Jedro

Posojilna pogodba je konsenzualna pogodba: lahko je sklenjena (le) ustno. Nastane s soglasjem volj pogodbenih strank in ne šele z izročitvijo stvari oziroma z izročitvijo denarja. Stranke pa voljo lahko izrazijo z besedami, z običajnimi znaki ali z drugačnim ravnanjem, s katerim se da zanesljivo sklepati, da obstoji.

Pogodbena obveznost mora biti izpolnjena upniku, lahko pa tudi tretji osebi, če tako določa pogodba med upnikom in dolžnikom, ali če je to določil sam upnik, kar je v obravnavanem primeru ugotovilo sodišče (sporazum med pogodbenikoma, da se posojeni znesek nakaže neposredno na račun banke). Narave toženčeve obveznosti (vračila posojila tožniku) navedeni dogovor pogodbenikov o načinu izpolnitve tožnikove pogodbene obveznosti ne spreminja.

Posojilo je zapadlo v plačilo šele po tožnikovem opominu oziroma zahtevi, naj mu toženec posojilo vrne.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni v točki III izreka tako, da znesek pravdnih stroškov: „1.120,97 EUR“ pravilno glasi: „897,00 EUR“.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanih, a nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni od prejema te sodbe povrniti tožeči stranki pritožbene stroške v znesku 280,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo tožencu v plačilo 3.877,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 8. 2015 in pravdne stroške tožeče stranke v znesku 1.120,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka do plačila (točki I in III izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (za zakonske zamudne obresti od glavnice 3.877,17 EUR od 19. 6. 2015 do 19. 8. 2015; točka II. izreka).

2. Toženec vlaga pritožbo. Sodbo izpodbija v celoti. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP1. Predlaga spremembo z zavrnitvijo celotnega tožbenega zahtevka. Podrejeno se zavzema za razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Kot zmotno in s procesnimi kršitvami po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter 8. in 212. člena ZPP obremenjeno graja dokazno oceno in presojo, da sta bili pogodbeni stranki posojilne pogodbe pravdni stranki in ne tožnik in podjetje G. d.o.o. (napačna dokazna ocena tožnikove izpovedbe, ki ni skladna z njegovimi navedbami, do česar se sodišče ni opredelilo, nepopolno ali neocenjene listine – potrdilo o plačilu z dne 3. 4. 2012, listina toženca z dne 28. 9. 2018, dopis tožnika z dne 19. 6. 2015). Spisovno gradivo ne daje podlage za dokazno oceno o življenjsko logični in prepričljivi izpovedbi tožnika. Vedel je za namen posojila. Opraviti je treba presojo, ali je v ugotovljenih okoliščinah sploh lahko prišlo do sklenitve posojilne pogodbe med pravdnima strankama, ali pa ima tožnik samo pravico iz naslova regresnega zahtevka, ker je nekaj plačal za tretjo osebo. Tožbene trditve se po izvedenem dokaznem postopku niso izkazale za točne in po njem ni mogoč zaključek, da sta posojilno pogodbo sklenili pravdni stranki. Neutemeljen je očitek tožencu, da ni podal ustreznih trditev za ugovor zastaranja. Bistvena je trditev, da je bil rok vračila določen opisno („v najkrajšem času“). Sodišče ni podalo zadostne in relevantne obrazložitve o (ne)določljivosti roka za vračilo posojila. Okoliščine primera (dosežen dogovor o vračilu „v najkrajšem času“, možnost nadomestne izpolnitve, delno plačilo z dne 3. 4. 2012, prvi pisni poziv za vračilo v letu 2015) dokazujejo, da je terjatev zagotovo zapadla najkasneje takrat, ko je bilo vrnjenih 1.000,00 EUR in sta se stranki dogovorili za poplačilo obveznosti z delom. Z zadostno stopnjo verjetnosti je ob upoštevanju vseh okoliščin primera mogoče opredeliti, ali je posojilo zapadlo v času petletnega zastaralnega roka, šteto od vložitve tožbe (med 27. 2. 2014 do 27. 2. 2019), ali pa je zapadlo še pred 27. 2. 2014 (od 3. 4. 2012 do 27. 2. 2014), a se sodišče do tega ni opredelilo. Do delnega plačila je lahko prišlo le v primeru, če je terjatev zapadla. Dokazni postopek je pokazal, da sta stranki šteli terjatev za zapadlo po preteku „najkrajšega možnega časa“, šteto od 3. 4. 2012, kar lahko pomeni nekaj mesecev, nikakor pa ne tri ali več let. Toženec meni, da je uspel dokazati zastaranje tožnikove terjatve. Izpodbija še stroškovno odločitev zaradi napačne uporabe Odvetniške tarife. Od vrednosti spora 3.877,17 EUR je osnova po Odvetniški tarifi 6461 odvetniških točk, torej po 300 točk za tožbo, prvo pripravljalno vlogo in narok ter 18 odvetniških točk za materialne stroške. Kar je priznano več, nima podlage v veljavnem predpisu.

