Jedro

I.Ugotovitve nižjih sodišč so: za sporno garažo je že tožnikov pravni prednik imel posebno odločbo, ki ni bila vezana na stanovanje; garaža je bila točkovana s posebnim zapisnikom in ne skupaj s stanovanjem in v tem objektu je približno 70 stanovanj in le 16 garaž. Zato ni mogoče sklepati, da gre za pomožni del stanovanja.

II. Ob ugotovljenih dejstvih je pravilen sklep sodišča druge stopnje, da tožnik nima aktivne legitimacije, da z zahtevkom na razveljavitev poseže v pogodbeno razmerje med toženima strankama. Razveljavitev pogodbe lahko zahteva le pogodbena stranka (112. člen ZOR), razen če tretji osebi to pravico omogoči posebna določba ZOR ali drug predpis, kar pa v tožnikovem primeru ni podano.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je glasil pod točko 1 na ničnost prodajne pogodbe, katero sta 22.6.1992 sklenili toženi stranki za garažo št. 2 v izmeri 9,83 m2 ter pod točko 2 na dolžnost prvotožene stranke, da to garažo proda tožeči stranki za kupnino 50.395 SIT, plačljivo v 60 dneh po sklenitvi pogodbe, sicer bo sodba nadomestila pogodbo. Zavrnilo je tudi podrejeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala pod točko 1, da se ta pogodba razveljavi in pod točko 2 enako kot pri primarnem zahtevku.

Tožeča stranka se je pritožila. Sodišče druge stopnje je pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno razveljavilo (primarni tožbeni zahtevek pod točko 1 in glede pravdnih stroškov) in v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. V ostalem delu je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper to sodbo vlaga tožeča stranka revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, obe sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Zmotno je stališče sodišča druge stopnje, da garaža ne predstavlja pomožnega prostora k tožnikovem stanovanju, zato je zmotno uporabljeno določilo 2. odstavka 2. člena SZ. Prejšnji imetnik stanovanjske pravice na sedaj tožnikovem stanovanju je dobil s stanovanjem tudi sporno garažo. Dejstvo, da je bila garaža dodeljena kasneje, ni odločujoče. Pravni prednik je najemnino za garažo plačeval Stanovanjskemu podjetju. Sodišče bi moralo presojati, ali garaža sodi k tožnikovem stanovanju. Tožnik vztraja, da bi po določbi 117.člena SZ garaža morala biti prodana skupaj s stanovanjem. Podrejeno je zahteval tudi razveljavitev prodajne pogodbe, ki sta jo toženi stranki sklenili 22.6.1992. Pri tem zahtevku se je skliceval na 31. in 36. člen ZOR. O teh navedbah napadena sodba nima razlogov. Tožnik je od tožene stranke prejel ponudbo za odkup, jo sprejel in podpisano vrnil. Zato so bili izpolnjeni pogoji po 1. odstavku 31. člena ZOR. Tožena stranka tako garaže ni mogla prodati drugemu. V primeru, da bi sodišče menilo, da pogodba ni bila sklenjena, je tožnik zahteval sklenitev pogodbe v skladu z določbo 36. člena ZOR.

Na vročeno revizijo (390.člen ZPP) toženi stranki nista odgovorili, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil. Revizija ni utemeljena.

Po uradni dolžnosti (386.člen ZPP) upoštevne bistvene kršitve določb ZPP iz 10.točke 2.odstavka 354.člena ZPP v pravdi ni bilo. Tožeča stranka smiselno uveljavlja kršitev iz določila 13.točke 2.odstavka 354.člena ZPP, ko trdi, da sodba sodišča druge stopnje nima razlogov o pravni podlagi, ki jo je tožnik uveljavljal glede podrejenega zahtevka. Pri tem pa prezre, da je sodišče druge stopnje pri potrditvi zavrnilnega dela sodbe sodišča prve stopnje glede podrednega zahtevka izhajalo iz stališča, da tožnik po nobenem specialnem predpisu nima predkupne pravice za sporno garažo, ter da ni bil pogodbena stranka, in zato nima aktivne legitimacije za izpodbijanje pogodbe sklenjene med toženima strankama. Sodbo sodišča druge stopnje je tako mogoče preizkusiti in uveljavljena bistevna kršitev ni podana.

Uveljavljani razlog zmotne uporabe materialnega prava pa je neutemeljen.

Tožeča stranka trdi, da bi ji prvotožena stranka morala prodati garažo, ker gre za pomožni stanovanjski prostor, ki je sestavni del stanovanja po 2. odstavku 2.člena Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ, Uradni list RS št. 18/91 in 21/94). Glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (3.odstavek 385.člena ZPP), tožeči stranki ni mogoče pritrditi. Pri tem sta nižji sodišči izhajali iz konkretnega stanovanja in ugotavljali, ali je v danem primeru garaža sestavni del stanovanja. Ugotovitve nižjih sodišč so: za sporno garažo je že tožnikov pravni prednik imel posebno odločbo, ki ni bila vezana na stanovanje; garaža je bila točkovana s posebnim zapisnikom in ne skupaj s stanovanjem in v tem objektu je približno 70 stanovanj in le 16 garaž. Zato ni mogoče sklepati, da gre za pomožni del stanovanja. Takoj ko je rešeno sporno vprašanje, da v pravnem prometu s sporno nepremičnino ni treba uporabiti določbe SZ, se izkaže, da tudi podredno uveljavljani tožbeni zahtevek tožeče stranke ni utemeljen. Ob ugotovljenih dejstvih je pravilen skep sodišča druge stopnje, da tožnik nima aktivne legitimacije, da z zahtevkom na razveljavitev poseže v pogodbeno razmerje med toženima strankama. Razveljavitev pogodbe lahko zahteva le pogodbena stranka (112. člen ZOR), razen če tretji osebi to pravico omogoči posebna določba ZOR ali drug predpis, kar pa v tožnikovem primeru ni podano. Zato so nerelevantne revizijske navedbe, ki se nanašajo na podredni tožbeni zahtevek. Le v pojasnilo je treba dodati, da ob sklepu, da garaža ni pomožni sestavni del stanovanja, tudi za tožnika veljajo določbe Zakona o prometu z nepremičninami (Uradni list SRS št. 19/76), ki za nepremičnine, ki so še v družbeni lasti, zahteva prodajo na javni dražbi.

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in ne razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393.člen ZPP).