Jedro

V času, ko je bila vložena tožba v zadevi V Pg 107/2002, in tudi v času, ko je bilo v tej zadevi odločeno, so bili EUR v Republiki Sloveniji tuja valuta. Od obveznosti v tuji valuti pa tedaj ni bilo mogoče prisoditi zakonskih zamudnih obresti, temveč je bilo v skladu z ustaljeno sodno prakso, po analogiji z določbo člena 399/3 in 1 ZOR, v primeru, da je tožeča stranka zahtevek postavila v tuji valuti, treba prisoditi zamudne obresti v višini obresti z obrestno mero, ki jo je banka v kraju izpolnitve priznavala za devizne vloge na vpogled. Obrestna mera zamudnih in pogodbenih obresti za denarne terjatve, zavarovane z devizno klavzulo, pa ni smela presegati prej navedene obrestne mere v konkretni tuji valuti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške in je dolžna toženi stranki povrniti njene stroške odgovora na pritožbo v znesku 97,00 EUR v roku 15 dni.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom I Pg 329/2008-14 z dne 6. 5. 2009 pravdni postopek ustavilo glede zneska 367.954,17 EUR (1. odstavek izreka sklepa), zavrglo tožbo tožeče stranke glede plačila denarnega zneska v višini 39.733,55 EUR in povračila stroškov postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila, vse v roku 15 dni (2. odstavek izreka izpodbijanega sklepa) ter tožeči stranki naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 3.327,45 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od šestnajstega dne od vročitve tega sklepa dalje do vročitve (3. odstavek izreka izpodbijanega sklepa).

Zoper 2. in 3. odstavek izreka izpodbijanega sklepa je vložila pritožbo tožeča stranka zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe uporabe materialnega prava (pritožbeni razlogi po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, naj izpodbijani sklep spremeni tako, da izda sodbo, s katero tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Pritožbene navedbe, da je pravni pouk, ki ga je sodišče prve stopnje navedlo v izpodbijanem sklepu, napačen, so resnične. Po določbi 1. odstavka 333. člena ZPP se smejo stranke zoper sodbo prve stopnje pritožiti v petnajstih dneh, le v meničnih in čekovnih sporih znaša ta rok 8 dni. V postopku s pritožbo zoper sklep pa se smiselno uporabljajo določbe, ki veljajo za pritožbo zoper sodbo (1. odstavek 366. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je s tem res zagrešilo relativno postopkovno kršitev po 1. odstavku 339. člena, vendar ta v obravnavanem primeru ni prerasla v absolutno bistveno kršitev postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijani sklep sodišča prve stopnje je bil pooblaščencu tožeče stranke vročen 1. 6. 2009, pritožba zoper sklep pa je bila sodišču predložena dne 16. 6. 2009. Sodišče je glede na zakonsko določen 15-dnevni rok za pritožbo, pritožbo upoštevalo kot pravočasno. Ker je pooblaščenec tožeče stranke odvetnik, od katerega se pričakuje, da pozna procesna pravila, so navedbe pritožnika, da je bil glede na napačni pravni pouk prepričan, da je rok za pritožbo že potekel ter je šele ob ponovnem pregledu, le nekaj ur pred potekom zakonskega pritožbenega roka ugotovil, da temu ni tako, zato ni imel časa za pripravo kvalitetne pritožbe ter mu je bila tako odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem, neutemeljene. Pooblaščenec tožeče stranke bi pritožbo lahko vložil že v roku 8 dni, glede na zakonsko določen rok 15 dni in dejstvo, da je pooblaščenec tožeče stranke v tem roku pritožbo tudi vložil, pa tožeči stranki ni bila odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem, zato kršitev postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ni podana.

Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe o zmotni oziroma nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja in posledično napačni uporabi materialnega prava. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema ugotovitve in zaključek sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka, ki je v postopku V Pg 107/2002 od dolgovane glavnice 140.605,27 EUR za čas od 20. 3. 2001 do plačila vtoževala obresti po obrestni meri Nove Ljubljanske banke d.d. Ljubljana za obrestovanje deviz na deviznem računu, ki so ji bile v celoti prisojene, s tem izčrpala dejansko podlago zahtevka za plačilo zamudnih obresti od dolgovane glavnice. Tudi po presoji pritožbenega sodišča gre v konkretnem primeru za objektivno istovetnost tožbenega zahtevka, saj je dejanska podlaga zahtevka v konkretnem primeru povsem enaka kot v zadevi V Pg 107/2002, tožbena zahtevka za plačilo obresti se razlikujeta le po višini, kar pa na identiteto zahtevka ne vpliva. Ker je glede obresti od navedene glavnice sodišče s sodbo V Pg 107/2002 z dne 13. 3. 2006 pravnomočno odločilo, je predmetno tožbo, s katero je tožeča stranka ponovno zahtevala plačilo zamudnih obresti od navedene glavnice, sodišče prve stopnje pravilno zavrglo. V času, ko je bila vložena tožba v zadevi V Pg 107/2002, in tudi v času, ko je bilo v tej zadevi odločeno, so bili EUR v Republiki Sloveniji tuja valuta. Od obveznosti v tuji valuti pa tedaj ni bilo mogoče prisoditi zakonskih zamudnih obresti, temveč je bilo v skladu z ustaljeno sodno prakso, po analogiji z določbo člena 399/3 in 1 ZOR, v primeru, da je tožeča stranka zahtevek postavila v tuji valuti, treba prisoditi zamudne obresti v višini obresti z obrestno mero, ki jo je banka v kraju izpolnitve priznavala za devizne vloge na vpogled. Obrestne mera zamudnih in pogodbenih obresti za denarne terjatve, zavarovane z devizno klavzulo, pa ni smela presegati prej navedene obrestne mere v konkretni tuji valuti (primerjaj sodbo VS RS št. II Ips 176/2004). Ob pravilnem materialno pravnem izhodišču se torej odločitev sodišča prve stopnje izkaže za pravilno, saj so bile v zadevi V Pg 107/2006 zamudne obresti tožeči stranki že v celoti prisojene. S sklicevanjem na dejstvo, da tožeča stranka ni bila stranka Pogodbe o vezavi deviznega depozita s posebnim namenom, zato jo v tej pogodbi dogovorjena višina pogodbenih zamudnih obresti ne zavezuje, pa pritožnica ne more uspeti že iz razloga, ker so pogodbeno dogovorjene obresti v konkretnem primeru po višini enake tistim, ki so se priznavale v skladu z zakonom.

Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, sodišče prve stopnje pa tudi ni zagrešilo nobene od bistvenih kršitev postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (2. točka 365. člena ZPP).

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje pritožbene stroške in je dolžna toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo, v višini sodne takse za pritožbo 97,00 EUR (1. odstavek 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).