Jedro

Glede tožbenega očitka, da v predmetni postopek nista bili pritegnjeni solastnici navedenih zemljišč, sodišče ugotavlja, da je bil inšpekcijski ukrep odstranitve nasutja tolčenca ter ozemljitve in zatravitve zemljišč odrejen tožniku kot osebi, ki je izvedla nasutje tolčenca na navedena zemljišča. Ker tožnik dejstvu, da je sam izvedel nasutje tolčenca ne oporeka, zatrjevano solastništvo zemljišč, na katere je bilo izvedeno predmetno nasutje, na zakonitost in pravilnost izpodbijane inšpekcijske odločbe ne vpliva.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

1. Inšpektorat Republike Slovenije za kmetijstvo, gozdarstvo, lovstvo in ribištvo, Območna enota Celje (v nadaljevanju prvostopenjski upravni organ) je z izpodbijano odločbo A.A., v tem upravnem sporu tožniku, naložil, da mora kot nosilec kmetijskega gospodarstva s kmetijskih zemljišč s parc. št. 715/1, 710/3, 709/2 in 709/1, vse k. o. A., odstraniti nasutje tolčenca, zemljišča ozemljiti in zatraviti, z določenim rokom izvršitve 20. 9. 2018 (točka 1 izreka). V nadaljnjih točkah izreka je določeno, da mora tožnik navedeni inšpekcijski organ o izvršitvi 1. točke izreka obvestiti takoj oziroma najkasneje v 7 dneh (točka 2 izreka), da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (točka 3 izreka) in da stroškov postopka ni (točka 4 izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da sta kmetijska in gozdarska inšpektorica pri inšpekcijskem pregledu, opravljenem 30. 1. 2018, ugotovili, da je na navedenih zemljiščih izvedeno nasutje s tolčencem. Ugotovljeno je bilo, da je bil gozd na parc. št. 709/1 in 709/2, k. o. A., izkrčen, izkrčeno zemljišče pa je bilo poravnano v dveh nivojih. Skoraj celotni spodnji plato, razen v skrajnem vzhodnem delu, je bil na debelo nasipan in poravnan s tolčencem, na zgornjem platoju, ki se nahaja na parc. št. 709/2 in zahodnem delu parcele 709/1, je bil nasipan le pas na severu, ki povezuje platoja. Na parceli 715/1 je bil postavljen objekt približnih dimenzij 10 m x 20 m, zahodno od njega dva kontejnerja, z asfaltiranim dovozom, preostali del parcele je bil nasut s tolčencem. Na vzhodni strani parc. št. 710/3 je stala na štiri stebre postavljena odprta lesena konstrukcija, pokrita z valovito kritino.

3. Prvostopenjski upravni organ nadalje pojasnjuje, da je obravnavanim kmetijskim zemljiščem v Javnem pregledovalniku grafičnih podatkov določena dejanska raba: trajni travnik, neobdelano kmetijsko zemljišče in gozd. V prostorskem planu Občine Šentjur sta obravnavanim zemljiščem določeni kmetijska namenska raba (parc. št. 715/1 in 710/3) in namenska raba gozd (parc. št. 709/1 in 709/2). Glede slednjih parcel je Zavod za gozdove Slovenije tožniku 21. 11. 2017 izdal odločbo o krčitvi gozda v kmetijske namene, pri čemer krčitev gozda v grafičnih podlagah prostorskega plana Občine Šentjur in v evidenci rabe na dan izdaje odločbe še ni bila vrisana. S tožnikom je opravila zaslišanje tako gozdarska kot kmetijska inšpektorica, v okviru česar so bile tožniku predstavljene ugotovitve prvostopenjskega upravnega organa, do katerih se je tožnik opredelil. 4. Prvostopenjski upravni organ je svojo odločitev oprl na določbe 2. in 3. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ). Ugotavlja, da gre za kmetijska zemljišča, vključno z zemljiščema s parc. št. 709/1 in 709/2, ki sta bili izkrčeni v kmetijske namene. V 5. točki izreka te odločbe je določeno, da odločba velja za krčitev gozdne površine v kmetijske namene, torej za spremembo dejanske rabe obravnavanih parcel, v 8. točki pa je poudarjeno, da je odločba izdana za oblikovanje kmetijskega zemljišča in da so na novem zemljišču dovoljeni samo posegi v skladu z določili ZKZ. V postopku, v okviru katerega je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano izdalo odločbo z dne 26. 4. 2018, s katero je zavrnilo zahtevo tožnika za pridobitev soglasja za nasipavanje utrjenega športnega igrišča, gradnjo montažnega objekta in nasipavanje poljske poti na določenih parcelah, je tožnik navedel, da površine z navedenimi parc. št. ne uporabljajo za kmetijske namene in jih tudi ne mislijo. Prvostopenjski upravni organ ugotavlja, da je takšna izjava v nasprotju s 4. točko ZKZ in tudi z odločbo Zavoda za gozdove Slovenije, saj predstavlja rabo v nekmetijske namene, ki na kmetijskih zemljiščih ni dovoljena, pri čemer je pojasnjeno, na kakšen način vpliva nasipavanje tolčenca na okrnjeno trajno rodovitnost tal. Prav tako je ta tožnikova izjava v nasprotju z vrisom GERK-a, katerega je dal 13. 2. 2018 vrisati sam tožnik, z rabo začasno travinje. Na navedeni podlagi je prvostopenjski upravni organ odločil, kot izhaja iz izreka izpodbijane odločbe.

