Jedro

Upravni organ je pri presoji podobnosti med znakoma pravilno upošteval le znamko tožnice, katere imetnica je bila v času odločanja o ugovoru. Tožnica namreč nima prav, ko zatrjuje, da je za presojo utemeljenosti ugovora relevanten trenutek njegove vložitve.

Izpodbijana znamka (Iskra ERO) zgolj zato, ker vsebuje isto besedo kot znamka tožnice (Iskra), le tej še ni zamenljivo podobna. Tožnica ima sicer prav, ko trdi, da je treba znaka presojati z očmi povprečnega potrošnika, vendar je upravni organ pravilno zaključil, da je relevanten potrošnik predmetnega specializiranega blaga praviloma bolj pozoren in si bo blago in storitve podrobneje ogledal ter se natančneje pozanimal glede njegovega izvora, kakovosti, cene in lastnosti izdelkov.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je upravni organ zavrnil ugovor tožnice zoper registracijo znamke št. 200670267 „IskraERO“ prijavitelja A. d.o.o. za blago iz razredov 7 in 8 Nicejske klasifikacije, sprejete z Nicejskim aranžmajem o mednarodni klasifikaciji proizvodov in storitev zaradi registracije znamk (v nadaljevanju NK) ter ugotovil, da posebni stroški v tem postopku niso nastali. V obrazložitvi je navedel, da je tožnica dne 30. 11. 2006, to je v roku treh mesecev od dneva objave prijave znamke, vložila ugovor zoper navedeno registracijo in se pri tem sklicevala na prej registrirane znamke št. 6280249 (ISKRA, v sliki), 8280733 (Iskra, v sliki), 8380527 (Iskra), 9180467 (Iskra) in 200171723 (Iskra, v sliki), ki so vse registrirane za enako ali podobno blago. Z vpogledom v register veljavnih znamk, ki ga vodi organ, je bilo ugotovljeno, da je tožnica imetnica le znamke št. 200171723, imetnica ostalih štirih blagovnih znamk pa je B. n.sol.o., v likvidaciji, zato je organ ugovor preizkusil le na podlagi registrirane znamke tožnice. Pri primerjavi znakov je navedel, da kot celota prijavljeni znak vizualno ni podoben, sploh pa ne zamenljivo podoben znaku znamke tožnice. Besedilo IskraERO je zapisano brez presledka, vizualno ga v dve enoti deli uporaba malih in velikih črk. Celotno besedilo je podčrtano z belo črto in izpisano v krepkih črkah, kar pomeni, da je poudarjeno kot celota, pri tem pa je drugi del znaka, beseda ERO, enako ali zaradi velikosti črk celo bolj izražen. Prvi del znaka Iskra po mnenju upravnega organa v prijavljeni kombinaciji ne učinkuje kot samostojna oziroma dominantna komponenta znaka. Vizualno znaka že glede na črkovno primerjavo besedil, ki predstavljata njun najbolj razlikovalni del, nista podobna, saj se močno razlikujeta po dolžini besedila, popolnoma različna pa sta v končnem delu besedila. Različen pa je tudi celoten vizualni vtis, ki ga poleg zapisa besed določajo še ostali figurativni oziroma grafični elementi. Prijavljeni znak predstavlja temen pravokotnik, v katerega je postavljeno besedilo IskraERO v krepkih svetlih črkah, ki jih podčrtuje svetla horizontalna črta. Znamko tožnice pa poleg napisa Iskra v temnih črkah predstavlja še izrazit slikovni element, umeščen levo od besedila. Slikovni element, ki ga predstavlja peterokraka zvezda z ozkimi kraki ali iskra v krogu, ki jo uokvirja še kvadrat, v vizualnem smislu ni zanemarljiv element. Prijavljeni znak je tudi fonetično gledano daljši od znaka tožničine znamke, znak tožnice ima dva zloga, ugovarjani znak pa štiri izgovorne enote, čeprav sta si znaka v začetnih dveh zlogih enaka, sta popolnoma različna po dolžini in zadnjih dveh zlogih. Znaka sta si tudi v pomenskem smislu dovolj različna, da ju potrošnik medsebojno ne bo zamenjeval. Beseda iskra ima jasen pomen (1. drobec goreče, žareče snovi; 2. v kratkih presledkih pojavljajoča se trenutna, intenzivna svetloba; 3. kar povzroča nastajanje, ustvarjanje česa), beseda ERO pa je izmišljena, fantazijska beseda brez pomena, ki pa v ugovarjanem znaku predstavlja enako močan element. Kljub ugotovitvi, da ne obstaja pogoj podobnosti znakov, je organ v nadaljevanju primerjal še blago in storitve obeh znamk. Povprečni potrošnik zadevnih proizvodov in storitev je bolj pozoren in preudaren, saj se znamka prijavitelja nanaša na blago, ki ni del vsakdanje široke rabe, ampak gre za specializirano blago iz razreda 7 NK (stroji in orodni stroji, motorji (razen za suhozemna vozila), sklopke in pogonski deli (razen za suhozemna vozila), poljedelski stroji in valilniki) in razreda 8 NK (ročno orodje in naprave, noži, vilice in žlice, hladno orožje, brivniki). Relevantni potrošnik si bo to blago in storitve podrobno ogledal in se natančno pozanimal glede izvora, kvalitete, cene in lastnosti izdelkov oziroma storitev. Potrošnik navedenega blaga je zelo dobro seznanjen s stanjem na trgu in ponudniki enakega ali podobnega blaga oziroma storitev, zato ni verjetno, da bi samo zaradi enega podobnega elementa (enake besede) v znamkah sklepal, da gre za eno in isto družbo. V zvezi z navedbami o posebnem statusu znamke št. 200171723 in sklicevanjem na točki c) in d) prvega odstavka 44. člena ZIL-1 pa je organ ugotovil, da iz podatkov, ki jih je predložila tožnica (izpisi iz interneta, kjer je predstavljena družba, njen naslov, izdelki in dejavnost, izseki iz letnih poročil družbe za obdobje od 2003-2005, intervju s predsednikom uprave) ni možno ugotoviti tržnega deleža, niti primerjave s tržnimi deleži konkurentov, prav tako ni razvidno število ljudi, ki znamko poznajo, niti ni podatkov o intenzivnosti uporabe znamke ali sredstvih, vloženih v njeno promocijo. Iz letnih poročil je sicer razvidno poslovanje družbe, vendar brez primerjalne analize celotne panoge ni mogoče sklepati o položaju na trgu. Intervju s predsednikom uprave družbe prav tako ne more biti dokaz o slovečnosti znamke, na zapisu intervjuja ni podatka o mediju, v katerem je bil intervju objavljen, ni datuma, iz podpisa avtorja pa je sklepati, da gre za interno glasilo, kar pomeni, da vir dokazovanja ni neodvisen vir. Za vse zgoraj navedeno gradivo je torej vir sama tožnica, iz istega razloga pa je bil zavrnjen tudi dokazni predlog za zaslišanje člana uprave družbe C.C., saj ne gre za neodvisen vir, zato ne more bistveno prispevati k prej navedenim dokazom. Tožnica tudi ni dokazala, da bi oziroma kako bi zaradi uporabe znamke prijavitelja prišlo do izkoriščanja in oškodovanja razlikovalnega značaja ali ugleda njene znamke. Iz navedenih razlogov je upravni organ zavrnil ugovor tožnice po točkah b), c) in d) prvega odstavka 44. člena Zakona o industrijski lastnini (v nadaljevanju ZIL-1).

