Jedro

Sodišče prve stopnje je sledilo novejšim stališčem Vrhovnega sodišča RS, da je treba pri presoji, ali je vojaku na mednarodni misiji zagotovljen tedenski počitek, izhajati iz narave in namena te pravice. Zlasti režim dela in bivanja na mednarodni misiji (omejitev gibanja izven baze, nošnja uniforme, spoštovanje urnika in hišnega reda …) in s tem povezane omejitve same po sebi ne posegajo v pravico do tedenskega počitka. Za presojo, ali vojaku na mednarodni misiji ni bil omogočen tedenski počitek, je bistveno, katere zadolžitve oziroma obveznosti (naloge) je imel oziroma kaj konkretno je delal v dneh, ki so zavedeni kot prosti, pri čemer ne zadošča le, da gre za vodjo oziroma da je bila za pripadnike določena povišana pripravljenost ali stalna dosegljivost.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za plačilo 4.458,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 1. 2019 dalje. Odločilo je, da tožnik sam krije svoje pravdne stroške, toženki pa je dolžan plačati 1.442,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka dalje.

2. Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Navaja, da tožnik kot vodja skupine za varovanje skupine A. na mednarodni misiji ni imel nobenega prostega dne. To je potrdil njegov nadrejeni B. B., zaslišan kot priča. Vsakodnevni sestanki niso bili namenjeni le dnevnemu informiranju, ampak so bili bistveni za opravljanje dela. Tožnik je imel na sestankih aktivno vlogo. Brez sestankov skupina za varovanje skupine A., v kateri je bilo šest pripadnikov, ne bi mogla opravljati dela. Sodišče prve stopnje je zmotno upoštevalo dejstvo povišane pripravljenosti. Ta izraža večjo bojno pripravljenost in se šteje za najpomembnejšo nalogo Slovenske vojske. Pri tožniku ni šlo za povišano pripravljenost, ampak opravljanje osnovnega dela na misiji. Dela ni mogel opravljati brez sestankov. Takšno stališče potrjuje vojaška stroka, o tem sta izpovedala priči C. C. in B. B. Tožnik bi bil sankcioniran, če se ne bi udeležil sestankov. Enako velja za pripravo vozil. To delo mu je bilo ukazano. Bilo je predpogoj za ostale naloge. Tožnik je šele v nedeljo na sestanku izvedel, katero vozilo bodo uporabili, nato je vozilo pripravil. Naloge skupine za varovanje skupine A. so bile specifične. Odvisne so bile od razmer na terenu. Jeseni 2014 je bila varnostna situacija zaostrena. Skupina A. ni mogla delovati brez skupine za varovanje skupine A. O vsebini dela slednje oziroma tožnikovega dela priča C. C. ni izpovedal, gre za tajne podatke. To je bila tudi vsebina sestankov. Priča C. C. je potrdil, da je priprava vozil ob nedeljah trajala približno štiri ure. O delu tožnika je sicer izpovedal priča B. B., ki je bil njegov neposredno nadrejeni, in sicer da tožnik ni imel nobenega prostega dne, da je bilo delo treba opravljati tudi v nedeljo, da je on to ukazal, da je bilo od tega odvisno opravljanje nalog, da so bili sestanki obvezni. Priča D. D. je potrdil, da je delo tožniku odrejal B. B. Sodišče prve stopnje ni utemeljilo, zakaj ni verjelo izpovedi priče B. B. Bistveno je kršilo določbe pravdnega postopka. Sprejelo je zmotno odločitev tako o utemeljenosti zahtevka kot glede pravdnih stroškov, predvsem glede priče D. D. Ni pravilno, da tožnik krije stroške letalskega prevoza oziroma stroške, ki presegajo običajne potne stroške priče. Poleg tega je bil priča v Sloveniji dalj časa. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni, tako da zahtevku ugodi, oziroma podrejeno jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tiste, ki jo uveljavlja pritožba. Na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev in jo ustrezno utemeljilo. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom, ki jih je navedlo v obrazložitvi, in glede na pritožbene navedbe dodaja:

5. Sodišče prve stopnje je pri odločanju pravilno izhajalo iz določb 156. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.) in 97.f člena Zakona o obrambi (ZObr; Ur. l. RS, št. 82/94 in nadalj.), ki urejata pravico do tedenskega počitka. Tožnikov zahtevek za plačilo odškodnine zaradi kršitve te pravice na mednarodni misiji KFOR na Kosovem od 29. 10. 2014 do 29. 4. 2015 je utemeljeno zavrnilo, pri čemer je sledilo novejšim stališčem Vrhovnega sodišča RS, da je treba pri presoji, ali je vojaku na mednarodni misiji zagotovljen tedenski počitek, izhajati iz narave in namena te pravice. Zlasti režim dela in bivanja na mednarodni misiji (omejitev gibanja izven baze, nošenje uniforme, spoštovanje urnika in hišnega reda …) in s tem povezane omejitve same po sebi ne posegajo v pravico do tedenskega počitka.1 Za presojo, ali vojaku na mednarodni misiji ni bil omogočen tedenski počitek, je bistveno, katere zadolžitve oziroma obveznosti (naloge) je imel oziroma kaj konkretno je delal v dneh, ki so zavedeni kot prosti,2 pri čemer ne zadošča le, da gre za vodjo (tožnik poudarja dejstvo, da je bil vodja skupine za varovanje skupine A.) oziroma da je bila za pripadnike določena povišana pripravljenost ali stalna dosegljivost. 6. Tožnik je v tožbi in dveh pripravljalnih vlogah podal povsem pavšalne navedbe o delu, ki ga je opravljal na dni, ki so zavedeni kot prosti (priprave na naloge, izdelovanje poročil, analitično delo za poveljstvo ...), na kar ga je sodišče prve stopnje opozorilo na prvem naroku za glavno obravnavo dne 18. 9. 2020 ter ga pozvalo h konkretizaciji. Tožnik je konkretiziral navedbe glede priprave vozil in sestankov, in sicer je navedel, da so morali prav na dan tedenskega počitka, v nedeljo, ko niso opravljali dela na terenu, prestaviti opremo iz enega vozila v drugo, kar jim je vzelo tri do štiri ure časa; v zvezi s sestanki, ki jih je sam poimenoval "briefing", pa je navedel, da je imel najprej sestanek z B. B., vodjem skupine A., nato je informacije prenesel članom skupine, ki ji je poveljeval, torej skupine za varovanje skupine A.; sestanki so potekali v nastanitvenih prostorih, trajali so pol ure do ene ure.

7. Navedbe tožnika v pritožbi, da sestanki niso bili namenjeni zgolj informiranju, so kot pritožbene novote neupoštevne (prvi odstavek 337. člena ZPP), pa tudi nasprotne ugotovitvam sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je na podlagi ocene v tem delu skladnih izpovedi tožnika in prič E. E., F. F. ter B. B. pravilno ugotovilo, da so bili sestanki namenjeni informiranju, torej posredovanju informacij za delo naslednjega dne (tedna), pri čemer je bilo delo sicer rutinirano. Takšno informiranje, ki je sicer nujno za opravljanje dela oziroma delovanje mirovne misije, kot poudarja pritožba in je pravilno upoštevalo sodišče prve stopnje, ne pomeni naloge (dela), ki bi posegala v pravico do tedenskega počitka, ne glede na to, da je udeležba na sestanku obvezna.3

8. Glede vozil tožnik pred sodiščem prve stopnje ni navedel, kar poudarja v pritožbi, da je šele v nedeljo prejel navodila, na podlagi katerih je pripravil vozila. Tovrstne pritožbene navedbe so kot novote neupoštevne, pa tudi neutemeljene. Sodišče prve stopnje je na podlagi pravilne ocene skladnih izpovedi tožnika in prič D. D. ter B. B. ugotovilo, da so vozila praviloma pripravljali na drug dan, ob sobotah. Že sam tožnik, kot je pravilno poudarilo v izpodbijani sodbi, ni potrdil svojih navedb; izpovedal je, da so vozila načeloma čistili in prevzemali ob sobotah; sam se je kot vodja skupine za varovanje skupine A. odločil, da bodo določeno delo v zvezi z vozili opravili ob nedeljah. Takšna izpoved kaže, da je tožnik to delo v nedeljo opravljal po lastni odločitvi. Delo mu na prost dan ni bilo odrejeno (ukazano), da bi šlo za kršitev pravice do tedenskega počitka.

9. Tožnik pred sodiščem prve stopnje ni podal nobenih navedb o tem, kako v okviru tega instituta ni šlo za povišano pripravljenost, ampak opravljanje osnovnega dela na misiji, niti navedb o varnostni situaciji v jeseni 2014. Tudi te njegove pritožbene navedbe so kot novote neupoštevne, v vsakem primeru pa, kot že navedeno, samo dejstvo povišane pripravljenosti ne pomeni, da tožniku tedenski počitek ni bil zagotovljen.4

10. Za odločitev je nebistveno, kar poudarja tožnik v pritožbi, da je bilo njegovo delo oziroma delo skupine za varovanje skupine A., katere vodja je bil, neločljivo povezano z delom skupine A. To samo po sebi ne utemelji njegovega zahtevka za plačilo odškodnine zaradi neizrabljenega tedenskega počitka, kot ga ne utemelji dejstvo, da je bil kot vodja skupine odgovoren za pripadnike, ki so bili del skupine.5

11. Tožnik v pritožbi neutemeljeno sodišču prve stopnje očita neobrazloženost oziroma bistveno kršitev določb pravdnega postopka (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Ta očitek podaja v zvezi z izpovedjo priče B. B., pri čemer sodišče prve stopnje utemeljeno izpovedi ni upoštevalo v delih, v katerih presega tožnikovo trditveno podlago (delo ob nedeljah, ki je trajalo štiri do šest ur, ukaz za opravljanje dela ob nedeljah …). Izpoved je upoštevalo glede sestankov in vozil, pri čemer ugotovljena dejstva ne vodijo do presoje, da toženka tožniku tedenskega počitka ni zagotovila. V zvezi s tem kot tudi sicer glede vseh za odločitev bistvenih dejstev je v izpodbijani sodbi navedlo jasne in prepričljive razloge. S tem ko se do določenih delov izpovedi priče ni izrecno opredelilo, določb pravdnega postopka ni bistveno kršilo.

12. Sodišče prve stopnje je priči D. D. priznalo stroške v višini 364,19 EUR in jih naložilo v plačilo toženki, ki je zaslišanje priče predlagala, s posebnim sklepom z dne 14. 9. 2021. Sklep je bil tožniku vročen 16. 9. 2021 in je ob izostanku pritožbe pravnomočen. Tako tožnikove navedbe v pritožbi, ki se nanašajo na odmero stroškov priče, niso upoštevne. Pravnomočno priznane stroške je sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo pri odmeri pravdnih stroškov ter jih nato po načelu uspeha v pravdi (prvi odstavek 154. člena ZPP) pravilno naložilo v plačilo tožniku.

13. Ker niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

14. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnik, ki s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške.

1 Prim. odločbe VSRS VIII Ips 11/2019, VIII Ips 18/2019, VIII Ips 31/2019, VIII Ips 94/2019, VIII Ips 3/2020, VIII Ips 18/2020, VIII Ips 40/2020. 2 Sklepi VSRS VIII Ips 32/2019, VIII Ips 65/2019, VIII Ips 18/2020. 3 Sodbi VSRS VIII Ips 51/2020, VIII Ips 58/2020. 4 Sodba VSRS VIII Ips 21/2018. Podobno sklepa VSRS VIII Ips 22/2020 (QRF – Quick Response Force) in VIII Ips 40/2020 (dosegljivost). 5 Sklep VSRS VIII Ips 20/2021.