U-I-250/01

11. 9. 2003

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude družbe Vital Mestinje, d.d., Mestinje, ki jo zastopa Marko Meznarič, odvetnik v Celju, na seji dne 11. septembra 2003

sklenilo:

Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti prvega odstavka 90. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93) se zavrne.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pobudnica je vložila ustavno pritožbo zoper odločitve sodišč, s katerimi je bilo odločeno, da se sklepa pobudnice o izreku disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja spremenita in se izvršitev tega ukrepa pogojno odloži za dobo enega leta.

Hkrati je predlagala, naj Ustavno sodišče oceni ustavnost 90. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR90). Ustavno sodišče je pobudo za oceno ustavnosti navedene zakonske določbe izločilo iz ustavne pritožbe in sklenilo, da bo o njej odločalo posebej.

2.Pobudnica navaja, da je glede na načelo zakonitosti nedopustno, da zakonodajalec za izrekanje pogojne odložitve izvršitve najstrožjega disciplinskega ukrepa ni določil nobenih primerljivih v naprej znanih obveznih pravil. Zato naj bi bila izpodbijana določba po njenem mnenju v nasprotju z 88. členom ZDR90 in tretjim odstavkom 54. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89 in nasl. - v nadaljevanju ZTPDR), ki so v skladu z načelom zakonitosti vnaprej določile kršitve delovnih obveznosti. Izpodbijana določba naj bi bila v nasprotju s 153. členom Ustave in torej v nasprotju s Konvencijo MOD št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (Uradni list SFRJ, MP, št. 4/84 ? v nadaljevanju Konvencija), ki določa, da lahko delavcu preneha delovno razmerje, če za to obstaja resen razlog, ki je v zvezi s sposobnostjo in obnašanjem delavca ali s potrebo funkcioniranja podjetja ali službe. Zato bi morala zakonska ureditev biti takšna, da izključi vsako možnost arbitrarnega odločanja državnega organa. Ker izpodbijana določba ni jasna in nedvoumna, naj bi bila v neskladju z 2. členom Ustave. Nadalje zatrjuje kršitev 22., 23., 25. in 33. člena Ustave. Navedene kršitve utemeljuje z razlogi, ki jih je navedla v ustavni pritožbi in ki se predvsem nanašajo na ravnanje sodišč v delovnem sporu. V dopolnitvi pobude z dne 5. 5. 2003 je pobudnica predlagala, naj se zadeva obravnava prednostno.

3.Državni zbor kot nasprotni udeleženec odgovarja, da izpodbijana določba ne posega v pravice in svoboščine pobudnice zagotovljene z Ustavo, za katere meni, da so ji bile kršene z izpodbijano določbo. Tudi ni v nasprotju z 2. členom Ustave.

4.Državni zbor pojasnjuje, da se prav z možnostjo delodajalca, da v zakonitem okviru dopustnosti izvrševanja sankcij varuje položaj delavca in omogoča tudi individualizacijo kazni, posredno uresničuje ustavno načelo pravne in socialne države. Merilo je vsak posameznik in je zato uporabo takega ukrepa v vsakem konkretnem postopku treba tudi utemeljiti. Ker disciplinski postopek izvira iz delovnopravnega razmerja, meni, da zakonodajalec ni zavezan natančno urediti primerov izrekanja disciplinskih ukrepov, temveč to materijo v zakonitih okvirih lahko prepusti urejanju s kolektivnimi pogodbami in internimi akti delodajalca. Meni, da je pobuda v celoti neutemeljena.

Vlada med drugim pojasnjuje, da je ob načelu zakonitosti kot temeljnemu načelu disciplinskega postopka v izpodbijani določbi poudarjeno tudi načelo individualizacija kazni. Odložitev izvršitve disciplinskega ukrepa pomeni po svoji naravi omilitev v Zakonu določenih disciplinskih ukrepov, če so podane take olajševalne okoliščine, ki kažejo na to, da se tudi z omiljeno sankcijo doseže namen kaznovanja. Ker pa mora biti pri odločitvi o izreku disciplinskega ukrepa, upoštevaje navedeno Konvencijo, dokazan resen razlog za prenehanje delovnega razmerja, je treba upoštevati tudi olajševalne okoliščine. Le na ta način se namreč lahko oceni resnost razloga in zagotovi izvršitev namena disciplinske sankcije. Vlada meni, da izpodbijana določba ni v nasprotju z ustavnimi določbami.

B. - I.

5.Pobudnica sicer navaja, da izpodbija 90. člen ZDR90, vendar iz njenih navedb izhaja, da izpodbija le prvi odstavek 90. člena ZDR90. Zato je Ustavno sodišče omejilo preizkus pobude na prvi odstavek 90. člena ZDR90.