Tožnica v tožbi navaja, da je organ vnovič napačno upošteval le eno samo znamko (to je znamko št. 200171723), na temelju katere je bil vložen ugovor, čeprav je tožnica ob vložitvi ugovora navajala celo serijo svojih znamk. Ker so te znamke v času ugovora imele prednost pred ugovarjano prijavo, jih toženka ne more enostavno ignorirati iz razloga, ker so kasneje ugasnile ali so bile upravičeno ali neupravičeno prenesene na drugega imetnika. Znamke tožnice so bile v času po ugovoru prenesene na novega imetnika B. n.sol.o., v likvidaciji, pri čemer sodni spor o imetništvu znamk Iskra še teče, tožnica pa je nedvomno ena od pravnih naslednic teh znamk, ki so na dan vložitve ugovora polnopravno veljale in bile ovira registraciji ugovarjane prijave znamke IskraERO. Drugače razlagati stanje v postopku ugovora je napačno, definitivno pa gre za protiustaven in protizakonit odvzem pravic, ki jih je imela tožnica v času vložitve ugovora. Končno se tudi registracija znamke IskraERO podeljuje za nazaj, torej za vse obdobje od vložitve prijave dalje. Poleg tega bi bila toženka tekom postopka vsled prenosa pravic dolžna pozvati novega imetnika teh pravic, ali ima interes za ugovor zoper prijavo predmetne znamke oziroma ali vstopa v postopek, po možnosti pa tudi postopek ugovora prekiniti zaradi rešitve predhodnega vprašanja imetništva znamk Iskra. Določbe o tem, da mora vložnik ugovora ves čas do izdaje odločbe (v tem primeru je to celo več let, ker toženka na škodo tožnice ni prej izdala odločbe o ugovoru) dokazovati svoj pravni in upravičeni interes do ugovora, ni. ZIL-1 namreč v 44. členu določa zgolj razloge za ugovor in ti so na dan vložitve ugovora bili podani. Serija oziroma družina znamk Iskra seveda poveča razlikovalni značaj znamk, v tem kontekstu pa bi morali biti tudi presojeni razlogi po c) in d) točki prvega odstavka 44. člena ZIL-1, ki jih toženka v tem ponovljenem postopku ni preverjala oziroma so njene ocene o tem ponovno pavšalne in napačne, kakor so bili napačno presojeni vsi predloženi dokazi. Nadalje še navaja, da je njena znamka dobro znana in sloveča in z učinki na slovensko širšo populacijo na simbolni ravni. To, da je toženka zavrnila praktično vse dokaze kot nezadostne, je nevzdržno. Na spletni strani so letna poročila za pretekla leta, z znanimi podatki o prodaji za čas od 2003 do 2010 ter o ustvarjenem dobičku v Sloveniji in po svetu. Toženka je ignorirala celo to, da je tožnica koncernsko podjetje, ki je s svojimi hčerinskimi družbami zaposlovalo in še zaposluje preko 2300 ljudi in da je že desetletja prisotna na slovenskem trgu. V odločbi ji očita, da ni predstavila tržnih podatkov in šteje % za vsak proizvod, vendar tožnica na določenih področjih nima konkurenta v Sloveniji in se pri proizvodnji teh proizvodov nima s kom primerjati, tako da ne more podati tržnih deležev. Toženka je tudi zavrnila ključen dokaz – zaslišanje C.C., dolgoletnega ključnega člana uprave, ki bi navedel podatke o deležih prodaje in poznanosti znamke, tega pa v odločbi ne pojasni, kar predstavlja bistveno kršitev postopka. Toženka tako nima nikakršnih kriterijev, kaj je sloveča znamka in zakaj je ocenila, da Iskra to ni. Izpodbijana odločba je zato nezakonita tudi glede ugovora po točkah c) in d) prvega odstavka 44. člena ZIL-1. Dalje se tožnica tudi ne strinja s presojo glede nepodobnosti znamk Iskra in IskraERO. Toženka je ignorirala načelo celovite presoje znamk, upoštevaje njihove dominantne dele. V danem primeru namreč ni bistveno, ali je znak IskraERO napisan v velikih ali malih črkah, pač pa dejstvo, da ugovarjana znamka v celoti povzema besedo Iskra, kot dominantni znak predhodne znamke tožnice. Beseda ERO je le dodatek brez razlikovalnega učinka. Verjetnosti zmede in povezovanja namreč ne zmanjša to, da naj bi bila beseda Iskra napisana z manjšimi črkami, ta beseda ostaja na prvi poziciji celotnega teksta in je zato prevladujoči del znamke IskraERO. Tega ne spremeni niti besedica ERO, niti figurativni element predhodne znamke (zvezda). Dodatni elementi v primerjanih znamkah nimajo takšnega učinka v celotnem videzu znamk, da bi zato lahko izključili verjetnost zmede in povezovanja med konkretnima znamkama. Tudi pri znamki Iskra je namreč dominanten del kombinirane znamke njen tekst oziroma beseda Iskra, likovni del zvezde v kvadratih pa ima drugoten značaj in je manj razlikovalno učinkovit element te znamke. Prvi del znamk je najbolj pomemben, saj ga potrošniki najprej vidijo in bolj seže v spomin in dojemanje znaka. V zvezi s tem je treba upoštevati dosedanjo prakso toženke in prakso sodišč (odločba UIL, št. 31207-238/2008-11, in sodba C-120/04). Povprečen potrošnik bo tako znamko IskraERO povezoval s predhodno znamko, zato je podobnost, ki lahko povzroči zmedo v gospodarskem prometu, podana.

Toženka je v odgovoru na tožbo povzela postopek odločanja o ugovoru tožnice in razloge izpodbijane odločbe ter dodala, da je za postopek ugovora glede na 44. in 101. člen ZIL-1 relevantno, ali je vložnik ugovora imetnik prej registrirane znamke ne samo v času vložitve ugovora, ampak tudi v času odločanja o njegovi utemeljenosti. Toženka je na podlagi registra znamk, ki ga vodi po 105. členu ZIL-1, ugotovila, da vložnik ugovora ni več imetnik štirih znamk, navedenih ob vložitvi ugovora, tako da je bila za zadevni ugovor relevantna le znamka št. 200171723. Za preostale znamke je organ ugotovil, da so bile prenesene na družbo B. n.sol.o., v likvidaciji, prenosi pa so sicer bili predmet sodnih postopkov, vendar je iz podatkov registra razvidno, da so vsi spori pravnomočno končani. Ugovor lahko uspešno uveljavlja le imetnik starejše znamke. Tisti, ki to v času odločanja ni, se na morebitno bodočo znamko ne more sklicevati, kar je v sodbi, I U 495/2010-27, ugotovilo tudi Upravno sodišče RS. Glede uveljavljanja ugovora po točkah c) in d) prvega odstavka 44. člena ZIL-1 se je toženka sklicevala na obrazložitev sodišča v predhodnem postopku I U 495/2010, ki je v celoti pritrdilo njeni odločitvi in obrazložitvi, da tožnica ni izkazala dejanskega stanja v smislu navedenih členov. Dokazne vrednosti pa ni neutemeljeno odrekla predlaganemu dokazu (zaslišanju člana uprave družbe), saj le taka izjava ni zadostna podlaga za ugotovitev posebnega statusa znamke. Sodišču je predlagala zavrnitev tožbe.

