Jedro

Ker ni bilo opornih točk, na podlagi katerih bi nižji sodišči škodo sploh lahko ocenili ali vsaj delno ugodili tožbenemu zahtevku, uporaba 216. člena ni prišla v poštev. Zato sta nižji sodišči na temelju trditvenega in dokaznega bremena pravilno odločili v škodo tožnice. V nasprotnem primeru bi sojenje po prostem preudarku temeljilo le še na ugibanju.

Izrek

I. Reviziji se zavrneta.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki stroške revizijskega odgovora v višini 1.696,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka.

III. Stranski intervenient mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki stroške revizijskega odgovora v višini 1.696,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka.

Obrazložitev

1. Tožnica je zahtevala odškodnino v znesku 1,330.210,84 EUR za gotovino in zlatnino, ki jo je imela shranjeno v bančnem sefu, najetem pri toženki. V sef je bilo vlomljeno v noči iz 31. 10. na 1. 11. 2005, iz njega pa so roparji po njenih trditvah odnesli zlatnino (v vrednosti 20.864,63 EUR) ter 1,301.000,00 EUR in 2,000.000,00 SIT (8.345,85 EUR) gotovine. Tožnica je trdila, da gotovina predstavlja družinske prihranke iz različnih časovnih obdobij - prihranke iz opravljanja gospodarske dejavnosti tožnice in njenega moža do upokojitve leta 1990 ter iz prodaje premoženja stranskega intervenienta zaradi razveze zakonske zveze (tj. zaradi izogibanja plačila preživnine in delitve skupnega premoženja).

2. Sodišče prve stopnje je prisodilo odškodnino za odtujeno zlatnino (v nižji vrednosti), zavrnilo pa je tožbeni zahtevek v delu, ki se je nanašal na gotovino. Toženki je tako naložilo plačilo 13.816,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zahtevek za plačilo 1,316.393,79 EUR pa je zavrnilo. Odločilo je, da vsaka stranka sama nosi svoje pravdne stroške. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in prvostopenjsko sodbo potrdilo. Tožnici je naložilo povrnitev pritožbenih stroškov toženke.

3. Zoper odločitev sodišča druge stopnje tožnica in stranski intervenient vlagata revizijo. V reviziji je sporen zavrnilni del sodbe, ki se nanaša na ukradeno gotovino.

4. Tožnica jo vlaga zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. Predlaga razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Podredno predlaga spremembo izpodbijane sodbe (in ugoditev tožbenemu zahtevku). Nasprotuje zaključku izpodbijane sodbe, da ni podala ustreznih trditev o višini dohodkov družine B., ki bi omogočali prihranke v višini odtujene gotovine (zlate rezerve). S stališčem, da tožnica ni zadostila trditvenemu in dokaznemu bremenu, je drugostopenjsko sodišče prekršilo 7., 212., 215. in 216. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Poudarja, da je obrazložila premoženjsko stanje družine B.1 ter vir gotovine v sefu. Pojasnila je namreč, da je gotovino v sefu v preteklosti družina ustvarila z gospodarsko dejavnostjo tožnice, njenega moža (do upokojitve) in stranskega intervenienta. Prav tako je podala navedbe in dokazila o prodajah (nepremičnin, poslovnih in kapitalskih deležev ter vozil in plovil), ki so dokazovala obstoj gotovine. Tako je izkazala, da je imela premoženje nadpovprečne vrednosti (3,500.000,00 EUR), zadostne vire sredstev za obstoj zlate rezerve (gotovinske prilive v vrednosti okoli 1,900.000,00 EUR) ter da je tudi po ropu razpolagala s premoženjem velike vrednosti (preko 3,500.000,00 EUR). Meni, da je verjetno izkazala obstoj gotovine v zatrjevani višini, saj je že s prodajo nepremičnin prejela preko 2,000.000,00 EUR. Po mnenju tožnice ni obrazložen zaključek, da tega premoženja ni shranila v sefu, ker je bila prodaja časovno oddaljena. S stališčem, da tožnica ni izkazala, koliko gotovine je bilo v sefu, sta nižji sodišči nepravilno dokazno breme v celoti prenesli na tožnico in dokazni standard verjetnosti uporabili drugače kot v zadevi II Cp 3338/2013. Zato je podana kršitev načela enakega varstva pravic (22. člen Ustave). Sodišče pri porazdelitvi dokaznega bremena ni upoštevalo, da je tožnica v sef shranila davčnim evidencam prikrito premoženje (iz daljšega časovnega obdobja), zaradi česar njegove višine in izvora ni mogla dokazati z listinami. Zato ni razumna zahteva sodišča, da bi morala tožnica natančno navesti dnevni zaslužek, strošek zaposlenih, število dnevno zamenjanih deviz ter dnevni, mesečni in letni obseg dela. Z neutemeljeno zavrnitvijo dokaznega predloga za zaslišanje udeležencev transakcij pa je sodišče tožnici onemogočilo dokazovanje obstoja in višine gotovine v sefu. Sodišče je nepravilno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje C. C., ki bi potrdil, da je tožnica prejela 550.000,00 EUR kupnine iz prodaje poslovnih deležev družbe D. neposredno pred odprtjem sefa. V nasprotju z izpovedbami prič in listinskimi dokazi je stališče, da je družina B. gotovino (prejete kupnine) porabila za nakup drugega premoženja (toženka ugovorov v tej smeri niti ni postavila). Od odprtja sefa do ropa družina B. namreč ni kupila nobenega vrednejšega premoženja (razen vozila Porsche). Sodišče je tudi prezrlo, da je bil dolg stranskega intervenienta toženki povrnjen. Meni, da je sodišče zagrešilo kršitev 13. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je izključilo javnost glavne obravnave dne 4. 3. 2014. Zato ni želel pričati P. P. (o plačilu kupnine in vrnitvi posojila), sodišče pa zavrnitve dokaznega predloga ni obrazložilo.

5. Stranski intervenient revizijo vlaga zaradi bistvene kršitve določb postopka. Predlaga razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Kot bistveno navaja, da izpodbijana sodba na več mestih nima ustrezne obrazložitve glede zneska gotovine v sefu. Zato sodbe ni mogoče preizkusiti in je podana kršitev pravice do izjave (8. in 14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), do enakega varstva pravic in do (učinkovitega) pravnega sredstva (22. in 25. člen Ustave). Prav tako so razlogi o odločilnih dejstvih med seboj v nasprotju. V zvezi s tem pojasnjuje, da je prvostopenjsko sodišče najprej (kot verjetno) ocenilo, da je (lahko) bila na dan sklenitve pogodbe o najemu sefa vanj shranjena gotovina v znesku 1,200.000,00 EUR in 2,000.000,00 SIT (69. točka obrazložitve). Nato pa je ugotovilo, da tožnica niti s stopnjo verjetnosti ni izkazala, koliko gotovine je bilo s prvim dnem shranjeno v sefu in koliko gotovine je bilo v sefu na dan ropa (110. točka obrazložitve). Po mnenju revidenta ta zaključek ni ustrezno obrazložen. Po življenjskih izkušnjah namreč najemnik sefa v njem hrani vsaj nekaj gotovine. Nižji sodišči bi zato morali pojasniti, kako sta na podlagi podatkov o obiskih sefa zaključili, da naj bi bila iz njega odnesena vsa gotovina. Zato bi morali obrazložiti, katere izmed dvigov (in v kakšnih zneskih) štejeta za verjetne, razlika (med prvotnim in odnesenim zneskom) pa bi predstavljala gotovino, ki se je v času ropa nahajala v sefu. Nadalje nižji sodišči nista obrazložili, zakaj nista verjeli izpovedbi prič (E. B.., stranskega intervenienta in K. K.) glede zneska v sefu shranjene gotovine. Skladno so namreč potrdile, da je bilo ob sklenitvi pogodbe shranjenih 1,200.000,00 EUR, zavarjenih v plastiko in zloženih v torbo za prenosni računalnik ter pojasnile razloge za najem sefa. Prav tako nista ustrezno obrazložili, zakaj družina B. ni mogla ustvariti prihrankov v zatrjevani višini, saj je presoja premoženjskega stanja družinskih članov le posreden dokaz. Arbitraren in nelogičen je zaključek, da naj bi družina gotovino porabila (za nakup premoženja), saj ni ugotovitev glede obsega trošenja (določeno premoženje pa je družina imela že pred ropom). Obrazložitev je tako vsebinsko pomanjkljiva, da je ni mogoče preizkusiti. Izpodbijani sodbi očita samovoljen (neobrazložen) odstop od sodne prakse v zadevi II Cp 3338/2013. Meni namreč, da sta nižji sodišči postavili višji dokazni standard, ko sta tožnici naložili izkaz virov gotovine v sefu (izkaz višine zaslužka iz sive ekonomije). Zato je podana kršitev pravice do enakosti pred zakonom (14. člen Ustave). Zaradi previsokega dokaznega standarda sta posegli tudi v tožničino pravico do učinkovitega sodnega varstva (23. člen Ustave). Opozarja, da so podane tudi druge anomalije v prvostopenjski sodbi. Navaja, da sta sodišči dokazno oceno opravili na podlagi subjektivnih prepričanj o družini B. zaradi člankov o sumu kaznivih dejanj stranskega intervenienta. Te so vplivali na nepristranskost sodišča do te mere, da odločitve ni ustrezno obrazložilo. Reviziji prilaga dokaze, da so se očitki izkazali za neresnične. Poudarja, da izpodbijana sodba ni ustrezno odgovorila na pritožbene navedbe (tožnice), da sodba prve stopnje nima razlogov o odločilnih dejstvih (kršitev 360. člena ZPP). Prav tako je drugostopenjsko sodišče prezrlo pritožbeno grajo ugotovitve, da naj bi družina B. premoženje potrošila pred vložitvijo v sef. Po mnenju revidenta bi morali nižji sodišči višino odškodnine odmeriti po prostem preudarku (216. člen ZPP). Meni namreč, da je tožnica (z neposrednimi dokazi) dokazala, da je v sef položila gotovino v znesku 1,200.000,00 EUR in 2,000.000,00 SIT ter s tem dokazala, da je bila v sefu gotovina v času ropa. Toženka zato zgolj z enim indicem (številom obiskov v sefu) ne more omajati dejstva, da je bila v sefu shranjena gotovina, saj ni trdila, da bi ob obiskih revident gotovino odnesel iz sefa. Nižji sodišči sta torej trditveno in dokazno breme neutemeljeno prevalili na tožnico. Sklicuje se na odločitev nemškega Zveznega sodišča VIII ZR 174/12 z dne 29. 5. 2013, po kateri sodišče ne sme v celoti zavrniti odškodninskega zahtevka, četudi trditvena podlaga vsebuje pomanjkljivosti in nejasnosti.

6. Sodišče je reviziji vročilo toženki, ki je nanju odgovorila, se obrazloženo opredelila do revizijskih očitkov, predlagala njuni zavrnitvi in priglasila stroške.

7. Reviziji nista utemeljeni.

8. Pretežni del obeh revizij predstavlja nestrinjanje z dejanskimi ugotovitvami in dokazno oceno nižjih sodišč (glede vsebine sefa), kar želita revidenta predstaviti kot procesne kršitve 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter kršitve 14., 22., 23. in 25. člena Ustave. Številni napadi tožnice in stranskega intervenienta na ugotovljeno dejansko stanje zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP niso upoštevni. Tudi očitana nepravilna izključitev javnosti glavne obravnave (kršitev 13. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) ni dovoljen revizijski razlog (prva točka prvega odstavka 370. člena ZPP). Na več mestih očitane procesne kršitve pa niso podane. Izpodbijana sodba namreč ustreza zahtevanemu standardu obrazloženosti (360. člen ZPP). Podrobno argumentiranje zaključkov prvostopenjskega sodišča, s katerimi se je drugostopenjsko sodišče strinjalo, ni bilo ponovno potrebno2. 9. Na tožnici je bilo trditveno in dokazno breme glede obstoja škode in njene višine (131. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Izpodbijana odločitev temelji na presoji, da tožnica ni zmogla trditvenega niti dokaznega bremena glede višine škode. Sodišče druge stopnje je namreč po eni strani zaključilo, da tožnica ni dokazala vsebine sefa - višine v sefu shranjene gotovine. Hkrati pa iz obrazložitve izhaja, da tožnica ni podala ustreznih trditev o višini dohodkov družinskih članov in finančni konstrukciji, ki bi družini (ob siceršnjem premoženju in trošenju) omogočala zatrjevane prihranke.

10. Reviziji zato neutemeljeno vztrajata pri očitku kršitve 216. člena ZPP. Prosti preudarek namreč ni nadomestek razpravnega načela (212. člen ZPP). Stranke morajo v vsakem primeru podati navedbe, ki služijo kot podlaga za oceno škode3. V obravnavanem primeru sodišči nista imeli ustrezne trditvene podlage za ugotavljanje višine škode, ker tožnica ni razkrila, na kakšen način naj bi privarčevala „zlato rezervo“. Tožnica je namreč navedla le vrsto potencialnih virov gotovine - številne prodajne pogodbe, iz katerih naj bi družina (v seštevku) prejela preko 2,000.000,00 EUR. Vendar ob trditvah o prodaji nepremičnin (poslovnih in kapitalskih deležev ter vozil in plovil) ni pojasnila izvora premoženja za njihov prvoten nakup. Pavšalno se je sicer sklicevala na siceršnje bogastvo družine ter navedla, da gotovino predstavljajo tudi družinski prihranki, ki naj bi izvirali iz opravljanja gospodarske dejavnosti posameznih družinskih članov v daljšem časovnem obdobju. Vendar so bile takšne trditve glede izvora gotovine v sefu preveč nejasne, da bi sodišče lahko ocenilo višino v sefu shranjene gotovine na podlagi prostega preudarka.

11. Tožnica bi namreč morala pojasniti višino (mesečnih ali vsaj letnih) prihodkov posameznih družinskih članov (v celotnem relevantnem obdobju do odprtja sefa). Pri tem bi morala vsaj okvirno predstaviti denarni tok, iz katerega bi bilo razvidno, da prejetih denarnih sredstev (prihrankov in kasneje pridobljenih kupnin) ni porabila za nakup drugega družinskega premoženja (oziroma jih investirala v druge posle). Tožnica bi morala podati ustrezne trditve, ki bi omogočale sledenje družinskemu premoženju - kako je nastalo, kako se je preoblikovalo (porabilo za nakup nepremičnin, vrednostnih papirjev, trošenje, ipd.) in kdaj se je spremenilo v gotovino, shranjeno v sefu. Le ustrezen časovni pregled bi sodišču omogočil ugotavljanje višine gotovinskih prihrankov, s katerim je družina (poleg siceršnjega premoženja) razpolagala in jih hranila v sefu v času ropa. Tožnica bi torej morala pojasniti, koliko premoženja so zaslužili posamezni družinski člani iz svoje dejavnosti ter obrazložiti, kako so kljub nakupu nepremičnin ohranili zadostno gotovinsko premoženje za vložitev v sef. Tega ni storila. Med tožbenim zahtevkom in trditvami tožnice je obstajala vrzel. Ker ni bilo opornih točk, na podlagi katerih bi nižji sodišči škodo sploh lahko ocenili ali vsaj delno ugodili tožbenemu zahtevku, uporaba 216. člena ni prišla v poštev. Zato sta nižji sodišči na temelju trditvenega in dokaznega bremena (215. člen ZPP) pravilno odločili v škodo tožnice. V nasprotnem primeru bi sojenje po prostem preudarku temeljilo le še na ugibanju4. 12. Samostojen razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka je bila torej že pomanjkljiva trditvena podlaga. Drugačne odločitve revidenta zato ne moreta doseči z očitkom uporabe previsokega dokaznega standarda, s čimer naj bi nižji sodišči odstopili od sodne prakse v zadevi II Cp 3338/2013. Tudi sicer zgolj ena drugačna sodna odločba ne predstavlja ustaljene sodne prakse. O samovoljnem odstopu in kršitvi 14. člena Ustave že zato ni mogoče govoriti5. 13. Vrhovno sodišče je tako ugotovilo, da uveljavljeni revizijski razlogi niso podani, zato je neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

14. Odločitev, da tožnica in stranski intervenient sama krijeta svoje stroške revizijskega postopka, temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP ter je zajeta z zavrnitvijo njunih revizij. Na podlagi navedenih določb pa morata tožnica in stranski intervenient toženki povrniti stroške odgovora na revizijo. Višina teh je odmerjena v skladu z Odvetniško tarifo 2003. Vrhovno sodišče je toženki priznalo 3.000 točk za odgovor na izredno pravno sredstvo (tar. št. 21) in 30 točk za izdatke (13. člen), kar ob vrednosti odvetniške točke 0,459 EUR znaša 1.390,77 EUR, povečano za 22 % DDV (305,97 EUR) pa 1.696,74 EUR. Tožnica je dolžna toženki povrniti 1.696,74 EUR stroškov revizijskega odgovora v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila. Prav tako je stranki intervenient dolžan toženki povrniti 1.696,74 EUR stroškov revizijskega odgovora v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila. Izhajajoč iz temeljnega načela krivde (156. člen ZPP) mora namreč stranski intervenient sam povrniti pravdne stroške, ki jih je povzročil z vložitvijo revizije6. 1 Tožnica je bila lastnica stanovanjske hiše v F., parcele v G., vozila Porsche, treh poslovnih prostorov v H. (v skupni izmeri 550 m2), šestih stanovanj v H. (v skupni izmeri preko 300 m2), vse v vrednosti preko 2,500.000,00 EUR, prejema pokojnino 120.000,00 SIT ter je leta 2005 prejela 700.000,00 SIT najemnine. Č. B. je bil lastnik hiše v J., ki jo je leta 2008 prodal za 550.000,00 EUR, vikenda v G., vozila Golf in dveh motorjev Harley Davidson, oldtimerja Mercedes Benz, poslovnega deleža v gospodarskih družbah, v skupni vrednosti preko 1,000.000,00 EUR. 2 Enako sodba in sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 137/2015 z dne 17. 11. 2016. 3 Primerjaj D. Wedam – Lukić, Pravni postopek: Zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, 2006, Ljubljana, str. 400 in odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 250/2005 z dne 11. 5. 2006 in III Ips 97/2005 z dne 4. 12. 2007. 4 Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 769/2006 in II Ips 770/2006 z dne 25. 9. 2008 ter III Ips 101/2015 z dne 29. 3. 2016. 5 Primerjaj npr. sklep Ustavnega sodišča Up-1631/08 z dne 23. 6. 2008. 6 Glej N. Betetto, Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 34.