Jedro

Sodišče druge stopnje je tako tožniku iz naslova nepremoženjske škode priznalo odškodnino v višini 12.400,00 EUR, kar znaša 11 povprečnih mesečnih plač in po oceni sodišča druge stopnje, glede na dejstvo, da gre za lahko poškodbo, slednje predstavlja primerno zadoščenje oškodovancu.

Sodišče druge stopnje kot primerno povračilo ocenjuje znesek, ki je določen z Uredbo o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja (Uredba) določen kot znesek neobdavčenega nadomestila za prevoz zaposlenega od doma do podjetja, ki znaša 0,18 EUR/km.

Izrek

I. Pritožbama pravdnih strank se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da sedaj v celoti glasi: „I. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 14.777,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 14.410,05 EUR od 24. 10. 2015 dalje do plačila in od zneska 367,74 EUR od 15. 1. 2016, vse v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje.

II. V presežku (do zahtevanih 27.772,03 EUR) se tožbeni zahtevek zavrne.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 2.982,66 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.“

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 16.808,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 10. 2015 dalje do plačila (I. točka izreka). V II. točki izreka je v presežku tožbeni zahtevek zavrnilo in v III. točki izreka odločilo o stroških pravdnega postopka, ki jih je naložilo v plačilo toženi stranki.

2. Zoper sprejeto odločitev se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) navaja, da je sodišče prve stopnje tožniku za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem namesto zahtevanih 12.000,00 EUR priznalo zgolj 8.500,00 EUR. Tako odmerjena odškodnina pa je prenizka, saj je bilo zdravljenje naporno, tožnik je moral opraviti 14 kontrolnih pregledov, celotno zdravljenje je trajalo dve leti, imel je 16 fizioterapij in glede na obrazloženo je sodišče prve stopnje odškodnino za nepremoženjsko škodo iz naslova telesnih bolečin ter nevšečnosti zaradi zdravljenja ovrednotilo prenizko, v podobnih primerih pa je sodišče stranki priznalo višjo odškodnino (sodba Višjega delovnega sodišča Pdp 717/2016). Nadalje je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo del zahtevka za priznanje odškodnine iz naslova škode zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, saj je tožnik utrpel trajne posledice v posledici katerih trpi duševne bolečine. Tožnikovo koleno je občutljivo in le omejeno gibljivo, počepa ne more izvesti, prav tako ima težave pri hoji navkreber in navzdol, po stopnicah, lestvah in podobno. Za tovrstne poškodbe pa sodna praksa priznava višjo odškodnino (I Cp 1443/2015 z dne 9. 3. 2016) in predlaga, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožniku prizna odškodnino v vtoževani višini 10.000,00 EUR, kar glede na 50 % težave, ki jih je mogoče predpisati predhodnemu stanju, znaša 5.000,00 EUR. Prav tako je sodišče prve stopnje zmotno zavrnilo zahtevek iz naslova skaženosti, brazgotini z leti nista nič manj vidni in je pri odmeri odškodnine potrebno upoštevati tožnikovo subjektivno dojemanje in zaznavanje odškodnine. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni.

