Up-299/97

8.6.1998

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. N. iz L., ki ga zastopa dr. S. M., odvetnik v L. na seji senata dne 8. junija 1998

s k l e n i l o :

Ustavna pritožba A. N. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 33/97 z dne 17.6.1997 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. Pdp 2334/94 z dne 16.10.1996 in sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. II Pd 4972/94 z dne 11.10.1994 se ne sprejme v obravnavo.

O b r a z l o ž i t e v

1.Prvostopno sodišče je zavrnilo pritožnikov zahtevek za razveljavitev sklepa o prenehanju delovnega razmerja. Pritožbeno sodišče je prvo sodbo potrdilo. Tudi v reviziji pritožnik ni uspel.

2.Vsa tri sodišča so enako razlagala določbo 6. točke prvega odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih tako, da je uporaba te določbe v pritožnikovem primeru pokazala neupravičenost njegovega več kot petdnevnega izostanka z dela.

3.Tako uporabo omenjene določbe pa šteje pritožnik za napačno.

Zaradi nje mu je, tako zatrjuje, kršena človekova pravica do enakosti pred zakonom (14. člen Ustave), pravica do enakega varstva pravic (22. člen Ustave), pravica do sodnega varstva (23. člen Ustave), pravica do pravnega sredstva (25. člen ustave) in svoboda dela (49. člen Ustave).

4.Pritožnik predlaga razveljavitev sodbe Vrhovnega sodišča in vrnitev zadeve temu sodišču v novo sojenje.

5.Ustavno sodišče ni še ena instanca rednega sojenja in med drugim ni pristojno presojati, ali so sodišča pri odločanju o posameznem zahtevku pravilno uporabila materialno pravo. Naloga Ustavnega sodišča je le, da presodi, ali ni bila s pravnomočno sodno odločitvijo stranki kršena katera od človekovih pravic, kadar stranka to zatrjuje: zato se tudi v obravnavanem primeru ne spušča v vprašanje interpretacije določbe v 100. členu Zakona o delovnih razmerjih. Ugotavlja pa, da zgolj s tako razlago in uporabo materialnopravne norme, kot jo pritožnik izpodbija, sodišče ni moglo kršiti pritožnikove pravice do enakega varstva pravic, ki je v tem primeru konkretizacija načela enakosti pred zakonom. Pritožnik tudi sam ne zatrjuje in ne dokazuje, da bi v njegovem primeru sodišča normo drugače uporabila kot v drugih enakih primerih. Njegovo nezadovoljstvo z izidom pravde ni argument o kršitvi pravice do enakega varstva.

6.Pravici do sodnega varstva je bilo v obravnavanem primeru v celoti zadoščeno: o njegovi reviziji je odločalo sodišče, kot ga zahteva prvi odstavek 23. člena Ustave, in sodniki, izbrani v skladu z drugim odstavkom istega člena. Pritožnik tega v svojih navedbah ne izpodbija.

7.Člen 25 Ustave ne zagotavlja več kot pritožbo proti prvostopni sodbi. Pritožnik je to pravico izrabil.

8.Svobode dela, ki jo zagotavlja 49. člen Ustave, ni mogoče razlagati tako široko, da bi zajela tudi svobodo delavčevega odločanja o tem, kdaj bo njegova odsotnost z dela opravičena.

9.Očitno je torej, da v tem primeru ne gre za kršitev človekovih pravic, kot jih zatrjuje pritožnik. Zato ustavne pritožbe ni bilo mogoče sprejeti.

10.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena Zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94) v senatu v sestavi: predsednik dr. Lojze Ude ter sodnik Franc Teste in sodnica dr. Dragica Wedam-Lukić.

P r e d s e d n i k :

dr. Lojze Ude