to je kraj, kjer je obsojeni S. dejansko prebival. Iz telefonskega pogovora med obsojenima R. in S. z dne 15. 11. 2011 izhaja, da je prav obsojeni S. poskrbel za garažo, kamor bi lahko parkirali (z orožjem natovorjeno) kombinirano vozilo. Ko je obsojeni R. obsojenemu S. v tem telefonskem pogovoru skušal še nekaj razložiti, mu je obsojeni S. odgovoril, da vse ve in naj mu ničesar ne govori. Da je prav obsojeni S. naročnik zaseženega orožja, je sodišče sklepalo tudi na podlagi okoliščin, da je obsojeni R. obsojenega S., po zasegu orožja obsojenemu Ž. v Italiji, obveščal o iskanju obsojenega Ž. in da je obsojeni S. v teh pogovorih izražal veliko skrb in interes, da bi ugotovil, kaj se je zgodilo z Ž. S tem namenom je naknadno prišel tudi v Slovenijo, da bi raziskal, kaj se je zgodilo z orožjem oziroma s člani hudodelske združbe (60. točka sodbe sodišča prve stopnje). Ker so odločilna dejstva o vlogi obsojenega S. pri kaznivem dejanju ugotovljena, zatrjevana protispisnost pa tudi ni podana, zagovornik po vsebini ne uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ampak s svojim zaključkom, kdo je naročnik orožja, izpodbija pravnomočno ugotovljeno dejansko stanje.

29. Zagovornik še navaja, da se glede preostalega, predvsem v zvezi z uporabo 427. člena ZKP, sklicuje na vsebino pritožbe, ki jo je vložil zoper prvostopenjsko sodbo. Vrhovno sodišče je že večkrat sprejelo razlago(4), da je zahteva za varstvo zakonitosti samostojno pravno sredstvo, zato kršitev zakona, v zvezi s katerimi se vložnik zahteve sklicuje na pritožbene navedbe, ne presoja. Takšna navedba kršitev v zahtevi namreč ne zadosti kriterijem prvega odstavka 424. člena ZKP, ki določa, da se sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se vložnik sklicuje v svoji zahtevi. Pa tudi sicer uveljavljanje zmotno in/ali nepopolno ugotovljenega razloga ni razlog, ki bi ga bilo z zahtevo za varstvo zakonitosti dopustno uveljavljati.

C.

30. Ker ni ugotovilo kršitev zakona, na katere se zahtevi sklicujeta, zahtevi pa sta vloženi tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dopustno, je Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti obsojenčevih zagovornikov kot neutemeljeni zavrnilo (425. člen ZKP).

31. Izrek o stroških postopka temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Zagovornika obsojencev z zahtevama za varstvo zakonitosti nista uspela, zato je vsak obsojenec dolžan plačati sodno takso, ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo ob upoštevanju premoženjskega stanja obsojencev in zapletenosti postopka.

(1) Glej sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 397/2005 z dne 8. 11. 2007, točka 2. (2) Glej Predlog KZ-1, k 41. členu, Poročevalec Državnega zbora, št. 14/2008 z dne 31. 1. 2008: „… storitev kaznivega dejanja pa pomeni, če član združbe stori pri izvrševanju hudodelskega načrta kaznivo dejanje v povezavi z najmanj še enim članom kot sostorilcem ali udeležencem.“.

(3) Ferlinc, mag. Andrej: Nekaj problemov kaznivih dejanj hudodelskega združevanja in dogovora za kaznivo dejanje, Pravna praksa, 2010, št. 24-25 z dne 17. 6. 2010, str. 26 in nasl. (4) Glej sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 165/99 z dne 5. 9. 2002, I Ips 234/2005 z dne 27. 10. 2005 in I Ips 33925/2010-123 z dne 14. 11. 2013.