Jedro

Revizijsko sodišče ocenjuje, da bi zneski, ki jih v posameznih obdobjih štejeta obe sodišči kot primeren toženčev prispevek k otrokovemu preživljanju, ob upoštevanju ugotovljenih premoženjskih razmer staršev in otrokovih potreb, ne bili previsoki že v času vložitve tožbe, ko je tožnica opredelila svoja zalaganja v obliki denarne terjatve na povračilo vrednosti izdatkov. Pri takem stališču pa je tožnica upravičena do zahtevanih zakonitih zamudnih obresti od vložitve tožbe dne 21.2.1992 dalje.

Izrek

Revizija proti sklepu se zavrne kot neutemeljena. Reviziji proti sodbi se delno ugodi in se sodbi sodišč prve in druge stopnje tako spremenita, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki od prisojenega zneska 67.200,00 SIT zakonite zamudne obresti od 21.2.1992 dalje do plačila.

V ostalem delu se revizija zavrne kot neutemeljena.

Tožena stranka mora povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega in revizijskega postopka v znesku 19.965,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 11.5.1995 dalje do plačila, vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je naložilo tožencu, da plača tožnici znesek 67.200,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe (dne 20.1.1994) dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Tožencu je naložilo še povračilo pravdnih stroškov v znesku 16.750,00 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Sodišče druge stopnje je ob reševanju pritožbe tožnice L.Š. po uradni dolžnosti razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu glede glavnice 412.800,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 21.2.1992 dalje in tožbo v tem delu zavrglo. V ostalem je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu.

Tožnica je vložila proti sklepu in sodbi sodišča druge stopnje revizijo, v kateri uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče odločbi sodišč prve in druge stopnje v zavrnilnem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V obrazložitvi revizije navaja, da je bila tožnica upravičena po razveljavitvi odločitve o verzijskem zahtevku prilagoditi ta zahtevek ob upoštevanju cen v času novega sojenja, ki so odločilne. Odločitev sodišča, ki ji to pravico odklanja, je nepravilna in nepravična. Razlogi v odločitvah sodišč prve in druge stopnje so v nasprotju, saj sodišči ugotavljata, da je odločeno ob upoštevanju cen v času novega odločanja dne 20.1.1994, prisojeni znesek pa je isti, kot je bil ob prvem sojenju dne 21.6.1993, čeprav cene tedaj niso bile iste. Tožnica meni, da pri odločanju niso bile upoštevane cene ob sojenju, ko ji je bil ob petletnem samostojnem preživljanju otroka prisojen toženčev prispevek v znesku 67.200,00 SIT.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo. Revizija je utemeljena v spodaj navedenem obsegu.

Revizijsko sodišče je izpodbijano odločbo preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP, vendar take kršitve ni ugotovilo. Tudi uveljavljane kršitve določb pravdnega postopka niso podane. Revizijsko sodišče v izpodbijani odločbi sodišča druge stopnje ni ugotovilo nasprotij, ki bi predstavljala bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 13. tč. 2. odst. 354. čl. Zakona o pravdnem postopku. Sodišče druge stopnje je tudi pravilno odločilo, ko je zavrglo tožbo, kolikor se je ta nanašala na glavnico 412.800,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 21.2.1992 dalje iz razloga, da je bilo o tem delu zahtevka že pravnomočno odločeno. Pritrditi je sicer treba reviziji, da bi bila tožnica, potem ko je bil pravnomočno zavrnjen omenjeni del tožbenega zahtevka, pri terjatvi, katere utemeljenost se presoja po cenah v času sojenja, upravičena prilagoditi višino svoje terjatve razmeram ob času novega sojenja. Iz tožničinega pripravljalnega spisa z dne 8.12.1993 (r.št. 40) pa izhaja, da tožnica svojega zahtevka ni prilagodila spremenjenim razmeram ob času drugega sojenja, ampak je vztrajala na celotnem zahtevku iz tožbe, ne da bi upoštevala delno pravnomočno zavrnitev. Tožbeni zahtevek je zvišala še za obresti od zneska 480.000,00 SIT od 1.2.1987 dalje (namesto preje od 21.2.1992 dalje). Pri tem se je sklicevala na to, da je sodišče prve stopnje pri odločanju zmotno uporabilo materialno pravo, ko ni upoštevalo cen v času sojenja ampak v času nastanka terjatev. Okoliščino, da se proti taki odločitvi ni pritožila, je obrazložila s tem, da ni želela zaostrovati odnosov med strankami. Pri takem položaju tožničina revizija proti sklepu ni utemeljena in jo je moralo revizijsko sodišče zavrniti.