Stranka z interesom, A. d.o.o., se je v odgovoru na tožbo sklicevala na sodbo Vrhovnega sodišča III Ips 47/94 z dne 23. 3. 1995, iz katere je razvidno, da je sodišče ugotovilo ničnost pogodbe o prenosu znamk Iskra na tožnico. Navedeno dokazuje, da tožnica ni imetnica cele družine znamk. Stranka z interesom je kot podjetje, ki je nekoč delovalo v okviru podjetja Iskra, upravičeno v pravnem prometu uporabljati besedo Iskra. Iz tega razloga je tudi upravičeno to besedo vključiti v blagovno znamko za trženje svojih proizvodov.

V nadaljnjih pripravljalnih vlogah so stranke vztrajale pri svojih stališčih in predlogih.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče uvodoma pojasnjuje, da je upravni organ izpodbijano odločbo izdal v ponovljenem postopku, potem ko je sodišče s sodbo, I U 495/2010-27 z dne 5. 10. 2010, odpravilo prvotno odločbo in mu zadevo vrnilo v ponovni postopek. Sodišče tako v obravnavanem primeru glede na četrti odstavek 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) presoja, ali je organ v izpodbijanem upravnem aktu sledil pravnemu mnenju sodišča glede uporabe materialnega prava in njegovim stališčem, ki se tičejo postopka, presoja pa ga tudi v mejah tožbenega predloga in v okviru uradnega preizkusa.

V predmetni zadevi je med strankama sporna odločitev organa o podanosti zavrnilnih razlogov po točkah b), c) in d) prvega odstavka 44. člena ZIL-1 za izpodbijano znamko stranke z interesom. Po točki b) prvega odstavka 44. člena ZIL-1 se kot znamka ne sme registrirati znak, ki je enak ali podoben prejšnji znamki druge osebe in če so blago ali storitve, na katere se nanašata znak in znamka, enaki ali podobni, zaradi česar obstaja verjetnost zmede v javnosti, pri čemer verjetnost zmede vključuje verjetnost povezovanja s prejšnjo znamko. Po točki c) istega člena ZIL-1 se ne sme registrirati znak, ki je enak ali podoben prejšnji znamki druge osebe, ki je registrirana za blago ali storitve, ki niso enaki ali podobni blagu ali storitvam, za katere je bila registracija zahtevana, če bi uporaba tega znaka brez upravičenega razloga izkoristila ali oškodovala razlikovalni značaj ali ugled prejšnje znamke ali če bi uporaba tega znaka nakazovala na povezanost med blagom ali storitvami in imetnikom prejšnje znamke in bi to utegnilo škodovati interesom imetnika prejšnje znake. Po točki d) istega člena pa se ne sme registrirati znak, če je ta enak ali podoben znamki ali neregistriranemu znaku, ki je v Republiki Sloveniji znana znamka v smislu člena 6.bis Pariške konvencije ali tretjega odstavka 16. člena Sporazuma TRIPS.

Po presoji sodišča je bilo postopanje upravnega organa pravilno, ko je pri presoji podobnosti znaka izpodbijane znamke IskraERO in znaka znamke tožnice upošteval le eno znamko tožnice, to je znamko št. 200171723, katere imetnica je bila v času odločanja o ugovoru nesporno tožnica. Slednja namreč nima prav, ko zatrjuje, da je za presojo utemeljenosti ugovora relevanten trenutek njegove vložitve. Iz 101. člena ZIL-1, ki določa pogoje, pod katerimi je mogoče vložiti ugovor, namreč izhaja, da lahko imetnik prejšnje znamke v treh mesecih od dneva objave prijave znamke pri uradu vloži pisni ugovor zoper registracijo znamke, ki lahko temelji le na razlogih iz 44. člena ZIL-1 in mora vsebovati ustrezne dokaze. Pri presoji podobnosti oziroma nepodobnosti neregistrirane znamke z znamko druge osebe se tako upoštevata znak oziroma znamka, katere imetnik je ta oseba takrat, ko se presoja opravlja. Nasprotno stališče, torej da je mogoča presoja podobnosti ugovarjane znamke z znamko osebe, ki ni (več) njena imetnica, bi namreč pomenilo izostanek aktivne legitimacije za vložitev ugovora po prvem odstavku 101. člena ZIL-1. Organ je pred odločanjem pravilno obvestil stranko z interesom kot prijavitelja znamke o vloženem ugovoru (prvi odstavek 102. člena ZIL-1), ni pa bil dolžan v postopek vabiti imetnikov drugih znamk. Ob tem tudi ne gre za protiustaven in protizakonit odvzem pravic, ki jih je imela tožnica v času vložitve ugovora, saj predmet tega postopka ni bilo imetništvo preostalih štirih znamk, na katere se sklicuje tožnica. Sprememba vpisa imetnika navedenih znamk v registru je bila predmet ločenih postopkov pred upravnim organom, ti postopki pa so že pravnomočno zaključeni (glej sodbe Upravnega sodišča RS, U 2242/2000 z dne 10. 7. 2002, I U 1547/2008 z dne 24. 3. 2009, I U 1548/2008 z dne 24. 3. 2009 in I U 1492/2008 z dne 24. 3. 2009), in tako imetništvo, kljub drugačnemu zatrjevanju tožnice, v trenutku odločanja o ugovoru ni bilo več predmet sodnih postopkov. Glede na povedano zato tudi ni bilo razloga za prekinitev postopka.

