Jedro

Pritožba v okviru pritožbenega očitka po 8. točki prvega odstavka 155. člena ZP-1 pavšalno zatrjuje tudi, da so razlogi sodišča prve stopnje nejasni in v nasprotju sami s seboj. Ker očitek ni konkretiziran, pritožbeno sodišče zgolj ugotavlja, da nejasnosti razlogov ter nasprotja med razlogi o odločilnih dejstvih v pritožbeno preizkušani odločbi ni zaznalo. V kolikor pa se pritožnik z razlogi sodišča prve stopnje ne strinja, pa to lahko pomeni uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava ali razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Izrek

I.Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se izpodbijana sodba potrdi.

II.Storilec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka - sodno takso v znesku 150,00 EUR v roku in na način, kot bo določeno v pozivu prekrškovnega organa.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo po uradni dolžnosti spremenilo PN z dne 9. 2. 2021 v delu, ki se nanaša na pravno kvalifikacijo prekrška tako, da je storilca spoznalo za odgovornega storitve prekrška po 4. točki šestega odstavka 46. člena Zakona o pravilih cestnega prometa, glede izreka sankcij pa tako, da je storilcu namesto globe v višini 1.000,00 EUR in stranske sankcije 9 kazenskih točk (KT) v cestnem prometu za prekršek storjen z motornim vozilom B kategorije, izreklo glavno sankcijo - globo v višini 500,00 EUR ter stransko sankcijo 7 kazenskih točk za prekršek storjen z motornim vozilom B kategorije, v preostalem delu pa je storilčevo zahtevo za sodno varstvo (ZSV) zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih PN potrdilo.

2.Zoper sodbo se pritožuje zagovornik storilca ter pri tem uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka po 1. točki 154. člena Zakona o prekrških (ZP-1). Predlaga ugoditev pritožbi, razveljavitev izpodbijane sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje oziroma spremembo izpodbijane sodbe.

3.V odgovoru na pritožbo prekrškovni organ nasprotuje pritožbenim trditvam in predlaga njeno zavrnitev.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.V predmetni zadevi je prekrškovni organ storilca s PN z dne 9. 2. 2021 spoznal za odgovornega storitve uvodoma navedenega prekrška, ker je tega dne ob 20.19 uri kot udeleženec cestnega prometa z motornim vozilom B kategorije v naselju Rimske Toplice prekoračil dovoljeno hitrost za najmanj 32 km/h, saj je vozil s hitrostjo najmanj 82 km/h.

6.V zahtevi za sodno varstvo je storilec zatrjeval: (-) da je verjetno šlo za napačno meritev, ker naprava ni bila primerno uporabljena in pravilno vzdrževana, (-) da na kraju meritve hitrosti, ki ga zgolj predvideva, saj mu ni bil pojasnjen, ni mogel razviti take hitrosti, ker je pripeljal iz smeri Hrastnika, kjer se je na križišču s kombiniranim vozilom vključeval na cesto proti Rimskim Toplicam, kjer naj bi prekrškovni organ meril hitrost, (-) da je na mestu meritve hitrost s prometnim znakom omejena na 70 km/h ter (-) da je prekrškovni organ storilcu pokazal izmerjeno hitrost 83 km/h, pri tem pa iz PN ni razvidno, da bi bila upoštevana toleranca pri ugotovljeni hitrosti.

7.Sodišče prve stopnje je zato dopolnilo dokazni postopek ter pri tem z gotovostjo ugotovilo: (-) da je pred začetkom izvajanja meritev bil opravljen funkcijski test merilnika, in sicer lastni test, test displaya, test justiranja in ničelni test, preverjanje datuma in ure ter stanje overitvenih in zaščitnih nalepk, (-) da se je policist Stražišnik, ki je izvajal meritev hitrosti storilčevega vozila, udeležil usposabljanja za uporabo merilnika hitrosti Traffipatrol XR, ki je bil uporabljen v konkretnem postopku, (-) da so se meritve izvajale na makadamskem izogibališču, pri odcepu k stanovanjski hiši na naslovu ... pri tem pa je bila hitrost storilčevega tovornega vozila izmerjena na zadnji del vozila na razdalji 66,6 metra, (-) da je bila na mestu meritve hitrosti hitrost po splošnem zakonskem pravilu omejena na 50 km/h ter (-) da je storilec kritičnega dne ob kritičnem času v obravnavanem naselju vozil s hitrostjo najmanj 82 km/h,