3. Tožena stranka (toženka) uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Upoštevaje intenziteto telesnih bolečin in izvedenca meni, da je odškodnina kot jo je odmerilo sodišče prve stopnje v višini 8.500,00 EUR iz tega naslova previsoka. Po poškodbi z dne 28. 11. 2013 je tožnik več mesecev delal naprej, poškodbe ni prijavil, prav tako ni poiskal zdravniške pomoči. Meni, da bi bila primerna odškodnina v višini 6.000,00 EUR. Prav tako je odškodnina za strah v višini 900,00 EUR previsoka in bi lahko ta znašala kvečjemu 600,00 EUR. Nadalje se pritožba ne strinja z odmerjeno odškodnino glede trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti, saj je izvedenec navedel, da se je z operativnim posegom stanje kolena optimiziralo do te mere, da je koleno stabilno in ni preskokov, skrčitev levega kolena je popolna, brez bolečin, v sklepu ni proste tekočine. Meni, da bi sodišče prve stopnje lahko odmerilo odškodnino zgolj v višini 3.000,00 EUR, upoštevaje 50 % odbitek na račun degenerativnih sprememb, torej 1.500,00 EUR. Prav tako bi sodišče moralo upoštevati tožnikov soprispevek v višini 50 %. Nadalje se toženka pritožuje tudi zoper odmerjeno materialno škodo, saj meni, da bi sodišče lahko tožniku priznalo zgolj stroške v višini cene javnega prevoza, upoštevaje, da bi lahko uveljavljal stroške iz obveznega zdravstvenega zavarovanja pri ZZZS, oziroma bi mu lahko priznalo zgolj kilometrino v višini 0,18 EUR/km. Sodišče prve stopnje pa tudi ni upoštevalo, da gre za dva škodna dogodka in da je potrebno upoštevati dve odbitni franšizi, na kar je toženka opozorila že v odgovoru na tožbo in v vlogi z dne 9. 3. 2017. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in prisojeno odškodnino zniža. 4. Pritožbi sta delno utemeljeni.

5. Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (350. člen Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). Uradni preizkus je pokazal, da ni podana nobena uradoma upoštevna bistvena kršitev, prav tako je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, vendar je na ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo pri določanju višine odškodnine.

6. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje z vmesno sodbo P 139/2016 z dne 7. 3. 2018 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru I Cp 674/2018 z dne 24. 10. 2018 ugotovilo, da je zahtevek po temelju utemeljen v celoti. Tako je v predmetnem postopku sodišče prve stopnje odločalo le še o višini zahtevka. Sodišče prve stopnje je tožniku priznalo iz naslova nepremoženjske in premoženjske škode 16.808,43 EUR ter stroške pravdnega postopka v višini 3.402,64 EUR. Iz naslova nepremoženjske škode mu je prisodilo odškodnino v višini 13.400,00 EUR, preostala odškodnina v višini 3.908,43 EUR pa se nanaša na materialno škodo. Pri tem je sodišče upoštevalo odbitno franšizo v višini 500,00 EUR.

7. Materialnopravna podlaga za odločitev o višini odškodnine za nepremoženjsko škodo določa Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ) v 179. členu in 182. členu, kot je to pravilno navedlo tudi sodišče prve stopnje v 10. točki obrazložitve. Glede ugotavljanja objektivnih posledic škodnega dogodka je sodišče v obravnavanem pravdnem postopku angažiralo izvedenca medicinske stroke dr. B.P., katerega sta pravdni stranki v celoti povzeli. Tožnik je utrpel v dveh škodnih dogodkih, in sicer dne 28. 11. 2013 poškodbo kolena s strganjem meniskusa in poškodbo kolena s strganjem sprednjega križnega ligamenta. Po ponovni poškodbi dne 17. 3. 2014 pa je utrpel ponoven zvin kolena, do katerega je že prišlo v predhodnem dogodku, poškodba z dne 17. 3. 2014 pa je posledica predhodne poškodbe z dne 28. 11. 2013. 8. Obe pravdni stranki se pritožujeta nad odločitvijo sodišča prve stopnje, ki je tožniku iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem priznalo odškodnino v višini 8.500,00 EUR. Tožnik graja odločitev sodišča prve stopnje, da je priznana odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 8.500,00 EUR prenizka, toženka pa meni, da je previsoka in da ne bi smela presegati 6.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da glede na ugotovitve izvedenca in izpovedbo tožnika, da je tožnik trpel izredno hude bolečine v trajanju enega do dva dni po drugi operaciji, da sta bila potrebna dva operativna posega in je tako trpel hude bolečine tako po prvi operaciji v trajanju okoli pet dni in po drugi operaciji sedem do deset dni, za tem pa je bila potrebna rehabilitacija. Imel je številne obiske pri osebnem zdravniku in specialistih, 16 fizioterapij, punkcije kolena, RTG in MR preglede, nosil je opornico itd., je primerna odškodnina iz naslova duševnih bolečin, zaradi telesnih bolečin ter nevšečnosti med zdravljenjem v višini 10.000,00 EUR. Toženka se zmotno sklicuje na sodno prakso v primerljivih primerih, saj pri tem spregleda, da je tožnik utrpel poškodbo v dveh škodnih dogodkih in da je tudi zaradi poškodbe moral pretrpeti dva operativna posega.

