Jedro

Ker tožena stranka v postopku dodelitve pravne pomoči solastništva objekta tožeče stranke ni upoštevala, ni pravilno ugotovila, ali prosilec izpolnjuje pogoje za dodelitev brezplačne pravne pomoči, ki jih določa 19. člen ZBPP.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 930/2003-9 z dne 9.7.2003.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 2. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Ur. l. RS, št. 50/97, 65/97 in 70/2000 - ZUS) odpravilo odločbo tožene stranke z dne 28.4.2003 in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo prizadeti stranki kot prosilcu odobrila brezplačno pravno pomoč za pravno svetovanje in zastopanje v socialnem sporu zoper Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani, na prvi stopnji. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje citira določbe Zakona o brezplačni pravni pomoči (Uradni list RS, št. 48/2001, v nadaljevanju: ZBPP), in sicer 1. in 2. odstavku 13. člena in 19. člena tega zakona. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da med strankami ni sporno, da prizadeta stranka izpolnjuje vsebinski pogoj za dodelitev brezplačne pravne pomoči, ki ga določa 24. člen ZBPP, sporno pa je, ali izpolnjuje premoženjski pogoj za dodelitev pomoči, določen v 19. členu ZBPP. Iz izpiska Geodetske uprave Republike Slovenije z dne 23.5.2003, ki je priložen tožbi, izhaja, da je prizadeta stranka (F. J.) lastnik stavbe (pravilno: 12/100 solastninskega deleža na stavbi) na parc. št. 28 k.o. Ž. v izmeri 822 m2 (116,50 m2 za prizadeto stranko). Kljub sklicevanju prizadete stranke (prosilca F.J.) na ugotovitve cenilca, da sporni objekt zaradi dotrajanosti in lege nima tržne vrednosti, po mnenju sodišča prve stopnje prosilec za svoje navedbe ni ponudil dokazov, iz katerih bi bila razvidna dejanska vrednost spornega objekta. Nesporno je, da prosilec v izjavi o premoženjskem stanju ni navedel, da je lastnik stavbe v izmeri 822 m2 (pravilno: solastninskega deleža na 12/100 na celotni stavbi). Zato tožena stranka po mnenju sodišča prve stopnje v postopku dodelitve pravne pomoči lastništva tega objekta ni upoštevala in zato ni pravilno ugotovila, ali prosilec izpolnjuje pogoje za dodelitev brezplačne pravne pomoči, ki jih določa 19. člen ZBPP.

Prizadeta stranka, prosilec F.J., v pritožbi poudarja, da ni res, da je lastnik stavbe v izmeri 822 m2. Iz kupoprodajne pogodbe, ki jo prilaga pritožbi, izhaja, da je lastnik gospodarskega poslopja v skupni izmeri 116,50 m2, kar je kvadratura, skupaj z nadstreškom. Poudarja, da od cenitve tega objekta naprej, torej skoraj dvajset let, ni nihče v ta objekt vlagal. Če se k ocenjeni vrednosti prišteje še amortizacija, bo mogoče dobiti vrednost, ki jo je tudi navedel v upravnem sporu pred sodiščem prve stopnje. Smiselno predlaga ugoditev pritožbi in razveljavitev izpodbijane sodbe.

Tožeča in tožena stranka na pritožbo nista odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča v izodbijani sodbi pravilna in zakonita. Prav tako pa so utemeljeni tudi razlogi, na katere je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev.

Sodišče prve stopnje je po mnenju pritožbenega sodišča sprejelo pravilno stališče, da kljub sklicevanju prizadete stranke oziroma prosilca na ugotovitve cenilca, da sporni objekt na parc. št. 28 k.o. Ž. v izmeri 822 m2 zaradi dotrajanosti in lege nima tržne vrednosti, prosilec za svoje navedbe ni ponudil dokazov, iz katerih bi bila razvidna dejanska vrednost spornega objekta oziroma v izjavi o premoženjskem stanju ni navedel, da je solastnik stavbe v izmeri 822 m2 (z deležem 12/100 oziroma 116,50 m2). Zato tožena stranka v postopku dodelitve pravne pomoči tožnikovega solastništva tega objekta ni upoštevala in zato ni pravilno ugotovila, ali prosilec izpolnjuje pogoje za dodelitev brezplačne pravne pomoči, ki jih določa 19. člen ZBPP. Prizadeta stranka sicer v pritožbi navaja, da ni lastnik navedene stavbe, ampak le solastnik (v deležu 116,50 m2), kar pa po mnenju pritožbenega sodišča ne spremeni pravilnega stališča sodišča prve stopnje.

Po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno citiralo določbe 1. in 2. odstavka 13. člena ter 19. in 24. člena ZBPP.

Ker pritožbeno sodišče meni, da so pritožbeni razlogi neutemljeni, razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, pa ni našlo, je na podlagi 73. člena ZUS pritožbo prizadete stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.