Jedro

Ker toženka ni bila v posojilnem razmerju s tožnikom, je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek. Res je, da sodišče po tretjem odstavku 180. člena ZPP ni vezano na pravno podlago, ki jo tožnik navede v tožbi, vendar tožnik v obravnavanem primeru ni ponudil ustreznih dejanskih trditev, ki bi omogočile presojo spornega pravnega razmerja po pravilih o neupravičeni pridobitvi (190. člen OZ). Nasprotno, vztrajal je, da je toženki denar posodil, ne pa, da ga je prejela brez pravne podlage; da se je toženka s spornim zneskom (kljub njegovi izročitvi priči ali brez tega) morebiti okoristila in v kakšnem obsegu, prav tako ni navajal.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 740,78 EUR, v petnajstih dneh po prejemu te sodbe, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek, da mu mora toženka vrniti posojilo v znesku 15.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 1. 2014 dalje. Tožniku pa je naložilo, da mora toženki povrniti njene pravdne stroške v znesku 1.143,75 EUR, z obrestmi za primer zamude s plačilom.

2. Tožnik se v pritožbi sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in ugodi njegovemu tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, naj sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je denar nakazal na transakcijski račun, katerega številko mu je sporočila toženka. Njun dogovor je bil, da mu bo toženka vrnila posojena sredstva, ko bo uspela s svojo dejavnostjo. Če bi denar res prejel toženkin partner A. A., kot trdi toženka, bi bilo to ustrezno zabeleženo. Tožnik si je namreč vse denarne transakcije z njim vedno zapisoval. Ni res, da naj bi bil sporni znesek namenjen poravnavi stroškov obrtniških del v salonu. V tem primeru bi bilo plačilo opravljeno z računa družbe I., d. o. o., ki bi ta izdatek izkoristila kot davčno olajšavo. Sicer pa je bila ta družba registrirana šele v septembru 2012, torej tri mesece kasneje. Končno bi tožnik denar lahko nakazal sam. Sodišče je nekritično sledilo priči, ki je partner toženke in ima interes, da tožnik v pravdi ne uspe. Tožnik bi z A. A. sklenil ustrezno pogodbo, ker pa je denar posodil toženki, je zadoščalo bančno potrdilo o posojilu. Toženka zoper nakazilo ni protestirala, ampak je denar sprejela in z njim razpolagala, zato je treba njen molk tolmačiti kot pristanek. Potrdilo A. A. z dne 22. 6. 2012, da je prejel od toženke 15.000,00 EUR, je bilo očitno napisano za potrebe te pravde. Če je sodišče že ugotovilo, da med strankama ni prišlo do konsenza, gre za neobstoječ posel in bi morala toženka tožniku vrniti, kar je prejela. Ker sodišče ni vezano na pravno podlago, ki jo je navedel tožnik, bi moralo tožbeni zahtevek presojati tudi z vidika neupravičene obogatitve.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in obrazloženo nasprotuje pritožbenim trditvam. Opozarja tudi na pritožbene novote in pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je celovito in pravilno ugotovilo dejansko stanje. V dokaznem postopku ni spregledalo nobenega zatrjevanega dejstva, zbrane dokaze pa je skrbno ocenilo. Dokazno oceno, na katero je oprlo svojo odločitev, je v izpodbijani sodbi z izčrpnimi in tehtnimi razlogi tudi prepričljivo utemeljilo.

6. Po prvem odstavku 569. člena Obligacijskega zakonika (OZ) se posojilodajalec s posojilno pogodbo zavezuje, da bo posojilojemalcu izročil določen znesek denarja (ali določeno količino drugih nadomestnih stvari), posojilojemalec pa se zavezuje, da mu bo po določenem času vrnil enak znesek denarja (oziroma enako količino stvari iste vrste in kakovosti). Tožnik, ki se sklicuje na posojilno razmerje med pravdnima strankama, bi torej moral dokazati, da sta se s toženko pogodila, da ji bo izročil sporni znesek denarja, toženka pa je obljubila, da mu ga bo po določenem času vrnila.

