Jedro

ZST-1 pritožbe zoper 1. točko izreka izpodbijanega sklepa ne ureja, smiselna uporaba določb ZPP pa ni možna. Gre za pravno praznino, ki je ni mogoče zapolniti z uporabo določb ZPP, in gre za situacijo, ko pritožba zoper izpodbijani sklep v tem postopku ni dovoljena.

Izrek

I. Pritožba se, v delu, ki se nanaša na: - 1. točko izreka izpodbijanega sklepa zavrže, - 2. točko izreka izpodbijanega sklepa pa se zavrne in se v tem delu sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor tožene stranke zoper nalog za plačilo sodne takse z dne 11. 05. 2011 (1. točka izreka) in zavrglo predlog tožene stranke za obročno plačilo sodne takse (2. točka izreka).

2. Zoper sklep se je pravočasno, iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP), pritožila tožena stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovoru tožene stranke zoper nalog za plačilo takse ugodi oziroma ugodi vsaj predlogu za obročno plačilo takse, oziroma podredno da višje sodišče izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. Pritožba v delu, ki se nanaša na 1. točko izreka izpodbijanega sklepa, ni dovoljena, v delu, ki se nanaša na 2. točko izreka izpodbijanega sklepa, pa ni utemeljena.

O pritožbi zoper 1. točko izreka izpodbijanega sklepa

4. Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o sodnih taksah (ZST-1A, Ur. l. RS, št. 97/2010) v prehodnih in končnih določbah (prvi odstavek 42. člena ZST-1A) določa, da se takse za postopke in dejanja, glede katerih je taksna obveznost nastala do 31. 12. 2010, plačujejo po dosedanjih predpisih in dosedanji tarifi, če ni v tem členu drugače določeno.

5. Višje sodišče ugotavlja, da je taksna obveznost za pritožbeni postopek nastala ob vložitvi pritožbe zoper sodbo z dne 01. 06. 2010, to je dne 21. 07. 2010 (1. točka drugega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1, Ur. l. RS, št. 37/2008).(1) Podlago za odločitev v obravnavani zadevi zato predstavljajo določbe ZST-1, veljavne pred sprejetjem novele ZST-1A.

6. Postopek za plačilo in izterjavo neplačane sodne takse je urejen v 34. in 35. členu ZST-1. Sodišče v postopku za plačilo sodne takse izda plačilni nalog. Zoper plačilni nalog lahko stranka vloži ugovor, iz razloga, da je taksa že plačana ali da je napačno odmerjena. O ugovoru odloči sodišče prve stopnje s sklepom, pri čemer lahko ugovoru ugodi, ga zavrže ali pa zavrne, kot je storilo v tem primeru.

7. V obravnavanem primeru gre za vprašanje, ali je mogoče plačilni nalog šteti za odločbo o odmeri sodne takse. Vsebina plačilnega naloga, ki jo določa 35. člen ZST-1, kaže na to, da plačilni nalog ni odločba o odmeri sodne takse, saj določa zgolj način izpolnitve taksne obveznosti. Prav tako besedilo ZST-1 ne vsebuje določila, da je plačilni nalog odločba o odmeri sodne takse. Tudi določba, da o ugovoru zoper plačilni nalog vedno odloča sodišče prve stopnje, torej tudi v primerih, ko plačilni nalog izda Vrhovno sodišče (npr. v postopku za dopustitev revizije), kaže na to, da plačilni nalog ni odločba. O veljavnosti odločbe Vrhovnega ali višjega sodišča namreč ne more odločati sodišče prve stopnje, saj iz 25. člena Ustave RS izhaja zahteva po instančnem sojenju. Nenazadnje tudi sodišče v pravdnem postopku na podlagi ugovora zoper plačilni nalog odloča zgolj o veljavnosti plačilnega naloga, pri tem pa ne odloča o pravnem sredstvu v smislu prej citirane odločbe 25. člena Ustave RS. Slednje pomeni, da je šele sklep o ugovoru zoper plačilni nalog dejansko odločba o odmeri sodne takse, plačilni nalog pa je po naravi poziv na plačilo sodne takse, ugovor pa kot zahteva po izdaji odločbe o odmeri sodne takse. Ker pa pritožba zoper navedeni sklep v ZST-1 ni urejena, se postavlja vprašanje, na kateri podlagi bi lahko stranka lahko vložila pritožbo zoper navedeni sklep.

