Jedro

Zavarovanec tožene stranke kot vzdrževalec ceste ni ravnal s potrebno profesionalno skrbnostjo, saj na obravnavanem odseku, kjer se je zgodila prometna nesreča, ceste ni vzdrževal na način, da bi bilo omogočeno varno odvijanje prometa.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi vmesna sodba sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o povrnitvi pritožbenih stroškov se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka kot odgovornostna zavarovalnica odgovorna za škodo tožniku največ do zneska zavarovalne vsote 68.853,28 EUR, ki je tožniku nastala zaradi poškodb, ki jih je utrpel v prometni nesreči 16. 9. 2003. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik padel z motorja, ker je prišlo do zdrsa koles zaradi peska in kamenja na cestišču, ki bi ga morala zavarovanka tožene stranke odstraniti, ker je bila kot vzdrževalec ceste dolžna zagotoviti takšno stanje ceste, ki bi omogočalo varno odvijanje prometa. Prvo sodišče je še ugotovilo, da terjatev tožnika ni zastarala in da tožnik ni soodgovoren za škodni dogodek.

2. Tožena stranka vlaga pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Ni odločilno dejstvo, ali je bilo v letu 2003, ko je prišlo do škodnega dogodka, na tistem delu ceste pogostokrat kamenje. Odločilno je dejstvo, ali je bilo kamenje na cestnem odseku v času, ko se je zgodil škodni dogodek. Prvo sodišče je zmotno dokazno ocenilo izpovedbo K. Š., ki naj bi bila neverodostojna iz razloga, ker je izpovedal, da niso bili nikoli klicani, da bi čistili sporni del cestišča in da navedeni del cestišča niso čistili ob rednih pregledih. Prvo sodišče se je sklicevalo na izpovedbo policista T. G., ki je izpovedal, da je bilo na delu cestišča, kjer je prišlo do prometne nesreče, velikokrat veliko kamenja in peska, ki je padal iz kamionov, zato so policisti večkrat kaznovali šoferje, ki so neprevidno nalagali material na kamione v kamnolomu. Iz navedenega razloga so zavarovanko tožene stranke klicali, da kamenje odstranijo s cestišča. Prvo sodišče bi moralo upoštevati, da se je nesreča zgodila leta 2003, priča pa je bila zaslišana v letu 2011, poleg tega pa bi policisti sprožili postopek o prekršku, če bi držalo, da zavarovanka ni odstranila peska s cestišča po pozivu policije. Prvo sodišče ni upoštevalo izpovedbe tožnika in njegovega brata, ki sta se vsak dan vozila v službo po navedeni cesti, ob vožnjah pa nista videla, da bi bilo kamenje na cestišču. Če stranski intervenient v tistem času ne bi čistil navedenega odseka ceste, bi tožnik in njegov brat opazila navedene ovire, vsaj enkrat. Zmotne so zato ugotovitve prvega sodišča, da zavarovanka tožene stranke v okviru svoje vzdrževalne službe ni očistila ceste. Prvo sodišče ni upoštevalo skladne izpovedbe policistov, da v primeru, da bi se prometna nesreča zgodila zaradi kamenja, peska ali drugih nepravilnosti, zaradi katerih uporaba ceste za uporabnike ne bi bila varna, bi to navedli v policijskem zapisniku. Policist T. G. je izpovedal, da bi v rubriko „stanje vozišča“ navedli, če bi bilo na cestišču kamenje ali zemlja, hkrati pa bi tudi napisali, da je to možen vzrok nastanka prometne nesreče. Tudi policist D. G. je potrdil, da se v zapisnik napišejo vsa dejstva in ugotovitve glede stanja cestišča in kar bi lahko vplivalo na potek oziroma nastanek prometne nesreče. Policist S. K. je izpovedal, če bi bila na cestišču večja količina kamenja in peska, bi to zapisali v zapisniku o ogledu v rubriko „stanje vozišča“. Prvo sodišče je na podlagi izpovedbe navedene priče naredilo napačen zaključek, da bi policisti izpolnili rubriko „stanje vozišča“ le, če bi bila na cestišču večja količina materiala. Izpovedbe priče S. K. in ostalih zaslišanih policistov je treba razumeti tako, da v primeru, ko bi bila količina peska tako zanemarljiva, da ne bi bilo nobenega dvoma, da ni vplivala na nastanek prometne nesreče, potem tega dejstva ne bi zapisali v policijski zapisnik. Tožnik je v postopku o prekršku izpovedal, da je izgubil oblast nad motorjem zato, ker je bila cesta prašna, v pravdnem postopku pa je zatrjeval, da je do zdrsa motorja prišlo na kamenju oziroma pesku velikosti do 16 mm. Tožnikov brat je zatrjeval, da je na kraju prometne nesreče videl na cestišču velike kamne in šoder, kar se je nahajalo na cestišču čez cel ovinek. Svojo izpovedbo je v naknadnem zaslišanju spremenil in pojasnil, da gre za šoder v velikosti 1 cm do 1,5 cm, ob robu cestišča v ovinku, kjer je prišlo do prometne nesreče pa so bili večji kamni v velikosti 10 cm. Ob ponovnem zaslišanju je priča izpovedala, da so bili večji kamni ob robu in ne čez cel ovinek, kot je to izpovedal ob prvem zaslišanju. Izvedenec je ugotovil, da je tožnik v času prometne nesreče vozil z višjo hitrostjo od dovoljene, navedel je, da je verjetno motorno kolo izgubilo stik s podlago in da je v takšnih primerih običajno, če v ovinku motorist zapelje na pesek in pri tem še zavira, da se poveča možnost padca. Kaj konkretno se je zgodilo v času prometne nesreče izvedenec ni mogel ugotoviti.

