Jedro

Igranje rokometa, četudi v okviru športnega dne med vojaškim usposabljanjem, ne more predstavljati nevarne dejavnosti in ni podana domneva vzročnosti za tožnikovo škodo po določbi 173. čl. ZOR.

Izrek

Pritožbama se ugodi, sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo deloma ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in razsodilo, da ji mora tožena stranka plačati znesek 3.006.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 22.4.1999 dalje do plačila, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Tožeči stranki je naložilo, da povrne toženi stranki pravdne stroške v znesku 109.327,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila. Proti navedeni sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki. Tožena stranka je vložila pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje. Navaja, da se je sodišče prve stopnje pri odločanju o zahtevku oprlo na napačno pravno podlago, to je objektivno odgovornost tožene stranke. Sodna praksa je že večkrat zavzela stališče, da igranje športnih iger, kot so rokomet, nogomet, košarka ipd. samo po sebi ne predstavlja nevarne dejavnosti, to pa tudi v primerih, ko gre za neizkušenega igralca. Zato rokomet, pri katerem se je poškodoval tožnik, kot športna igra ni nevarna dejavnost in tako organizator - tožena stranka, ne odgovarja po načelih objektivne odškodninske odgovornosti za škodo, ko en udeleženec igre povzroči škodo drugemu udeležencu. Gre le za morebitno krivdno odgovornost z uporabo določila 154. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih z obrnjenim dokaznim bremenom. Tožena stranka bi odgovarjala krivdno, če bi škoda nastala v okviru kršitev pravil športne igre, torej v kolikor bi sodišče ugotovilo ali in kakšna pravila je tožena stranka kršila. Če je do tožnikove poškodbe prišlo zgolj po malomarnosti soigralca, bi bila tožena stranka krivdne odgovornosti oproščena. Ker se prvostopenjsko sodišče s temi vprašanji ni ukvarjalo, je zmotno uporabilo materialno pravo, kar je imelo za posledico, da so v dosedanjem sojenju povsem nerazčiščena ostala vprašanja, odločilna za podlago toženkine morebitne krivdne odgovornosti. Zgolj podrejeno tožena stranka izpodbija tudi višino prisojene odškodnine. Tožeča stranka se je pritožila zaradi zmotne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlaga spremembo sodbe tako, da prisodi tožeči stranki višjo odškodnino ter spremeni odločitev o pravdnih stroških. Kot bistveno navaja, da bi moralo sodišče prisoditi višjo odškodnino za pretrpljene telesne bolečine in neugodnosti, saj se je zdravljenje kompliciralo, potrebno je bilo več operativnih posegov, kar je bilo vse povezano s hudimi telesnimi bolečinami in nevšečnostmi, poleg tega pa je splošno znano, da so telesne bolečine pri poškodbah kolena izredno hude in je bila tožeča stranka v času zdravljenja nepokretna. Zaradi trajnega zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti, ki ga je sodišče na podlagi izvedeniškega mnenja ocenilo na vsaj 10%, je prisojena odškodnina neprimerna in nikakor ne odtehta tako hudih posledic, ki jih bo tožnik trpel celo življenje in katerih stanje se bo zaradi starostnih sprememb še dodatno slabšalo. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati, da je tožnik zaradi nastalih poškodb invalid tretje kategorije, zaradi tega je izgubil tudi zaposlitev, nove pa nikakor ne more dobiti. Posledica poškodbe je povsem spremenjeno življenje tožnika v njegovem prostem času in v vsakdanjem življenju. Tožnik je strah utrpel v obliki sekundarnega strahu, ko je koleno otekalo, tekom 14-mesečnega zdravljenja pa je prišlo do posegov, ki pred tem niso bili predvideni, njihov rezultat pa je še vedno tako slab, da ima tožnik trajne posledice zaradi poškodbe. Strah ga je pred vsakim operativnim posegom, zato prisojeni znesek odškodnine po mnenju pritožnika ne zadosti njegovih duševnih bolečin zaradi utemeljenega strahu, ki ga je utrpel in ga še trpi. V odgovoru na pritožbo tožeče stranka poudarja, da se je tožnik moral udeležiti športnega dne in ne gre za prostovoljno vključitev v športno dejavnost, pri čemer bi del rizika nosila stranka sama. Tožnik ni imel možnosti izbire vključiti se v igranje rokometa ali ne, to je pač moral storiti na ukaz svojega poveljnika. Ker ni bil izkušen športnik, se je vključil v ekipo kot rezerva, kar kaže na njegovo nezainteresiranost za igro. Kljub temu je moral igrati in ker gre v tem primeru za obvezno aktivnost v dejavosti, ki lahko prinaša škodne posledice, je pravilno ugotovljena objektivna odgovornost za škodo na strani tožene stranke, ki izvira iz nevarne dejavnosti. Pritožba tožene stranke je utemeljena. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ker je odločilo, da je podlaga odškodninske odgovornosti tožene stranke dejavnost, iz katere izvira večja škodna nevarnost, torej da je podana objektivna odgovornost tožene stranke za tožnikovo poškodo. Tožnik se je po ugotovitvah prvostopne sodbe poškodoval pri igranju rokometa v času, ko je služil vojaški rok pri toženi stranki. Poškodoval se je v okviru organizirane športne tekme, na kateri je moral obvezno sodelovati, saj je športna vzgoja del usposabljanja vojakov, obveznost vsakega vojaka pa je, da pri usposabljanju sodeluje. Tožnik je kot rezervni igralec moral nadomestiti enega od igralcev, ki se je poškodoval. Med tekmo se je v tožnika zaletel drug igralec, zaradi česar je tožnik padel in se poškodoval. Zakon o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) v 154. čl. ureja dve podlagi za odškodninsko odgovornost in sicer odgovornost po načelu krivde, torej subjektivno odgovornost in odgovornost po načelu vzročnosti, torej objektivno odgovornost. Praviloma je odgovornost subjektivna, objektivna odgovornost pa je izjema. Po določbi 2. odst. 154. čl. ZOR je podana odgovornost ne glede na krivdo le za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico. Za nevarno dejavnost pa gre, kot je uveljavljeno stališče sodne prakse v podobnih primerih, le takrat, kadar gre za dejavnost, ki po svoji naravi in po načinu opravljanja pomeni povečanje nevarnosti nastanke škode na življenju in zdravju ljudi ali dobrinah. Gre samo za tiste nevarnosti, ki se ne morejo šteti za normalne in vsakdanje nevarnosti, ki so bile že od nekdaj znane in smo jim izpostavljeni v vsakdanjem življenju, pač pa je to le takšna dejavnost, ki je nevarna tako, da pomeni v okoliščinah, ki jih kdo ustvarja, posebno nevarnost, ki je kljub veliki skrbnosti ni mogoče nadzirati in nesreče pravočasno odvrniti. Kot je tožena stranka tekom postopka večkrat poudarila, nazadnje pa v pritožbi, športna igra kot je igranje rokometa nikakor ne more predstavljati nevarne dejavnosti. S tem stališčem pritožbeno sodišče v celoti soglaša. Igranje rokometa, četudi v okviru športnega dne med vojaškim usposabljanjem, ne more predstavljati nevarne dejavnosti in ni podana domneva vzročnosti za tožnikovo škodo po določbi 173. čl. ZOR. Drugačna ugotovitev prvostopnega sodišča je povsem v nasprotju s splošnimi življenjskimi izkušanjami, saj je igranje rokometa pogosta in vsakdanja igra otrok in odraslih, igrajo jo rekreativno in tekmovalno. Zgolj dejstvo, ki ga je ugotovilo prvostopno sodišče, da je tožnik moral sodelovati in da torej ne gre za prostovoljno vključitev v športno dejavnost, pa tej igri vsekakor ne more dodeliti narave nevarne dejavnosti v smislu določb odškodninskega prava. Enako velja glede ugotovitve, da so poškodbe križne vezi, kakršno je utrpel tožnik, pogoste pri igranju rokometa. Tudi ta ugotovitev ne predstavlja utemeljenega razloga za opredelitev te športne igre kot nevarne, zato organizator za škodo, ki nastane udeležencu igre, ne odgovarja objektivno v skladu z določbami 2. odst. 154. čl. ZOR ter 173. in 174. čl. ZOR. Podlaga za morebitno odškodninsko odgovornost tožene stranke je zato lahko le krivdno ravnanje tistih njenih delavcev, ki so bili zadolženi za pripravo in izvedbo športnega tekmovanja, pri čemer so bili dolžni ravnati s potrebno skrbnostjo. Tožeča stranka je v tožbi in med postopkom podala dokaj skromne navedbe glede podlage odškodninske odgovornosti tožene stranke. Kljub temu so prisotna dejstva, ki kažejo na morebitno krivdno odgovornost tožene stranke. Gre predvsem za očitek, da se je tožnik moral udeležiti športnega dne in igrati rokomet, kljub temu, da po lastnih trditvah ni imel dovolj izkušenj z igranjem rokometa, niti ni bil ustrezno telesno pripravljen za tekmovanje. Kot je bilo že poudarjeno, enako pa pravilno izhaja tudi iz pritožbe tožene stranke, je lahko podlaga za odškodninsko odgovornost tožene stranke le njeno krivdno ravnanje z obrnjenim dokaznim bremenom (1. odst. 154. čl. ZOR). Zaradi napačne materialnopravne presoje, pa sodišče prve stopnje ni ugotavljalo ostalih dejstev, zato je tudi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Ker bo moralo sodišče prve stopnje v novem postopku v primeru obstoja odškodninske obveznosti tožene stranke ponovno odločati tudi o višini odškodnine, je posledica utemeljene pritožbe tožene stranke tudi ugoditev pritožbi tožeče stranke. Pritožbeno sodišče je zato skladno z določbo 1. odst. 370. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77) razveljavilo izpodbijano sodbo ter zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje. V novem postopku bo potrebno na podlagi proste presoje izvedenih dokazov oziroma z dopolnitvijo dokaznega postopka ugotoviti, ali je tožena stranka kot organizator igre v danih okoliščinah ravnala tako, kot je bilo potrebno, ali pa ji je mogoče očitati neskrbno ravnanje oziroma ravnanje v nasprotju z določili takrat veljavnih predpisov in pravil, ki so urejala vojaško dolžnost. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določilu 3. odst. 166. čl. ZPP/77.