Jedro

Izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi 2. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR, se lahko poda le, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Tudi pri hujši kršitvi, storjeni s ponavljanjem lažjih kršitev, je potrebno, da delavec ravna naklepoma ali iz hude malomarnosti. Merilo za hudo malomarnost je skrbnost, ki se pričakuje od vsakega človeka pri izpolnjevanju dolžnosti vzdržati se ravnanja, ki utegne povzročiti škodo. Merilo za navadno malomarnost (culpa levis) pa je posebej skrben, pazljiv človek. Pri abstraktnem merilu skrbnosti, ki se pričakuje od vsakega človeka, gre sicer za uporabo prava, vendar pa je pri tem potrebno ugotoviti tudi dejstva, saj je pri ugotavljanju krivde potrebno upoštevati vse okoliščine primera.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani del prvostopenjske sodbe (točka I izreka) se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 2. 2011, ki jo je tožena stranka podala 10. 3. 2011. Zavrnilo je tudi zahtevek za ugotovitev, da je delovno razmerje tožniku trajalo od 10. 3. 2011 do vključno 2. 5. 2011, da mu je tožena stranka za to obdobje dolžna priznati vse pravice iz delovnega razmerja, mu v vsakokratni mesečni višini obračunati bruto plačo v skladu s pogodbo o zaposlitvi z dne 23. 2. 2011 ter po odvedbi davkov in prispevkov iz delovnega razmerja tožniku izplačati neto plačo z zakonitimi zamudnimi obrestmi od najkasneje 18. dne v mesecu za pretekli mesec, ter mu plačati odškodnino v višini 10. povprečnih plač, ki jih je tožnik prejel v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi in mu povrniti stroške postopka (vse točka I izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (točka II izreka).

Zoper takšno sodbo se tožnik pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Navaja, da je iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi razvidno, da naj bi mu bila odpoved podana zaradi hujše kršitve delovnih obveznosti iz 2. alineje drugega odstavka v zvezi z 14. alinejo tretjega odstavka 12. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 2. 2011 (opustitev obvestila o poškodbi delovnega sredstva, zaradi česar je prišlo do škode) in kršitve obveznosti iz 2. alineje drugega odstavka v zvezi z 22. alinejo tretjega odstavka 12. člena iste pogodbe (ponavljanje lažjih kršitev). Posamezni očitki, ki so bili uveljavljeni v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, so zastarali, saj je poteklo več kot 30 dni od storitve oziroma od dneva, ko je delodajalec izvedel za kršitve. Tožena stranka ni dokazala, da tožnik v času od 14. 2. 2011 do 18. 2. 2011 delodajalca ni obvestil o poškodbi vozila in da bi zaradi te opustitve nastala škoda. Tožniku v odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bil očitan naklep ali huda malomarnost. Tožnik v času do 23. 2. 2011 ni mogel kršiti pogodbe o zaposlitvi, saj je delo po tej pogodbi nastopil šele z 23. 2. 2011. Sodišče prve stopnje je pri odločanju zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi nepravilno presojalo le en očitek (ponavljanje lažjih kršitev) in ne obeh. Obrazložitev izpodbijane sodbe je sama s seboj v nasprotju, saj sodišče prve stopnje v 5. točki obrazložitve pravilno ugotavlja, da je bila tožniku odpoved podana zaradi dveh kršitev, v 10. nadaljnjih točkah obrazložitve pa presoja zgolj očitek o ponavljanju lažjih kršitev. Tožena stranka ni podala navedb in dokazov, da bi zaradi opustitve prijave poškodbe vozila nastala škoda in tudi ne, da bi bila kršitev storjena iz hude malomarnosti ali naklepoma, zato je nepravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka zakonito podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. V konkretnem primeru bi lahko obstajali kvečjemu razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov, seveda ob dokazanih kršitvah in izpolnjeni predpostavki predhodnega pisnega opozorila, nikakor pa ni razlogov za izredno odpoved. Tožniku je bilo očitano trikratno ponavljanje lažjih kršitev, 29. 9. 2010, 3. 12. 2010 in decembra 2010, pri čemer delodajalec pri vsaki posamezni kršitvi ni opredelil in dokazal oblike krivde. Glede vsake od teh domnevnih kršitev je tudi potekel 30 dnevni rok za podajo odpovedi. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da njegovemu zahtevku v celoti ugodi.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo zanikala pritožbene navedbe in predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

