Jedro

Tožena stranka se je upravičeno oprla na podatke, ki jih je tožeča stranka sama navedla in tako pravilno sklepala, da je tožeča stranka prišla v Republiko Slovenijo izključno iz ekonomskih razlogov, z namenom iskanja zaposlitve ter zaslužka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba (1. točka izreka sodbe in sklepa) Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1314/2004-6 z dne 12.7.2004.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, v nadaljevanju: ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 8.6.2004, s katero je tožena stranka zavrnila kot očitno neutemeljeno tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji in hkrati odločila, da jo mora zapustiti v roku treh dni od pravnomočno končanega azilnega postopka. Z 2. točko izreka sodbe in sklepa pa je sodišče prve stopnje tožnika oprostilo plačila sodnih taks.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje navedlo, da je v obravnavanem primeru sporna s tožbo izpodbijana odločba tožene stranke, s katero je tožena stranka z izrekom pod točko 1 zavrnila tožnikovo prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno na podlagi 2. alinee 2. odstavka 35. člena Zakona o azilu (ZAzil). Po tej določbi pristojni organ, v konkretnem primeru tožena stranka, takoj odloči o stvari in prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne, če je prosilec za azil prišel izključno iz ekonomskih razlogov ali če je iz njegove prošnje očitno, da mu v izvorni državi ne grozi preganjanje. Po mnenju sodišča prve stopnje iz citirane določbe izhaja, da lahko tožena stranka v tako imenovanem pospešenem postopku zavrne prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno brez poglobljenega vsestranskega ugotavljanja pogojev za priznanje azila po 2. in 3. odstavku 1. člena ZAzil, če ugotovi, da je podan kakšen izmed razlogov, določenih v 2. odstavku 35. člena ZAzil. To pomeni, da so za zavrnitev prošnje za azil kot očitno neutemeljena pravno pomembna dejstva in okoliščine, ki se tičejo obstoja katerega koli izmed razlogov iz 2. odstavka 35. člena ZAzil, pristojni organ pa mora, preden odloči na navedeni pravni podlagi, v pospešenem postopku ugotoviti dejanski namen vložitve prošnje in utemeljiti, da prosilec dejansko ne potrebuje zaščite v obliki azila. V konkretnem primeru se je tožena stranka oprla na obravnavanje razlogov po 2. alinei 2. odstavka 35. člena ZAzil. Po presoji sodišča prve stopnje je tožena stranka pravilno sklepala, da je tožnik zapustil izvorno državo izključno iz ekonomskih razlogov in da mu v izvorni državi ne grozi preganjanje. Iz njegove prošnje za azil namreč izrecno izhaja, da je navedel, da ni mogel najti zaposlitve, ker ni bilo nič za delati. Živel je v šotorih, nato pa v najemniškem stanovanju in sta ga financirala starša iz Nemčije.

Tožnik je tudi v svoji prošnji za azil navedel, da se želi v Republiki Sloveniji zaposliti, saj ga oče ne bo mogel večno preživljati. Po presoji sodišča prve stopnje je tožena stranka pravilno sklepala, da je tožnik zapustil izvorno državo zaradi slabega gospodarskega položaja in z namenom iskanja zaposlitve ter zaslužka.

Sodišče prve stopnje tudi ugotavlja, da je tožena stranka pogledala poročila, ki jih v s tožbo izpodbijani odločbi navaja in na podlagi teh sklepa, da je mednarodnim silam na Kosovu uspelo vzpostaviti nekakšen red, ki pa je bil zaradi dogodkov v marcu leta 2004 poslabšan, tako da so le uspele vzpostaviti red in nadzor v M. Ker je tožnik izjavil, da ni bil nikoli politično ali vojaško aktiven in ne preganjan s strani oblasti, sodišče prve stopnje meni, da tožena stranka utemeljeno sklepa, da je njegova izjava o strahu pred preganjanjem v izvorni državi neutemeljena. Tožnik je tudi živel v Nemčiji med vojno in se je vrnil v J.M. na Kosovu, kjer je večinsko prebivalstvo albanske narodnosti. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da tožena stranka na podlagi vpogledanih poročil, ki jih tudi citira v s tožbo izpodbijani odločbi, sklepa, da iz poročil izhaja, da so bili vsi napadi s strani Albancev usmerjeni zgolj na srbsko populacijo na Kosovu, in to zlasti v mesecih po vojni v letih 1999 in 2000. Po mnenju sodišča prve stopnje tožena stranka zato utemeljeno sklepa, da je malo verjetno, da bi bil tožnik po letu 2000 neprestano nadlegovan in bi se počutil resno ogroženega in preganjanega, pri tem pa čakal nekaj let, preden se je odločil za pobeg iz izvorne države.

Tožnik je v tožbi očital, da tožena stranka ni ocenila njegovih navedb o preganjanju in sodelovanju s Srbi. Tožnik je povedal, da je pred vojno na Kosovu delal v avtopralnici pri nekem Srbu v S.M. in da mu to očitajo sedaj albanski sosedje. Sodišče prve stopnje ni moglo slediti tem tožbenim očitkom, ker meni, da je tožena stranka pravilno ocenila, da je ta tožnikov argument neprepričljiv, saj se je po vrnitvi iz Nemčije preselil v južni del M., v novo družbeno okolje, kjer ga po vsej verjetnosti ljudje ne poznajo.

Tožnik je ugovarjal tudi ukrepu odstranitve iz Republike Slovenije, ki ga je tožena stranka izrekla na podlagi 2. alinee 1. odstavka 34. člena ZAzil. Načelo nevračanja v tem primeru ne more biti kršeno, ker se navedeni ukrep uporablja za izvrševanje pravnomočne odločbe v azilnem postopku, ki temelji na navedeni določbi ZAzil. Sodišče prve stopnje je glede na navedeno zavrnilo tožbo kot neutemeljeno na podlagi 2. odstavka 39. člena ZAzil. V pritožbi tožnik izpodbija 1. točko izreka izpodbijane sodbe.

Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njegovi pritožbi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da tožbi ugodi, odpravi s tožbo izpodbijano odločbo in zadevo vrne toženi stranki v nov postopek. V pritožbi tožnik ponavlja vse tožbene razloge in še dodaja: Res je navajal tudi slabe gospodarske razmere v matični državi. Vendar to ni bil edini razlog za zapustitev matične države in za vložitev prošnje za azil. Navajal je tudi ogroženost v matični državi in utemeljeval strah pred preganjanjem. Vendar je tožena stranka odločila zgolj na podlagi 2. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil. Kljub določbam o azilnem postopku, ki dopuščajo možnost odločanja po tako imenovanem pospešenem postopku, kadar so izpolnjeni pogoji iz 2. odstavka 35. člena ZAzil, je namen azilnega postopka odločanje o utemeljenosti prošnje za azil. Pri tem pa mora organ, ki vodi azilni postopek, proučiti vsa dejstva v zvezi z zatrjevanim preganjanjem, ki grozi prosilcu za azil v matični državi. Tožena stranka ne more kar v vseh primerih uporabiti določbe 2. odstavka 35. člena ZAzil, ki ji omogoča, da o prošnji za azil odloči takoj na podlagi dejstev in dokazov, ki so razvidni iz prošnje za azil. Po njegovem mnenju lahko tožena stranka tako ravna le v primerih, kadar je možno na podlagi dejstev in dokazov, razvidnih iz prošnje za azil, sklepati, da je podan kakšen izmed v 2. odstavku 35. člena ZAzil naštetih razlogov. V njegovem primeru pa tožena stranka ni mogla na podlagi razpoložljivih dokazov z gotovostjo sklepati, da je podan kakšen izmed v 2. odstavku 35. člena ZAzil naštetih razlogov. V zvezi z njim bi tako tožena stranka morala izvajati dokaze v smeri razjasnitve razlogov za njegovo zapustitev izvorne države. Ob pridobljenih podatkih o stanju v njegovi izvorni državi, na katere se sklicuje tožena stranka, ponovno poudarja, da njegova izvorna država zanj ni varna država.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje v obravnavanem primeru pravilna in ima oporo v zakonskih določbah (ZAzil), v katerih so podani utemeljeni razlogi za odločitev, na katere se pritožbeno sodišče, da se izogne ponavljanju, sklicuje v celoti.

Tudi pritožbeno sodišče meni tako kot sodišče prve stopnje, da je tožena stranka v konkretnem primeru zadostila navedenim kriterijem, določenim v 2. odstavku 35. člena ZAzil. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je natančno ugotovila dejanske okoliščine, na podlagi katerih je v tožnikovem primeru prepričljivo utemeljila svoje preudarke, ki so jo vodili k sklepanju, da je tožnikova prošnja za azil očitno neutemeljena, sodišče prve stopnje pa se je z njimi strinjalo. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, saj to izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da je tožnik zapustil izvorno državo zaradi slabega gospodarskega položaja in z namenom iskanja zaposlitve ter zaslužka. Pri tem se je tožena stranka upravičeno oprla na podatke, ki jih je tožnik sam navedel v prošnji za azil in tako pravilno sklepala, da je prišel izključno iz ekonomskih razlogov. Pri svoji odločitvi je namreč upoštevala vse podatke, razloge in okoliščine, ki jih je tožnik navedel v svoji prošnji za azil in je zato pravilno takoj odločila o tej njegovi prošnji.

Utemeljena je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, saj tudi izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih, da je tožena stranka utemeljeno oprla svojo odločitev na podatke, ki jih je tožnik navedel in tudi na poročila, ki jih je vpogledala ter utemeljeno sklepala, da je očitno, da tožniku v izvorni državi ne grozi preganjanje. Pri tem je sodišče prve stopnje pravilno sklepalo, da tožnik svojih ugovorov v zvezi s tem z ničemer ne obrazloži in ne pojasnjuje. Zato je tudi po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka pravilno sklepala, da tožniku v matični državi ne grozi preganjanje, ker se je opredelila do razloga, ki ga je tožnik navedel za zapustitev izvorne države, opredelila pa se je tudi do vseh okoliščin, ki jih je tožnik navedel v zvezi s samim življenjem in okoliščinami v južnem delu M., ki pa ne kažejo, da bi bil tam tožnik ogrožen ali pa preganjan.

Glede na navedeno, po presoji pritožbenega sodišča sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da je nepopolno ugotovilo dejansko stanje, da je kršilo pravila postopka in v posledici tudi napačno uporabilo materialno pravo. Tožnik pa niti v pritožbi zoper izpodbijano sodbo ne navaja okoliščin, ki bi bile pravno pomembne za priznanje azila in bi utegnile pripeljati do drugačne odločitve.

Glede na to je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (1. točka izreka izpodbijane sodbe).