21. 5. 2003

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. na seji senata dne 25. aprila 2003 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

1.Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 72/98 z dne 14. 6. 2001 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Kp 4/97 z dne 4. 12. 1997 in s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. K 422/95 z dne 25. 10. 1996 se ne sprejme.

2.Ustavna pritožba A. A. zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz 23. člena Ustave v postopku, v katerem so bile izdane navedene sodbe, se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožnik z ustavno pritožbo izpodbija pravnomočno sodbo, s katero je bil spoznan za krivega kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali pravic po drugem v zvezi s prvim odstavkom 244. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. - KZ). Izrečena mu je bila pogojna obsodba z določeno kaznijo enega leta in šestih mesecev zapora ter preizkusno dobo štirih let. Pritožnik izpodbija tudi sodbo Vrhovnega sodišča, s katero je bila zahteva za varstvo zakonitosti kot neutemeljena zavrnjena.

2.V ustavni pritožbi pritožnik zatrjuje kršitve 2., 23. in 28. člena Ustave. Kršitve utemeljuje predvsem z zmotno in nepopolno ugotovitvijo dejanskega stanja. V zvezi s kršitvijo načela zakonitosti pritožnik še navaja, da je obsojen za dejanje, ki v času storitve sploh ni bilo kaznivo, uporabo kasnejšega zakona pa je sodišče obrazložilo le pavšalno. Poleg tega po njegovem mnenju ni izkazan namen oškodovanja podjetja, vzročna zveza med ravnanjem in nastalo posledico ter obstoj same prepovedane posledice. Ker naj ne bi bil izpolnjen noben element kaznivega dejanja, naj bi bila odločitev vseh sodišč arbitrarna in samovoljna. Celoten postopek je trajal več kot enajst let, zato je po pritožnikovi oceni podana tudi kršitev načela zaupanja v pravo. Predlaga, naj Ustavno sodišče pritožbi ugodi, vse tri izpodbijane sodbe razveljavi ter zadevo vrne v ponovno sojenje.

B. - I.

3.Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v kazenskem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotavljanju dejanskega stanja ter uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s 50. členom Zakona o ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) se Ustavno sodišče omeji na presojo, ali sporna odločitev temelji na kakšnem, z vidika varstva človekovih pravic, nesprejemljivem pravnem stališču ali če je tako očitno napačna ter brez razumne pravne obrazložitve, da jo je mogoče oceniti za arbitrarno oziroma samovoljno (tako Ustavno sodišče že v sklepu št. Up-103/97 z dne 26. 2. 1998, OdlUS VII, 118). Tega pa izpodbijanim odločbam ni moč očitati.

4.Pritožnikov očitek glede kršitve načela zakonitosti iz prvega odstavka 28. člena Ustave ni utemeljen. Prvi odstavek 28. člena Ustave določa, da ne sme biti nihče kaznovan za dejanje, za katero ni zakon določil, da je kaznivo, in ni zanj predpisal kazni, še preden je bilo dejanje storjeno. Določba med drugim pomeni, da morajo biti v opisu kaznivega dejanja, očitanega pritožniku, vsebovani vsi znaki kaznivega dejanja, ki jih določa zakon. Vsebina pritožnikovega očitka pa ni v tem. Pritožnik ne zatrjuje, da bi v opisu kaznivega dejanja manjkal kateri izmed znakov očitanega kaznivega dejanja po določbi 244. člena KZ.

5.Pritožnik izpodbija pravilnost ugotovitve sodišča o obstoju vseh znakov očitanega mu kaznivega dejanja. To pa je stvar dokazne presoje, ki ne more biti predmet presoje pred Ustavnim sodiščem. Relevanten bi lahko bil le pritožnikov očitek, da v abstraktnem delu opisa kaznivega dejanja manjka pojavna oblika izvršitve tega kaznivega dejanja. To kršitev je pritožnik že uveljavljal tako v pritožbi zoper sodbo kot v zahtevi za varstvo zakonitosti, obe sodišči sta se do teh navedb opredelili in jih tudi obrazložili. Njuni obrazložitvi pa po oceni Ustavnega sodišča ni moč odrekati razumne presoje. Torej očitno ne gre za kršitev 28. člena Ustave.

5.Vsebinska obravnava pritožnikovega očitka glede kršitve načela zakonitosti iz drugega odstavka 28. člena Ustave ni bila mogoča. Po določbi 51. člena ZUstS je eden od pogojev za dopustnost ustavne pritožbe tudi ta, da so zoper izpodbijani akt izčrpana vsa pravna sredstva, kar ne pomeni le, da mora pritožnik že pred vložitvijo ustavne pritožbe vložiti vsa dopustna pravna sredstva, temveč tudi, da mora pravna sredstva izčrpati po vsebini. To pomeni, da mora že v teh pravnih sredstvih uveljavljati tiste kršitve, na katere se nato sklicuje v ustavni pritožbi. Iz sodbe Vrhovnega sodišča je razvidno, da pritožnik ni uveljavljal kršitev, ki se nanašajo na napačno uporabo materialnega zakona oziroma na uporabo kasnejšega zakona brez ustrezne obrazložitve. Prav tako pritožnik tega ni uveljavljal v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo. To pomeni, da procesna predpostavka vsebinskega izčrpanja pravnih sredstev ni podana.

6.Ustavno sodišče v okviru preizkusa te ustavne pritožbe ni ocenjevalo zatrjevane kršitve 2. člena Ustave (načelo zaupanja v pravo), saj ta določba sama po sebi ne vsebuje človekovih pravic. Z ustavno pritožbo je namreč mogoče uveljavljati le kršitev teh, na pa tudi kršitev splošnih ustavnih načel.

B. - II.

7.Pritožnik izpodbija tudi kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (23. člen Ustave) v kazenskem postopku pred sodiščem prve stopnje, pritožbenim sodiščem in Vrhovnim sodiščem. Ustavno sodišče je pristojno za odločanje o kršitvi pravice iz 23. člena Ustave le, če zatrjevana kršitev v času odločanja pred Vrhovnim sodiščem še traja (tako Ustavno sodišče že v odločbi št. Up 277/96 z dne 7. 11. 1997, OdlUS V, 189). V postopku je že bila izdana pravnomočna sodba, odločeno pa je tudi že bilo o zahtevi za varstvo zakonitosti. Zatrjevana kršitev ustavne pravice je torej že prenehala. Morebitne zahtevke iz naslova domnevne kršitve pravice lahko pritožnik v takem primeru uveljavlja v postopku pred pristojnim sodiščem (26. člen Ustave). Ko so pravna sredstva v tem postopku izčrpana, lahko ob pogojih ZUstS vloži tudi ustavno pritožbo. Pritožnik pa ni izkazal, da bi to sodno pot izkoristil. Glede na to ni podana predpostavka iz prvega odstavka 51. člena Zakona o Ustavnem sodišču, po kateri se ustavna pritožba lahko vloži šele, ko so izčrpana vsa pravna sredstva (tako Ustavno sodišče že v sklepu št. Up 74/98 z dne 16. 12. 1998, OdlUS VII, 251). Zato je treba ustavno pritožbo v tem delu zavreči.

C.

8.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi druge alineje prvega odstavka ter prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata dr. Zvonko Fišer