Jedro

Toženka je s plačilom prisojene odškodnine prišla v zamudo šele s potekom 14 dnevnega roka za izpolnitev, šteto od dneva, ko je tožnik uveljavljal zahtevek za povrnitev celotne škode iz navedenega škodnega dogodka. Pri tem ne pride v poštev določba 20a člena ZOZP o trimesečnem roku za izpolnitev, saj ta velja le za situacijo, ko odgovornost ni sporna in je bila škoda v celoti ocenjena, za kar pa v danem primeru ne gre.

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se pravilno glasi: „I. Tožena stranka je dolžna tožeči v 15 dneh plačati znesek 40.046,5 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.11.2012 dalje do plačila.

II. Kar zahteva tožeča stranka več, se zavrne.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči v 15 dneh povrniti pravdne stroške v višini 2.676,26 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku paricijskega roka dalje do plačila.“

II. V preostalem se pritožbi zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem, delu potrdi.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči v 15 dneh povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 610,85 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zaradi umika zahtevka ustavilo postopek za povrnitev premoženjske škode v znesku 3.204,42 EUR. Hkrati je odločilo, da je dolžna toženka tožniku plačati 30.046,50 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 15.3.2010 dalje do plačila (I. točka izreka), višji tožbeni zahtevek za plačilo 27.203,50 EUR pa je zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je še, da mora toženka tožniku povrniti 1.613,12 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pravočasno pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava izpodbija zavrnilni del odločitve. Meni, da bi moralo sodišče njegovemu zahtevku v celoti ugoditi ter mu za prestane telesne bolečine in nevšečnosti prisoditi 18.000,00 EUR in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 38.000,00 EUR. Ne strinja se s stališčem sodbe, da brazgotina na hrbtu objektivno ne predstavlja skaženosti, saj je vidna tako na plaži kot v intimnem življenju (zaradi česar duševno trpi). Sodišče bi mu iz tega naslova zato moralo prisoditi 1.000,00 EUR. Glede na navedeno pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni in mu prisodi še zahtevano razliko.

4. Toženka se pritožuje zoper obsodilni del odločitve (I. in III. točka izreka). Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). V pritožbi nasprotuje ugotovitvam sodišča, da so vse poškodbe pri tožniku posledica prometne nesreče z dne 15.9.2007. Sodišče ne bi smelo slediti ugotovitvam izvedenca, saj je izvedensko mnenje pomanjkljivo in v nasprotju z zdravstveno dokumentacijo tožnika. Iz tožnikovega zdravstvenega kartona ne izhaja, da bi tožnik v nesreči utrpel poškodbe skeleta, potrjuje pa, da je imel v preteklosti več prometnih nesreč, v katerih je dobil praktično enake poškodbe kot v obravnavani nesreči (poleg tega so bile ugotovljene tudi degenerativne spremembe). Zaključki izvedenca so zato neutemeljeni in protispisni (podana je procesna kršitev po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodišče bi moralo ugoditi predlogu toženke ter postaviti drugega izvedenca (ortopeda), in sicer že zato, ker je bilo ugotovljeno, da je le 80% verjetnost, da so tožnikove težave posledica te nesreče. Navaja še, da je pripombe na izvedensko mnenje podala pravočasno, saj je vlogah z dne 20.11.2012 in 6.5.2013 zgolj ponovila dosedanje navedbe ter odgovorila na navedbe oziroma dokazne predloge tožnika, zaradi česar bi jih sodišče moralo upoštevati. Sodišču nadalje očita, da je napačno uporabilo materialno pravo, saj je priznalo previsoko odškodnino. To velja zlasti za strah, ki pri tožniku ni mogel biti prisoten, saj je ob nesreči izgubil zavest. Sicer bi moralo sodišče povišani tožbeni zahtevek zavrniti že zaradi zastaranja, saj je bila tožniku škoda znana že 1.10.2007, ko je bilo zdravljenje zaključeno, zahtevek pa je povišal šele z vlogo z dne 16.11.2012. Po stališču toženke je napačna odločitev tudi glede teka zamudnih obresti. Toženka namreč ni mogla biti v zamudi že od 15.9.2007, saj je bila tožba razširjena šele z vlogo z dne 16.11.2012, poleg tega pa ima na voljo trimesečni rok za izpolnitev (20.a člen Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu, v nadaljevanju ZOZP). Takšna odločitev je tudi sicer sporna, saj je bila odškodnina odmerjena po cenah na dan sojenja, od tega zneska pa priznane še zakonske zamudne obresti (in gre torej za dvojno valorizacijo odškodnine).

