Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Ni upravni akt v smislu 2. odstavka 2. člena ZUS-1 sklep tožene stranke, ki je pravna oseba zasebna prava, s katerim je bilo naloženo osebi, da je potrebno plačati dolgove, sicer bo njena tekmovalna licenca do plačila dolga zamrznjena.
Sodišče ni moglo ugotoviti, da ima tožena stranka javna pooblastila na področju zamrznitve tekmovalne licence, ki bi jih podelil zakonodajalec in da bi na tej podlagi sodišče lahko ugotovilo, da je izpodbijani akt prvostopenjskega organa upravni akt ali da poseben zakon določa, da o zakonitosti izpodbijanega akta odloča sodišče v upravnem sporu.
I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.
1. S prvostopenjskim aktom je Upravni odbor tožene stranke na redni seji dne 26. 11. 2010 sprejel sklep, da mora A.A. v 30 dneh od prejema tega sklepa K.K. Ljubljana plačati dolgove, ki jih je klub dokazal s poslanimi odprtimi računi, sicer bo njena tekmovalna licenca do plačila dolga zamrznjena. V obrazložitvi akta je navedeno, da je tožena stranka dne 26. 10. 2010 s strani K.K. Ljubljana prejeli prošnjo za zamrznitev tekmovalne licence tekmovalki A.A. v skladu z 31. členom Pravilnika o registraciji tekmovalcev KZS. Prošnja je v skladu s pravilnikom vsebovala vse potrebne dokaze. Tekmovalki je bila po predpisanem postopku prošnja posredovana v odgovor, ki so ga prejeli s strani pooblaščenega odvetnika 17. 11. 2010. V odgovoru je tekmovalka postavila vprašanje, ali je članica KK Ljubljana. Po pregledu arhiva registracijskih listov klubov je bilo ugotovljeno, da A.A. v letih 2008, 2009 in 2010 ni bila registrirana kot tekmovalka KK Ljubljana. V letih 2009 in 2010 je bila registrirana kot tekmovalka K.K. Gibanje. V obrazložitvi akta je še navedeno, če po 30 dneh od prejema tega sklepa tekmovalka na toženo stranko ne bo dostavila potrdila o plačilu dolgov, ji bo v skladu z 31.c členom Pravilnika o registraciji tekmovalcev in tem sklepom do plačila dolgov zamrznjena tekmovalna licenca.
2. V pritožbi je pritožnica navedla, da ne ve, za kakšen disciplinski prekršek oz. za kakšen prekršek sploh gre, po katerem aktu in po katerem postopku se odloča. Očitno je, kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, upravni odbor tožene stranke odločal na prošnjo K.K. Ljubljana in rezultat te prošnje je grožnja z zamrznitvijo tekmovalne licence pritožnici. Vsekakor gre za unikum, da o pritožbi zoper neko grožnjo upravnega odbora neke zveze, izdano na prošnjo enega od klubov, ki se združujejo v to zvezo, odloča disciplinska komisija zveze, v katero je klub vključen. O pritožbi zoper odločbo višjega organa odloča torej nižji organ. Edina določba, ki je navedena v sklepu, je 31. člen Pravilnika o registraciji tekmovalcev KZS. Kaj ima ta pravilnik z disciplinsko odgovornostjo članov, ni pojasnjeno. Disciplinska komisija je nedvomno prvostopni organ in o pritožbi zoper njeno odločbo odloča v oblikah normalne organiziranosti upravni odbor in ne obratno. Pritožnica namreč nikoli ni postavljala vprašanja ali je članica KKL, nasprotno ves čas trdi, da je članica in je kot taka tudi vse čas plačevala in plačuje članarino. Tožena stranka kot institucija z javnimi pooblastili je dolžna spoštovati splošna pravila o izdajanju državnih tekmovalnih licenc, kar pomeni, da morebitni finančni spori med člani klubov in klubi ne morejo vplivati na njena javna pooblastila, temveč so, če obstajajo, predmet zasebnopravnih razmerij, kar razmerje med KKL in tekmovalko A.A. nedvomno je. Gre namreč za to, da je le v civilnopravnem postopku mogoče ugotavljati in ugotoviti civilnopravne terjatve, podeljevanje državnih licenc pa ne more biti v interesu zasebnopravnih subjektov in nanj ne more vplivati noben zasebnopravni subjekt. Če KKL meni, da pritožnica ni poravnala materialnih obveznosti do kluba lahko torej sproži ustrezne civilnopravne postopke. KKL zoper tekmovalko A.A. vse do sedaj ni sprožil nobenih civilnopravnih postopkov. Neplačevanje dolgov še nikoli ni bila disciplinska kršitev, temveč razlog za prisilno izterjavo in odpoved razmerja, lahko tudi za izključitev ali izbris. Glede na ta „sicer bo“ pritožnica ugotavlja, da odločba o odvzemu njene licence še vedno sploh ni bila izdana in njena licenca še vedno velja in pravzaprav ne ve, kako je zoper tako pogojno odločbo možna pritožba.
3. Z drugostopenjskim aktom je Disciplinska komisija tožene stranke, na podlagi Statuta tožene stranke 31. člena Pravilnika o registraciji tekmovalcev KZS in sklepov dopisne seje Disciplinske komisije z dne 4. 5. 2011 in 2. 6. 2011, pritožbo tožnice zavrnila. Disciplinska komisija ugotavlja, da vsi razlogi zaradi katerih je UO tožene stranke sprejel sklep o zamrznitvi tekmovalne licence še vedno veljajo, saj tožnica ni predložila dokazov o plačilih. Prav tako dokazil o plačilu dolga ni posredoval KK Ljubljana, ki svoje zahteve tudi ni preklical. A.A. pa v pritožbi na sklep UO KZS tudi ni predložila nobenih materialnih ali kakšnih koli drugih dokazov, ki bi lahko ovrgli predhodni sklep UO tožene stranke. Upravni odbor tožene stranke je v celoti postopal in odločal v skladu s Pravilnikom o registraciji tekmovalcev, natančneje členi 31.a do 31.c, ki določata postopek zamrznitve licence tekmovalcu s strani tožene stranke na prošnjo njenega člana. Izpodbijanje pravilnosti zakonitosti pravilnika samega pa ni predmet pritožbenega postopka. Drugostopenjski organ pravi, da je v odgovoru na zahtevo za zamrznitev licence z dne 17. 11. 2010 tožnica navedla (citirano): „Temeljno vprašanje, ki ga je potrebno razčistiti, je torej, ali je A.A. članica KK Ljubljana ali ne, šele po tem bomo lahko razpravljali o tem, koliko in če je KKL še kaj dolžna.“ Sklicevanje pritožnice na možnost sprožitve ustreznih civilnopravnih postopkov proti njej s strani KK Ljubljana je brezpredmetno. Civilno pravni postopki, ki bi jih bilo moč sprožiti, niso predmet tega postopka. Prav tako Upravni odbor tožene stranke v nobeni točki sklepa oz. njegove obrazložitve ne trdi, da je A.A. storila disciplinsko kršitev. Disciplinska kršitev bi bila obravnavana po Disciplinskem pravilniku tožene stranke. V tem postopku, ki teče po Pravilniku o registraciji tekmovalcev, pa je Disciplinska komisija zgolj drugostopenjski organ, ki odloča o pritožbi zoper sklep Upravnega odbora. Disciplinska komisija ugotavlja, da je imel „sicer bo“ v sklepu Upravnega odbora pomen odložnega pogoja, ki se je izpolnil s tem, ko A.A. v danem roku ni plačala svojega dolga, ter je takrat sklep Upravnega odbora tudi stopil v veljavo in je bila A.A. tekmovalna licenca zamrznjena. V pravnem pouku odločbe je navedeno, da zoper to odločbo ni rednih pravnih sredstev.
4. Tožnica vlaga tožbo zaradi odprave sklepa tožene stranke z dne 26. 11. 2010 (29. 11. 2010) in odločbe z dne 2. 6. 2011. V tožbi pravi, da je ves čas plačevala članarino K.K. Ljubljana in sicer na roko in brez potrdil, kar kaže na način poslovanja v tem klubu. Tega v postopku ni nihče zanikal in je to sporno očitno zgolj pritožbenemu organu tožene stranke. Kot taka je bila tožeča stranka obravnavana v „Seznanitvi pobudnika z ugotovitvami inšpekcijskega nadzora“ Ministrstva za šolstvo in šport, Inšpektorata RS za šolstvo in šport, št.: 80402-029-2009-9, z dne 28. 1. 2010, s katerim po dani pobudi za inšpekcijski nadzor na podlagi identične dejanske in pravne situacije kot v letošnjem letu, inšpektorat seznanja pobudnico, da ji ukrep zamrznitve tekmovalne licence ni bil izrečen in ji je bila podeljena tekmovalna licenca za leto 2010. V konkretnem primeru gre torej za ponoven poizkus, kako s pozicije sile zagotoviti izvajanje svojega pogleda na interpretacijo društvenih pravil v K.K. Ljubljana, ki je bila na podlagi omenjenega inšpekcijskega nadzora v letu 2010 že presežena. To, da tožeča stranka plačuje članarino K.K. Ljubljana in da ta plačila članarine sprejema, priznava sam konjeniški klub v dopisu z dne 14. 3. 2010. Glede na obstoječe predpise o društvih občanu ni mogoče omejiti članstva v več društvih. Povsem drugo vprašanje pa je, za kateri klub član tekmuje. Tudi ta odločitev je svobodna. To, da je tožeča stranka tudi članica K.K. Gibanje, in da tekmuje za ta klub, ji ne preprečuje, da je hkrati tudi članica K.K. Ljubljana in da zanjo torej kar se njenih razmerij s tem klubom tiče, veljajo pravila tega kluba. Pravilnik o registraciji tekmovalcev tožene stranke določa v tretji alinei 31.a člena, da se tekmovalcu lahko zamrzne (začasno odvzame) veljavnost tekmovalne licence, če ne poravna vseh obveznosti do člana tožene stranke, ki so nastale iz naslova najema in uporabe objektov tekmovalnega kluba. K.K. Ljubljana, katerega članica je tožeča stranka, je sprejel uporabnino za leto 2010, v kateri določa, polovično uporabnino za člane in tekmovalce KK Ljubljana. Ta določba se razen v višini uporabnine v ničemer ne razlikuje od določitve uporabnine za leto 2009. Da se oba pogoja uporabljata alternativno in ne kumulativno, izhaja tako iz same dikcije določbe, kot tudi iz v tč. I omenjenega dejstva, da je bila tožeči stranki v letu 2010 (sicer po omenjenem inšpekcijskem nadzoru) priznana pravica do polovične uporabnine. V 31.b členu Pravilnika o registraciji tekmovalcev tožene stranke je določen postopek začasnega odvzema licence iz 31.a člena istega pravilnika. Iz drugega odstavka tega člena izhaja, da o tem odloča Upravni odbor tožene stranke na podlagi dokazov. Tekmovalno licenco upravni odbor namreč začasno odvzame, če ugotovi, da so podani razlogi (dokazi) za njeno zamrznitev (prva alinea, drugega odstavka 31.b člena) in vice versa zavrne zahtevek za zamrznitev, če ugotovi, da ne obstajajo dovolj utemeljeni razlogi (dokaz) za njeno zamrznitev (druga alinea, drugega odstavka 31.b člena). V konkretnem primeru sta upravni odbor in disciplinska komisija kot pritožbeni organ odločala brez vsakih dokazov. O tem, da je tožeča stranka plačala vso obveznost po pravilih o uporabnini določeni za člane K.K. Ljubljana, sploh ni bilo spora. K.K. Ljubljana ni predložil nobenih dodatnih dokazov, iz katerih bi izhajala še kakšne druga obveznost tožeče stranke. Nasprotno v letu 2010 je na podlagi povsem enake dejanske in pravne situacije umaknil svojo zahtevo po zamrznitvi tekmovalne licence tožeči stranki. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in da se sklep tožene stranke Slovenije z dne 26. 11. 2010 in odločba z dne 2. 6. 2011 odpravita, in da je tožena stranka dolžna tožeči stranki izdati tekmovalno licenco za leto 2011. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti vse stroške nastale v tem postopku.
