Jedro

Po ustaljeni sodni praksi je skrb za mladoletne otroke olajševalna okoliščina, razloga za odstop od sodne prakse pritožbeno sodišče ne vidi, zato ocenjuje, kot opozarja pritožnik v pritožbi, da je sodišče prve stopnje ravnalo napačno, ko je ni upoštevalo.

Izrek

Pritožbi obtoženčevega zagovornika se deloma ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se izrečena zaporna kazen zniža na 6 šest) let in 6(šest) mesecev,sicer se pritožba v preostalem delu ter pritožba okrožne državne tožilke v celoti, kot neutemeljeni zavrneta in se v nespremenjenih, a izpodbijanih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obtoženega S.M. spoznalo za krivega, da je storil kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 323. člena KZ-1 ter mu je izreklo kazen sedem let zapora. Na podlagi 48. člena KZ-1 je obtožencu izreklo stransko kazen prepoved vožnje motornega vozila B kategorije za čas dveh let od pravnomočnosti sodbe. Na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP je oškodovanca K. d.o.o. s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP je odločilo, da je obtoženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka in sodno takso.

Proti taki sodbi sta vložila pritožbi obtoženčev zagovornik in okrožna državna tožilka. Obtoženčev zagovornik sodbo izpodbija zaradi odločbe o kazenski sankciji in o stroških kazenskega postopka ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtožencu izreče milejšo sankcijo, glede stroškov kazenskega postopka pa tako, da obtoženca oprosti plačila stroškov kazenskega postopka. Okrožna državna tožilka vlaga pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da obtožencu izreče najvišjo zaporno kazen, to je kazen osmih let ter stransko kazen prepoved vožnje motornega vozila B kategorije za čas dveh let od pravnomočnosti sodbe. Na pritožbo okrožne državne tožilke je podal odgovor obtoženčev zagovornik s predlogom, da pritožbeno sodišče njeno pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

Višje sodišče v Kopru je kot pristojno za sojenje v tej zadevi odločalo o predmetnih pritožbah na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. Su 1666/2015, z dne 9.7.2015. Pritožba obtoženčevega zagovornika je deloma utemeljena, pritožba okrožne državne tožilke pa ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je v smeri preizkusa pritožbenih navedb obtoženčevega zagovornika ugotovilo, da ima pritožnik prav, ko izpodbija višino izrečene zaporne kazni. Kot je razvidno iz izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje kot obteževalno okoliščino upoštevalo dejstvo, da se obtoženec svojcem oškodovanca ni opravičil. Ker opravičilo predpostavlja priznanje krivde, zanikanje krivde pa je obtoženčeva pravica v kazenskem postopku, ki mu jo dajeta Ustava in zakon, ta okoliščina ne more biti obteževalna okoliščina, kot pravilno izpostavlja pritožnik v pritožbi. Pritožniku je potrebno tudi pritrditi, da je sodišče prve stopnje ravnalo napačno in v nasprotju z uveljavljeno sodno prakso, ko ni upoštevalo kot olajševalne okoliščine dejstva, da ima obtoženec tri mladoletne otroke (kot je razvidno iz izpodbijane sodbe v starosti devet, štiri in tri leta) za katere mora skrbeti. Pritožbeno sodišče sicer nima pomislekov v oceno sodišča prve stopnje, da obtoženčevo ravnanje v cestnem prometu ni dober vzgled za otroke, vendar dajanje dobrega vzgleda ni edina dolžnost starša do otrok, temveč so pravice in dolžnosti staršev ter otrok širše in zakonsko urejene v Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih v 102. do 112. členu. Po ustaljeni sodni praksi je skrb za mladoletne otroke olajševalna okoliščina, razloga za odstop od sodne prakse pritožbeno sodišče ne vidi, zato ocenjuje, kot opozarja pritožnik v pritožbi, da je sodišče prve stopnje ravnalo napačno, ko je ni upoštevalo. Pritožnik pa nima prav, da bi moralo sodišče prve stopnje kot olajševalno okoliščino upoštevati dejstvo, da je obtoženec po nesreči poklical reševalce in oškodovancu pomagal. To je dolžnost vsakega udeleženca v cestnem prometu (110. člen Zakona o pravilih v cestnem prometu), zato takega ravnanja ni mogoče šteti kot olajševalne okoliščine. Sodišče prve stopnje je tudi ravnalo pravilno, ko je kot obteževalno okoliščino upoštevalo obtoženčevo kršitev prometnih predpisov po storitvi obravnavanega kaznivega dejanja, nasprotne pritožbene trditve niso utemeljene. Pritožnik tudi nima prav, da bi moralo sodišče prve stopnje kot olajševalno okoliščino upoštevati trajanje obravnavanega kazenskega postopka. Po oceni pritožbenega sodišča ta okoliščina ni take narave, da bi imela bistven vpliv pri odmeri kazenske sankcije. Pritožniku nadalje ni mogoče pritrditi, da je pri odmeri kazenske sankcije imela vpliv „dolgotrajna negativna medijska kampanja zoper obtoženca“, takega vpliva pritožbeno sodišče ni zasledilo. Ravno tako po oceni pritožbenega sodišča izrečene kazni ni mogoče označiti kot arbitrarne v smislu kršitve 22. člena Ustave Republike Slovenije. Pri odločanju o vrsti in višini kazenske sankcije mora sodišče upoštevati načelo individualizacije kazenskih sankcij, pri katerem se upoštevajo številne različne subjektivne in objektivne okoliščine in ne le tiste, na katere opozarja pritožnik v 7. točki pritožbe. Pritožnik ni izkazal, da je bila obtožencu z zornega kota pravičnosti izrečena arbitrarno določena, po vrsti in teži odstopajoča sankcija od drugih podobnih primerov, katere različnost ni bila niti potrebna niti upravičena s stvarnimi razlogi (tako sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 41479/2010 z dne 13.12.2012). Glede na navedeno je bilo potrebno izrečeno zaporno kazen znižati na šest let in šest mesecev zapora, saj je po oceni pritožbenega sodišča taka zaporna kazen primerna zgoraj navedenim okoliščinam, ki jih sodišče prve stopnje ni pravilno upoštevalo ter tistim, ki jih je že pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje ter o tem podalo izčrpne in prepričljive razloge na 19. in 20. strani izpodbijane sodbe.

Okrožna državna tožilka izpodbija odločbo o kazenski sankciji oz. izrečeno zaporno kazen s trditvijo, da je izrečena kazen premila in je po njeni oceni primerno izreči kazen osmih let zapora. Navaja, da je sodišče prve stopnje v premajhni meri upoštevalo ugotovljene obteževalne okoliščine. Opozarja, da je obtoženec ne samo nevaren in predrzen voznik, temveč tudi brezobziren, na kar naj bi kazalo njegovo ravnanje po prometni nesreči, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje v pritožbi navedenega brezobzirnega obnašanja obtoženca po prometni nesreči ni ugotovilo in ni dokazano. Kot je že zgoraj navedeno, je v obravnavani zadevi, glede na podane obteževalne in olajševalno okoliščino, potrebno obtožencu izrečeno kazen znižati, zato pritožba okrožne državne tožilke, ki zahteva zvišanje zaporne kazni, ni utemeljena.

Obtoženčev zagovornik neutemeljeno izpodbija odločbo o stroških kazenskega postopka. Ker je bil obtoženec spoznan za krivega, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je odločilo, da je dolžan povrniti stroške kazenskega postopka (prvi odstavek 95. člena ZKP). Res je, da sme sodišče v odločbi, v kateri je odločeno o stroških, obtožencu oprostiti povrnitve vseh stroškov ali dela stroškov postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, če bi bilo zaradi njihovega plačila ogroženo vzdrževanje obtoženca ali oseb, ki jih je obtoženec dolžan vzdrževati, vendar je dokazno breme o tem, da so podani pogoji za oprostitev plačila stroškov kazenskega postopka, na strani obtoženca. Okoliščina, ki jo izpostavlja pritožnik, to je, da je bil obtoženec obsojen na relativno dolgo zaporno kazen, sama zase ne opravičuje oprostitve plačila stroškov kazenskega postopka. Obtoženec je zaposlen in kot je razvidno iz njegovih osebnih podatkov, živi v zunajzakonski skupnosti, zato ni edini dolžan preživljati mladoletne otroke, pritožnik pa ni izkazal, da je obtoženčeva izvenzakonska partnerica brez zaposlitve oziroma da nima dohodkov, s katerimi bi prispevala k preživljanju mladoletnih otrok.

Preizkus izpodbijane sodbe, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v mejah 383. člena ZKP, ni pokazal nepravilnosti.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi obtoženčevega zagovornika delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako kot izhaja iz izreka sodbe, sicer pa je v preostalem delu pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo, v celoti pa je zavrnilo pritožbo okrožne državne tožilke v nespremenjenih, a izpodbijanih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).