5. Na pravilno vročeno pritožbo ni odgovorila nobena od pravdnih strank.

6. Pritožbi sta delno utemeljeni.

7. Tožnik zahteva denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel v posledici prometne nesreče z dne 15.9.2007, za katero odgovarja toženka.

8. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi navedlo zadostne in jasne razloge o obsegu tožnikove nepremoženjske škode, od katere je odvisna podlaga in višina odškodninske obveznosti toženke (179. člen Obligacijskega zakonika, OZ), in je sprejeto odločitev nedvomno mogoče preizkusiti. Procesna kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, zato ni podana.

9. Sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je v sodbi vsebina izvedenskega mnenja pravilno povzeta. S tovrstnimi navedbami toženka izraža pravzaprav svoje nestrinjanje z zaključki izvedenca in gre torej za pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa ni utemeljen.

Glede tožnikovih poškodb

10. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca travmatologa (mnenje na list. št. 87 in dopolnitev na list. št. 136 spisa) ugotovilo, da je tožnik v obravnavani prometni nesreči poleg ostalih poškodb utrpel tudi travmatsko retrolistezo med 5. ledvenim in 1. križnim vretencem.

11. Pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost gornjih ugotovitev in dokazno oceno sodišča prve stopnje v celoti sprejema. Izvedenec je namreč prepričljivo pojasnil, zakaj šteje, da so omenjene zdravstvene težave tožnika posledica obravnavane (in ne druge) prometne nesreče (in tudi ne degenerativnega obolenja tožnika), kot je to zatrjevala toženka. V dopolnitvi mnenja je natančno opisal strokovne kriterije, ki morajo biti izpolnjeni za postavitev diagnoze travmatske retrolisteze (odsotnost patoloških sprememb pred nesrečo; prisotnost nevrološke simptomatike neposredno po nesreči; ugotovljene patološke spremembe po nesreči), kar vse je bilo v tožnikovem primeru podano (pred to nesrečo patoloških sprememb hrbtenice pri njem ni bilo, pač pa so bile te ugotovljene po nesreči, 8 ur po dogodku je bilo prisotno tudi mravljinčenje v levi nogi). S tem je izvedenec zanesljivo ovrgel toženkine pomisleke o drugačnem izvoru tožnikovih zdravstvenih težav. Pritožba zato s sklicevanjem na predhodne toženkine poškodbe (v letu 1993, v septembru 2003 in aprilu 2007) ter bolezenske (degenerativne) spremembe, ne uspe prepričati o nasprotnem.

12. Izvedenec je odgovoril na vse pripombe toženke, njegovi zaključki pa so jasni, strokovni in prepričljivi. Zato ni bilo potrebe, da bi sodišče prve stopnje angažiralo drugega izvedenca, kot si (je) to prizadeva(la) toženka (prim. 254. člen ZPP).

Zapis izvedenca, da je omenjena težava najverjetneje posledica prometne nesreče z dne 15.9.2007, daje jasen (negativen) odgovor na vprašanje, ali poškodba morebiti ni povezana s tožnikovo naknadno nesrečo dne 13.9.2011, kar je toženka navajala v pripravljalni vlogi z dne 20.11.2012 in 6.5.2013. Dejansko stanje glede vzroka tožnikovih poškodb je bilo (četudi sodišče prve stopnje omenjenih dveh vlog ni upoštevalo) tako v celoti in pravilno ugotovljeno.