6.Pobudnica izpodbija določbo ZDR90, ki je prenehala veljati 1. 1. 2003 z uveljavitvijo Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/02 - ZDR). Določbe zakonov, ki v času odločanja Ustavnega sodišča ne veljajo več, Ustavno sodišče presoja le, če so izpolnjeni pogoji iz 47. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju ZUstS). V pobudničinem primeru so glede prvega odstavka 90. člena ZDR90 ti pogoji izpolnjeni, ker v postopku pred Ustavnim sodiščem še teče postopek odločanja o ustavni pritožbi zoper odločitve sodišč, izdane na tej pravni podlagi.

B. - II.

7.Izpodbijani prvi odstavek 90. člena ZDR90 določa, da se izvršitev disciplinskih ukrepov denarne kazni in prenehanja delovnega razmerja lahko pogojno odloži največ za dobo enega leta.

8.Disciplinski postopek je postopek, v katerem se ugotavlja disciplinska odgovornost delavca za kršitev delovnih obveznosti, ki je po svoji naravi kaznovalna odgovornost.

9.ZTPDR in ZDR90 nista v celoti uredila materije disciplinskega postopka, temveč sta pri obravnavanju posameznih institutov odkazovala na nadaljnjo ureditev v kolektivnih pogodbah in splošnih aktih delodajalca, kjer so bile lahko upoštevane posebnosti delovnega področja posameznega delodajalca pri oblikovanju pravil ravnanja in vedenja zaposlenih. Tako je bilo delodajalcu prepuščeno, da opredeli lažje in hujše kršitve delovne obveznosti ter določi kdaj in pod katerimi pogoji se obvezno izreče disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Institut pogojne odložitve kazni pa je uvedel ZDR90 kot uresničitev načela individualizacije kazni oziroma disciplinskega ukrepa (Poročevalec Skupščine SRS, št. 28/89).

Načelo individualizacije disciplinskega ukrepa pomeni prilagoditev teže in vrste disciplinskega ukrepa teži in vrsti storjene disciplinske kršitve, osebnostnim lastnostim disciplinskega kršitelja ter subjektivnemu odnosu disciplinskega kršitelja do disciplinske kršitve, tako da bo dosežen namen disciplinskega kaznovanja. Ena pomembnejših vsebinskih omejitev uporabe oziroma izbire disciplinskih sankcij je torej zahteva, da se disciplinske sankcije uporabljajo zoper kršilce ob upoštevanju vseh relevantnih subjektivnih in objektivnih okoliščin, v katerih je kršitev storjena. Ugotovljene okoliščine uporabi disciplinski organ oziroma delovno sodišče kot eno izmed meril za izbiro in odmero disciplinskega ukrepa. Disciplinski organ oziroma delovno sodišče je zato dolžno ugotoviti vse okoliščine, ki so pomembne za izbiro in odmero disciplinskega ukrepa, kar v odločbi posebej obrazloži (64. člen ZTPDR) in tako omogoči prizadeti osebi uresničitev pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave.

10.Besedilo Zakona "se lahko" zato jasno odraža, da disciplinski organ oziroma delovno sodišče ob upoštevanju načela individualizacije kazni pri odmeri disciplinskega ukrepa izreče pogojno odložitev izvršitve disciplinskega ukrepa, kadar okoliščine individualnega primera, ki jih je predhodno ugotovil v dokaznem postopku, to tudi utemeljujejo.

11.Ker se disciplinski postopek vodi pri delodajalcu zaradi kršitev delovnih obveznosti, storjenih pri njem na delu ali v zvezi z delom, morajo biti okoliščine in pogoji, ki se vgradijo v normativni opis kršitev, v skladu z naravo dejavnosti delodajalca oziroma z naravo dela, ki ga opravlja posamezni delavec. Zato bi bilo v nasprotju z načelom individualizacije sankcije, če bi Zakon omejeval možnost delodajalca, da prilagodi kršitve naravi svoje dejavnosti, ali če bi tudi vnaprej določil obvezna pravila za izrekanje disciplinskih sankcij oziroma pogojnega ukrepa izvršitve disciplinske sankcije. Zato je določitev teh meril oziroma okoliščin zakonodajalec utemeljeno prepustil delodajalcu, da jih uredi s kolektivno pogodbo oziroma splošnim aktom.

Neutemeljeni so zato očitki pobudnice, da je izpodbijana določba v neskladju z 2., 22., 23., 25., 33. ter 153. členom Ustave. Medsebojna skladnost zakonskih določb pa ni stvar presoje Ustavnega sodišča, razen če bi zaradi tega nastala taka notranja nasprotja znotraj pravnega reda, da bi bila kršena načela pravne države (2. člen Ustave). Za kaj takega v obravnavanem primeru ne gre. Ker je pobuda očitno neutemeljena, jo je Ustavno sodišče zavrnilo.

C.

12.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 26. člena ZUstS in šeste alineje 52. člena Poslovnika Ustavnega sodišča Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 49/98 in 30/02) v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam Lukić ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Sklep je sprejelo soglasno.

Predsednica

dr. Dragica Wedam Lukić