Sodišče se tudi v celoti strinja z zaključkom upravnega organa, da prijavljeni znak kot celota ni podoben znaku znamke tožnice, zato ni verjetnosti, da bi prišlo do zmede v javnosti in povezovanja znamk. Organ se je pravilno opredelil glede dominantnega dela prijavljenega znaka, to je celotna beseda IskraERO. Kot izhaja iz upravnosodne prakse, mora presoja vidne in slišne podobnosti ter podobnosti v zasnovi zadevnih znamk temeljiti na splošnem vtisu, ki ga te znamke pustijo, pri čemer je treba zlasti paziti na njihove razlikovalne in prevladujoče sestavine (glej sodbo Vrhovnega sodišča RS, X Ips 1123/2006 z dne 21. 10. 2008). Tudi če je v prijavljeni znamki zlog ERO na drugem mestu, ni mogoče sprejeti stališča tožnice, da je iz tega razloga manj pomemben, saj je enako slišen kot začetek besede in izpisan celo z velikimi tiskanimi črkami ter tako (vizualno in fonetično) podaljša prijavljeno znamko. Tako opravljeni primerjavi tudi ni mogoče očitati nerazumnega odstopa od dosedanje prakse, po kateri se prvi deli znakov štejejo za bolj razlikovalne, saj je celosten vtis znaka oziroma znamke tisto, kar v blagovnem prometu nagovarja potrošnika. Ne gre za v dejanskem stanju identičen primer kot v zadevi Sodišča Evropske unije C-120/04, na katero se tožnica v tožbi sklicuje. V konkretnem primeru je upravni organ primerjavo znakov podrobno opisal in svoje zaključke (povzete zgoraj) ustrezno obrazložil. Tudi povprečen potrošnik navadno dojema znamko kot celoto, ne da bi se lotil razčlenjevanja njenih posameznih podrobnosti. Po mnenju sodišča izpodbijana znamka zgolj zato, ker vsebuje isto besedo kot znamka tožnice, le tej še ni zamenljivo podobna. Tožnica ima sicer prav, ko trdi, da je treba znaka presojati z očmi povprečnega potrošnika, vendar je upravni organ pravilno zaključil, da je relevanten potrošnik predmetnega specializiranega blaga praviloma bolj pozoren in si bo blago in storitve podrobneje ogledal ter se natančneje pozanimal glede njegovega izvora, kakovosti, cene in lastnosti izdelkov. Poleg tega v tožničini znamki ob nedvomno izstopajoči besedi Iskra stoji še slikovni del (zvezda oziroma iskra), ki ni le nepomemben element brez razlikovalnega učinka, ampak kaže na različen celostni vtis primerjanih znakov.

Upravni organ je tudi pravilno zavrnil ugovor po c) in d) točki prvega odstavka 44. člena ZIL-1 ter svojo odločitev ustrezno obrazložil. Pri tem je v celoti sledil razlogom iz prve sodbe v tej zadevi, I U 495/2010-27 z dne 5. 10. 2010, v kateri je sodišče že pojasnilo, da tožnica s predloženimi dokazi ni izkazala ugleda svoje že registrirane znamke Iskra, niti statusa znane znamke, zgolj zatrjevano, ne pa tudi izkazano, pa je ostalo tudi izkoriščanje ali oškodovanje razlikovalnega značaja njene znamke. Poleg tega tožnica ni izkazala, kako bi uporaba izpodbijane znamke nakazovala povezanost med blagom ali storitvami in tožnico ter kako bi to utegnilo škodovati njenim interesom. Organ je v izpodbijani odločbi navedel kriterije za dokazovanje, ki naj bi bili izpolnjeni za dejanski zaključek, da je določena znamka v Republiki Sloveniji znana (tržni delež, trajanje in obseg uporabe znamke sredstva, vložena v promocijo, …), v okviru teh kriterijev pa je tudi presojal predložene dokaze, svojo odločitev pa ustrezno obrazložil. Pravilno je tudi presodil, da zaslišanje člana uprave C.C. ne bi v ničemer pripomoglo k drugačni odločitvi glede dejstva, ki naj bi ga priča izpovedala, to je glede posebnega statusa ugovarjane znamke. Upravni organ namreč ni dolžan izvajati dokazov, za katere meni, da ne bi vplivali na odločitev o ugovoru.

Ker je sodišče ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Odločitev o stroškovnem zahtevku tožnice in stranke z interesom je sodišče sprejelo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1.