5. Tožnik je zoper odločbo prvostopenjskega upravnega organa vložil pritožbo, ki jo je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano kot drugostopenjski upravni organ zavrnilo (točka 1 izreka drugostopenjske odločbe), pri tem pa ugotovilo, da stroški v tem postopku niso nastali (točka 2 izreka). Drugostopenjski upravni organ v obrazložitvi pritrjuje razlogom, kot izhajajo iz izpodbijane odločbe, in se opredeljuje do pritožbenih navedb, ki jih zavrača kot neutemeljene.

6. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in zoper izpodbijano odločbo vlaga tožbo, v kateri zatrjuje, da sta poleg tožnika solastnika določenih predmetnih nepremičnin še B.B. in C.C., ki nista bili pritegnjeni v postopek, čeprav se odločba neposredno nanaša tudi na njune pravne interese in pravne koristi. Po tožbenem stališču imata navedeni solastnici zemljišč pravni interes sodelovati v tem postopku in bi morali biti stranki tega postopka, da bi lahko zavarovali svoje pravice in pravne koristi. Inšpekcijski organ je to dejstvo v celoti opustil in ju s tem prikrajšal za določene pravice v upravnem postopku.

7. Nadalje tožnik v tožbi navaja, da je pridobil tri lokacijske informacije in je ob dejstvu, da je prišlo do sprememb gozda v kmetijsko zemljišče, smel na zakonit način urediti to, kar mu inšpekcija zapoveduje, da bi moral odstraniti. Tako je na podlagi lokacijskih informacij poravnal in nasipal teren ter ga pripravil za športna igrišča. V tem primeru konkurira zakon in občinski prostorski ureditveni načrti, kot je to razvidno iz lokacijskih informacij. Slednje so izdane na podlagi sprejetih prostorskih ureditvenih načrtov, ki so tudi za inšpekcijski postopek obvezni. Tožnik še pripominja, da je podal pobudo za izdelavo občinskega podrobnega prostorskega načrta za potrebe širitve kmetije.

8. Tožnik sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo v zvezi z odločbo pritožbenega organa odpravi, toženi stranki pa naloži plačilo tožnikovih stroškov predmetnega postopka.

