Jedro

Verižni pobot zavezuje od trenutka, ko so pogodbo potrdile vse pogodbene stranke. Sprememba verižnih kompenzacij oziroma pobotov preko žiro računa pa predstavlja le evidenco prilivov in odlivov oziroma sledenje plačilnega prometa.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Glavnega urada Davčne uprave Republike Slovenije z dne 10. 2. 2000 se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklep Davčnega urada A z dne 20. 3. 1998 o prisilni izterjavi dolga iz terjatev dolžnika. Prvostopni organ je odločil, da se davčnemu zavezancu, družbi AAA d.o.o., B opravi prisilna izterjava davčnih obveznosti iz naslova prometnega davka, prispevkov za socialno varstvo in davka od osebnih prejemkov v znesku 498.995.933,30 SIT, zamudnih obresti v znesku 175.503.263,40 SIT ter stroškov prisilne izterjave v znesku 1.000,00 SIT. Prisilna izterjava se opravi z rubežem dolžnikove terjatve, ki jo ima do tožeče stranke, v znesku 1.421.644,90 SIT. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe citira 40., prvi odstavek 42., prvi in drugi odstavek 44. in 53. člen Zakona o davčnem postopku (ZDavP, Uradni list RS, št. 18/96 in 87/97) ter 336. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ, št. 29/78 do 57/89) in navaja, da iz zapisnika prvostopnega organa z dne 8. 4. 1998 o inšpekcijskem pregledu, ki je bil opravljen pri tožeči stranki, izhaja, da je tožeča stranka zmanjšala obveznosti do davčnega zavezanca AAA d.o.o., B na podlagi dogovorjenih kompenzacij z dne 25. 2. 1998 v znesku 498.940,50 SIT in z dne 17. 2. 1998 v znesku 469.974,40 SIT, ki sta bili preko žiro računa izvršeni 24. 3. 1998. Ugotavlja še, da je tožeča stranka kompenzaciji knjižila na konto družbe AAA d.o.o., B dne 24. 3. 1998 in da je bil prvostopni sklep tožeči stranki vročen 24. 3. 1998, torej istega dne kot je izvršila navedeni kompenzaciji. Pri tem tožena stranka zaključuje, da tožeča stranka v tem postopku ni navedla, kdaj je nalog o kompenzaciji izvršila, ali potem, ko je bila terjatev že zarubljena, ali pred vročitvijo sklepa, ko terjatev tožeče stranke kot dolžnikovega dolžnika še ni bila zarubljena. Zato pritožbi ni ugodila.

Tožeča stranka v tožbi vztraja pri trditvi, da sta bili kompenzaciji pravilno izvršeni na dan 24. 3. 1998, torej na dan, ko je prejela tudi prvostopni sklep. Citira 337. člen ZOR in poudarja, da je pobotanje nastopilo s potrditvijo kompenzacije s strani vseh udeležencev - te pa so bile vse opravljene pred datumom prejema prvostopnega sklepa. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in o zadevi meritorno odloči. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo, kot zastopnik javnega interesa, je udeležbo v postopku priglasilo z vlogo z dne 23. 8. 2000. Tožba je utemeljena.

Po določbi 53. člena ZDavP se s sklepom o prisilni izterjavi iz terjatev dolžnika dolžniku zarubi terjatev, ki jo ima do svojega dolžnika do višine njegovega davčnega dolga, dolžnikovemu dolžniku pa naloži, da zarubljeni znesek terjatve plača na davčni račun.

V obravnavani zadevi ni spora o tem, da je tožeča stranka (kot dolžnik davčnega dolžnika, družbe AAA d.o.o., B) sklenila verižni kompenzaciji, s katerima je zmanjšala svoj dolg do davčnega dolžnika, družbe AAA d.o.o., B za skupni znesek 968.914,90 SIT, ki sta bili preko žiro računa sprovedeni 24. 3. 1998 ter da je bil tožeči stranki istega dne vročen prvostopni sklep o prisilni izterjavi. Sporno pa je, kdaj sta ti verižni kompenzaciji nastali oziroma od kdaj zavezujeta stranke teh pravnih poslov. Od tega je namreč odvisna višina terjatve davčnega dolžnika, ki jo je imel do tožeče stranke na dan 24. 3. 1998, ko je bil sklep o prisilni izterjavi vročen tožeči stranki.

Glede vprašanja sklenitve verižne kompenzacije oziroma pobota je treba uporabiti določbe ZOR, saj je v drugem odstavku 33. člena Zakona o Agenciji Republike Slovenije za revidiranje lastninskega preoblikovanja podjetij in o Agenciji Republike Slovenije za plačilni promet, nadziranje in informiranje (Uradni list RS, št. 48/94 in 58/95) določeno, da sme imetnik računa poravnati medsebojne obveznosti s pobotom in na drug način v skladu z zakonom, ki ureja obligacijska razmerja. Namen verižnega pobota je doseči ugasnitev obveznosti in prenehanje terjatev vseh udeležencev z medsebojnim (vendar ne vzajemnim) odpustom dolga. Dolg morajo odpustiti vse stranke verižnega pobota. Po določbi prvega odstavka 344. člena ZOR obveznost preneha, če upnik izjavi dolžniku, da ne bo zahteval njene izpolnitve, in se dolžnik s tem strinja. Verižni pobot je torej pravni posel in zanj veljajo določbe ZOR o sklenitvi pravnega posla. Pogodba o verižnem pobotu pa zavezuje od trenutka naprej, ko je sklenjena (26. v zvezi s prvim odstavkom 148. člena ZOR) - glej tudi sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. III Ips 105/2001 z dne 31. 1. 2002. Tako je po presoji sodišča napačno stališče tožene stranke v izpodbijani odločbi, da je pomemben trenutek izvršitve naloga o kompenzaciji. Glede na povedano namreč verižni pobot zavezuje od trenutka, ko so pogodbo potrdile vse pogodbene stranke. Kar pomeni, da je v obravnavanem primeru za odločitev bistven datum, ko je zadnja od strank potrdila predmetni pogodbi o verižnem pobotu. Sprovedba verižnih kompenzacij oziroma pobotov preko žiro računa pa predstavlja le evidenco prilivov in odlivov oziroma sledenje plačilnega prometa.

Ker je tožena stranka nepravilno uporabila materialno pravo, je sodišče tožbi ugodilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) in ji zadevo vrnilo v ponovni postopek in odločanje. V ponovljenem postopku bo morala tožena stranka upoštevati stališče sodišča in v zadevi ponovno odločiti v roku, določenem v tretjem odstavku 60. člena ZUS.