5. V dopolnitvi tožbe tožeča stranka pravi, da dopolnjuje in spreminja trditveno podlago tožbe glede plačevanja članarine in uporabnine tožeče stranke toženi stranki. Teh tožeča stranka toženi stranki ni plačevala na roko, kot je zatrjevala, temveč preko banke in s plačilnimi nalogi. Tako vlaga v spis kopije plačil za članarino za leta 2009, 2010 in 2011. 6. V odgovoru na tožbo tožena stranka v celoti nasprotuje tožbenemu zahtevku in predlaga, da upravno sodišče tožbo zavrže oz. podrejeno tožbeni zahtevek v celoti zavrne ter ob tem v vsakem primeru odloči, da je tožeča stranka toženi stranki dolžna plačati stroške postopka. Izpodbijani odločbi tožene stranke nista upravna akta v smislu ZUS-1 niti sicer in se zato ne moreta izpodbijati v upravnem sporu. Naslovno sodišče mora zato tožbo zavreči na podlagi 4. točke 1. odst. 36. čl. ZUS-1. Tožena stranka je ustanovljena na podlagi določil Zakona o društvih (ZDru-1), kar je splošno znano dejstvo. ZDru-1 pa ne določa, da je zagotovljeno sodno varstvo pred upravnim sodiščem. Toženi stranki nihče ni podelil javnega pooblastila za odločanje. Tožena stranka je avtonomno združenje, vendar brez vsakega javnopravnega pooblastila. Vsak tekmovalec lahko tekmuje le za en klub. Višina članarine in uporabnine je zato odvisna od tega, za kateri klub tekmovalec tekmuje in ne od tega, katerega kluba član je tekmovalec. Tako ne drži tožbena navedba, da gre pri navedbi pogojev za plačilo za kumulativo in ne alternativo. Če bi to držalo, potem kategorije za tožnico sploh ne bi bilo, saj je, kot izhaja iz tožbene navedbe, tožnica članica KK Ljubljana in tekmovalka drugega kluba. Ne drži navedba tožnice, da bi tožena stranka odločila brez dokazov. Ne drži tožbena navedba, da sploh ni bilo spora o tem, da je tožnica plačala vso obveznost po pravilih o uporabnini, določeni za člane KK Ljubljana. Tožnica v dopisu z dne 10. 9. 2009 celo sama pojasnjuje, zakaj dela uporabnine ni in ne bo plačala. Ni bila namreč zadovoljna z urejenostjo jahališča, čeprav ga je ves čas uporabljala.
Obrazložitev k prvi točki izreka:
7. Tožba se zavrže. 8. Čeprav tožeča stranka v pritožbi zoper prvostopenjski akt omenja javna pooblastila, ki naj bi jih imela tožena stranka, pa v tožbi in v dopolnitvi tožbe ta argument o obstoju javnega pooblastila tožeča stranka opušča. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo pojasnila, da je tožena stranka društvo, ki je ustanovljeno na podlagi Zakona o društvih (Uradni list RS, št. 61/2006) in da nima javnih pooblastil. Tožeča stranka je prejela odgovor tožene stranke in nanj ni odgovorila z nasprotnimi argumenti glede obstoja oziroma neobstoja javnih pooblastil tožene stranke. Iz izpodbijanih aktov ne izhaja, da bi bila izdana na podlagi zakonskega pooblastila za odločanje o zamrznitvi tekmovalne licence, ampak je organ odločal na podlagi notranjega predpisa - pravilnika tožene stranke. Iz Statuta tožene stranke, ki je bil sprejet na podlagi 9. člena Zakona o društvih, izhaja, da je tožena stranka pravna oseba zasebnega prava (5. člen), tako sodišče na navedeni podlagi ni moglo ugotoviti, da ima tožena stranka javna pooblastila na področju zamrznitve tekmovalne licence, ki bi jih podelil zakonodajalec in da bi na tej podlagi sodišče lahko ugotovilo, da je izpodbijani akt prvostopenjskega organa upravni akt v smislu 2. odstavka 2. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006, 62/2010, ....) ali da poseben zakon določa, da o zakonitosti izpodbijanega akta odloča sodišče v upravnem sporu (1. odstavek 2. člena ZUS-1). Zato je sodišče tožbo zavrglo s sklepom, ker izpodbijana akta nista akta, ki se lahko izpodbijata v upravnem sporu (4. točka 1. odstavka 36. člena ZUS-1).
Obrazložitev k drugi točki izreka:
9. Kadar sodišče tožbo zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (4. odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je sodišče tožbo zavrglo v prvi točki izreka, je v drugi točki izreka odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.