3. Tožnik je odgovoril na pritožbo. Predlaga njeno zavrnitev, potrditev izpodbijane sodbe in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba je delno utemeljena, in sicer le glede odločitve o stroških, o glavni stvari pa je neutemeljena.

5. V okviru trditvene in dokazne podlage pravdnih strank, ko je tožnik tožbeni zahtevek opiral na ustno sklenjeno posojilno pogodbo in trdil, da mu toženec posojenega zneska po pozivu ni v celoti vrnil, toženec pa je ugovarjal pasivni legitimaciji oziroma v celoti zanikal zanikal posojilne pogodbe med pravdnima strankama, podrejeno pa se je branil z ugovorom zastaranja, pri čemer vztraja tudi v pritožbi, je sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva. Ugotovilo je, da sta pravdni stranki v aprilu 2012 sklenili ustno posojilno pogodbo za osebno posojilo tožencu v znesku 4.877,17 EUR brez obresti in z nedoločenim ter nedoločljivim rokom vračila („v najkrajšem času“); da je tožnik po medsebojnem dogovoru pravdnih strank znesek posojila 4.877,17 EUR nakazal na transakcijski račun Banke d. d.; da mu je toženec dne 9. 5. 2012 vrnil 1.000,00 EUR; da je tožnik toženca prvič pisno pozval k vračilu preostanka posojila 19. 6. 2015; da je obveznosti iz posojilne pogodbe zato zapadla 19. 8. 2015 ter da je tožnik tožbo vložil 27. 2. 2019. 6. Po takih dejanskih ugotovitvah, ki jim pritožbeno sodišče pritrjuje, ker imajo oporo v pravilno ocenjenem zbranem procesnem gradivu, je tožbenemu zahtevku delno ugodilo: in sicer za vračilo vtoževane glavnice z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 8. 2015 naprej, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (za plačilo obresti od dosojenega zneska za čas od 19. 6. 2015 do 19. 8. 2015). V tem delu je v postopku uspel toženec in za pritožbo nima pravnega interesa.

7. Sodišče je pri odločanju pravilno uporabilo pravna pravila OZ2 o posojilni pogodbi in zastaranju. Svojo odločitev je pojasnilo v pravilnih in popolnih razlogih, v katerih ni najti nasprotij in pomanjkljivosti, ki jih očita pritožba. Tudi ostalih očitanih procesnih kršitev ni zagrešilo. Pritožba v resnici graja sprejeto dokazno oceno, s katero se ne strinja, kar pa procesnih kršitev 8. in 212. člena ZPP ne predstavlja. Dokazna ocena je namreč opravljena skladno z vsemi metodološkimi napotki 8. člena ZPP, upoštevaje celotno procesno gradivo in ne le tistih delov, ki bi utegnili koristiti pritožniku. Tudi očitki o sojenju mimo trditvene podlage tožeče stranke so neutemeljeni in spet merijo zgolj na izpodbijanje sprejete dokazne ocene o verodostojnosti tožnikove izpovedbe. Ker pritožbeno sodišče ne najde niti tistih procesnih kršitev, na katere mora paziti samo po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) in ker v celoti sprejema dokazno oceno, razloge ter odločitev sodišča kot pravilne, bo v nadaljevanju odgovorilo le na bistvene pritožbene očitke (prvi odstavek 360. člena ZPP).

8. Pritožnik vztraja pri zanikanju sklenitve posojilne pogodbe, zatrjuje, da je bila sklenjena posojilna pogodba med tožnikom in družbo G. d.o.o., sodišču pa očita nepravilno ugotovljeno dejansko stanje in zmotno dokazno oceno izvedenih dokazov.

9. Posojilna pogodba je konsenzualna pogodba: lahko je sklenjena (le) ustno. Nastane s soglasjem volj pogodbenih strank in ne šele z izročitvijo stvari oziroma z izročitvijo denarja. Stranke pa voljo lahko izrazijo z besedami, z običajnimi znaki ali z drugačnim ravnanjem, s katerim se da zanesljivo sklepati, da obstoji (prvi odstavek 18. člena OZ).

10. Po zaslišanju pravdnih strank in oceni vseh listinskih dokazov, na katere opozarja pritožba in neutemeljeno trdi, da so ostali prezrti in neocenjeni, se je sodišče zanesljivo prepričalo, da je bila posojilna pogodba sklenjena med pravdnima strankama in tudi o njeni vsebini. Na podlagi zaslišanja obeh pravdnih strank je ugotovilo, da je šlo za osebno posojilo tožencu kot tožnikovemu prijatelju z namenom reševanja toženčevega osebnega (nepremičnega) premoženja pred izvršbo. Glede grozeče izvršbe in toženčeve stiske zaradi nje sta bili izpovedbi obeh strank skladni. Toženec sam je po pravilni oceni sodišča prve stopnje (v nasprotju s svojimi navedbami) izpovedal, da je šlo za njegovo (osebno) obveznost do banke, sicer povezano s kreditno pogodbo njegove družbe, za katero pa se je po bančnem opominu bal, da jo bo banka poplačala z izvršbo na njegovo nepremično premoženje. Ob nespornem dejstvu, da se je za posojilo s tožnikom dogovarjal toženec, je za presojo, da posojilo ni bilo najeto za obveznosti družbe, ključno nadaljnje ugotovljeno dejstvo: da v spornem času toženec ni bil zakoniti zastopnik družbe. Logičen je zaključek sodišča, da za sklepanje posojilne pogodbe za družbo v spornem času niti ni imel pooblastil. Pravilno in celovito so ocenjeni tudi listinski dokazi: potrdilo o nakazilu na bančni račun in toženčev dopis z dne 28. 9. 2018 sta ocenjena v točki 14 sodbe, tožnikov opomin z dne 19. 6. 2015 pa v točki 23 sodbe. Pritožbena kritika o nepopolni dokazni oceni je neupravičena. Dejstvo, kam je bil denar nakazan niti dejstvo, da je toženec v predpravdnem postopku v odgovor na poziv za vračilo posojila omenil, da je šlo za posojilo družbi, pravilnosti nasprotne dokazne ocene sodišča ne omajata. Pogodbena obveznost mora biti izpolnjena upniku, lahko pa tudi tretji osebi, če tako določa pogodba med upnikom in dolžnikom, ali če je to določil sam upnik (prvi odstavek 280. člena OZ), kar je v obravnavanem primeru ugotovilo sodišče (sporazum med pogodbenikoma, da se posojeni znesek nakaže neposredno na račun banke). Narave toženčeve obveznosti (vračila posojila tožniku) navedeni dogovor pogodbenikov o načinu izpolnitve tožnikove pogodbene obveznosti ne spreminja.

11. Pravilno je ocenjena tudi tožnikova izpovedba. Sodišče je v točkah 13 do 18 natančno analiziralo bistvene okoliščine primera (prijateljski odnos med pogodbenikoma – reševanje prijatelja v stiski; medsebojno zaupanje, le ustno sklenjena posojilna pogodba, brezobrestno dano posojilo, delno vračilo s strani toženca) in pojasnilo, zakaj je verjelo tožniku, tožencu pa ne. Njegova izpovedba je bila namreč v ključnem delu (glede delnega vračila, ki naj bi ga tožniku vrnila družba) pravilno ocenjena kot neverodostojna, saj je bila v popolnem nasprotju s toženčevimi navedbami. Na drugi strani pritožbeno očitanega neskladja med tožbenimi navedbami in tožnikovo izpovedbo glede tožnikovega vedenja o dejanskem posojilojemalcu ni. Drži, da je tožnik podal tožbene navedbe o načinu izpolnitve in izpovedal, da ob nakazilu ni vedel, komu nakazuje denar. Vendar toženec s tem ne more izpodbiti njegove verodostojnosti. Sodišče je spričo predpravdne korenspondence, na katero opozarja tudi pritožnik (njegov dopis z dne 28. 9. 2018), tožniku upravičeno verjelo, da v času nakazila še ni vedel, da gre za nakazilo na račun družbe. Izpovedal je namreč, da takrat še ni vedel, da je vmešana G., in da je to izvedel šele po prvi pritožbi, ki jo je dobil njegov odvetnik, pri čemer gre očitno za toženčev dopis z dne 28. 9. 2018, v katerem omenja posojilo družbe. Tožba, ki je sledila neuspešnemu predpravdnemu postopku, torej odgovarja na pričakovan toženčev ugovor v pravdi in so očitki o vsebinskem neskladju med trditvama in dokazno podlago tožnika ter obrazložitvijo v sodbi neutemeljeni.

12. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje tudi dokazni oceni in presoji sodišča prve stopnje o zapadlosti terjatve in pravočasnosti vložene tožbe. Za začetek teka zastaranja je odločilna zapadlost – dospelost terjatve (prvi odstavek 336. člena OZ). Terjatev zapade v plačilo, ko nastopi čas oziroma rok izpolnitve. Pri posojilni pogodbi rok vračila ni bistvena sestavina pogodbe. Če ga stranki ne določita v pogodbi, se subsidiarno določi iz okoliščin posla, če tudi to ni mogoče, pa se uporabi primeren rok, najmanj dva meseca od posojilodajalčeve zahteve za vrnitev posojila (574. člen OZ).

