Jedro

Prenos s hipoteko zavarovane terjatve zaradi akcesorne narave hipoteke pomeni tudi prenos hipoteke. Vendar prenosa hipoteke ni, če je terjatev prenešena le v izterjavo, saj terjatev kljub prenosu ostane še naprej del premoženja odstopnika terjatve vse dokler tisti, ki mu je bila terjatev odstopljena v izterjavo, terjatve ne izterja.

Prenos hipoteke je izključen tudi v primeru, če je temeljno razmerje zavarovano s t.i. maksimalno hipoteko.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožnica od toženca kot hipotekarnega dolžnika upravičena zahtevati poplačilo svoje, z zastavno pravico zavarovane terjatve do dolžnika G. d.o.o., v višini 12.105.345,70 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

24.11.1998 dalje do plačila ter 750.384,00 SIT pravdnih stroškov, iz zastavljenih nepremičnin toženca, parc. št. 432/1, vpisane v vl. št. 18 k.o. S., in je toženec dolžan dopustiti poplačilo te terjatve z izvršbo na zastavljene nepremičnine do najvišjega zneska 102.258,37 EUR v tolarski protivrednosti. Odločilo je še, da je toženec dolžan tožnici povrniti pravdne stroške v višini 894.186,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženec. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, podredno pa spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbeni zahtevek tožnice zavrne. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno zavrnilo njegov ugovor aktivne legitimacije kot neutemeljen. Tožničina stvarna legitimacija je prenehala, ker je svojo terjatev odstopila (v izterjavo) podjetju A. s.p. To izhaja iz določb 436. do 445. člena Zakona o obligacijskih razmerjih in 66. člena Zakona o temeljnjih lastninskopravnih razmerjih. Iz akcesorne narave hipoteke glede na terjatev izhaja, da ne prenese cepitve na aktivni strani. Ker se s pogodbo o odstopu terjatve ne da doseči zemljiškoknjižnega vpisa, je treba šteti, da je bila glavna terjatev prenesena brez zavarovanja, še posebej zato, ker sta cedent in cesionar toženca obvestila o odstopu. Tožnica po prenosu terjatve ostaja vpisana kot zemljiškoknjižna upnica. Zato bi moralo sodišče prve stopnje njen tožbeni zahtevek zavrniti.

V skladu z določbo 1. odst. 344. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Uradni list RS, št. 40/2004 - 2. uradno prečiščeno besedilo) je bila pritožba vročena tožnici, ki pa nanjo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Tožnica zoper toženca vlaga hipotekarno tožbo, s katero uveljavlja svojo pravico do poplačila terjatve iz toženčevih zastavljenih nepremičnin. Toženec je zgolj tožničin realni in ne tudi osebni dolžnik, saj je svoje nepremičnine leta 1997 zastavil za obveznost nekoga drugega, to je njegovega podjetja G. d.o.o.. Izdaji sodbe, na podlagi katere bi tožnica lahko realizirala hipoteko, se toženec upira s trditvami, da je tožnica s hipoteko zavarovano terjatev odstopila nekomu tretjemu (podjetju A. s.p.) in zato ne more biti več njegova hipotekarna upnica. Pri tem se sklicuje na določbe 436. do

445. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR; Uradni list SFRJ, št. 29/78 do Uradni list RS, št. 88/99), ki ga je potrebno uporabiti na podlagi prehodne določbe 1060. člena Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/2001), in določbo 66. člena Zakona o temeljnjih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR; Uradni list SFRJ, št. 6/1980 do Uradni list RS, št. 50/2002), ki ga je potrebno uporabiti na podlagi prehodnih določb 266. in 268. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ; Uradni list RS, št. 87/2002). Predvsem poudarja, da s prenosom zavarovane terjatve samodejno nastopijo učinki akcesornega razmerja med zavarovano terjatvijo in hipoteko.

Razlogi o zavrnitvi toženčevega ugovora aktivne legitimacije so v izpodbijani sodbi pomanjkljivi, kar predstavlja procesno kršitev iz

14. točke 2. odst. 339. člena ZPP. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi toženca, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odst. 354. člena ZPP). Za presojo v obravnavani zadevi sta namreč odločilnega pomena odgovora na dve vprašanji, s katerima se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo. Prvič, ali je tožnica zavarovano terjatev prenesla na tretjo osebo ali zgolj v izterjavo tretji osebi, in drugič, s kakšno hipoteko je bila terjatev zavarovana.

Ad1) Odstop terjatve zgolj v izterjavo tretji osebi (t.i. inkaso cesija) bi pomenil, da tožničina terjatev še vedno obstoji oziroma je še vedno del njenega premoženja, saj oseba, kateri je bila zavarovana terjatev odstopljena v izterjavo, terjatve do sedaj nedvomno ni izterjala. To analogno izhaja iz določbe 2. odst. 444. člena ZOR, ki sicer izrecno ureja zgolj situacijo, ko je odstopnik terjatve hkrati prevzemnikov tožnik, na splošno pa je za to vrsto odstopa terjatve značilno, da terjatev (odstopniku) ugasne šele takrat, ko jo prevzemnik izterja.

Ad2) Na drugi strani bi klasična cesija terjatve pomenila tudi prenos hipoteke. Hipoteka je namreč akcesorne narave, kar pomeni, da je z zavarovano terjatvijo nedeljivo povezana. Nastane zaradi zavarovanja plačila določene terjatve in obstoj terjatve je pogoj za obstoj hipoteke. Terjatev je mogoče (klasično) prenesti brez hipoteke le, če se hipotekarni upnik hipoteki odpove, saj hipoteka v tem primeru ugasne. Sicer pa hipoteka ne prenese cepitve na aktivni strani, kar pomeni, da morata biti upnik zavarovane terjatve in hipotekarni upnik vedno ista oseba. Stranska terjatev se ravna po glavni in upnik glavne terjatve postane cesionar. Vendar zaradi okoliščin, zatrjevanih v tožbi, na tem mestu ne gre prezreti, da obstajajo posebne izjeme pri prenosljivosti hipoteke, ki so v nasprotju s splošnim načelom akcesornosti. Ena izmed takih izjem je povezana s t.i. maksimalno hipoteko, za katero gre očitno tudi v obravnavani zadevi. Ta v slovenskem pravu do uveljavitve SPZ ni bila pozitivnopravno urejena, so se je pa v praksi vseeno posluževali in pri tem zgledovali po pravnih pravilih Zakona o zemljiških knjigah Kraljevine Jugoslavije. Na podlagi pravnega pravila 2. odst. 14. paragrafa tega zakona je bilo mogoče za določena temeljna razmerja vknjižiti zastavno pravico do določene, številčno navedene največje vsote. Vse terjatve, ki so nastale iz t.i. zavarovanega temeljnega razmerja, so bile brez vknjižbe zavarovane z zastavno pravico do najvišjega zneska. Taka zastavna pravica oziroma hipoteka je varovala temeljno razmerje, iz katerega lahko nastanejo tudi bodoče in pogojne terjatve. Če bi se s cesijo prenašale posamezne terjatve, ki izhajajo iz temeljnega razmerja in bi jim sledil tudi ustrezni delež hipoteke, bi v določenem trenutku zmanjkalo hipotekarnega jamstva za nove terjatve iz temeljnega razmerja. Zato maksimalna hipoteka v teoriji ne sledi glavni terjatvi. Prehod te hipoteke na novega upnika je mogoč le z odstopom pogodbe, iz katere izvira temeljno razmerje.

Maksimalno hipoteko bi bilo potrebno obravnavati kot klasično hipoteko le v primeru, da je z njo zavarovana ena sama terjatev in ne pravno razmerje.

Glede na okoliščine konkretnega primera bi se torej sodišče prve stopnje v zvezi z toženčevim ugovorom aktivne legitimacije moralo ukvarjati najprej z vprašanjem vrste odstopa zavarovane terjatve iz pogodbe o odstopu terjatve, sklenjene med tožnico in podjetjem Atrium, s.p. dne 22.2.1999. Če bi ugotovilo, da je bila zavarovana terjatev prenešena zgolj v izterjavo v skladu z določbo 2. odst. 444. člena ZOR, njena terjatev in hkrati pravica poplačila iz hipoteke nista ugasnili. Če pa bi ugotovilo, da je bila zavarovana terjatev prenešena v skladu z določbo 1. odst. 436. člena ZOR, tožnica ne more (več) biti niti upnica terjatve do podjetja G. d.o.o. niti hipotekarna upnica nasproti tožencu, razen če je bilo temeljno razmerje med tožnico in podjetjem G. d.o.o. zavarovano s t.i. maksimalno hipoteko, pri kateri je prenosljivost (iz že pojasnjenih razlogov) izključena. V slednjem primeru bi tožnici status hipotekarne upnice ostal kljub prenosu terjatve.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je v skladu z določbo 3. odst. 165. člena ZPP.