9. Toženka graja odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožniku iz naslova strahu priznalo 900,00 EUR. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je takšna odškodnina primerna, saj znaša manj kot eno povprečno plačo, tožnik pa je vsekakor utrpel strah tako pri prvem škodnem dogodku kot tudi po drugem, določen strah pa je pri njem bil vsekakor zaznan pred vsakim operativnim posegom, kot tudi po samem posegu in je odločitev sodišča prve stopnje (19. - 23. točka obrazložitve) v celoti pravilna.

10. Obe pravdni stranki grajata odločitev sodišča prve stopnje glede prisojene odškodnine tožniku iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tožnik se zavzema za odškodnino v višini 10.000,00 EUR, toženka pa navaja, da je takšna odškodnina previsoka in da tožniku pripada odškodnina kvečjemu v višini 3.000,00 EUR, oziroma upoštevaje 50 % zmanjšanje zaradi degenerativnih sprememb 1.500,00 EUR. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da iz izvedenskega mnenja izhaja, da se je pri tožniku z operativnim posegom stanje kolena optimiziralo do te mere, da je koleno stabilno in ni preskokov, je neboleče, prazno in popolnoma gibljivo, lahko pa seveda pri njem pri daljšem čepenju koleno začne boleti že po eni uri, če ga je morda prej bolelo po treh urah. Glede na navedeno, ko nekih objektivnih sprememb na kolenu ni ugotovljenih, izvedenec pa dopušča možnost artroze v bodoče zaradi posledic poškodbe in da ima tožnik lahko težave pri počepu ali pri skrajno fleksijskih obremenitvah, sodišče druge stopnje ocenjuje, da je primerna odškodnina za tovrstne poškodbe v višini 3.000,00 EUR, oziroma upoštevaje 50 % na račun predhodnih degenerativnih sprememb odškodnina v višini 1.500,00 EUR.

11. Odmera odškodnine ne more odražati le oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic, ampak mora imeti subjektivno doživljanje posameznika korektiv v načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine.1 Izvedenec je namreč poškodbe oškodovanca opredelil po Fischerjevi lestvici kot lahke poškodbe do srednje hude, zato sodišče druge stopnje meni, da je odškodnina, kot jo je sedaj ponovno odmerilo, primerna odškodnina za tovrstne škodne dogodke.

12. Pritožba tožnika nadalje graja odločitev sodišča prve stopnje, ki tožniku iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti ni priznalo odškodnine. Sklicuje se na sodbo Višjega sodišča v Mariboru Cp 1443/2015 z dne 9. 3. 2016, ki pa v predmetni zadevi ni primerljiva, pri tožniku gre namreč za dve manjši brazgotini po 1 cm in na zgornji notranji strani golenice brazgotina dolga približno 5 cm. Za priznanje odškodnine iz naslova skaženosti se prizna odškodnina po objektivnih in subjektivnih merilih. Pri tem objektivni elementi dejanskega stanja skaženosti zaradi posledic škodnega dogodka pri tožniku niso podani. Izvedenec jih ocenjuje kot minimalne spremembe, ki v estetskem smislu ne predstavlja skaženosti, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da brazgotina ne povzroča in ne predstavlja trajne skaženosti in je zahtevek zavrnilo (29. do 33. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

13. Sodišče druge stopnje je tako tožniku iz naslova nepremoženjske škode priznalo odškodnino v višini 12.400,00 EUR, kar znaša 11 povprečnih mesečnih plač in po oceni sodišča druge stopnje, glede na dejstvo, da gre za lahko poškodbo, slednje predstavlja primerno zadoščenje oškodovancu2. 14. Toženka nadalje graja odločitev sodišča prve stopnje glede stroškov postopka, in sicer, da bi tožnik moral uveljavljati povračilo stroškov pri ZZZS. Glede slednjega ima sodba sodišča prve stopnje ustrezne razloge v 37. točki obrazložitve in jih sodišče v izogib ponavljanju povzema kot pravilne.