3. Stranski intervenient izpodbija sodbo iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku(1) in v nadaljevanju pritožbe navaja, da je terjatev tožnika zastarala, saj je začel objektivni zastaralni rok teči z dnem škodnega dogodka 16. 9. 2003, tožba pa je bila vložena 3. 2. 2010, zato je potekel petletni objektivni zastaralni rok. Tožnik uveljavlja nepremoženjsko škodo za telesne bolečine, za strah in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in skaženosti. Vsak zahtevek iz naslova nepremoženjske škode je samostojen, zato lahko zastara posebej. Prvo sodišče bi moralo ugotoviti čas, ko je posamezna vrsta škode nastala in na ta način bi ugotovilo začetek teka subjektivnega roka, ko je oškodovanec lahko izvedel za škodo. Pri duševnih bolečinah zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti prične teči zastaranje, ko je zdravljenje končano oziroma ko je obseg škode stabiliziran, pri telesnih bolečinah, ko so prenehale oziroma ko je zdravljenje končano, pri skaženosti pa teče zastaranje takrat, ko je gotovo, da se skaženosti ne da odstraniti, niti zmanjšati. Zastaranje iz naslova odškodnine za strah prične teči takrat, ko je tožniku znano, kakšno poškodbo je utrpel. Stranski intervenient povzema sodno prakso(2) in dodaja, da je tožnik čutil intenziven sekundarni strah dokler je bil na invalidskem vozičku, ker ni mogel hoditi, iz česar sledi, da je zahtevek za plačilo odškodnine za strah zastaral, ker je tožnik najkasneje potem, ko ni več uporabljal invalidskega vozička, prenehal čutiti intenziven sekundarni strah. Najkasneje tedaj je tožnik vedel, kakšno poškodbo je utrpel, ki pa ne bo povzročila trajne vezanosti na invalidski voziček. Tožnik je pri pregledu pri ortopedu 22. 6. 2005 izvedel, da je leva noga za 2 cm krajša, kar je posledica stanja po politravmi in poškodbi obeh stegnenic, stanje pa je bilo dokončno. Prvo sodišče je ugotovilo, da stranski intervenient ni ravnal s potrebno skrbnostjo vzdrževalca ceste. To ugotovitev pa gradi na podlagi izpovedb policistov, da so v letu 2003 gradil viadukt Črni Kal, na cesti je bilo veliko tovornih vozil, zato je bilo na cestišču pogosto kamenje. Iz izpovedbe policista T. G. izhaja, da v času prometne nesreče na cestišču ni bilo kamenja oziroma šodra, kar izhaja tudi iz fotografij kraja prometne nesreče. Prvo sodišče je dokazno oceno o stanju cestišča naredilo na podlagi izvedenskega mnenja, ki pa je zgolj teoretično prikazalo možne poteke dogodka. Iz policijskega zapisnika in skice izhaja, da je tožnik vozil 2,35 m od roba vozišča in ne 50 cm, kot to ugotavlja sodišče prve stopnje. Tožnik je zapeljal v levi ovinek, zato se je odmikal od zunanjega roba vozišča in vozil proti notranjem delu vozišča. Prvo sodišče je sledilo izpovedbi tožnika v nasprotju z dokazi v spisu.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. Sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev pravdnega postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, upoštevaje določbo drugega odstavka 350. člena ZPP, pravilno je uporabilo materialno pravo ter tudi popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče prve stopnje je dokazno ocenilo vsak relevanten dokaz posebej in vse dokaze skupaj, kot to določa 8. člen ZPP, zato so neutemeljene pritožbene trditve, da je dokazna ocena prvega sodišča „nepreverljiva“ in v nasprotju z izvedenimi dokazi. Prvo sodišče je ob upoštevanju sodne prakse(3) pravilno ugotavljalo, ali je do prometne nesreče prišlo iz razloga, ker je zavarovanec tožene stranke opustil svojo dolžnost, da vzdržuje in čisti sporni odsek ceste, kot mu je to nalagal Pravilnik o vrstah vzdrževalnih del na javnih cestah in nivoju rednega vzdrževanja cest(4), ki je veljal v času škodnega dogodka. Prvo sodišče je pravilno ugotovilo, da v času škodnega dogodka zavarovanec tožene stranke ni ravnal v skladu s 23. členom Pravilnika, ki določa, da se morajo sestavni deli ceste čistiti tako, da se odstrani vse, kar lahko negativno vpliva na varnost prometa. Med dela rednega vzdrževanja sodi tudi redno vzdrževanje cestnih objektov, med katere sodi zlasti čiščenje prometnih površin (24. člen Pravilnika).

6. Na podlagi zaslišanja komunalnega inženirja K. Š., ki je zaposlen pri cestnem podjetju, je bilo prepričljivo ugotovljeno, da cestno podjetje navedeni del cestišča nikoli ni čistilo, čeprav je bilo zaradi gradnje viadukta Črni Kal v letu 2003 na spornem delu cestišča velikokrat polno kamenja in peska ter šodra, ki je padal s kamionov, kar je sodišče prve stopnje prepričljivo ugotovilo na podlagi izpovedb policistov in v navedenem delu utemeljeno ni sledilo izpovedbi tožnika in njegovega brata(5). Policisti so prepričljivo pojasnili, da so na tem delu cestišča večkrat kaznovali šoferje, ker se jim je posebej na „teh ovinkih“ material stresal iz kamionov, zato so klicali na Cestno podjetje ... in v Operativno komunikacijski center, da prenese sporočilo vzdrževalcu ceste, da počisti cesto. Pravilna je zato nadaljnja ugotovitev prvega sodišča, da v navedenem obdobju zavarovanec tožene stranke, kot vzdrževalec ceste ni ravnal s potrebno profesionalno skrbnostjo, saj na obravnavanem odseku, kjer se je zgodila prometna nesreča, ceste ni vzdrževal na način, da bi bilo omogočeno varno odvijanje prometa.

7. Prvo sodišče je tudi prepričljivo ugotovilo, da je bilo na obravnavanem delu ceste, kjer se je zgodila prometna nesreča, kamenje in pesek tudi v času prometne nesreče. Te zaključke je prvo sodišče naredilo na podlagi ugotovitev izvedenca, da je vzrok za prometno nesrečo lahko le kamenje ali pesek na cestišču, zaradi katerega je tožniku spodneslo kolesi motorja, zaradi česar je padel in se poškodoval. Prvo sodišče je upoštevalo, da se iz fotografij prometne nesreče vidi, da je kamenje in pesek na robu vozišča, kar so potrdili tudi policist S. K. ter tožnik in njegov brat. Že iz navedenih razlogov je dokazna ocena sodišča prve stopnje v tem delu pravilna. Če pa se upošteva še okoliščina, da so policisti zmotno šteli, da je tožnik vozil 2,35 m levo od desne robne črte desnega smernega vozišča, dejansko pa je vozil 0,5 do 0,6 m od roba cestišča, je očitno, da v zapisnik niso vključili relevatnih podatkov o stanju cestišča, kjer je tožnik po ugotovitvah izvedenca dejansko vozil. Iz navedenih razlogov tudi niso opisali dejanskega stanja na cestišču, kot sicer izhaja iz fotografij.

8. Sled drsenja motornega kolesa se je začela, ko je bilo motorno kolo prevrnjeno na levem boku, zato so policisti zmotno šteli, da je tožnik vozil na razdalji 2,35 m od desnega roba cestišča. Pri tem niso upoštevali, da je do zdrsa prišlo v vstopu v levi oster ovinek, ko motorist začne z nagibanjem v levo. Izvedenec je tudi izključil možnost, da je vzrok za prometno nesrečo prevelika hitrost tožnika, ki je znašala 63,5 km oziroma največ 67,3 km/h, čeprav je dovoljena hitrost na navedenem delu ceste 60 km/h, ker bi tožnik lahko prevozil ovinek celo pri hitrosti 93 km/h. Vzrok za nesrečo tudi ni bilo naglo in sunkovito zaviranje ali nenadna reakcija, saj bi bil v takšnem primeru padec tožnika z motorja povsem drugačen. Izvedenec je še pojasnil, da je do nesreče prišlo na vstopu v ostri levi ovinek, običajno pa do prometnih nesreč motornega kolesa pride v srednjem oziroma v zadnjem delu ovinka in ne šele na začetku, kot je bilo v konkretnem primeru. Tudi različne izpovedbe tožnikovega brata in tožnika (pred Sodnikom za prekrške in v tem postopku) je sodišče prve stopnje pravilno dokazno ocenilo, ob upoštevanju vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj.

9. Iz izvedenskega mnenja mag. A. A. izhaja, da ocena končnih posledic zloma desne stegnenice pri tožniku pred končanim zdravljenjem v januarju oziroma aprilu leta 2008 ni bila možna, zaradi nedokončanega zdravljenja zloma, ker je zdravljenje lažnega sklepa še potekalo in napredovalo. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da se je od 5. 9. 2005 dalje tehtalo med ponovno operacijo in čakanjem na morebitno zacelitev pseudoartroze, kar je trajalo do 22. 4. 2008, ko je travmatolog v svoj izvid zapisal, da je zdravljenje zaključeno. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da je pri zdravljenju tožnika prišlo do številnih zapletov v poteku zdravljenja, ki se je stabiliziralo šele ob koncu bolniškega staleža do te mere, da je bilo mogoče ob upoštevanju potrebne skrbnosti posameznika ugotoviti obseg nepremoženjske škode. Zaradi hipertrofične pseudoartroze se je zdravljenje tožnika bistveno podaljšalo, predvsem pa so se povečale in podaljšale nevšečnosti tekom zdravljenja, ki so trajale vse do 12. 1. 2008 oziroma 22. 4. 2008, ko se je tožnik lahko seznanil s končno diagnozo in na ta način tudi lahko opredelil intenziteto in trajanje telesnih bolečin in nevšečnosti tekom zdravljenja ter intenziteto in trajanje strahu za izid zdravljenja. Šele takrat je tožnik lahko ocenil, kakšne bodo zmanjšane življenjske aktivnosti in s tem kakšna je in bo intenziteta duševnih bolečin. Ortoped je 22. 6. 2005 ugotovil prikrajšanje leve noge in deformacijo stopala, vendar se vse do konca zdravljenja ni vedelo, ali bo rehabilitacija povezana tudi s hojo in gibljivostjo tožnika uspešna (predvsem v zvezi s poškodbo stegnenice in hrbtenice), zato je tožnik tako glede (šepajoče) hoje, kot glede operativnih brazgotin (obstajala je možnost dodatne operacije) za oceno obsega skaženosti in s tem povezanimi duševnimi bolečinami lahko zvedel šele, ko je bilo zdravljenje zaključeno.

10. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo in potrdilo vmesno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Odločitev o povrnitvi pritožbenih stroškov se pridrži za končno odločbo.

Op. št. (1): V nadaljevanju ZPP.

Op. št. (2): Glej stran 5 pritožbe.

Op. št. (3): Ki je podrobno povzeta v obrazložitvi sodbe na straneh 13 do 14. Op. št. (4): V nadaljevanju Pravilnik.

Op. št. (5): Ki sta izpovedala, da na navedenem delu cestišča pred škodnim dogodkom nista videla kamenja, peska ali šodra.