Jedro

Za tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna v ponovljenem postopku ocenjevanja slediti navodilom sodišča, ni sodnega varstva, zato je ta del zahtevka sodišče prve stopnje pravilno zavrglo.

Tožnik (direktor tržnega segmenta) je bil s cilji za sporno leto seznanjen prepozno, vendar to ne more vplivati na pravilnost in zakonitost izpodbijane ocene dela. Tožnik namreč ni niti poskusil doseči ciljev glede ključnih delovnih področij (odobravanja naložb v skladu s poslovno politiko banke; doseganje prodajnega plana poslovalnice). Zato pomanjkanje časa za dosego določenih ciljev, pri čemer je tožnik imel na voljo še skoraj 8 mesecev, ne more biti upošteven razlog za nezakonitost in nepravilnost ocene dela.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijana sodba in sklep ter popravni sklep sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom z dne 6. 12. 2013 v I. točki izreka zavrglo tožbo v delu, v katerem je tožnik zahteval, da se ugotovi, da je ocena dela za leto 2010, ki jo je tožena stranka podala tožniku, nezakonita (1. alineja) in da je tožnik v letu 2010 delo opravljal zelo uspešno (U2) (2. alineja). V II. točki izreka je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev ocene dela za leto 2010, ki jo je tožena stranka podala tožniku. V III. točki izreka, ki je bila popravljena z izpodbijanim popravnim sklepom sodišča prve stopnje z dne 12. 3. 2014, je naložilo tožniku, da toženi stranki v roku 15 dni povrne stroške postopka v znesku 550,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila. V IV. točki izreka pa je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo v delu, v katerem je tožnik zahteval, da se ugotovi, da je ocena dela za leto 2010, ki jo je tožena stranka podala tožniku, nezakonita in se kot taka razveljavi (1. alineja) in se toženi stranki naloži, da v roku 15 dni v ponovljenem postopku oceni delo tožnika za leto 2010, pri čemer je dolžna slediti navodilom sodišča iz te sodbe (2. alineja).

Zoper navedeno sodbo in sklep ter popravni sklep se iz razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, nepopolne (po vsebine tudi zmotne) ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožnik ter pritožbenemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo in sklep ter popravni sklep spremeni tako, da ugodi tožnikovemu primarnemu tožbenemu zahtevku oziroma podrejenemu tožbenemu zahtevku ter da toženi stranki naloži plačilo nadaljnjih stroškov tega postopka, vse v roku 8 dni od izdaje sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila. Podrejeno predlaga, da izpodbijani odločbi pritožbeno sodišče razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje v postopku pribavilo in vpogledalo v spis sodišča prve stopnje, opr. št. I Pd 446/2010, v svoji sodbi pa tega dokaza ne upošteva in ne navaja. Ni mogoče slediti zaključku sodišča prve stopnje, da je postopek potekal v skladu s Pravilnikom o spremljanju, ocenjevanju in nagrajevanju delovne uspešnosti. Navaja, da je v petem odstavku 3. člena omenjenega pravilnika določeno, da je sestavni del letnega pogovora tudi letni načrt razvoja delavca, ki pa ga v konkretnem primeru ni bilo. Navedeno je bistvenega pomena, saj tožnik do leta 2010 nikoli ni opravljal in mu tudi ni bilo naloženo opravljanje del in nalog trženja naložb. Za takšno delo tožnik tudi ni bil usposobljen in ni bilo načrtovano usposabljanje oz. razvoj tožnikovega dela v tej smeri. Pravilnik tudi določa, da vodja oz. ocenjevalec opravi letni pogovor do 1. marca tekočega leta, v konkretnem primeru pa je bil letni pogovor opravljen šele 4. 5. 2010, torej po poteku predpisanega roka in celo po poteku več kot ene tretjine ocenjevalnega obdobja, zaradi česar tožnik ni mogel začeti s pravočasnim izpolnjevanjem ciljev. Tožniku so bili postavljeni nerealni, neuresničljivi in absurdni cilji zaradi vložitve tožbe zaradi mobinga. Postavljeni cilji so se bistveno razlikovali od postavljenih ciljev prejšnjih let, čeprav je ves čas delal na istem delovnem mestu in se delovni proces ni spremenil. Nadalje navaja, da ga. A.A. tožnika ni spremljala in ocenjevala najmanj trimesečno, kot določa pravilnik. Iz spisovnega gradiva je celo razvidno, da je tožnika za obdobje od 1. 7. 2010 do 31. 12. 2010 ocenila ga. B.B., ki je bila, kot je izpovedala, le v določenih okvirih seznanjena s tožnikovim delom. Pravilnik ne predvideva ocenjevanja delavcev s strani koga drugega razen neposredno nadrejenega. Iz izjave ge. A.A. z dne 16. 9. 2011 izhaja, da je zaposlene za celotno leto 2010 ocenjevala sama, vendar je pri tem le ponovila ocene, ki jih je izpolnila ga. B.B. v okviru polletnega ocenjevanja, kar je tudi v nasprotju s pravilnikom. Glede na določbe pravilnika se količina dela presoja glede na povprečje delavcev, ki delajo na enakih delovnih mestih, pri čemer delavci na enakem delovnem mestu, kot je bil tožnik, niso nikoli imeli naloge trženja naložb. Ta naloga je bila tudi tožniku naložena šele leta 2010 in nikoli prej. Tožnik se sklicuje na izpovedbo priče C.C., ki je delala na enakem delovnem mestu kot tožnik in je izpovedala, da se s trženjem naložb ni nikoli ukvarjala in nihče od nje tega ni zahteval, ker je izterjava problematičnih naložb nezdružljiva z odobravanjem naložb. Priča je tudi izpovedala, da je obseg slabih naložb v letu 2010 naraščal, kar je v nasprotju z izpovedbo priče B.B.. Tudi priča D.D. je izpovedala, da je tožnik opravljal izredno težko, travmatično in stresno delo ter da ona tega ne bi delala za noben denar. Izpovedala je tudi, da novih zadev ni bilo prav veliko, nič pa ni rekla o starih zadevah, kot je zmotno ugotovilo sodišče prve stopnje. Pri toženi stranki je bilo delo ves čas organizirano tako, da so tožniku vsi poslovni skrbniki odstopali v reševanje problematične naložbe, oni pa so se ukvarjali s trženjem naložb. Tožnik je tako imel v poslovnem skrbništvu le plačilno nesposobne komitente, od katerih je bilo potrebno izterjati že zapadle neporavnane obveznosti, zato pri njih ni bilo mogoče tržiti naložb. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do navedb tožnika, da je bila postavitev tako visokih ciljev zgolj nadaljevanje trpinčenja. Sodišču prve stopnje tožnik očita bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je obrazložitev sodišča prve stopnje glede zavrženja tožbo v delu podrednega zahtevka za ugotovitev nezakonitosti ocene za leto 2010 in njeno razveljavitev, v nasprotju z izrekom izpodbijane sodbe in sklepa. Isto kršitev očita sodišču prve stopnje tudi glede odločitve o zavrženju tožbe v delu podrejenega zahtevka, da je tožena stranka dolžna v ponovljenem postopku oceniti delo tožnika za leto 2010, pri čemer je dolžna slediti navodilom sodišča iz sodbe. Sodišče prve stopnje namreč v obrazložitvi navaja, da sodišče delodajalcu lahko naloži, da delavca ponovno oceni in celo, da delodajalec pri tem po navodilu sodišča prve stopnje upošteva interne predpise, kar je točno to, kar je tožnik zahteval. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka je na pritožbo tožnika odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo in popravni sklep sodišča prve stopnje, tožniku pa naloži v plačilo stroške tega postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodne odločbe dalje do plačila. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep ter popravni sklep sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) in v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in na katere tožnik opozarja v pritožbi, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu izpodbijal oceno dela, ki mu jo je podala tožena stranka za leto 2010. V postopku je bilo ugotovljeno, da je oceno podala vodja poslovalnice tožene stranke za gospodarske družbe in samostojne podjetnike - E., tožnikova nadrejena, A.A. (A2, A3). Oceno je na tožnikovo zahtevo potrdila vodja podružnice F. in G., B.B., razlogi so pisno obrazloženi v presoji letne ocene (A5).

Tožnik je v predmetnem postopku oblikoval primarni in podredni tožbeni zahtevek. Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrglo tožbo glede dela primarnega tožbenega zahtevka za ugotovitev, da je ocena dela nezakonita in glede primarnega tožbenega zahtevka za ugotovitev, da je tožnik v letu 2010 delo opravljal zelo uspešno (U2) (1. in 2. alineja I. točke izreka izpodbijanega sklepa). Del primarnega tožbenega zahtevka za razveljavitev ocene dela je sodišče prve stopnje zavrnilo (II. točka izpodbijane sodbe). Tožbo glede podrednih tožbenih zahtevkov (t. j. glede tožbenega zahtevka za ugotovitev, da je ocena dela za leto 2010 nezakonita in za njeno razveljavitev ter tožbenega zahtevka, da je tožena stranka tožnika dolžna v ponovljenem postopku ponovno oceniti, pri tem pa dolžna slediti navodilom sodišča prve stopnje) je sodišče prve stopnje s sodbo (pravilno: s sklepom) zavrglo (1. in 2. alineja IV. točke izreka).

Tožnik v pritožbi najprej navaja, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi in sklepu kot dokaz ne navaja in ne upošteva spisa, opr. št. I Pd 446/2010, ki ga je pribavilo in vpogledalo. Po vsebini gre za očitek relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP), in sicer določbe četrtega odstavka 324. člena ZPP. Očitek, da omenjenega dokaza sodišče prve stopnje ni upoštevalo, pa pomeni očitek relativne bistvene kršitve 8. člena ZPP. Očitani kršitvi nista podani, saj tožnik ne pove, kako bi lahko kršitvi vplivali na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe in sklepa. Ob tem pa je potrebno ugotoviti, da ko je sodišče prve stopnje na predlog obeh strank navedeni spis pribavilo, je tožnik na naroku za glavno obravnavo dne 6. 12. 2013 predlagal, da se iz njega prebere zaslišanje priče A.A. pri policiji z dne 16. 9. 2011. Sodišče prve stopnje je tožnikovemu predlogu ugodilo in zapisnik o zaslišanju priče prebralo, tožnik pa je v zvezi z izvedbo pojasnil, da je izpostavil napačen zapisnik in da v tem trenutku ne more najti pravega. Ker drugih dokazov v zvezi s spisom, opr. št. I Pd 446/2010, ni predlagal (dokaz z branjem zapisnika z dne 16. 9. 2011 pa ni bil odločilen za razsojo v tem individualnem delovnem sporu), je neutemeljena tudi smiselna pritožbena navedba tožnika, da je bilo zaradi tega nepopolno ugotovljeno dejansko stanje.

Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj naj bi napačno ugotovilo, da izpovedbo priče B.B. potrjuje izpovedba priče D.D.. Tožnik sodišču prve stopnje dejansko očita, da je izvedeni dokaz napačno ocenilo, kar po vsebini pomeni očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja, do katere se bo pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju. Kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tako ni podana, saj o odločilnih dejstvih ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in zapisnikov o izvedbi dokazov, ter med samimi temi listinami in zapisniki. Ker pritožbeno sodišče ocenjuje, da izpodbijana sodba in sklep vsebujeta razumljiv izrek, ki ne nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ter jasne razloge o odločilnih dejstvih, ti tudi niso med seboj v nasprotju, ni podana niti kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako ni obrazložitev izpodbijane sodbe in sklepa v nasprotju z izrekom, kot navaja tožnik, saj iz izreka izhaja, da je sodišče prve stopnje zavrglo zahtevek za ugotovitev nezakonitosti ocene dela tako po primarnem (1. alineja I. točke izreka izpodbijanega sklepa) kot po podrednem zahtevku (1. alineja IV. točke izreka izpodbijane sodbe (pravilno: sklepa), enako pa je navedlo tudi v obrazložitvi (5. točka).

V zvezi s pritožbeno navedbo, da je obrazložitev sodišča prve stopnje v nasprotju z odločitvijo o podrednem tožbenem zahtevku, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni v ponovljenem postopku oceniti delo tožnika za leto 2010, pri tem pa je dolžna slediti navodilom sodišča prve stopnje, je potrebno ugotoviti, da iz obrazložitve sodišča prve stopnje (6. točka) izhaja, da lahko sodišče prve stopnje le naloži delodajalcu, da delavca ponovno oceni, kar je dejansko to, kar tožnik zahteva. Ker je po vsebini primarni tožbeni zahtevek za razveljavitev ocene dela za leto 2010 (II. točka izreka izpodbijane sodbe) enak omenjenemu delu podrednega tožbenega zahtevka za ponovitev postopka ocenjevanja tožnika, gre dejansko za navidezni podredni tožbeni zahtevek, zato odločitev sodišča prve stopnje v tem delu ni obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Pravilna pa je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da za tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna v ponovljenem postopku ocenjevanja slediti navodilom sodišča, ni sodnega varstva, zato je tudi ta del podrednega tožbenega zahtevka pravilno zavrglo.

Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da tožnik v pritožbi navaja nova dejstva (da je sestavni del letnega pogovora tudi letni načrt razvoja delavca, ki pa ga v konkretnem primeru ni bilo, da tožnik za delo trženja naložb ni bil usposobljen in njegovo usposabljanje v tej smeri ni bilo načrtovano, da je potrebno letni pogovor opraviti do 1. marca tekočega leta, da ga. A.A. ni ocenjevala najmanj trimesečno, da ga je za polletno obdobje od 1. 7. 2010 do 31. 12. 2010 ocenila B.B., katere oceno je le ponovila A.A. ter da je potrebno upoštevati povprečje delavcev, ki delajo na enakih delovnih mestih), pri čemer ne izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 286. člena ZPP, zato pritožbeno sodišče teh navedb ni upoštevalo (prvi odstavek 337. člena ZPP).

Tožnik v pritožbi ponovno navaja, da je bil s cilji za leto 2010 seznanjen šele 4. 5. 2010, torej po poteku predpisanega roka in celo po poteku več kot ene tretjine ocenjevalnega obdobja. Kljub temu, da je bil tožnik s cilji sicer seznanjen prepozno, to ne more vplivati na pravilnost in zakonitost izpodbijane ocene dela. Iz izvedenega dokaznega postopka je razvidno, kar med pravdnima strankama niti ni bilo sporno, da tožnik ni niti poskusil doseči ciljev glede ključnih delovnih področij pod točko 1 (odobravanja naložb v skladu s poslovno politiko banke) in pod točko 3 (doseganje prodajnega plana poslovalnice) (A2). Zato pomanjkanje časa za dosego določenih ciljev, pri čemer je tožnik imel na voljo še skoraj 8 mesecev, ne more biti upošteven razlog za nezakonitost in nepravilnost ocene dela. Ob izostanku oz. neupoštevanju drugih pritožbenih navedb je ugotoviti, da je sodišče prve stopnje napravilo pravilen zaključek, da je bila izpodbijana ocena dela tožnika podana po predpisanem postopku.

Nadalje tožnik v pritožbi, enako kot v postopku pred sodiščem prve stopnje, vztraja, da so bili določeni cilji zastavljeni previsoko in jih tožnik zato ni mogel doseči. Pri tem se tožnik sklicuje na naloge v zvezi z izterjavo zapadlih neporavnanih terjatev do strank, ki naj bi predstavljale ključen in najpomembnejši del njegovih delovnih obveznosti. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da postavljeni cilji niso bili določeni nerazumno visoko. Ob tem je potrebno upoštevati, da je dokazno breme za dokaz neustreznosti postavljenih ciljev na tožniku, slednji pa glede na izpovedbi D.D. in B.B., ki sta obe izpovedali, da obseg zapadlih terjatev (vsaj novih) ni bil tako velik, da tožnik poleg izterjave le-teh ne bi mogel opravljati tudi drugih nalog, ni uspel dokazati, da so bili cilji zastavljeni previsoko. Neutemeljen je zato tudi pritožbeni očitek, da priča D.D. ni potrdila izpovedbe priče B.B., saj je tako kot slednja izpovedala, da zadev v zvezi s problematičnimi izterjavami ni bilo prav veliko, čeprav je sicer res izpostavila, da predvsem ni bilo veliko takšnih novih zadev. Na pravilen dejanski zaključek ne vpliva niti izpovedba priče C.C., ki je sicer res izpovedal, da se s trženjem naložb ni nikoli ukvarjal in da je slednje nezdružljivo z izterjavo problematičnih naložb, vendar je potek poslovanja in v zvezi s tem sprememba oz. določitev novih delovnih nalog zaposlenim v domeni delodajalca in v takšne odločitve sodišče ne more posegati. Ob tem ne gre spregledati, da je tožnik cilje v okviru njegovega ključnega področja izterjave terjatev uspel doseči le v 43 % in da je bil tudi v letu 2009 ocenjen zgolj z oceno U4-pričakovano uspešen, čeprav takrat ciljev, ki se nanašajo na trženje naložb, še ni imel določenih. Sodišče prve stopnje je tako pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

V pritožbi tožnik sodišču prve stopnje še očita, da bi moralo bistveno več pozornosti posvetiti njegovim navedbam glede zatrjevanega mobinga. Glede na to, da je mobing predmet drugega postopka (pod opr. št. I Pd 446/2010), se sodišče prve stopnje pravilno ni bilo dolžno opredeljevati do navedb v zvezi s tem.

Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, ker v postopku ni uspel. Tožena stranka krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ti za rešitev v predmetni zadevi niso bili potrebni (prvi odstavek 155. člena ZPP).