9. Tožena stranka je sodišču poslala upravni spis in podala odgovor na tožbo, v katerem prereka tožbene navedbe. Tožena stranka ponovno poudarja, da sta zemljišči s parc. št. 710/3 in 715/1, k. o. A., v prostorskem planu Občine Šentjur po namenski rabi opredeljeni kot kmetijski zemljišči. Ker je bil gozd na zemljiščih s parc. št. 709/1 in 709/2, k. o. A., izkrčen na podlagi navedene odločbe, ju ni mogoče šteti za gozdni zemljišči, ampak ju je smiselno obravnavati kot kmetijski zemljišči. Obravnavana zemljišča, ki so oziroma jih je treba šteti za kmetijska zemljišča, se očitno uporabljajo v nasprotju s prvim odstavkom 4. člena ZKZ. Po mnenju tožene stranke dejstvo, da tožnik ni edini lastnik obravnavanih zemljišč, ne more vplivati na pravilnost oziroma zakonitost izpodbijanega akta. Odstranitev nasutja tolčenca ter ozemljitev in zatravitev namreč ni bila odrejena tožniku kot lastniku zemljišča, temveč kot povzročitelju nepravilnosti oziroma kršitelju določb ZKZ. Dokumenti, ki se nanašajo na zemljišči s parc. št. 709/1 in 709/2 kot gozdni zemljišči, na katere se sklicuje tožnik (občinski odlok, lokacijska informacija), so za odločitev v obravnavani zadevi nerelevantni, ker je bil gozd na teh zemljiščih izkrčen in bi ju tožnik moral v skladu z dovoljenjem za krčitev vzpostaviti kot kmetijski zemljišči. Tožena stranka sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

10. Stranki z interesom B.B. in C.C. odgovora na tožbo nista podali.

K točki I izreka:

11. Tožba ni utemeljena.

12. Po pregledu izpodbijanega akta sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in skladna z določbami predpisov, na katere se sklicuje. Sodišče se strinja z razlogi, s katerimi je v obrazložitvi izpodbijanega akta odločitev pojasnil prvostopenjski upravni organ, in z razlogi, s katerimi je drugostopenjski upravni organ obrazložil zavrnitev pritožbenih ugovorov, ter se nanje v skladu z drugim odstavkom 71. člena ZUS-1 tudi sklicuje. V zvezi s tožbenimi navedbami pa pojasnjuje v nadaljevanju navedena dejstva.

13. Predmet sodne presoje v obravnavani zadevi je izpodbijana odločba, s katero je prvostopenjski upravni organ tožniku izrekel inšpekcijski ukrep, da mora s kmetijskih zemljišč s parc. št. 715/1, 710/3, 709/2 in 709/1, vse k. o. A., odstraniti nasutje tolčenca ter zemljišča ozemljiti in zatraviti.

14. Med strankama predmetnega upravnega spora ni sporno, da je bilo na predmetnih zemljiščih izvedeno nasutje tolčenca, kot je to ugotovil prvostopenjski upravni organ. Prav tako v zadevi ni sporno, da sta zemljišči s parc. št. 715/1 in 710/3, k. o. A., po namenski rabi opredeljeni kot kmetijsko zemljišče, glede zemljišč s parc. št. 709/1 in 709/2, k. o. A., pa je bila izdana odločba Zavoda za gozdove Slovenije, št. 3408-09-2207K113/7 z dne 21. 11. 2017, o krčitvi gozda v kmetijske namene.

15. Sporen pa je ukrep kmetijske inšpekcije, ki je oprt na določbi 2. in 4. člena ZKZ ter je odrejen v skladu z določbo 107. člena ZKZ. Ker tožnik po ugotovitvah prvostopenjskega upravnega organa predmetnih kmetijskih zemljišč ne uporablja v skladu z njihovim namenom, torej jih uporablja v neskladju s prvim odstavkom 4. člena ZKZ, mu je bil izrečen inšpekcijski ukrep odstranitve nasutja tolčenca ter ozemljitev in zatravitev zemljišč.

16. Na podlagi prvega odstavka 4. člena ZKZ je treba kmetijska zemljišča uporabljati v skladu z njihovim namenom ter preprečevati njihovo onesnaževanje ali drugačno degradiranje in onesnaževanje ali drugačno zaviranje rasti rastlin (prvi odstavek 4. člena ZKZ). Če kmetijski inšpektor ugotovi, da se kmetijsko zemljišče uporablja za drug namen kot za kmetijsko proizvodnjo, če to po zakonu ali predpisu, izdanem na njegovi podlagi, ni dovoljeno, ima na podlagi prve alineje pododstavka B, 107. člena ZKZ pristojnost prepovedati uporabo kmetijskega zemljišča za drug namen kot za kmetijsko proizvodnjo, če to po zakonu ali predpisu, izdanem na podlagi zakona, ni dovoljeno, in odrediti vzpostavitev zemljišča v prejšnje stanje v določenem roku.

