Jedro

Tožeča stranka je bila upravičena do redne brezplačne pravne pomoči za oprostitev plačila predujma za izvedenca medicinske stroke. Ker je v postopku v celoti uspela, je na podlagi tretjega odstavka 46. člena ZBPP tožena stranka dolžna stroške v znesku 836,75 EUR namesto tožeči stranki povrniti v korist proračuna RS.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se v celoti glasi: „I. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati v roku 30 dni 12.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.4.2018 dalje do plačila in zakonske zamudne obresti od zneska 16.080,00 EUR za čas od 2.4.2018 do 27.5.2019, pod izvršbo.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 2.872,19 EUR, v roku 30 dni od prejema sodbe, v primeru zamude, po preteku paricijskega roka, pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. dne dalje do plačila, pod izvršbo.

III. Tožena stranka je dolžna stroške pravdnega postopka v znesku 836,75 EUR, na podlagi odločbe za brezplačno pravno pomoč Okrožnega sodišča v Krškem, namesto tožeči stranki povrniti v korist proračuna RS, na transakcijski račun Okrožnega sodišča v Krškem, št. SI56 ..., s sklicem na številko ... (koda namena GOVT, namen: vračilo po odločbi Bpp 337/2020), v roku 30 dni od prejema sodbe, v primeru zamude, po preteku paricijskega roka, pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. dne dalje do plačila, pod izvršbo.“

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati stroške pritožbenega postopka v znesku 279,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 30 dni plačati odškodnino v znesku 8.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.4.2018 dalje do plačila in zakonske zamudne obresti od zneska 16.080,00 EUR za čas od 2.4.2018 do 27.5.2019. V presežku pa je tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo (točka I izreka). V točki II izreka je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 2.096,70 EUR, v roku 30 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje. V točki III izreka je odločilo, da mora tožena stranka stroške pravdnega postopka v znesku 546,95 EUR na podlagi odločbe za brezplačno pravno pomoč povrniti v korist proračuna RS, v roku 30 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje.