8.7. Sodišče prve stopnje glede na izvedeni dokazni postopek tako ni podvomilo v to, da je bil merilnik primerno vzdrževan in tudi pravilno uporabljen, da je bila storilčevemu vozilu hitrost izmerjena na razdalji 66 metrov in na kraju, kjer je s splošnim zakonskim predpisom omejena na 50 km/h ter da iz zapisnika o meritvi hitrosti izhaja, da je storilcu bila izmerjena hitrost 87 km/h (in je tako ob upoštevanju tolerance prekrškovni organ pravilno ugotovil, da je storilec vozil s hitrostjo najmanj 82 km/h), saj sta navedeno skladno potrdila oba zaslišana policista, njune izpovedbe pa so skladne z drugimi dokazi v spisu (zapisnik o izvajanju meritev hitrosti, opis dejanja in dokazi). Ker sodbe o ZSV ni dovoljeno izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 66. člena ZP-1), je pritožbeno sodišče na take ugotovitve prvostopenjskega sodišča in sprejeto dokazno oceno, ki po prepričanju pritožbenega sodišča ni pomanjkljiva, temveč je logična in natančna, vezano. Pritožbeno sodišče tako v okviru pritožbenega postopka zoper sodbo o zahtevi za sodno varstvo presoja le, ali je glede na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, le-to pravilno uporabilo materialne določbe ZP-1 ter določbe predpisa, ki določa prekršek, ali je pri tem storilo kakšno bistveno kršitev določb postopka ter ali je pravilno odmerilo sankcijo za storjeni prekršek.

9.8. Pritožnik očita, da je izpodbijana sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka po 8. točki prvega odstavka 155. člena ZP-1. Navedeni očitek utemeljuje s trditvami, da se odločitev ne da preizkusiti, ker nasprotujoče si izjave policistov in storilca niso ovrednotene. Vendar obrazložitev izpodbijane sodbe teh pritožbenih trditev ne potrjuje, saj je sodišče prve stopnje dokazno ocenilo tako dokaze, ki so storilcu v breme, kot tudi tiste, ki so mu v korist. Tako je dokazno oceno pričanja zaslišanih policistov, kot tudi storilčevega zagovora, argumentirano obrazložilo v točki 12 do 14 obrazložitve izpodbijane sodbe.

Pritožba v okviru tega pritožbenega očitka pavšalno zatrjuje tudi, da so razlogi sodišča prve stopnje nejasni in v nasprotju sami s seboj. Ker očitek ni konkretiziran, pritožbeno sodišče zgolj ugotavlja, da nejasnosti razlogov ter nasprotja med razlogi o odločilnih dejstvih v pritožbeno preizkušani odločbi ni zaznalo. V kolikor pa se pritožnik z razlogi sodišča prve stopnje ne strinja, pa to lahko pomeni uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava ali razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

10.9. Tudi pritožbeno zavzemanje, da je na zakonitost izpodbijane sodbe vplivalo dejstvo, da sodišče ni temeljito upoštevalo neskladnosti izjav policistov, ki sta izpovedovala glede določenih dejstev drugače, ni utemeljeno, saj je ob celoviti dokazni oceni sodišča prve stopnje ugotoviti, da pritožnik s tem dejansko napada dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki pa je del ugotovljenega dejanskega stanja, ki v predmetnem pritožbenem preizkusu glede na določbo drugega odstavka 66. člena ZP-1 ni dovoljen pritožbeni razlog.

11.10. Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zagovornika storilca kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

12.11. Ker zagovornik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče storilcu na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1 ter tar. št. 8132 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka - sodno takso v znesku 150,00 EUR, ki jo je dolžan plačati v roku in na način, kot bo določen v pozivu prekrškovnega organa.

Zveza:

Zakon o pravilih cestnega prometa (2010) - ZPrCP - člen 46, 46/5, 46/5-6 Zakon o prekrških (2003) - ZP-1 - člen 66, 66/2, 155, 155/1, 155/1-8

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.