17. Glede tožbenega očitka, da v predmetni postopek nista bili pritegnjeni solastnici navedenih zemljišč, sodišče ugotavlja, da je bil inšpekcijski ukrep odstranitve nasutja tolčenca ter ozemljitve in zatravitve zemljišč odrejen tožniku kot osebi, ki je izvedla nasutje tolčenca na navedena zemljišča. Ker tožnik dejstvu, da je sam izvedel nasutje tolčenca ne oporeka, zatrjevano solastništvo zemljišč, na katere je bilo izvedeno predmetno nasutje, na zakonitost in pravilnost izpodbijane inšpekcijske odločbe ne vpliva.

18. Po presoji sodišča tožnik tudi s tožbenim ugovorom, da je na podlagi pridobljenih lokacijskih informacij na predmetna zemljišča upravičeno nasul tolčenec, ne more biti uspešen. Ob nesporni ugotovitvi, da sta dve parceli (parc. št. 715/1 in 710/3, oboje k. o. A.), po namenski rabi opredeljeni kot kmetijsko zemljišče, dve parceli (parc. št. 709/1 in 709/2, oboje k. o. A.), pa je zaradi izdane odločbe Zavoda za gozdove Slovenije, s katero je bil gozd skrčen v kmetijske namene, smiselno šteti kot kmetijski zemljišči, ob ugotovljenem nasutju tolčenca (kateremu tožnik ne oporeka), predstavlja tudi po presoji sodišča nasutje tolčenca na teh zemljiščih uporabo, ki ni v skladu z njihovim namenom. Iz navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da je zahteva inšpekcijskega organa, da mora tožnik z navedenih zemljišč odstraniti nasuti tolčenec ter zemljišča ozemljiti in zatraviti, upravičena.

19. Tako sodišče zavrača tožbene ugovore, ki se nanašajo na zatrjevano upravičenost tožnikovega ravnanja glede na pridobljene lokacijske informacije ter zatrjevano konkuriranje zakona in občinskih prostorskih ureditvenih načrtov, kot je to razvidno iz lokacijskih informacij. V zvezi s tem sodišče pojasnjuje, da lokacijska informacija nima značaja upravne odločbe in ni zadostna podlaga za poseg v prostor, zato njena vsebina ne more imeti takšnih pravnih posledic, kot jih uveljavlja tožnik. Tako tožnikove trditve, da je ravnal v skladu z vsebino lokacijskih informacij, ni mogoče upoštevati. Za odločitev v tem postopku je namreč pomembno le, da je bila zaradi nasutja tolčenca kmetijska površina za kmetijsko proizvodnjo zmanjšana (glej sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Up 2012/99, I Up 966/99, I Up 1012/99), kar je bilo v konkretnem primeru po presoji sodišča pravilno ugotovljeno.

20. Glede na vse navedeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, sodišče pa v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Iz navedenih razlogov je sodišče tožbo, na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, kot neutemeljeno zavrnilo.

21. Sodišče je v predmetni zadevi odločilo na nejavni seji brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, ki določa, da sodišče lahko odloči brez glavne obravnave, če dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in tožencem ni sporno. V konkretnem primeru je sodišče ugotovilo, da za odločitev relevantno dejansko stanje med strankama ni sporno, sporna je le pravna presoja pravilnosti toženkine uporabe materialnega prava (v delu, ali so izpolnjeni z zakonom določeni pogoji za izrek inšpekcijskega ukrepa) in zatrjevanih kršitev določb postopka (pritegnitev v postopek solastnikov zemljišč), pri tem pa glavne obravnave tudi ni predlagala nobena od strank v postopku.

K točki II izreka:

22. Če sodišče tožbo zavrne, v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. Zato je sodišče zavrnilo zahtevo tožnika za povrnitev stroškov postopka.