Jedro

Pravilo 4. odstavka 140. člena ZPP, ki pravi, da drugim osebam ni dovoljeno vročati pisanj za naslovnika, če je ta oseba v pravdi udeležena kot nasprotnik naslovnika, ni uporabljivo za pravne osebe, nanaša se samo na fizične osebe. Tako osebno kot navadno vročanje pravnim osebam namreč ZPP ureja v 133. členu, ki določa, da se pravnim osebam pisanja vročajo po osebi, ki je pooblaščena za sprejem ali delavcu, ki se nahaja v pisarni, poslovnem prostoru ali na sedežu. Ker tožena stranka ni uspela s predlogom za razveljavitev klavzule pravnomočnosti in izvršljivosti, je pravdni postopek pravnomočno končan, to pa izključuje možnost vložitve predloga za vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude roka za vložitev odgovora na tožbo.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdita sklepa sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki sami nosita stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

(1) Sodišče prve stopnje je z izpodbijanima sklepoma zavrnilo predlog tožene stranke za razveljavitev klavzule pravnomočnosti in izvršljivosti zamudne sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. P 776/2009 z dne 9. 6. 2009, predlog za vrnitev v prejšnje stanje pa kot prepoznega zavrglo.

(2) Tožena stranka se pritožuje zoper oba prvostopenjska sklepa. V pritožbi zoper sklep o zavrženju predloga o vrnitvi v prejšnje stanje uveljavlja vse pritožbe razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter v bistvenem navaja, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da se publicitetni učinek nanaša tudi na zemljiškoknjižnega lastnika. Meni, da od zemljiškoknjižnega lastnika ni mogoče pričakovati, da bo redno preverjal zemljiškoknjižno stanje. Nasprotuje tudi ugotovitvi sodišča, da je bila tožena stranka premalo skrbna. Družbena pogodba je namreč dopuščala sklepanje rizičnih poslov, le če sta soglasje za to podala oba družbenika. Skrbnost tožene stranke posledično izhaja že iz družbene pogodbe, dovolj skrbna pa je bila tudi pri sprejemanju pošte. Meni, da direktorica tožene stranke tako ni odgovorna za to, da ji pošta ni bila vročena, saj je sodno pošto za toženo stranko prevzel kar tožnik, direktorice tožene stranke pa o tem ni obvestil, zaradi česar je tožena stranka zamudila rok za odgovor na tožbo.

(3) V pritožbi zoper sklep o zavrnitvi predloga za razveljavitev klavzule pravnomočnosti in izvršljivosti tožeča stranka uveljavlja kršitev 8. točke 2. odstavka 399. člena ZPP. Navaja sicer, da je bila vročitev toženi stranki tehnično pravilna, vendar pa ni zadostila načelu kontradiktornosti. Tožnik je namreč hkrati nastopal kot tožnik in kot pooblaščena oseba tožene stranke. Dodaja, da tožena stranka z obstojem pravde ni bila seznanjena izključno zaradi razlogov na strani tožnika, saj jo o prejeti pošti ni obvestil. Meni, da je bila zamudna sodba izdana v nasprotju z določbo 3. člena ZPP, saj je tožnik skušal na ponarejeni pogodbi pridobiti zemljiškoknjižno dovolilo. Sodišče bi se lahko z vpogledom v sodni register tudi seznanilo z dejstvom, da je tožnik hkrati zakoniti zastopnik tožene stranke. Meni, da je sodišče tako prekršilo 4. odstavek 140. člena ZPP. Dodaja, da se navedena določba ne nanaša zgolj na fizične osebe, temveč gre za splošno določbo, ki bi jo bilo potrebno uporabiti tudi v konkretnem primeru.

(4) Pritožbi sta bili vročeni tožeči stranki, ki je nanju odgovorila in predlagala njuno zavrnitev, priglasila pa je tudi stroške pritožbenega postopka.

(5) Pritožbi nista utemeljeni.

(6) Sodišče prve stopnje je najprej odločalo o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, čeprav je tožena stranka primarno predlagala razveljavitev klavzule pravnomočnosti in izvršljivosti. Pritožbeno sodišče je zato prvotni sklep in pritožbo vrnilo sodišču prve stopnje z navodilom, da naj najprej odloča o predlogu za razveljavitev klavzule pravnomočnosti in izvršljivosti. Če je namreč pravdni postopek pravnomočno končan, to izključuje možnost vložitve predloga za vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude roka za vložitev odgovora na tožbo. Ker je nato tožena stranka podala pritožbo tudi zoper sklep o zavrnitvi predloga za razveljavitev klavzule pravnomočnosti in izvršljivosti, je pritožbeno sodišče sklenilo, da skupaj obravnava in odloča o obeh pritožbah.

(7) V konkretnem primeru je bilo potrebno primarno presoditi, ali so bila toženi stranki sodna pisanja vročena pravilno in je posledično potrdilo o pravnomočnosti zamudne sodbe z dne 9. 6. 2009 utemeljeno. Sodišča prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila vročitev zamudne sodbe opravljena neposredno in osebno toženi stranki. Pritrditi sicer velja toženi stranki, da je tožeča stranka v zvezi z vročenimi pisanji ravnala nemoralno, vendar pa to ne pomeni, da je bilo njeno ravnanje nezakonito. Ob dejstvu, da med pravdnima strankama ni bilo sporno, da sta bila tako R. P. kot Ra. P. pooblaščena sprejemati pošto za toženo stranko, tovrstno pooblastilo pa izhaja tudi iz sodnega registra, je bila po mnenju pritožbenega sodišča vročitev opravljena pravilno. Pritožnik sicer navaja, da bi bilo v konkretnem primeru potrebno uporabiti pravilo 4. odstavka 140. člena ZPP, ki pravi, da drugim osebam ni dovoljeno vročati pisanj za naslovnika, če je ta oseba v pravdi udeležena kot nasprotnik naslovnika. Njegovi očitki so neutemeljeni. Tako osebno kot navadno vročanje pravnim osebam namreč ZPP ureja v 133. členu, ki določa, da se pravnim osebam pisanja vročajo po osebi, ki je pooblaščena za sprejem ali delavcu, ki se nahaja v pisarni, poslovnem prostoru ali na sedežu. Za pravne osebe tako ni moč uporabiti 140. člena ZPP, saj se navedena določba nanaša na vročanje fizičnim osebam (primerjaj Galič, A. Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, str. 544). Ker je bila zamudna sodba toženi stranki vročena pravilno, je utemeljena tudi odločitev sodišča prve stopnje, da je zamudna sodba postala pravnomočna dne 29. 6. 2009, tj. ko je ni bilo več mogoče izpodbijati s pritožbo (319. člen ZPP). Sklicevanje na ponarejeno prodajno pogodbo in zahtevanje vsebinskega odločanja o zadevi tako ne more biti več predmet tega postopka, lahko pa se uveljavlja v drugem sodnem postopku.

(8) Ker tožena stranka ni uspela s predlogom za razveljavitev klavzule pravnomočnosti in izvršljivosti, je pravdni postopek pravnomočno končan, to pa izključuje možnost vložitve predloga za vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude roka za vložitev odgovora na tožbo. Odločanje sodišča o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje je bilo tako nepotrebno. V odgovor pritožniku pa velja dodati, da je sodišče prve stopnje tudi s tovrstnim sklepom pravilno ugotovilo, da je tožena stranka zamudila petnajstdnevni rok za vložitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje. Pritožbeni očitek, da se publicitetni učinek vpisov v zemljiško knjigo ne nanaša na lastnika nepremičnine je namreč materialnopravno zmoten. Določilo 6. odstavka Zakona o zemljiški knjigi (Ur. l. RS 58/2003 s spre., v nadaljevanju ZZK-1) tako določa, da če je vpis pravice ali pravnega dejstva dovoljen, se šteje, da je ta pravica ali to pravno dejstvo, ki je vpisano v zemljiško knjigo vsakomur znano od začetka uradnih ur zemljiškoknjižnega sodišča v naslednjem delovnem dnevu, ko je zemljiškoknjižno sodišče v zemljiški knjigi vpisalo prejem predloga za vpis te pravice oziroma pravnega dejstva, in se nihče ne more sklicevati, da mu ta pravica ali to pravno dejstvo od takrat dalje ni bilo znano. Zakon tako ne ločuje med lastniki in drugimi osebami, temveč publicitetni učinek razteza na vsakogar, torej tudi na toženo stranko. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da bi R. P. po zakonski fikciji najkasneje 18. 7. 2009 morala vedeti za izdano zamudno sodbo, petnajstdnevni rok za vložitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje pa bi ob upoštevanju sodnih počitnic, v času katerih procesni roki ne tečejo, potekel 31. 8. 2009. Ker je bil predlog vložen šele 28. 9. 2009, ga je prvostopenjsko sodišče pravilno štelo za prepoznega in ga zavrglo (1. odst. 120. člena ZPP).

(9) Ker uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijana sklepa (2. točka 365. člena ZPP).

(10) Ker s pritožbama ni uspela, toženka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 154. člena ZPP). Ker odgovor na pritožbo k odločitvi pritožbenega sodišča ni pripomogel, ne gre za potrebne pravdne stroške (1. odst. 155. člena ZPP), zato jih tudi tožnik nosi sam.