2. Zoper zavrnilni del sodbe in odločitev o stroških pravdnega postopka se je pritožila tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP1). Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožeči stranki prizna celotno zahtevano odškodnino in toženi stranki naloži v plačilo vse stroške postopka, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodišče pri odločanju ni upoštevalo izvedenskega mnenja, izdelanega v postopku pri Delovnem in socialnem sodišču, pa bi ga moralo, sploh glede trajnih posledic, ki so tožeči stranki ostale v posledici obravnavanega škodnega dogodka. Mnenje izvedenca dr. A. A. je glede ocene trajanja in intenzitete telesnih bolečin neustrezno upoštevajoč obseg poškodb tožnice in dolgotrajnega zdravljenja, ki se bo še nadaljevalo. Hude telesne bolečine so pri tožeči stranki trajale vsaj dva tedna, nesprejemljiv pa je tudi zaključek glede stalnih srednje hudih telesnih bolečin le v obdobju 3 do 4 tednov in stalnih lahkih telesnih bolečin v obdobju 3 do 4 tednov. Zadnje so bile stalno prisotne več mesecev, še sedaj so prisotne večino časa. Zadeva se umiri v določenih položajih, ko bolečin za določen čas ni, vendar pa se ob vsaki aktivnosti bolečine vseskozi pojavijo. To je razvidno tudi iz zadnjih izvidov. Tožeča stranka je bila ob škodnem dogodku stara 34 let, ob sojenju pa 38 let, pred sabo ima še veliko let življenja in bo ves ta čas trpela telesne bolečine. Teh bodočih telesnih bolečin sodišče ni v zadostni meri upoštevalo. Glede nevšečnosti izvedenec ni upošteval, da je zdravljenje potekalo tudi po izdelavi izvedenskega mnenja. Dejansko tožeča stranka še vedno hodi na preglede in bo tudi v prihodnje. Sodišče v obrazložitvi sodbe ni povzelo celotnega zdravljenja tožeče stranke oziroma vseh obiskov zdravstvenih ustanov, terapij, posegov. V nadaljevanju povzame neprijetnosti, ki jih je trpela tekom zdravljenja, sodišče pa teh ni v zadostni meri upoštevalo. Zdravljenje tožeče stranke je bilo dolgotrajno, bila je dolgo časa v bolniškem staležu. Njeno stanje se je po tistem, ko je morala na delo, zelo poslabšalo. Pri delu je prihajalo do zanjo prevelikih obremenitev (delo stoje, kjer je potrebno naenkrat dvigovati od 15 do 20 kg), posledično je trpela zelo hude bolečine. V zvezi s prestanim strahom je tožeča stranka upravičena do celotne vtoževane odškodnine v višini 2.000,00 EUR. Ob nezgodi je utrpela hud primarni strah, ki je nedvomno trajal več kot le nekaj minut, tožeča stranka pa je potem trpela sekundarni strah za izid zdravljenja, ki traja še sedaj. Zato je nedvomno upravičena do odškodnine v znesku 2.000,00 EUR. Tožeči stranki so po nezgodi ostale hude trajne posledice, katere bo trpela do konca življenja. Njena kolena in s tem noge so praktično uničene in nima težav le pri delu, ampak tudi pri vsakodnevnih opravilih, prostočasnih aktivnostih, ko večino teh tudi ne zmore več. Pri delu potrebuje tako časovno razbremenitev (4 urno delo), kot stvarne razbremenitve, saj za svoje delo ni več zmožna. Tako ne more več opravljati vsakega dela, močno bo tudi omejena pri iskanju službe. Omejena je na vseh področjih svojega življenja. Omejitve nato povzame. Verjetno je, da se bo stanje še poslabšalo in da bo čez leta potrebovala kolenske endoproteze. Zato je postala nervozna, živčna. Ker je mlada, bo celotno življenje trpela. Že več kot štiri leta je njeno življenje čisto drugačno, polno omejitev, bolečin, ima trajno poškodovani obe koleni. Gre za enega najpomembnejših sklepov na človeškem telesu, ko se vse obremenitve telesa opravijo na kolenih. Zato je dosojena odškodnina v višini 9.000,00 EUR prenizka. Posledično je upravičena do povračila višjih pravdnih stroškov. Iz naslova brezplačne pravne pomoči za izdelavo mnenj ni bilo plačano le 749,25 EUR, kot to ugotavlja sodišče, temveč 836,75 EUR.

3. Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca dr. A. A. ugotovilo, da je tožeča stranka v prometni nesreči 1.3.2017 utrpela zvin vratu, okvaro hrustanca desne pogačice po udarnini desnega kolena, zmehčanje hrustanca leve pogačice ter poškodbo in defekt hrustanca leve pogačice.

6. Tožeča stranka je iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem uveljavljala odškodnino v znesku 15.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitev izvedenca o trajanju in stopnji telesnih bolečin ter številnih nevšečnosti med zdravljenjem tožeči stranki priznalo odškodnino v znesku 13.000,00 EUR (glede na že izplačani znesek iz tega naslova 9.000,00 EUR pa je dosodilo še razliko v znesku 4.000,00 EUR). Pritožbeno sodišče meni, da je navedena odškodnina prenizka upoštevajoč okoliščine pri oškodovanki in prisojene odškodnine v podobnih primerih. Glede na določbo 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ2) je treba upoštevati tako stopnjo kot trajanje telesnih bolečin. Tožeča stranka je še relativno mlada, saj je bila ob izdaji sodbe stara 38 let, tako da bo bolečine trpela še zelo dolgo, kar je sodišče prve stopnje premalo upoštevalo. Sodišče prve stopnje je sicer na podlagi izvedenskega mnenja pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka trpela kratkotrajne hude telesne bolečine, stalne srednje hude telesne bolečine v trajanju 3 do 4 tednov ter stalne lahke telesne bolečine v trajanju 3 do 4 tednov. Pritožba neutemeljeno izpodbija trajanje stalnih telesnih bolečin. Trpela je tudi občasne telesne bolečine, ki so bile lahke do srednje intenzivnosti. Te je imela celoten čas zdravljenja, trajajo pa tudi še sedaj, pojavljale pa se bodo tudi v bodoče. Pojavijo se v zvezi s prevelikim obremenjevanjem kolen, ob nenadnih, nerodnih in prekomernih gibih, pri hoji po stopnicah ali brežini gor in dol, pri poskusu počepanja ali poklekanja, pri daljši stoji, hoji, sedenju (sedanje in vstajanje), pri oblačenju, slačenju, obuvanju, sezuvanju, pri osebni negi in higienskih potrebah. V bodoče je zelo verjeten razvoj v smeri popoškodbene artroze kolenskih sklepov. Tožeča stranka je trpela tudi številne nevšečnosti med zdravljenjem, ki jih je sodišče povzelo v točki 10 obrazložitve sodbe. Pri tem je omenilo tudi številne preiskave, terapije in zdravniške preglede, ki jih je morala opraviti, pritožba pa v zvezi s tem neutemeljeno navaja, da bi moralo sodišče posebej navesti prav vsak obisk tožeče stranke pri zdravniku. Pomembno je, da sodišče tega dejstva (številnih zdravniških pregledov) pri svoji odločitvi ni spregledalo. Ob upoštevanju vseh že pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ter dejstva, da bodo občasne telesne bolečine trajale tudi v bodočnosti in glede na starost tožnice še dolgo, je po oceni pritožbenega sodišča primerna odškodnina iz tega naslova v celotni vtoževani višini, to je 15.000,00 EUR. Ker je tožena stranka 9.000,00 EUR že plačala iz tega naslova, tožeči stranki pripada še znesek 6.000,00 EUR in ne zgolj 4.000,00 EUR, kot je dosodilo sodišče prve stopnje. Za znesek 2.000,00 EUR je pritožbeno sodišče dosojeno odškodnino iz tega naslova zvišalo.

7. Glede odškodnine za strah je sodišče prve stopnje upoštevalo, da je tožeča stranka neposredno po nesreči utrpela hud primarni strah, ki je trajal od nekaj sekund do največ nekaj minut. Po tem času je trpela upravičen sekundarni strah za potek in izid zdravljenja, ki traja še sedaj. Tožeča stranka je trpela tudi občasen strah pred medicinskimi posegi. Občasen strah je bil lahke do srednje intenzivnosti, vsakič je trajal od nekaj sekund, do največ nekaj minut, izjemoma do nekaj ur. Strah v celoti ni bil tak, da bi iskala zdravniško pomoč, trajnih posledic v njeni fizični ali psihični sferi ni zapustil. Sodišče prve stopnje je delno zavrnilo tožbeni zahtevek iz tega naslova (za znesek 500,00 EUR), ker je ocenilo, da trajanje primarnega strahu ne opravičuje višje denarne odškodnine, kot je znesek 1.500,00 EUR. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je tožeča stranka iz naslova strahu upravičena do celotne vtoževane odškodnine v višini 2.000,00 EUR. Res je primarni strah pri njej trajal kratek čas, je pa zelo dolgo trajal in še traja sekundarni strah za izid zdravljenja, kot utemeljeno opozarja pritožba. Imela je tudi številne posege, preglede in terapije, ob katerih jo je bilo strah. Zato je pritožbeno sodišče prisojeno odškodnino iz tega naslova zvišalo še za 500,00 EUR (iz 1.500,00 EUR na 2.000,00 EUR, pri čemer je tožena stranka pred pravdo že plačala znesek 1.000,00 EUR).

8. Tožeča stranka je iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti uveljavljala znesek 10.500,00 EUR, sodišče prve stopnje je razsodilo, da ji iz tega naslova pripada 9.000,00 EUR. Ob upoštevanju že plačanih 5.000,00 EUR, je toženi stranki naložilo v plačilo še znesek 4.000,00 EUR. Ugotovilo je, da tožeča stranka težko hodi, stoji, sedi, ne more teči, voziti kolesa, počepati, klečati. Opustiti je morala športne in prostočasne aktivnosti, delo lahko opravlja le v skrajšanem delovnem času. Bistvenega izboljšanja ni pričakovati, popoškodbena artroza bo napredovala, zelo verjetno bo čez desetletje ali dve treba vstaviti kolenski endoprotezi (umetna sklepa). Razvrščena je v tretjo kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe zunaj dela ter ji je priznana pravica do dela s krajšim delovnim časom vse od 20.8.2019 dalje. Pritožba zmotno navaja, da bi sodišče pri odločanju moralo upoštevati izvedensko mnenje, izdelano v postopku pri Delovnem in socialnem sodišču. Obe pravdni stranki morata namreč z uporabo izvedenskega mnenja iz drugega sodnega postopka izrecno soglašati, da ga sodišče lahko upošteva pri odločanju. Ker tožena stranka s tem ni soglašala, sodišče prve stopnje navedenega mnenja pravilno ni upoštevalo. Je pa tudi izvedenec v obravnavanem postopku dr. A. A. v dopolnitvi mnenja z dne 23.3.2021 navedel, da bi bila pri tožeči stranki potrebna razbremenitev sklepov okončin.

9. Upoštevajoč navedeno zmanjšanje življenjske aktivnosti, zaradi katerega tožeča stranka duševno trpi in bo trpela tudi v bodoče, se pritožbeno sodišče strinja s pritožbo, da glede na starost tožeče stranke in s tem povezano trajanje trpljenja le tej pripada celotna vtoževana odškodnina v znesku 10.500,00 EUR. Pritožbeno sodišče je zato tožeči stranki priznalo še dodatno odškodnino v znesku 1.500,00 EUR.

10. Glede na navedeno je zaradi zmotne uporabe materialnega prava (179. člena OZ) pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo in na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožeči stranki dodatno dosodilo še znesek 4.000,00 EUR odškodnine (poleg že dosojenih 8.500,00 EUR).

11. Zaradi spremembe odločitve o glavni stvari, je pritožbeno sodišče odločilo o stroških celotnega postopka (2. odst. 165. člena ZPP). Tožeča stranka odmere stroškov zastopanja s strani sodišča prve stopnje ne izpodbija. Ker je tožeča stranka v postopku v celoti uspela, ji mora tožena stranka povrniti njene celotne pravdne stroške v znesku 2.872,19 EUR (1. odst. 154. člena ZPP).

12. Tožeča stranka je bila upravičena do redne brezplačne pravne pomoči za oprostitev plačila predujma za izvedenca medicinske stroke. Ker je v postopku v celoti uspela, je na podlagi 3. odst. 46. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) tožena stranka dolžna stroške v znesku 836,75 EUR namesto tožeči stranki povrniti v korist proračuna RS. Pritožba utemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje pri odločitvi o stroških izvedenca ni upoštevalo zneska 175,00 EUR, priznanega s sklepom z dne 22.2.2021, pri čemer je bilo iz sredstev Bpp 337/2020 nakazano 50%, to je 87,50 EUR. To nepravilnost je odpravilo sedaj pritožbeno sodišče. 13. Tožeča stranka je s pritožbo v celoti uspela, zato ji je tožena stranka dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka (1. odst. 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je tožeči stranki priznalo stroške za sestavo pritožbe 375 točk, materialne stroške 7,5 točk, 22% DDV v znesku 50,49 EUR, kar skupaj znaša 279,99 EUR. Te stroške je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

1 Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami 2 Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami