Jedro

Tisti, ki navideznost pogodbe uveljavlja in želi doseči, da taka pogodba nima učinkov, mora ponuditi zadostne razloge za zaključek, da sta oba s sopogodbenikom želela nekaj drugega in ne tistega, kar je navedeno v pogodbi.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo v plačilo 15.696,66 EUR z obrestmi po obrestni meri za hranilne vloge na vpogled v EUR pri Banki Slovenije od 20. 9. 2004 do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženca zavrnilo in v izpodbijanem (ugodilnem) delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper navedeno odločitev je toženec vložil revizijo iz vseh revizijskih razlogov. Navaja, da je pri sklepanju prodajne pogodbe nastopal kot formalni kupec in zgolj “posodil ime”, dejanski kupec pa je bil njegov sin S. K., ki je s prodajalcem opravil pogajanja, prevzel vozilo in plačal kupnino, vozilo pa tudi uporabljal. Sodišče bi zato moralo zaključiti, da gre za navidezno pogodbo, ki prikriva prodajno pogodbo, sklenjeno med tožnikom in S. K., ter ob pravilni uporabi 66. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. list SFRJ, št. 29/78 in naslednji; v nadaljevanju ZOR) odločiti, da navidezna pogodba nima učinka in tožbeni zahtevek zavrniti. Toženec od prodajne pogodbe ni imel nobene koristi, saj vozila ni uporabljal. Tožnik je bil o tem, da gre za simuliran posel, obveščen že od vsega začetka, zato bi tožbo moral vložiti zoper S. K. Z vložitvijo predmetne tožbe ni imel poštenih namenov, saj je najprej zatrjeval, da avto ni bil plačan, kasneje pa se je kot nesporno izkazalo, da je bilo plačanih 12.000 DEM. Nenavadno je, da ni znal pojasniti, na katero vozilo se nanašata plačili v zneskih 28.000 DEM in 13.500 DEM. Očitno je, da tožnik v svojih navedbah in izpovedbi ni prepričljiv. Podana je torej bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in izpovedbah tožnika in priče in med samimi listinami. S strani priče predloženi potrdili, ki izkazujeta plačilo v skupnem znesku 41.500 DEM, sta skoraj povsem identični z višino postavljenega zahtevka 41.658 DEM, zaradi česar je ugotovitev drugostopenjskega sodišča, da navedena plačila ne predstavljajo vtoževane kupnine, napačna in v nasprotju z vsebino listin.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki (375. člen Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 73/07-ZPP-UPB3; v nadaljevanju ZPP), ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je tožnik 21. 9. 1995 tožencu prodal osebno vozilo znamke Mercedes Benz tip C 180, leto izdelave 1993, za kupnino 30.700 DEM, toženec pa v postopku ni uspel dokazati, da je pri sklepanju pogodbe zgolj „posodil ime“ in nastopal kot formalni kupec. Ni odveč dodati, da je bila prodajna pogodba tudi realizirana, saj je tožnik vozilo pripeljal iz Nemčije v Slovenijo, prevzem je bil opravljen 26. 9. 1995, toženec pa je vozilo 6. 10. 1995 registriral na svoje ime. Gre za dejanske ugotovitve, sprejete na podlagi ocene izvedenih dokazov, ki jim je v okviru presoje pritožbenih razlogov pritrdilo sodišče druge stopnje. Toženčevi revizijski očitki, s katerimi nasprotuje tem ugotovitvam in meri na drugačno dokazno oceno, v revizijskem postopku niso dovoljeni in jih sodišče ne more upoštevati (tretji odstavek 370. člena ZPP). Že ob ugotovitvi, da je sklenjena pogodba resničen odraz volje pravdnih strank, določilo 66. člena ZOR o navidezni pogodbi, za uporabo katerega se zavzema revident, ne pride v poštev. Pri navidezni pogodbi gre za hoteno in sporazumno razhajanje med voljo pogodbenikov in izjavo te volje navzven, ki je namenjena drugim, da bi pri teh nastala zmotna predstava(1). Tisti, ki navideznost pogodbe uveljavlja in želi doseči, da taka pogodba nima učinkov, mora ponuditi zadostne razloge za zaključek, da sta oba s sopogodbenikom želela nekaj drugega in ne tistega, kar je navedeno v pogodbi(2). Čeprav toženec svojih trditev ni dokazal, pa glede na povedano za odločitev o neutemeljenosti njegovih navedb zadostuje že dejstvo, da z zatrjevanjem „da je zgolj “posodil ime” in nastopal kot formalni kupec“ ni zadostil niti trditveni podlagi, ki jo zakon zahteva za sklepčnost takšnega ugovora.

7. Z ostalimi revizijskimi navedbami toženec ocenjuje tožnikovo izpovedbo ter izpostavlja neskladnosti njegove izpovedbe z izpovedbo priče in predloženimi potrdili, zaradi česar naj bi bila po njegovem mnenju sodba obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Vrhovno sodišče teh navedb ne more upoštevati, saj toženec z njimi dejansko graja dokazno oceno sodišča prve stopnje, preko zatrjevane protispisnosti, s katero poskuša prikazati obstoj procesne kršitve, pa izpodbija dejanski zaključek, da ni plačal kupnine za vozilo, niti ni tega zanj storil kdo drug.

8. Ker je materialnopravni preizkus pravilnosti izpodbijane sodbe pokazal, da je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno, je sodišče revizijo toženca zavrnilo (378. člena ZPP).

Op. št. (1): Primerjaj odločbo II Ips 1015/2008 z dne 26. 2. 2008. Op. št. (2): Primerjaj odločbo II Ips 152/2008 z dne 14. 4. 2011.