Revizijsko sodišče pa je ugotovilo, da je podan revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, kolikor je bil zavrnjen tožbeni zahtevek glede zakonitih zamudnih obresti od prisojenega zneska 67.200,00 SIT za čas od 21.2.1992 do 20.1.1994. Tožeča stranka je v tožbi z dne 21.2.1992 zahtevala za preživljanje mld. A.Š. (roj. 3.7.1985) po 8.000,00 SIT mesečno od 1.3.1992 dalje. Povračilni zahtevek otrokove matere za zadnjih pet let, ko toženec za otroka ni plačeval, je znašal 480.000,00 SIT (po 8.000,00 SIT mesečno). Od tega zneska je tožeča stranka zahtevala plačilo zamudnih obresti od vložitve tožbe dalje. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 21.6.1993 ugodilo preživninskemu zahtevku do višine 4.000,00 SIT od 1.3.1992 dalje. Verzijskemu zahtevku tožnice L.Š. je ugodilo za znesek 67.200,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 21.2.1992 dalje, kot so bile zahtevane v tožbi s tega dne. Vse, kar je tožeča stranka več zahtevala, je sodišče zavrnilo. Ob upoštevanju ugotovljenih okoliščin, da se je toženec vpisal na fakulteto v šolskem letu 1982/83, da je diplomiral 27.3.1992, da se je v času študija priložnostno zaposloval, od maja 1992 pa je bil zaposlen kot pripravnik z mesečnim dohodkom 15.919,00 SIT, je štelo, da je toženčeva preživninska obveznost ves čas obstajala, vendar pa višjih prispevkov ne bi zmogel. Verzijski zahtevek naj bi bil tako utemeljen za leto 1987 po 500,00 SIT mesečno, za leto 1988 po 700,00 SIT mesečno, za leto 1989 po 900,00 SIT, za leto 1990 po 1.300,00 SIT in za leto 1991 po 2.200,00 SIT mesečno. Tako odločitev sodišča prve stopnje je izpodbijal le toženec iz razloga, da pri določitvi preživnine niso bile upoštevane njegove slabe premoženjske razmere in da tudi niso bila upoštevana njegova dosedanja plačila v letih 1985 do 1989. Na drugi stopnji je bila odločitev o verzijskem zahtevku v obsodilnem delu razveljavljena le iz razloga, da se v ponovnem postopku ugotovijo in ocenijo toženčevi prispevki v času, na katerega se nanaša verzijski zahtevek. V nadaljevanju postopka je bil upošteven predmet obravnavanja zahtevek v znesku 67.200,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 21.2.1992 dalje do plačila. Pri ponovnem sojenju o verzijskem zahtevku dne 20.1.1994 je sodišče utemeljenost tega zahtevka po višini presodilo enako kot pri prvem sojenju s pripombo, da predmet obveznosti pri tovrstnih zahtevkih ni vsota denarja (čista denarna terjatev), ampak povrnitev izdatkov, izraženih v denarni vrednosti na dan sodbe sodišča prve stopnje. Tako stališče sodišča prve stopnje, ki mu pritrjuje tudi sodišče druge stopnje, je v skladu z uveljavljeno sodno prakso in proti njemu ni mogoče imeti pomislekov. Revizijsko sodišče pa ocenjuje, da bi zneski, ki jih v posameznih obdobjih štejeta obe sodišči kot primeren toženčev prispevek k otrokovemu preživljanju, ob upoštevanju ugotovljenih premoženjskih razmer staršev in otrokovih potreb, ne bili previsoki že v času vložitve tožbe, ko je tožnica opredelila svoja zalaganja v obliki denarne terjatve na povračilo vrednosti izdatkov. Pri takem stališču pa je tožnica upravičena do zahtevanih zakonitih zamudnih obresti od vložitve tožbe dne 21.2.1992 dalje. Zato je revizijsko sodišče v okviru preizkusa pravilne uporabe materialnega prava sodbi sodišč prve in druge stopnje tako spremenilo, da je tožnici prisodilo še navedene zamudne obresti (1. odst. 395. čl. ZPP). Pripominja se še, da toženec v pritožbi proti sodbi sodišča prve stopnje z dne 21.6.1993 ni izpodbijal odločitve o obrestih. Kot je razvidno iz njegove izpovedbe na l.št. 47 meni, da glede verzijskega zahtevka sploh ni bila podana pritožba.

Izrek o stroških temelji na določbah 2. odst. 154. čl., 155. čl. in 2. odst. 166. čl. ZPP. Odločitev revizijskega sodišča glede zamudnih obresti na stroške postopka na prvi stopnji ne vpliva. Glede na delni uspeh v nadaljnjem postopku pa je tožnica upravičena do povračila 1/3 stroškov pritožbenega in revizijskega postopka.