8. Uporaba prvega odstavka 363. člena ZPP v konkretnem primeru ne pride v poštev iz treh razlogov. Prvič, ZST-1 nikjer ne določa smiselne uporabe določb ZPP, kot to določajo ostali civilni procesni zakoni. Drugič, postopek plačila sodne takse tudi po naravi ni civilni postopek, ki bi omogočal kljub izostanku določbe o smiselni uporabi določb ZPP njihovo uporabo, temveč je prej podoben upravnem postopku. Ta postopek namreč poteka med stranko ter državo – sodiščem, ki odloča o obveznosti plačila po naravi javne dajatve te stranke, ne glede na vrsto oziroma vsebino spora med strankami. In tretjič, prvi odstavek 363. člena ZPP lahko velja le za sklep, ki ga sodišče izda na podlagi določb ZPP ali drugega civilnega procesnega zakona, ki glede pritožbe zoper sklep ne določa drugače, ne pa kar za vse sklepe, ki jih sodišče prve stopnje izda med pravdnim postopkom (glej tudi sklepe Vrhovnega sodišča RS I Up 423/2009, I Up 7/2010, I Up 54/2010 in sklepe Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 639/2011, I Cpg 507/2011, I Cp1578/2010, I Cp 1666/2010).

9. Sodišče prve stopnje je v konkretni zadevi sicer zapisalo pravni pouk, po katerem naj bi bila pritožba dovoljena. Vendar pa to ne vpliva na pravico do pritožbe, če zakon te pravice ne daje.

10. Iz gornjih ugotovitev torej izhaja, da ZST-1 pritožbe zoper 1. točko izreka izpodbijanega sklepa ne ureja, smiselna uporaba določb ZPP pa ni možna. Gre za pravno praznino, ki je ni mogoče zapolniti z uporabo določb ZPP, in gre za situacijo, ko pritožba zoper izpodbijani sklep v tem postopku ni dovoljena. Slednja ugotovitev pa je v smislu prvega odstavka 363. člena ZPP v zvezi s 1. točko 365. člena ZPP v delu, ki se nanaša na 1. točko izreka izpodbijanega sklepa, narekovala zavrženje pritožbe tožene stranke kot nedovoljenega pravnega sredstva (prva alineja I. točke izreka tega sklepa).

O pritožbi zoper 2. točko izreka izpodbijanega sklepa

11. Sodišče prve stopnje je predlog za obročno plačilo sodne takse za pritožbo zoper sodbo z dne 1. 6. 2010 (vsebovan v vlogi z dne 20. 5. 2011, list. št. 89) zavrglo iz razloga, ker naj bi bil predlog vložen prepozno. Temu nasprotuje tožena stranka in navaja, da je že ob vložitvi pritožbe podala predlog za taksno oprostitev, zato bi sodišče že tedaj lahko odločilo tudi o obročnem plačilu takse. Višje sodišče sicer sledi navedbam tožene stranke, da bi sodišče prve stopnje, ko je odločalo o predlogu za oprostitev, lahko odločilo tudi o predlogu za obročno plačilo sodne takse, za katerega načeloma velja, da je vsebovan v predlogu za oprostitev, vendar bi sodišče prve stopnje to lahko storilo le ob predpostavki, da bi tožena stranka v predlogu podala ustrezne trditve, na podlagi katerih bi sodišče prve stopnje odločilo tudi o obročnem plačilu. Ker pa takšnih trditev tožena stranka v predlogu za taksno oprostitev z dne 21. 07. 2010 ni navedla, je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 16. 09. 2010, ki je postal pravnomočen dne 15. 04. 2011, pravilno odločilo le o predlogu za oprostitev plačila sodne takse za pritožbo.

Na podlagi navedenega se odločitev sodišča prve stopnje, ki je predlog za obročno plačilo sodne takse za pritožbo z dne 20. 5. 2011 kot prepoznega zavrglo, izkaže kot pravilna. Višje sodišče je zato skladno z 2. točko 365. člena ZPP pritožbo v delu, ki se nanaša na 2. točko izreka izpodbijanega sklepa, zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v tem delu potrdilo (druga alineja I. točke izreka tega sklepa).

12. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

(1) Enako sedaj 1. točka prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (Ur. l. RS, št. 37/2008, 97/2010).