15. Pravilno pa pritožba toženke opozarja, da je kilometrina v višini 0,37 EUR/km zmotno priznana. Sodišče druge stopnje kot primerno povračilo ocenjuje znesek, ki je določen z Uredbo o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja (Uredba) določen kot znesek neobdavčenega nadomestila za prevoz zaposlenega od doma do podjetja, ki znaša 0,18 EUR/km3. Ta znesek po eni strani preprečuje prikrajšanje tožnika, ki ni le v porabi goriva, temveč tudi v obrabi vozila, po drugi strani pa preprečuje njegovo neupravičeno obogatitev, saj upošteva, da je bila uporaba vozila zaradi prevozov na zdravniške preglede občasna, kratkotrajna in začasna, s čemer je tudi obraba vozila manj intenzivna kot pri njegovi redni oziroma dolgotrajni uporabi v službene namene. Glede na obrazloženo4 je glede na število prevoženih kilometrov, kar med strankama ni sporno (2.792,86 km), tožnik upravičen do povračila potnih stroškov v znesku 502,72 EUR.

16. Pritožba nadalje pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje upoštevalo odbitno franšizo zgolj v višini 500,00 EUR, čeprav je šlo za dva škodna dogodka, na kar je toženka opozorila že v odgovoru na tožbo in v prvi pripravljalni vlogi. Slednjega pa tožnik niti ni prerekal, zato je sodišče druge stopnje od odmerjene odškodnine odštelo še odbitno franšizo v skladu z zavarovalno polico št. OD38000133274 (B1, B2 priloga) v višini 1.000,00 EUR.

17. Prav tako tožniku od priznane materialne škode (vendar le dela, ki se nanaša na nagrado iz naslova uspešnosti v višini 367,74 EUR) pripadajo zakonske zamudne obresti, do katerih je upravičen od dne 15. 1. 2016, saj je zahtevek za ta del materialne škode pri toženki vložil šele dne 31. 12. 2015. 18. Skupen znesek pravno priznane nematerialne in materialne škode tako znaša (12.400,00 EUR + 3.377,79 EUR) 15.777,79 EUR oz. upoštevaje odbitno franšizo za dva škodna dogodka (2x 500,00 EUR) 14.777,79 EUR.

19. V posledici spremembe odločitve o glavni stvari je sodišče, glede na spremenjen uspeh pravdnih strank v postopku, stroške postopka pred sodiščem prve stopnje ponovno odmerilo upoštevaje 154. člen v zvezi s 155. členom ZPP, Zakon o odvetniški tarifi in Zakon o sodnih taksah, in sicer je tožnik uspel z 53,21% (priznani stroški, nagrada in takse 5.670,87 EUR), toženka pa z 46,79 % (priznani stroški v višini 74,40 EUR). Po medsebojnem pobotu je toženka dolžna povrniti tožniku stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v višini 2.982,66 EUR.

20. Pravdni stranki sta bili s pritožbama zgolj delno uspešni, zato je sodišče druge stopnje v skladu z drugim odstavkom 154. člena in 165. člena ZPP odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1 VSRS II Ips 644/2007 z dne 11. 9. 2008. 2 podobno VS RS II Ips 39/2009, II Ips 91/2009. 3 peti odstavek 3. člena Uredbe: Če delojemalec iz utemeljenih razlogov ne more uporabljati javnega prevoza, se v davčno osnovo, ne glede na tretji in četrti odstavek tega člena, ne všteva povračilo stroškov prevoza do višine 0,18 eura za vsak polni kilometer razdalje med običajnim prebivališčem in mestom opravljanja dela. 4 VSL sodba II Cp 1462/2018 z dne 3. 10. 2018.