Jedro

Napačno je stališče tožene stranke, da po sporni pogodbi ni ničesar prejela in da zato ni dolžna ničesar vrniti, saj sta s sporno posojilno pogodbo pogodbeni stranki dogovorili vračilo toženi stranki že nakazanega zneska. Dogovorili sta rok vračila tega zneska in plačilo pogodbenih obresti - torej vse bistvene sestavine posojilne pogodbe.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in naložilo toženi stranki, da mora plačati tožeči stranki znesek 16.363.740,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.9.2005 dalje in izvršilnimi stroški v znesku 165.147,40 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.10.2005 dalje, v roku 15 dni, ter je izdani sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, z dne 6.10.2005, opr. št. Ig 2005/07475 v tč. 1 in 3 vzdržalo v veljavi. Toženi stranki je naložilo tudi povrnitev pravdnih stroškov tožeči stranki v znesku 589.772,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.7.2006 do plačila, v 8 dneh pod izvršbo.

Tožena stranka je zoper sodbo sodišča prve stopnje vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po I. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Po stališču tožene stranke je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo oziroma ga ni uporabilo, saj ni navedlo katera od v sodbi sicer navedene pravne podlage je bila tista, ki je bistveno vplivala na odločitev sodišča. Sodišče ni utemeljilo svojih zaključkov, da med strankama obstoji posojilno razmerje in je napačen zaključek sodišča po vrnitvi sredstev. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo volje strank pri sklenitvi citirane posojilne pogodbe. Sodišče prve stopnje je kot nesporno ugotovilo, da tožena stranka od tožeče stranke po vtoževani pravni podlagi ni ničesar prejela, torej tudi ni ničesar dolžna vrniti, zato je po stališču tožene stranke nerazumljiv in tako tudi neutemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da mora tožena stranka vtoževana sredstva vrniti na podlagi 569. čl. Obligacijskega zakonika (OZ). Tožena stranka meni, da bo tožeča stranka s tem neupravičeno obogatena, saj bo prejela nekaj, kar ji ne gre. Ker ni dveh nasprotnih terjatev, tudi do pobota ni moglo priti in je tožena stranka zavrnila poskus sklenitve kompenzacije s strani tožeče stranke. Tožena stranka nadalje sodišču prve stopnje očita kršitev določb pravdnega postopka iz 14. tč. II. odst. 339. čl. ZPP, ker da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in se ne da preizkusiti na podlagi katerih razlogov sodišče šteje, da je tožena stranka dolžna vtoževana sredstva vrniti. Podana pa naj bi bila tudi nasprotja, ko sodišče po eni strani zatrjuje, da tožena stranka po vtoževani kreditni pogodbi ni ničesar prejela, po drugi strani pa navede, da temelji vrnitev sredstev v višini 16.056.000,00 SIT na določbi 569. čl. OZ. V posledici očitane kršitve pa naj bi sodišče tudi zmotno presodilo listine in napačno ugotovilo dejansko stanje po vračanju sredstev, ki jih tožena stranka ni prejela. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne kot neutemeljen s stroškovno posledico oziroma pritožbi ugodi, sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Uveljavlja tudi povrnitev pritožbenih stroškov.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka je vtoževala plačilo zneska 16.363.740,00 SIT s pp. na podlagi pogodbe o kratkoročnem kreditu z dne 27.5.2005 (znesek 16.056.000,00 SIT iz naslova glavnice in znesek 307.740,00 SIT iz naslova pogodbenih obresti). Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo po tem, ko je ugotovilo, da tožena stranka pogodbenega zneska ni vrnila v pogodbeno določenem roku.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta pravdni stranki sklenili pogodbo o kratkoročnem kreditu dne 27.5.2005. Glede na določbe čl. ... sklenjene pogodbe je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil namen sklenitve te pogodbe vračilo avansa, katerega dolguje tožena stranka tožeči stranki iz naslova avansnih plačil izvršenih po pogodbi št. ... (gre za pogodbo št. ... H. o financiranju projekta izdelave projektnih vzorcev in pridobitve tipske izjave o skladnosti). Na ugovor tožene stranke, da denarja po sklenjeni kreditni pogodbi ni dobila in da zato po tej pogodbi tožeči stranki nič ne dolguje, pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da denarnega toka po tej pogodbi (po pogodbi o kratkoročnem kreditu) v smislu, da bi tožeča stranka toženi stranki nakazala pogodbeni znesek, ni moglo biti, kajti tožena stranka je ta sredstva že prejela od tožeče stranke s plačili avansa po pogodbi št. 54/2004. Sodišče prve stopnje je tako zaključilo, da je tožena stranka dolžna prejeto posojilo skupaj s pogodbenimi obrestmi vrniti v skladu z določbo čl. 569 OZ ter glede na določbo 3. čl. pogodbe o kratkoročnem kreditu.

Odločitev sodišča prve stopnje je tudi po presoji pritožbenega sodišča materialnopravno pravilna in v zadostnem obsegu nazorno pojasnjena z v sodbi navedenimi skladnimi razlogi o vseh odločilnih dejstvih. Po mnenju pritožbenega sodišča je z izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje dejansko stanje v zadostnem obsegu in popolno ugotovljeno ter na podlagi v postopku na prvi stopnji podanih navedb ter upoštevanih in izvedenih dokazov pravdnih strank ni bilo mogoče ugotoviti drugačnega dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje.

Glede na jasna določila med strankama nesporno sklenjene pogodbe o kratkoročnem kreditu, kjer pogodbeni stranki v prvem členu ugotavljata, da kreditojemalec – torej tožena stranka dolguje kreditodajalcu – torej tožeči stranki 16.056.000,00 SIT iz naslova avansnih plačil iz 4. tč. pogodbe št. ..., v drugem členu pa zapišeta, da na podlagi ugotovitve in dogovora iz prvega člena te pogodbe daje kreditodajalec kreditojemalcu kratkoročni kredit v znesku 16.056.000,00 SIT, katerega bo kreditojemalec uporabil za poplačilo avansa kot je to zapisano v 3. čl. pogodbe, ter glede na izpovedbo zastopnika same tožene stranke, sodišče ni moglo priti do drugačnih ugotovitev kot so te navedene v izpodbijani sodbi.

Pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da to ni ugotavljalo volje strank pri sklenitvi citirane pogodbe. Kakšna je bila volja strank izhaja iz jasnih določil sklenjene pogodbe in tem tožena stranka tudi ni oporekala. Da bi morala tožeča stranka toženi stranki po tej pogodbi v pogodbi navedeni znesek nakazati ni mogoče zaključiti niti iz vsebine sklenjene pogodbe niti iz izpovedi same tožene stranke oziroma njenega zastopnika, kot je to pravilno zaključilo že sodišče prve stopnje. Glede na izpoved zastopnika tožene stranke, da je tožeča stranka zahtevala vrnitev sredstev avansa in da je bila pogodba o kratkoročnem kreditu sklenjena iz razloga pomoči toženi stranki, pa to tudi res ne bi bilo logično, saj se s tem toženi stranki ne bi prav nič pomagalo. Končno pa je tožena stranka sama povedala, da nakazila po pogodbi o kratkoročnem kreditu niso zahtevali, kar pa bi nedvomno storili, če bi bil tak namen sklenjene pogodbe.

Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje je bil nagib za sklenitev pogodbe o kratkoročnem kreditu vračilo avansa, torej že obstoječega dolga tožene stranke na način, kot je bil dogovorjen v sami pogodbi o kratkoročnem kreditu (v čl. 3). Da avans plačan po pogodbi št. ... tožeči stranki ni bil vrnjen, pa je med strankama nesporno.

Tako je napačno stališče tožene stranke, da po pogodbi o kratkoročnem kreditu ni ničesar prejela in da zato tudi ni ničesar dolžna vrniti, saj sta s citirano pogodbo pogodbeni stranki dogovorili vračilo toženi stranki že nakazanega zneska, dogovorili sta rok vračila tega zneska in plačilo pogodbenih obresti – torej vse bistvene sestavine posojilne pogodbe opredeljene v čl. 569 OZ in ker tožena stranka s to pogodbo prevzete obveznosti ob zapadlosti ni poravnala, je sodišče utemeljeno tožbenemu zahtevku ugodilo ter pri tem kot pravno podlago svoje odločitve navedlo sklenjeno pogodbo o kratkoročnem kreditu in določila OZ o posojilni pogodbi (čl. ...), kot to izhaja iz jasne obrazložitve izpodbijane sodbe na strani 5 v tretjem odstavku, kakor je to ugotovila že sama tožena stranka v pritožbi, prav tako pa tudi iz nadaljevanja obrazložitve na strani 6 in 7 izpodbijane sodbe.

Pritožbena izvajanja o neupravičeni obogatitvi tožeče stranke, ker da bo ta prejela nekaj kar ji ne gre, so tako povsem brez osnove. Prav tako pa so brez osnove pritožbene navedbe tožene stranke v zvezi s pogodbo št. ..., saj kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje ta z obravnavano zadevo, razen kolikor se na njo sklicuje obravnavana pogodba o kratkoročnem kreditu, nima nikakršnega pomena.

Pritožbeno sodišče je tako zaključilo, da pritožbeno uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker v postopku na prvi stopnji tudi ni zasledilo kakšnih po uradni dolžnosti preverjanih kršitev določb pravdnega postopka po II. odst. 339. čl. v zv. z II. odst. 350. čl. ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (čl. 353 ZPP).

O stroških pritožbenega postopka je sodišče odločilo po čl. 154/I v zv. s čl. 165/I ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, je dolžna sama nositi stroške tega pritožbenega postopka.