13. Sodišče prve stopnje je v obravnavanem primeru pravilno ugotovilo, da rok za vračilo ni bil pogodbeno določen niti določljiv iz okoliščin primera. Razlogi v točkah 21 do 22 sodbe o tem so zadostni in pravilni. „Najkrajši možni čas“, na katerega se še v pritožbi opira toženec, je nedoločen pravni pojem. Navezovanje na nadomestno izpolnitev obveznosti je neupoštevno, kar take trditvene podlage toženec na prvi stopnji ni podal, s svojim zaslišanjem pa je ne more nadomestiti. Gre za pritožbene novote, ki so neupravičene in prepozne (prvi odstavek 337. člena ZPP). Navezovanje na datum delnega plačila je neutemeljeno. Na podlagi zaslišanja tožnika je sodišče pravilno ocenilo, da je bilo vračilo posojila pogojeno s plačilnimi zmožnostmi toženca, torej povsem odprto, nedoločljivo in nedoločno („ko boš zmožen, boš pa plačal“). To dopušča le presojo, da sta pogodbenika dogovorila način izpolnitve tudi z delnimi izpolnitvami, ne pa dogovora, da bi s prvim delnim plačilom v plačilo zapadlo že celotno posojilo. Tak dogovor bi moral biti povsem jasen in nedvoumno izražen, a ga stranki nista ne zatrjevali ne dokazali.

14. Ob upoštevanju vseh okoliščin, v katerih je bilo posojilo dano, je sodišče pravilno ugotovilo, da je posojilo zapadlo v plačilo šele po tožnikovem opominu oziroma zahtevi, naj mu toženec posojilo vrne (drugi odstavek 574. člena OZ). Ugovor zastaranja je zavrnilo ob pravilni uporabi 346. člena OZ.

15. Pritožbeni razlogi zoper odločitev o glavni stvari torej niso podani. Ker je na podlagi pravilno in popolno ugotovljenih pravno odločilnih dejstev sodišče pravilno uporabilo materialno pravo in pri odločanju ni zagrešilo očitanih niti uradno upoštevnih procesnih kršitev, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo o glavni stvari potrdilo, pritožbo pa kot neutemeljeno zavrnilo (353. člen ZPP).

16. Pritožba je utemeljena le glede stroškovne odločitve. Pravilno je pritožbeno opozorilo, da je sodišče pri odmeri odvetniške nagrade napačno uporabilo OT3. Pri vrednosti spora 3.877,17 EUR je vrednost storitve 300 točk (tarifna številka 18) in ne 400 točk, iz katere je izhajalo sodišče prve stopnje pri odmeri odvetniških stroškov. Zato je bilo treba v tem delu zaradi napačne uporabe materialnega prava spremeniti njegovo odločitev tako, da se za sestavo tožbe, prvo obrazloženo pripravljalno vlogo ter za zastopanje na prvem naroku za glavno obravnavo namesto po 400 točk, prizna po 300 točk, za materialne stroške pa 18 točk namesto 24 točk. Skupaj odvetniški stroški znesejo 918 točk, kar upoštevaje vrednost točke 0,6 EUR v času odločanja predstavlja 550,8 EUR, z upoštevanjem DDV (121,17 EUR) pa 671,97 EUR. Prišteti je treba še sodno takso (po ugotovitvi sodišča prve stopnje v znesku 225,00 EUR). Skupni pravdni stroški tožeče stranke na prvi stopnji torej znašajo 897,00 EUR. V tem delu je pritožbeno sodišče spremenilo sodbo sodišča prve stopnje in znižalo dosojeni znesek pravdnih stroškov 1.120,97 EUR na pravilni znesek: 897,00 EUR (peta alineja 358. člena ZPP).

17. O pritožbenih stroških je odločeno na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP. Pritožnik je s pritožbo o glavni stvari propadel, uspel je le s pritožbo zoper stroške, ki so stranska terjatev, zato na pritožbeni uspeh ne vplivajo. Na podlagi tretjega odstavka 154. člena ZPP mora toženec povrniti pritožbene stroške tožeči stranki. Odmerjeni so po priglašenem stroškovniku na odgovoru na pritožbo in po OT. Obsegajo odvetniške stroške za sestavo odgovora na pritožbo, pripadajoče materialne stroške in DDV. V primeru zamude s plačilom bodo od odmerjenega zneska 280,00 EUR tekle zakonske zamudne obresti od prvega dne po izteku paricijskega roka do plačila4. 1 Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št.26/1999 s spremembami. 2 Obligacijski zakonik, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami. 3 Odvetniška tarifa, Ur. l. RS, št. 2/2015 s spremembami. 4 Načelno pravno mnenje, občna seja VSS, 13. 12. 2006, pravna mnenja 1/2006, stran 7.