7. Tožnik tudi po presoji pritožbenega sodišča tega dokaznega bremena ni zmogel. Razen svoje izpovedi, ki ji sodišče prve stopnje upravičeno očita več nedoslednosti, in bančnega potrdila o nakazilu spornega zneska na toženkin transakcijski račun, ni ponudil nobenega zanesljivega dokaza o tem, da naj bi toženka v svojem imenu in za svoj račun s tožnikom sklenila zatrjevano posojilno pogodbo. Toženka je prepričljivo pojasnila, da je po dogovoru s tožnikom prejela sporni znesek, da ga izroči priči A. A., tožnikovemu takratnemu poslovnemu partnerju, ker je ta imel svoj bančni račun tedaj blokiran. Toženka je bila torej le tožnikova izpolnitvena pomočnica; tožniku se je zavezala, da bo nakazani denarni znesek izročila priči, ne pa tudi, da ga bo sama ali namesto priče vrnila tožniku. Tožnikova trditev, da je toženka s prevzemom nakazanega zneska pristala na posojilno razmerje s tožnikom, je brez dejanske in pravne podlage. Kot že navedeno, je posojilna pogodba konsenzualni kontrakt, tožnik pa glede na vsebino dogovora s toženko ni mogel sklepati, da je vstopila v njegovo pogodbeno razmerje s pričo A. A. Sicer pa je toženkino izpoved o tem, da spornega zneska sama sploh ni potrebovala in da je bil v resnici namenjen priči A. A., poleg te priče potrdila tudi priča J. J. 8. Neutemeljeni so tudi preostali pritožbeni pomisleki. Potrdilo z dne 22. 6. 2012 ni brez dokazne vrednosti, saj je vsebino tega potrdila priča A. A. v svoji izpovedi ponovil in pojasnil. Navedba v plačilnem nalogu, da je bil namen nakazila posojilo, izvira od tožnika in zato nima tolikšne teže, kot ji jo pripisuje pritožba, sploh ker iz takšne navedbe ne izhaja, komu je bilo posojilo namenjeno. Dejstvo, da naj bi tožnik svoje denarne transakcije z A. A. vedno pisno dokumentiral, je lahko zgolj indic, ki brez povezave z ostalimi ugotovljenimi dejstvi ne more privesti do drugačnih dokaznih zaključkov. Navsezadnje je prav zato, ker je bila toženka tedaj partnerica priče A. A., toliko manj verjetno, da bi ji tožnik sorazmerno visok znesek posodil brez pisnega potrdila, brez določenega roka vračila in ne da bi se poprej prepričal, za kaj naj bi toženka posojilo potrebovala. Neutemeljen pa je tudi pritožbeni očitek sodišču prve stopnje, ki naj bi zaključilo, da je tožnik s spornim denarnim nakazilom priči A. A. poravnal stroške obrtniških del v razstavnem salonu. Izpodbijana sodba med izvedenimi dokazi zgolj povzema takšno izpoved navedene priče, vendar dejanskega zaključka o tem v resnici ne vsebuje. Sicer pa to dejstvo niti ni bilo zajeto v trditvenem gradivu pravdnih strank. Razlogi, s katerimi pritožba nasprotuje pričini izpovedi, torej predstavljajo nedopustne pritožbene novote in zato ne morejo vplivati na odločitev o pritožbi.

9. Ker toženka po navedenem ni bila v posojilnem razmerju s tožnikom, je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek. Res je, da sodišče po tretjem odstavku 180. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ni vezano na pravno podlago, ki jo tožnik navede v tožbi, vendar tožnik v obravnavanem primeru ni ponudil ustreznih dejanskih trditev, ki bi omogočile presojo spornega pravnega razmerja po pravilih o neupravičeni pridobitvi (190. člen OZ). Nasprotno, vztrajal je, da je toženki denar posodil, ne pa, da ga je prejela brez pravne podlage; da se je toženka s spornim zneskom (kljub njegovi izročitvi priči ali brez tega) morebiti okoristila in v kakšnem obsegu, prav tako ni navajal. 10. Tožnik torej drugačne odločitve o svojem tožbenem zahtevku ne more doseči. Pritožbeni razlogi, na katere se sklicuje, niso podani, v postopku na prvi stopnji pa ni bilo niti uradoma upoštevnih procesnih ali materialnih kršitev. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo.

11. Tožnik je s pritožbo propadel, zato ni upravičen do povračila svojih pritožbenih stroškov. Pač pa tožnik dolguje toženki njene stroške za odgovor na pritožbo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP), ki, upoštevaje Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 67/2008 in 35/2009), obsegajo nagrado za postopek z rednim pravnim sredstvom (tar. št. 3210), pavšal za materialne stroške (tar. št. 6002) in 22 % DDV, vse v priglašeni višini, skupaj 740,78 EUR.