Jedro

Zgrešeno je stališče zagovornika, da bi moralo sodišče pri ocenjevanju nasprotujočih si izvedenskih mnenj po načelu "in dubio pro reo" upoštevati tisti dokaz, ki govori v obsojenčevo korist. Navedeno načelo pomeni, da če sodišče po presoji dokazov ostane v dvomu, ali je določeno dejstvo dokazano, mora odločiti na način, ki je obdolžencu v korist. Toda pri presoji izvedenih dokazov sodišče ni vezano na nobena formalna dokazna pravila (člen 18/I ZKP), torej lahko sprejme tudi tisto izvedensko mnenje, ki je za obsojenca manj ugodno.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega A.I. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je bil obs. A.I. spoznan za krivega kaznivega dejanja ogrožanja javnega prometa po 3. v zvezi s 1. odstavkom 251. člena KZ-77. Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v kateri mu je bila določena kazen treh mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta.

Zoper to pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik dne 19.10.1995 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi uveljavlja kršitev kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka in predlaga, da vrhovno sodišče razveljavi sodbi sodišča prve in druge stopnje ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Vrhovni državni tožilec M.V. v odgovoru, podanim po 2.odstavku 423. člena zakona o kazenskem postopku (ZKP), meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, ker se v njej zatrjuje zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Kršitve zakona zagovornik utemeljuje s trditvijo, da sta obe izpodbijani sodbi nezakoniti, ker temeljita na dveh nasprotujočih si mnenjih izvedencev (prometne stroke), ne da bi sodišče uporabilo tisto mnenje, ki je ugodnejše za obsojenca. S tem da je prekršeno načelo reformacije in peius ali ocenjevanja dokazov, ker je po načelu in dubio pro reo v dvomu šteti dokaze, ki so obsojencu v korist. Ne glede na te bistvene kršitve postopka pa so tudi sicer sodbeni zaključki grajeni le na teoretičnih izkazih, ki praktično niso bili preizkušeni, ker so bili predlagani empirični dokazi neutemeljeno zavrnjeni.

Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti ne pove izrecno, katere bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 371. člena ZKP naj bi bile storjene. Iz vsebine njegove zahteve pa izhaja, da izpodbija predvsem presojo izvedenih dokazov in s tem pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja, kar ne more biti predmet ocene vrhovnega sodišča v postopku o zahtevi za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP). Zatrjevana kršitev načela prepovedi "reformatio in peius" pomeni sicer bistveno kršitev določb kazenskega postopka (10. točka 1. odstavka 371. člena ZKP), vendar v konkretnem perimeru ni moč govoriti o kršitvi tega načela. Ta kršitev je namreč podana, če je pritožba vložena samo v obsojenčevo korist, pritožbeno sodišče pa spremeni izpodbijano sodbo glede pravne presoje dejanja ali kazenske sankcije v obsojenčevo škodo (385. člen ZKP). V konkretnem primeru sodišče druge stopnje ni spremenilo sodbe sodišča prve stopnje v obsojenčevo škodo, temveč je zavrnilo zagovornikovo pritožbo in potrdilo obsodilno sodbo sodišče prve stopnje. Prejšnji dve oprostilni sodbi pa je sodišče druge stopnje razveljavilo na pritožbo oškodovanke oziroma javnega tožilca. Zagovornik torej povsem neutemeljeno uveljavlja kršitev načela prepovedi "reformatio in peius". Prav tako je zgrešeno tudi njegovo stališče, da bi moralo sodišče pri ocenjevanju nasprotujočih si izvedenških mnenj po načelu "in dubio pro reo" upoštevati tisti dokaz, ki govori v obsojenčevo korist. Navedeno načelo pomeni, da če sodišče po presoji dokazov ostane v dvomu, ali je določeno dejstvo dokazano, mora odločiti na način, ki je v obdolženčevo korist. Toda pri presoji izvedenih dokazov sodišče ni vezano na nobena formalna dokazna pravila (1. odstavek 18. člena ZKP) in torej lahko sprejme tudi tisto izvedeniško mnenje, ki je za obsojenca manj ugodno. V obravnavanem primeru je sodišče v skladu z določbo 258. členu ZKP s ponovnim zaslišanjem obeh prometnih izvedencev poskušalo odpraviti pomanjkljivosti oziroma nasprotja v njunih mnenjih ter v obrazložitvi sodbe tudi navedlo razloge o tem, katera dejstva ima za dokazana in na podlagi katerih dokazov. Dokazna presoja pa se, kot je bilo že rečeno, ne more izpodbijati z zahtevo za varstvo zakonitosti.

Zagovornik je navedel, da vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti tudi zaradi kršitve kazenskega zakona. Te kršitve pa vrhovno sodišče ni moglo preizkusiti, saj iz vsebine zahteve ne izhaja, da bi uveljavljal kakršnokoli kršitev kazenskega zakona.

Po povedanem uveljavljane kršitve zakona niso podane. Zato je vrhovno sodišče zagovornikovo zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).