Pritožba je utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe (tožnik ne more imeti interesa za izpodbijanje odločitve, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka) preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Z navedbo, da je obrazložitev izpodbijane sodbe sama s seboj v nasprotju, pritožba smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta je med drugim vselej podana tudi takrat, kadar izpodbijane sodbe ni možno preizkusiti, ker so razlogi o odločilnih dejstvih med seboj v nasprotju. Vendar pa med ugotovitvijo v 5. točki obrazložitve, da je bila tožniku odpoved podana zaradi dveh kršitev in razlogovanjem v 10. točki obrazložitve, da je tožena stranka dokazala obstoj hujše kršitve, ki je v tem, da je tožnik v obdobju manj kot 6 mesecev ponovil štiri lažje kršitve, ni nasprotja, zaradi katerega izpodbijane sodbe ne bi bilo možno preizkusiti. Res je sicer, da bi sodišče prve stopnje ravnalo bolj pravilno, če bi se vsebinsko opredelilo tudi do prve očitane kršitve (opustitev prijave poškodbe vozila zaradi katere je – opustitve nastala škoda), vendar bi ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je izpodbijana odpoved zakonita že zaradi tega, ker je tožnik huje kršil pogodbene obveznosti, s tem da je v obdobju 6 mesecev štirikrat storil lažje kršitve, takšno odločitev bilo možno preizkusiti. Kadar se delavcu v odpovedi očita več kršitev in sodišče ugotovi, da za zakonitost odpovedi zadostuje že ena kršitev, potem ni potrebno, da se ukvarja s tem, ali so podane tudi druge kršitve. Sicer pa gre pri četrti lažji kršitvi in hujši kršitvi za isti historični dogodek, to je opustitev prijave poškodbe na vozilu. Razlika je le v tem, da je tožena stranka v okviru kršitve iz 14. alineje tretjega odstavka 12. člena pogodbe o zaposlitvi tožniku očitala tudi, da je zaradi opustitve obvestila nastala škoda, ki je v tem, da bo zgolj zaradi te poškodbe vozilo potrebno ponovno odpeljati na servis, zaradi česar bo prišlo do izpada dohodka.

Vendar pa sodišče prve stopnje, očitno zaradi zmotne uporabe materialnega prava, ni ugotovilo vseh odločilnih dejstev v zvezi z hujšo kršitvijo pogodbenih obveznosti iz 22. alineje tretjega odstavka 12. člena pogodbe o zaposlitvi storjene z ponavljanjem lažjih kršitev delovnih obveznosti v obdobju 6 mesecev. Izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi 2. alineje prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, 103/2007) se lahko poda le, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Ta določba v povezavi z določbo 22. alineje tretjega odstavka 12. člena pogodbe o zaposlitvi pomeni, da je tudi pri hujši kršitvi, storjeni s ponavljanjem lažjih kršitev potrebno, da delavec ravna naklepoma ali iz hude malomarnosti. Sodišče prve stopnje bi se zato moralo opredeliti tudi glede stopnje krivde, saj izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni mogoče podati, če delavec kršitev stori zgolj iz navadne malomarnosti. Sodišče prve stopnje sicer ugotavlja, da naj bi tožnik v zvezi s štirimi očitanimi lažjimi kršitvami ravnal malomarno, pri tem pa ne pojasni, ali gre za hudo malomarnost. Merilo za hudo malomarnost je skrbnost, ki se pričakuje od vsakega človeka pri izpolnjevanju dolžnosti vzdržati se ravnanja, ki utegne povzročiti škodo. Merilo za navadno malomarnost (culpa levis) pa je posebej skrben, pazljiv človek. Pri abstraktnem merilu skrbnosti, ki se pričakuje od vsakega človeka, gre sicer za uporabo prava, vendar pa je pri tem potrebno ugotoviti tudi dejstva, saj je pri ugotavljanju krivde potrebno upoštevati vse okoliščine primera. Sodišče prve stopnje je sicer izvajalo dokaze v zvezi z okoliščinami, v katerih je prišlo do očitanih kršitev, vendar glede elementov, ki so pomembni za oceno, ali je tožniku možno očitati hudo malomarnost, ni napravilo nobene dokazne ocene. Zaradi navedenega ni možno preizkusiti pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje glede odgovornosti tožnika za očitane kršitve.

