Jedro

Javnost glavne obravnave ne pomeni, da bi moralo sodišče pritegniti določeno skupino ljudi, ki bi prisostvovala obravnavi, temveč možnost, da so na njej lahko navzoče poleg strank, zagovornika, oškodovancev in njihovih zastopnikov oziroma pooblaščencev vsi, ki so neposredno ali posredno zainteresirani za izid kazenskega postopka, pa tudi tisti, ki sploh niso zainteresirani ter da se o vsem, kar se je dogajalo na glavni obravnavi lahko poroča v sredstvih javnega obveščanja.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu je bil R. K. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 122. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izrečena mu je bila kazen štiri mesece zapora, sodišče pa je odločilo tudi, da je dolžan plačati sodno takso ter krivdno povzročene stroške. Višje sodišče je pritožbo obsojenca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je še, da je obsojenec dolžan plačati sodno takso.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je vložil obsojenec zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja iz razlogov kršitve kazenskega zakona, Zakona o policiji in Evropske konvencije o človekovih pravicah. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje, kjer bo postopek javen in potekal v skladu z Ustavo in Konvencijo.

3. Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določilom drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Kot izhaja iz vsebine zahteve obsojenec zatrjuje, da naj bi mu bila kršena pravica do obrambe ter da sojenje ni bilo javno. Zatrjuje tudi, da ni dobil pravnega pouka o pravici do pritožbe. Na te navedbe je odgovorilo že pritožbeno sodišče, stališču katerega se vrhovna državna tožilka pridružuje. Glede zatrjevanja, da je bila kršena pravica do pravnega sredstva, pa poudarja, da slednje ne drži, ker se je obsojenec zoper sodbo sodišča prve stopnje pritožil, zoper sodbo drugostopenjskega sodišča pa je vložil izredno pravno sredstvo.

4. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

5. Ne glede na to, da vložnik uvodoma uveljavlja kršitve kazenskega zakona, teh kršitev v nadaljevanju ne obrazloži. Iz obrazložitve zahteve za varstvo zakonitosti izhaja, da naj bi sodišče obsojencu kršilo pravico do obrambe, ker ni imel dovolj časa, da bi našel ustreznega zagovornika, ki bi mu pomagal ali znal rešiti zadevo (v tako ekstremno kratkem času). S takimi navedbami ne more uspeti, kot mu je to že pojasnilo višje sodišče v izpodbijani sodbi. Obsojenec je bil tako v fazi preiskave kot glavne obravnave opozorjen, da se lahko zagovarja s pomočjo zagovornika, vendar je izrecno izjavil, da se bo branil sam (list. št. 35 in 64 spisa). Pri tem je potrebno dodati še, da je bil zaslišan pred preiskovalnim sodnikom dne 17. 4. 2012, glavna obravnava pa je bila razpisana za dne 27. 3. 2013, torej je ves ta čas (skoraj leto dni) vedel, da je v kazenskem postopku, pri čemer je bil že pri prvem zaslišanju opozorjen na pravico do zagovornika. Res je, da je bil na glavno obravnavo, opravljeno dne 27. 3. 2013 prisilno priveden, vendar pa se je sodišče odločilo za ta ukrep, ker se je vročitvi vabil izogibal na ta način, da se je zaprl v stanovanje in ni hotel odpreti vrat. Ne glede na navedeno pa se je potem na naroku za glavno obravnavo, pravilno poučen o pravici do zagovornika, odpovedal. 6. Vložnik tudi ne more uspeti z vloženo zahtevo, da obravnava ni bila javna ter da je sodišče izreklo sodbo v imenu ljudstva, čeprav tega ljudstva na glavni obravnavi in ne na seji sploh ni bilo. Javnost glavne obravnave namreč ne pomeni, da bi moralo sodišče pritegniti določeno skupino ljudi, ki bi prisostvovala obravnavi, temveč pomeni javnost glavne obravnave možnost, da so na njej lahko navzoče poleg strank, zagovornika, oškodovancev in njihovih zastopnikov oziroma pooblaščencev vsi, ki so neposredno ali posredno zainteresirani za izid kazenskega postopka, pa tudi tisti, ki sploh niso zainteresirani (gre za splošno javnost) ter da se o vsem, kar se je dogajalo na glavni obravnavi lahko poroča v sredstvih javnega obveščanja. Dejstvo, da za izid tega kazenskega postopka očitno ni bil nihče zainteresiran ne pomeni, da je sodišče kršilo načelo javnosti postopka.

7. Z navedbami, da ni storil nobenega kaznivega dejanja, da ni bilo nobene večje materialne ali druge škode ipd., vložnik uveljavlja le razlog zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, iz tega razloga pa z zahtevo za varstvo zakonitosti po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP, pravnomočnih sodnih odločb ni dopustno izpodbijati.

8. Skladno s prvim odstavkom 424. člena ZKP se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. Navedeno pomeni, da mora vložnik jasno in določno navesti, v čem so podane kršitve, ki jih uveljavlja z zahtevo. Samo citiranje zakonskih razlogov iz prvega odstavka 420. člena ali samo citiranje zakonskih določb, ki naj bi bile kršene ne zadošča. V nasprotju s pritožbenim postopkom namreč Vrhovno sodišče ko odloča o zahtevi za varstvo zakonitosti ne preizkuša po uradni dolžnosti ali so določene kršitve podane temveč jih mora vložnik konkretno navesti, oziroma pojasniti, v čem naj bi bile kršitve zakona, če uveljavlja kršitev iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP pa mora tudi utemeljiti vzročno zvezo med kršitvijo procesnega zakona in (ne)zakonitostjo pravnomočne sodne odločbe. Obsojenčeve trditve v zahtevi, da ni imel možnosti predlaganja dokazov, da ni imel možnosti zasliševanja prič nasprotne strani, da mu je s tem bila kršena pravica do poštenega sojenja, ter da ni imel pravice do pritožbe ob dejstvu, da se je pritožil in vložil izredno pravno sredstvo, pomenijo le posplošene navedbe, ki jih upoštevaje že navedeno določbo prvega odstavka 424. člena ZKP Vrhovno sodišče ni dolžno presojati.

9. Glede na to, da sodišče ni storilo v zahtevi uveljavljanih kršitev procesnega ali materialnega zakona, zahteva pa je deloma vložena tudi iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, jo je Vrhovno sodišče skladno z določilom 425. ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

10. Odločitev o stroških nastalih pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu temelji na določilih členov 98. a v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP.