Jedro

Sodišče prve stopnje je pri odločanju pravilno uporabilo merila iz 179. in 182. člena OZ, in sicer načeli individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine. V skladu s prvim načelom je treba upoštevati konkretne okoliščine posameznega oškodovanca.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremeni tako, da zakonske zamudne obresti od zneska 524,00 EUR tečejo od dne 22. 1. 2016 dalje.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

III. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v uvodoma navedeni odločbi dovolilo spremembo tožbe na plačilo odškodnine za znesek 2.273,00 EUR in razsodilo, da je toženka tožniku dolžna plačati 524,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 4. 2016 do plačila (I. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (II. točka izreka), prav tako zahtevek na plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 1.320,00 EUR za obdobje od 22. 1. 2016 do 4. 9. 2020. Toženki je naložilo plačilo tožnikovih potrebnih pravdnih stroškov, o katerih bo odločilo s posebnim sklepom (IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo (po vsebini zoper njen zavrnilni del, tj. II. in III. točko izreka) se pritožuje tožnik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da višje sodišče sodbo spremeni tako, da njegovemu zahtevku v celoti ugodi. Priglaša pritožbene stroške. Navaja, da je sodišče prve stopnje očitno napačno menilo, da je treba vse njegove bolečine razmejiti v razmerju 50:50. Zmotno je navedlo, da je občasne blage bolečine trpel nekaj tednov, saj je imel v obdobju 2 let od druge prometne nesreče do pregleda občasne blage bolečine v vratu, 50 % od tega pa znaša 1 leto. V nadaljevanju konkretneje izpodbija višino odškodnine, tudi ob sklicevanju na sodbo VSL I Cp 3929/2011. Navaja, da je v primerjavi z oškodovanci v tisti zadevi res imel manjše število terapij, je imel pa več kontrolnih in rentgenskih pregledov in tudi večje število pravno priznanih diagnoz. Rentgenska diagnostika je pokazala izravnano fiziološko lordozo hrbtenice, kar ne pomeni, da je šlo za zelo blag zvin. Sodišče ni navedlo, da je jemal analgetike za lajšanje bolečin. Meni tudi, da je argumentacija sodišča v zvezi z neuporabnostjo judikata II Cp 281/2018 v tej zadevi nejasna in arbitrarna. Opozarja na povsem novo sodno prakso I Cp 335/2021, ki jo je sodišče kljub njegovemu opozorilu prezrlo. Sodišče prve stopnje je ravnalo napak, ko se je glede sekundarnega strahu sklicevalo na težo poškodb, saj so vsi oškodovanci v navedenih judikatih trpeli lahke telesne poškodbe in je sodišče kljub temu v zadevi I Cp 335/2021 oškodovancu prisodilo 1.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti zaradi zdravljenja prisodilo na spodnji meji navedenih judikatov, za strah pa polovico v primerjavi z zadevo I Cp 335/2021. Meni, da bi mu bilo že zgolj iz primarnega strahu treba prisoditi vso zahtevano odškodnino (1.181,00 EUR). Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ko mu ni prisodilo zakonskih zamudnih obresti od 22. 1. 2016, resda skladno z 299. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Tožnik je v odškodninskem zahtevku toženki podal razumen 15-dnevni rok za poravnalno ponudbo, po preteku tega roka je toženka prišla v zamudo, ki je toženka niti ni prerekala in se torej šteje za dokazano.

3. Toženka v pravočasnem odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in priglaša materialne stroške v višini 5,00 EUR.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Iz ugotovljenega dejanskega stanja pred sodiščem prve stopnje izhaja, da je tožnik v prometni nesreči kot sopotnik v vozilu utrpel zvin vratne hrbtenice, udarnino kolen in udarnino spodnjega dela hrbta ter medenice. Vse tri poškodbe so bile lažje in konzervativno zdravljene. Nekaj dni je trpel stalne zmerne bolečine, nato občasne zmerne bolečine 14 dni in blage bolečine še nekaj tednov. Protibolečinske tablete je jemal po potrebi.1 Dvakrat je imel kontrolni pregled pri lečečem kirurgu, osemkrat rentgensko slikanje, trikrat kontrolo pri izbranem zdravniku in osemkrat fizioterapijo. V predelu vratnih mišic ima še vedno občasne blage bolečine, katere je po mnenju izvedenca medicinske stroke v polovici mogoče pripisati poznejši prometni nesreči. Glede nespecifičnih bolečin v križu pa je izvedenec ugotovil, da je tožnik takšne težave trpel že v letu 2012 in da niso posledica obravnavane prometne nesreče. 6. Odločitev sodišča prve stopnje o glavni stvari je materialnopravno pravilna. Sodišče prve stopnje je pri odločanju pravilno uporabilo merila iz 179. in 182. člena OZ, in sicer načeli individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine. V skladu s prvim načelom je treba upoštevati konkretne okoliščine posameznega oškodovanca. Glede na intenzivnost ter trajanje telesnih bolečin in strahu je treba s prisojeno odškodnino nameniti pravično zadoščenje, ki naj omili njegove bolečine. Po drugi strani pa je treba upoštevati še objektivno merilo: razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje oziroma primerjavo z odškodninami, kot jih dosojajo sodišča za primerljivo škodo. Načelo objektivizacije, ki odraža ustavni jamstvi enakosti pred zakonom in enako varstvo pravic (14. in 22. člen Ustave RS), je namenjeno vzpostavljanju sorazmerne enakosti med več osebami glede na težo primera.

7. Dosojena odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem (1.350,00 EUR upoštevajoč že tekom postopka plačani znesek) je primerna in je tožnik s sklicevanjem na druge sodne odločbe ne uspe izpodbiti. Je nekoliko nižja, kot je bila prisojena v zadevi VSL I Cp 3929/2011 (1,5-1,7 povprečne plače), vendar pa od nje ne odstopa izrazito, poleg tega so oškodovanci v tisti zadevi potrebovali več obiskov fizioterapije. Pri primerjavi višin odškodnin sicer ni mogoče izhajati zgolj iz postavljenih diagnoz in števila obiskov zdravnika, temveč iz vseh okoliščin primera. Zadeva VSL I Cp 335/2021, na katero se sklicuje pritožba, pa očitno ni primerljiva, saj je imel tožnik v tisti zadevi v začetku težave pri osebni higieni in skrbi zase, bil je tudi v bolniškem staležu, in sicer malo več kot dva meseca, pa tudi po tistem je še nekaj časa težko opravljal svoje delo. Bolečine je prestajal dober mesec dni, od tega kar 19 dni neprestane hude. Tožnik v tej pravdi takšnih težav ni navajal. Na drugi strani je bila v zadevi I Cp 1835/2014 tožnici za nateg vratnega dela hrbtenice (kar je po navedbi izvedenca sinonim za lažji zvin vratu) in udarnino roke v okviru telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem prisojena odškodnina v višini 850,00 EUR. Tožniku prisojena odškodnina v višini 1.350,00 EUR je torej sorazmerna z odškodninami, kot jih dosojajo sodišča za primerljivo škodo, višji tožbeni zahtevek pa pretiran.

8. Tudi sodna praksa v zvezi z odškodninami za (primarni in sekundarni) strah je jasna. Sodišča za tako intenzivnost strahu prisojajo od 0,5 do 2 povprečni plači.2 Tožnik je po ugotovitvah sodišča prve stopnje kratkotrajno trpel intenzivnejši primarni strah (le nekaj minut) in nato nekaj dni blag, zanemarljiv sekundarni strah. Pritožbeno sodišče navedene ugotovitve sprejema kot pravilne, saj imajo oporo v izvedenskem mnenju, na katero tožnik ni imel pripomb. V tej zvezi je sodišče prve stopnje tudi pravilno upoštevalo težo in okoliščine nastanka poškodb. Glede na ugotovljeno intenzivnost ter trajanje strahu pritožbeno sodišče ocenjuje, da je odmerjena odškodnina v višini 550,00 EUR iz tega naslova primerna. Glede na primerljive zadeve je sicer na spodnji meji, vendar to ne terja spremembe njene višine s strani pritožbenega sodišča. 9. Pravilna je tudi zavrnitev zahtevka v delu, ki se nanaša na plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 1.320,00 EUR za obdobje od 22. 1. 2016 do 4. 9. 2020. Kot je pojasnilo sodišče prve stopnje, je iz obračuna obresti, ki ga je priložila toženka (priloga B4), razvidno, da je toženka te obresti tožniku že poravnala. Sodišče prve stopnje pa je napačno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku obresti od prisojenega zneska 524,00 EUR prisodilo šele od 18. 4. 2016, ko je toženka vložila odgovor na tožbo. Če rok za izpolnitev ni določen, pride dolžnik v zamudo, ko upnik ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost (drugi odstavek 299. člena OZ). Tožnik kot upnik je že pred pravdo toženko pozval k izpolnitvi svoje obveznosti in ji postavil petnajstdnevni rok za izpolnitev,3 a je toženka njegov zahtevek zavrnila. S potekom roka je prišla v zamudo. Tožnik je sicer tekom pravde zvišal zahtevek in o spremembi tožbe je bilo odločeno šele s končno (tu izpodbijano) odločbo, vendar prisojeni znesek (524,00 EUR) skupaj z že izplačanim zneskom tekom pravde (1.320,00 EUR) ne presega prvotno postavljenega zahtevka (1950,00 EUR). Zato tožniku pripadajo obresti od dne 22. 1. 2016 do plačila.

10. Ker je pritožba delno utemeljena, ji je pritožbeno sodišče delno ugodilo in izpodbijano sodbo v I. točki izreka spremenilo, kot izhaja iz izreka (peta alinea 358. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Toženka je torej tožniku dolžna plačati 524,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 1. 2016 dalje. V preostalem delu je višje sodišče tožnikovo pritožbo zavrnilo in v ostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Sodišče prve stopnje je toženki v izpodbijani odločbi naložilo plačilo (celotnih) tožnikovih potrebnih pravdnih stroškov, zato delna ugoditev pritožbi ne terja spremembe odločitve o prvostopenjskih stroških (drugi odstavek 165. člena ZPP). Pritožnik je s pritožbo uspel le v neznatnem delu (tretji odstavek 154. člena ZPP), toženka pa višine priglašenih materialnih stroškov ni z ničemer izkazala (prvi odstavek 155. člena ZPP), zato je pritožbeno sodišče odločilo, da sta pravdni stranki dolžni kriti vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s tretjim odstavkom 154. člena ZPP).

1 V zvezi s tem ne drži, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo jemanja protibolečinskih tablet, saj je to navedlo v 23. točki obrazložitve. 2 VSL sodba I Cp 3929/2011. 3 OZ v 943. členu določa, da mora zavarovalnica izplačati odškodnino v roku, ki ni daljši od 14 dni. V konkretnem primeru je rok 15 dni, ki ga je določil tožnik, toženki celo (malenkostno) v korist.