Pritožbeno sodišče sicer soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da so tožniku dokazane vse štiri lažje kršitve pogodbene obveznosti, ki skupaj tvorijo hujšo kršitev pogodbene obveznosti. Zmotno je pritožbeno stališče, da so posamezni očitki zastarali (pravilno, da je potekel prekluzivni rok za odpoved pogodbe o zaposlitvi), ker je poteklo več kot 30 dni od storitve kršitve oziroma od dneva, ko je delodajalec izvedel za kršitev. Hujša kršitev pogodbene obveznosti iz 22. alineje tretjega odstavka 12. člena pogodbe o zaposlitvi je storjena šele potem, ko delavec v obdobju 6 mesecev stori več lažjih kršitev. Navedeno pomeni, da je hujša kršitev že zaradi takšne opredelitve, lahko storjena šele takrat, ko je storjena zadnja od teh kršitev. Res je, da je v pogodbi o zaposlitvi opredeljeno, da delavec to kršitev stori, če trikrat ponovi lažjo kršitev delovnih obveznosti v obdobju 6 mesecev. Vendar pa ta določba ne pomeni, da bi tožena stranka morala pogodbo o zaposlitvi odpovedati takoj potem, ko je tožnik storil tretjo lažjo kršitev in ne bi smela počakati, da je storil še četrto. Bistveno je, da so vse štiri lažje kršitve bile storjene znotraj obdobja 6 mesecev.

Tožena stranka je ravnala pravilno, ko je tožniku, ki je zaporedoma sklenil dve pogodbe o zaposlitvi za določen čas, odpovedala tisto pogodbo, ki je v času odpovedi veljala. Pri tem ni bistveno, da se je tožena stranka v odpovedi pogodbe o zaposlitvi sklicevala, da je tožnik storil hujše kršitve pogodbenih obveznosti iz 12. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 2. 2011. Res je, da je del kršitev bil storjen pred sklenitvijo zadnje pogodbe o zaposlitvi, vendar to ne vpliva na zakonitost in pravilnost izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Določbi 12. člena obeh pogodb sta namreč povsem identični, zato je tožnik kršil pogodbene obveznosti tudi z ravnanji, ki jih je storil pred začetkom veljavnosti zadnje pogodbe o zaposlitvi.

Sodišče prve stopnje se sploh ni opredelilo do vprašanja, ali je tožniku možno očitati hujšo kršitev delovne obveznosti iz 14. alineje tretjega odstavka 12. člena pogodbe o zaposlitvi. Historično gre sicer res za isti dogodek, kakršen je bil tožniku očitan kot četrta lažja kršitev delovnih obveznosti, storjena v obdobju 6 mesecev, vendar je nastanek škode tisto, kar ta dogodek kvalificira kot hujšo kršitev. Ni res, da v izpodbijani odpovedi ni navedeno v čem naj bi bila škoda zaradi opustitve obvestila o poškodbi vozila. V prvem odstavku obrazložitve izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je pojasnjeno, da škodo predstavlja izpad dohodka delodajalca zaradi neuporabe vozila. Tožena stranka v odpovedi nadalje navaja, da kolikor bi tožnik pravočasno prijavil poškodbo, bi bila ta poškodba sanirana na servisu v času od 18. 2. 2011 do 19. 2. 2011, tako pa bo potrebno vozilo zgolj zaradi te poškodbe ponovno odpeljati na servis in bo v času popravila stalo. Sodišče prve stopnje se do tega vprašanja sploh ni opredelilo, čeprav je za toženo stranka zaslišana A.A. izpovedala, da so za popravilo te poškodbe plačali 1.100,00 EUR, kar pomeni, da so vozilo očitno peljali na popravilo in da je zaradi tega prišlo do izpada dohodka, ki ga tožena stranka zatrjuje v odpovedi pogodbe o zaposlitvi zatrjevanega.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 355. člena ZPP pritožbi ugodilo, izpodbijani del prvostopenjske sodbe razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri tem je ocenilo, da samo ne more dopolniti postopka, saj bi bilo to tudi neracionalno. Pritožbeno sodišče bi moralo ponovno izvesti vse že izvedene dokaze, sodišče prve stopnje pa bo lahko le prebralo zapisnike o njihovi izvedbi in nato o zadevi znova odločilo.

V novem postopku bo sodišče prve stopnje na podlagi že izvedenih dokazov, ki jih bo po potrebi še dopolnilo, zavzelo stališče glede tega, ali je tožniku v zvezi s štirimi lažjimi kršitvami, ki skupaj tvorijo hujšo kršitev pogodbenih obveznosti, možno očitati hudo malomarnost oziroma naklep in ali je v zvezi z neobvestilom tožene stranke o poškodbi kabine tovornjaka prišlo do škode. Po opredelitvi do navedenih vprašanj bo sodišče prve stopnje lahko znova odločilo o tožbenem zahtevku.

Na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo.