Jedro

Ne drži, da je treba določbo Splošnih pogojev poslovanja s plačilo kartico o tem, da je stranka dolžna o izgubi kartice nemudoma obvestiti banko, razlagati tako, da to pomeni takoj po njeni izgubi, saj je to po naravi stvari v večini primerov praktično nemogoče. Beseda nemudoma pomeni takoj, ko imetnik kartice za izgubo izve oz. bi moral izvedeti.

Raven skrbnosti, ki se zahteva od prodajalca v trgovini, je manjša, kot bi se zahtevala od strokovnjaka grafologa, vsekakor pa večja, kot se v pravnem prometu zahteva od oseb, ko ne gre za opravljanje njihove poklicne dejavnosti. Osebe, pooblaščene za izvajanje plačil s plačilnimi karticami, so pri opravljanju svojega dela dolžne prepoznati vsaj slabo ponarejene podpise.

Izrek

Pritožbi obeh pravdnih strank zoper sodbo se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Pritožba tožene stranke zoper sklep se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Glede pritožbe zoper sodbo: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 69,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 6. 2007 in 160,05 EUR pravdnih stroškov ter zavrnilo višji tožbeni zahtevek.

Zoper takšno sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

Tožeča stranka se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (1) (v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. V pritožbi navaja, da sodba, razen ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnica plačilno kartico pozabila v trgovini na Vrhovcih, ne vsebuje podrobnejših pojasnil o tem, v čem naj bi bila njena malomarnost. Pritožnica nadalje povzema navedbe iz pripravljalne vloge o tem, da je imela s seboj v trgovini dveletnega sina, ki je bil zelo bolan in nemiren, ter da je vzela izročeni račun, misleč, da ji je bila obenem izročena plačilna kartica. Navaja, da ji ni mogoče očitati, da je ravnala malomarno. Tožnica še navaja, da je zanesljivo preverjanje identitete pogoj za sprejem in izvršitev naloga za plačilo, sem pa sodi tudi ugotavljanje pristnosti podpisa imetnika kartice. Z zahtevo po dodatnem preverjanju identitete glede na očitno neujemanje podpisov, bi se lahko tožena stranka škodnim posledicam izognila oz. jih odvrnila. Tožnica še poudarja, da je preko svoje banke z vsemi ostalimi trgovinami, v katerih je bila odtujena plačilna kartica uporabljena, dosegla dogovor, da omenjeni nakupi ne gredo v njeno breme, iz česar izhaja, da ostali trgovci v celoti odpravijo škodne posledice, ki nastanejo kot posledica njihove opustitve skrbnega preverjanja identitete, tožena stranka pa zaradi prevladujočega položaja na trgu takšne zahtevke svojih strank v celoti zavrača. Tožena stranka pa se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 458. člena ZPP ter predlaga, da višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podredno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Tožena stranka v pritožbi navaja, da med njenim ravnanjem in nastalo škodo ni pravno relevantne vzročne zveze, saj jo je tožeča stranka s svojim malomarnim ravnanjem pretrgala. Tožeča stranka je plačilno kartico pozabila v trgovini, kar pomeni, da ni ravnala s skrbnostjo, ki se od nje zahteva. Poleg tega je tožeča stranka kartico preklicala tri dni po tem, ko jo je pozabila. V skladu s Splošnimi pogoji poslovanja s plačilno kartico NKBM je bila tožnica o izgubi kartice dolžna nemudoma obvestiti banko, kar pomeni takoj po njeni izgubi in ne šele takrat, ko imetnik kartice za izgubo izve oz. bi moral izvedeti, kot je pojasnilo sodišče prve stopnje. Če bi bila tožnica dovolj skrbna, bi posest plačilne kartice preverila po vsaki uporabi. Izključen vzrok za nastanek škode je bila izguba kartice in malomarno ravnaje tožeče stranke glede njenega preklica. Tožena stranka ponavlja navedbe iz odgovora na tožbo, da njeni delavci niso, niti ne morejo biti usposobljeni za strokovno primerjavo podpisa na plačilni kartici s podpisom na »slipu« in take strokovne primerjave od njih tudi ni moč zahtevati. Od njih se lahko zahteva le, da preverijo, ali podpisa nista povsem očitno različna oz. ali obstajajo kakšne druge očitne okoliščine, iz katerih bi izhajalo, da trenutni uporabnik kartice ni oseba, na katero se kartica glasi. Tožena stranka še navaja, da dejstva, da neznani storilec v trgovini tožene stranke ni opravil le enega, ampak dva nakupa, ni mogoče razumeti v smislu večje malomarnosti delavca tožene stranke, saj sodišče ni ugotavljalo, ali je bil nakup opravljen pri isti blagajni. Podredno tožena stranka še opozarja, da njen prispevek k nastanku škode ne more biti večji od prispevka tožeče stranke. Na koncu tožena stranka izpodbija še stroškovni del sodbe ter poudarja, da »stroški opominjanja« ne predstavljajo stroškov pravdnega postopka in za njihovo utemeljenost ni podlage.

Pritožbi sta bili vročeni nasprotnima strankama. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in povzela navedbe iz pritožbe.

Pritožbi nista utemeljeni.

V obravnavani zadevi vrednost spornega predmeta ne presega 2.000,00 EUR, zato je treba uporabiti pravila, ki veljajo za postopek v sporih majhne vrednosti (442. do 458. člen ZPP). Sodba se v postopku v sporu majhne vrednosti lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (458. člen ZPP). Zato se sodba v postopku v sporu majhne vrednosti ne more izpodbijati zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. To pomeni, da je pritožbeno sodišče vezano na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje. Višje sodišče zato tistih pritožbenih trditev, ki predstavljajo izpodbijanje dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ne obravnava.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da sta za nastalo škodo odgovorni obe pravdni stranki. Nastanek škode je namreč posledica tako tožničine izgube kartice kot tudi neskrbnega primerjanja podpisov na »slipih« s podpisom na sami plačilni kartici s strani delavca (ali delavcev) tožene stranke. Ne drži torej pritožbeni očitek tožene stranke, da je izključen vzrok nastanka škode neskrbno ravnanje tožeče stranke, kajti če bi tožena stranka (oziroma njen delavec ali njena delavca) pri izvajanju plačila s plačilno kartico ravnala s skrbnostjo, ki se od nje zahteva, do škodnega dogodka ne bi prišlo.

Prav tako ne drži pritožbeni očitek, da je treba določbo Splošnih pogojev poslovanja s plačilo kartico NKBM o tem, da je stranka dolžna o izgubi kartice nemudoma obvestiti banko, razlagati tako, da to pomeni takoj po njeni izgubi, saj je to po naravi stvari v večini primerov praktično nemogoče. Razlaga sodišča prve stopnje, da beseda nemudoma pomeni takoj, ko imetnik kartice za izgubo izve oz. bi moral izvedeti, je po oceni pritožbenega sodišča povsem življenjska in tudi pravilna.

Z vprašanjem skrbnosti, ki se zahteva tako od tožeče stranke kot tudi od delavca tožene stranke, se je v sodbi že obširno ukvarjalo sodišče prve stopnje, pritožbeno sodišče pa ugotovitvam prvostopnega sodišča v celoti pritrjuje. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da se neskrbnost tožnice odraža v tem, da je plačilno kartico pozabila v trgovini oziroma je odšla iz trgovine, ne da bi preverila, ali je poleg računa prejela tudi plačilno kartico. Takšna ugotovitev sodišča je povsem jasna in ne terja dodatnih pojasnil. Tožnica je torej ravnala v nasprotju s skrbnostjo dobrega gospodarja, česar pa ne more opravičiti niti z zatrjevanjem, da je imela s seboj sina, ki je bil takrat bolan, in je zaradi tega želela čim prej zapustiti trgovino. Prav tako je nepotrebno pritožbeno razglabljanje tožnice o tem, kako bi delavec tožene stranke v dani situaciji moral ravnati (zahteva po dodatnem preverjanju identitete), saj je že prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da delavec tožene stranke ni ravnal tako, kot bi bilo treba, in je zaradi tega podana odškodninska odgovornost tožene stranke.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se podpis tožeče stranke z dne 16. 3. 2007 in podpisa neznanega storilca, ki je unovčil plačilno kartico, opazno razlikujejo. Razlike med podpisi po oceni prvostopnega sodišča sicer niso takšne, da bi bile vsakomur opazne že na prvi pogled, vendar pa so dovolj izrazite, da bi bile že po nekajsekundni primerjavi očitne tudi osebi, ki ni strokovnjak za pisavo. Kot je bilo že uvodoma pojasnjeno, je pritožbeno sodišče na tako ugotovljeno dejansko stanje vezano. Ravnanje delavca (ali delavcev) tožene stranke, ki je kljub opaznim razlikam v podpisih izvršil plačilo, nedvomno pomeni ravnanje v nasprotju s skrbnostjo dobrega strokovnjaka. Res je, kar pravi tožena stranka - da njeni delavci niso in ne morejo biti usposobljeni za strokovno primerjavo podpisov, vendar pa je že sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da je raven skrbnosti, ki se zahteva od prodajalca v trgovini, manjša kot bi se zahtevala od strokovnjaka grafologa, vsekakor pa večja, kot se v pravnem prometu zahteva od oseb, ko ne gre za opravljanje njihove poklicne dejavnosti, ter da so osebe, pooblaščene za izvajanje plačil s plačilnimi karticami, pri opravljanju svojega dela dolžne prepoznati vsaj slabo ponarejene podpise, za kar pa je v predmetni zadevi nedvomno šlo.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno uporabilo določilo 171. člena Obligacijskega zakonika (2) (v nadaljevanju OZ) glede deljene odgovornosti. Namreč vselej, kadar je škoda posledica ravnanja tako povzročitelja škode kot tudi oškodovanca ter je obema mogoče pripisati krivdo (neskrbnost) za njen nastanek, je odškodninska odgovornost povzročitelja zmanjšana za delež krivdnega prispevka oškodovanca. Gre za pravilo o primerjalni (ne)skrbnosti, po katerem se odgovornost (breme) negativnih posledic škodnega dogodka razdeli med odgovorno osebo in oškodovancem, v sorazmerju z obsegom njune neskrbnosti. Obseg neskrbnosti pa se določi kot razmerje med ravnjo (stopnjo) dolžne skrbnosti in ravnjo dejanske skrbnosti (neskrbnosti) konkretnega ravnanja (3). Sodišče prve stopnje je ocenilo, da znaša prispevek tožene stranke k nastanku škode 65%, prispevek tožeče stranke pa 35%. Tak izračun deležev neskrbnosti obeh strank je po oceni pritožbenega sodišča pravilen, saj je raven dolžne skrbnosti tožene stranke višja kot raven dolžne skrbnosti tožeče stranke, ob tem, da je bila raven dejanske neskrbnosti pri obeh strankah približno enaka.

Prvostopno sodišče je tožeči stranki tudi pravilno priznalo stroške v zvezi z opominom z dne 8. 6. 2007, saj gre za t. i. predpravdni strošek, ki po določilu 1. odstavka 151. člena ZPP sodi med pravdne stroške. Tako pravno stališče je zastopano tako v pravni teoriji (4) kot v pretežni sodni praksi.

Uveljavljani pritožbeni razlogi razlogi niso podani. Ker sodba ni obremenjena niti s kršitvami postopka absolutne narave, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je višje sodišče na podlagi 353. člena ZPP obe pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Glede pritožbe zoper sklep: Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti nadaljnje pravdne stroške v višini 83,20 EUR.

Zoper tak sklep se iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 458. člena ZPP pritožuje tožena stranka in predlaga, da višje sodišče sklep spremeni tako, da zahtevek tožeče stranke za povrnitev nadaljnjih stroškov postopka v celoti zavrne, podrejeno pa, da sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Toženec navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje o nadaljnjih stroških nepravilna in nezakonita, ker je tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti neutemeljen, izpodbijana sodba pa nepravilna in nezakonita.

Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Kot je bilo pojasnjeno zgoraj, je sodba sodišča prve stopnje pravilna, posledično je pravilen tudi izračun, kakšen delež nadaljnjih pravdnih stroškov je dolžna nositi vsaka od pravdnih strank. Zato je višje sodišče v skladu z določbo 2. točke 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijani sklep potrdilo.

Glede pritožbenih stroškov: Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 1. odstavka 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Ker pravdni stranki s pritožbami nista uspeli, toženka pa z vložitvijo odgovora na pritožbo ni mogla izboljšati svojega procesnega položaja, je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Ur. l. RS, št. 73/2007-ZPP-UPB3 in 45/2008. Ur. l. RS, št. 83/2001 s sprem. in dop.

N. Plavšak in drugi: Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, GV založba, 2003, str. 967. A. Galič in ostali: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV založba, 2006, str. 25.