Izvedensko mnenje nadalje tudi ni pomanjkljivo zato, ker je bila vzročnost med ugotovljeno poškodbo hrbta ter obravnavanim škodnim dogodkom ugotovljena zgolj z 80% verjetnostjo. Dokazni standard za dokazovanje vzročne zveze je namreč nižji kot sicer in zadošča že nadpolovična verjetnost (in ne prepričanje na ravni gotovosti).

Glede zastaranja

13. Pritožnica zmotno meni, da je terjatev za povrnitev škode glede povišanega tožbenega zahtevka že zastarala. V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da so bile težave s hrbtom diagnosticirane šele kasneje (prim. izvedensko mnenje na list. št. 93 do 97 spisa), zato tožniku vsa škoda nedvomno ni mogla bila znana že 1.10.2007, kot to zatrjuje pritožba. Poleg tega se je tožnik šele na podlagi izvedenskega mnenja, ki je bilo izdelano 9.10.2012, lahko prepričal, da sedanje težave s hrbtenico izvirajo iz obravnavane prometne nesreče. Pravilno je zato stališče sodbe, da je tožnik povišan tožbeni zahtevek (dne 7.11.2012) uveljavljal pravočasno (1. odstavek 352. člena OZ).

Glede višine odškodnine

14. Tožnik v pritožbi (deloma) utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo meril iz 2. odstavka 179. člena OZ in da je odškodnino za nepremoženjsko škodo odmerilo nekoliko prenizko.

15. Tožnikove telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem (kot so razvidne iz točke 18 in 19 obrazložitve sodbe in pritožbeno niso sporne) so bile po oceni pritožbenega sodišča ustrezno ovrednotene in ne dopuščajo prisoditve višje odškodnine od 10.000,00 EUR. Tako odmerjena odškodnina predstavlja ustrezno satisfakcijo za njegovo trpljenje in je obenem primerljiva z odškodninami, ki jih za takšen obseg škode priznava sodna praksa. Za njeno zvišanje oziroma znižanje v materialnem pravu ni podlage.

16. Za utrpljen primarni in sekundarni strah je bila tožniku priznana pravična denarna odškodnina v znesku 3.000,00 EUR. Pri odmeri je sodišče ustrezno upoštevalo dolgotrajnost njegovega zdravljenja oziroma večkratno poslabšanje zdravstvenega stanja, ko so bile ugotovljene dodatne poškodbe hrbta. Pavšalen toženkin pritožbeni očitek, da je tako odmerjena odškodnina pretirana, je neprepričljiv in posledično neutemeljen.

17. Nedokazana je toženkina pritožbena trditev, da tožnik primarnega strahu ni utrpel, ker je bil ob nesreči nezavesten. Na podlagi zaslišanja samega tožnika ter mnenja izvedenca je bilo namreč ugotovljeno nasprotno, in sicer da zavesti ni izgubil (saj se je dogodka spominjal) ter da se je ob nesreči tudi (močno) ustrašil. 18. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da ugotovljene okoliščine konkretnega primera terjajo višjo odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnostih. Iz neizpodbijanih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da tožnik ni več sposoben za fizično delo ter delo, ki terja daljše sedenje ali stanje brez prekinitve. Svojega dela v vojaški službi zato ni več sposoben opravljati in je bil predlog invalidski komisiji že podan. Nadalje je bilo ugotovljeno, da se ne more več ukvarjati s športom ter da ne zmore več hoje, daljše od 1 km. Glede na opisane omejitve, ki so prisotne tako v poklicnem kot tudi zasebnem življenju, relativno mladost tožnika (35 let ob izdaji sodbe), kot tudi upoštevajoč v podobnih primernih prisojeno odškodnino (sodno prakso), primerno zadoščenje za to obliko škode predstavlja znesek 30.000,00 EUR (in ne 20.000,00 EUR, kolikor je prisodilo sodišče prve stopnje).

19. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodbe, da brazgotina (upoštevaje spol tožnika ter njeno lokacijo (hrbet), zaradi katere je večino časa skrita) objektivno ne predstavlja skaženosti. Zahtevek iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti v višini 1.000,00 EUR je bil torej utemeljeno zavrnjen.

20. Toženka pa upravičeno opozarja, da je sodišče prve stopnje od prisojene odškodnine napačno prisodilo zakonske zamudne obresti. Do teh je tožnik sicer upravičen, saj obresti ne „skrbijo“ več za valorizacijo (ohranjanje realne vrednosti denarja), temveč predstavljajo kazen za zamudo. Zato odmera odškodnine po cenah na dan sojenja ni ovira za njihovo prisojo.

21. Zmotno pa je sodišče prve stopnje štelo, da je toženka v zamudi s plačilom celotne prisojene odškodnine že s potekom 14-dnevnega roka od prejema odškodninskega zahtevka, t.j. od 15.3.2010 (in ne od 15.9.2007, kot napačna navaja pritožba). Spregledalo je namreč, da je tožnik tekom postopka povišal tožbeni zahtevek s prvotnih 10.050,00 EUR na 57.250,00 EUR. Pritožbeno sodišče zato ugotavlja, da je toženka s plačilom prisojene odškodnine prišla v zamudo šele s potekom 14 dnevnega roka za izpolnitev (943. člen OZ), šteto od dneva, ko je tožnik uveljavljal zahtevek za povrnitev celotne škode iz navedenega škodnega dogodka (vloga z dne 6.11.2012, ki je bila poslana po pošti priporočeno dne 7.11.2012). To pomeni, da zakonske zamudne obresti tečejo šele od 22.11.2012 dalje. Pri tem ne pride v poštev določba 20a. člena ZOZP o trimesečnem roku za izpolnitev, saj ta velja le za situacijo, ko odgovornost ni sporna in je bila škoda v celoti ocenjena, za kar pa v danem primeru ne gre.

22. Ker je sodišče prve stopnje (v omenjenem oziru) napačno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče pritožbama delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je odškodnino zvišalo (1) za 10.000,00 EUR (skupaj na znesek 40.046,5 EUR) in spremenilo (2) datum začetka teka zakonskih zamudnih obresti (358. člen ZPP). Ostali v pritožbi zatrjevani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa pritožbeno sodišče tudi ni zasledilo tistih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je v preostalem pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in sodbo sodišče prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

23. Pritožbeno sodišče je zaradi spremenjene odločitve poseglo tudi v stroškovno odločitev, saj se je uspeh strank spremenil (prvi odstavek 154. člena in drugi odstavek 165. člena ZPP). Po odmeri sodišča prve stopnje, ki je ne graja nobena od pritožb, stroški tožnika znašajo 5.196,80 EUR, stroški toženke pa 2.269,20 EUR. Tožnik je glede na dosežen uspeh (66,24%) upravičen do povrnitve 3.442,36 EUR, toženka pa glede na svoj uspeh (33,76%) do zneska 766,1 EUR. Po medsebojnem pobotanju je dolžna toženka tožniku povrniti stroške postopka na prvi stopnji v višini 2.676,26 EUR.

24. Tožnik je upravičen tudi do povrnitve dela pritožbenih stroškov, ki skupaj znašajo 1.661,73 EUR (788,80 EUR po tar. št. 3210 ZodvT, 20,00 EUR materialnih stroškov, 22% DDV ter sodna taksa v znesku 675,00 EUR). Glede na dosežen uspeh (36,76%) mu toženka dolguje 610,85 EUR.

25. Tožena stranka je s pritožbo uspela le v neznatnem delu, zato ni upravičena do povrnitve nastalih stroškov (prvi odstavek 154. člena ZPP).

(1) Na podlagi tožnikove pritožbe.

(2) Na podlagi toženkine pritožbe.