Jedro

Ocena predstojnika zavoda o delu učitelja, zaradi napredovanju delavca v višji plačilni razred, se lahko preizkuša v sodnem postopku tako glede zakonitosti postopka kot tudi po vsebini.

Izrek

Pritožbi tožnika se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba tožene stranke se napotuje na gornji izrek.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo spremenilo odločbi tožene stranke z dne 5.3. in 15.4.1997 tako, da je tožnika razvrstilo v plačilni razred s količnikom 4,00. Nadalje je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 56.646,00 SIT, v roku 8 dni in da tožena stranka sama trpi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo sta se pritožili obe stranki iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odst. 353. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90, ki se v RS uporablja kot republiški predpis).

Tožnik v pritožbi navaja, da ocena izpolnjevanja pogojev za napredovanje, ki jo je izdelala ravnateljica, ni pravilna, saj je šlo v tej zvezi za subjektivno in šikanozno ravnanje ravnateljice. Pri takšnem ocenjevanju bi se morali upoštevati dokazi, ki jih je predložil glede svojega uspešnega dela na področju dodatnih funkcionalnih znanj ter ustvarjalnosti. Da je bilo njegovo delo uspešno, kaže tudi ponudba, da naj bi po upokojitvi takratne predstojnice prevzel funkcijo v.d. ravnatelja. Meni, da bi moralo sodišče v celoti presoditi utemeljenost ocene o njegovem napredovanju in uresničiti ustavno načelo, da je vsakomur zagotovljena pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam državnih organov. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da ga razporedi v višji plačilni razred, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka v pritožbi navaja, da je v postopku tožnikove razporeditve v plačilni razred glede izpolnjevanja pogojev za napredovanje v celoti upoštevala zakonske določbe, temu ustrezne določbe podzakonskih predpisov, kot tudi navodila pristojnega ministrstva. Sodišče bi moralo pri svoji odločitvi uporabiti tako določbo 5. a, kot tudi določbo 14. čl. Zakona o plačah delavcev v javnih vzgojnoizobraževalnih zavodih (ZPJVZ, Ur. l. RS, št. 16/92 in 42/93) ter upoštevati 10 % odbitka na osnovno plačo, saj tožnik ni imel ustrezne strokovne izobrazbe. Nadalje je sodišče zmotno izhajalo iz zahtevka, saj tožnik ni vtoževal spremembo količnika, temveč je zahteval zgolj spremembo pisne ocene ravnateljice in razvrstitev v višji plačilni razred. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da ostaneta odločbi o določitvi tožnikovega količnika v prvotni veljavi, tožniku pa naloži plačilo stroškov celotnega postopka.

Pritožba tožnika je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka in zmotno uporabo materialnega prava (2. odst. 365. čl. ZPP).

Pritožbeno sodišče v celoti soglaša s pravnim stališčem v izpodbijani sodbi glede razlage določb 5. a in 2. odst. 14. čl. ZPJVZ o nesprejemljivosti dvakratnega zmanjševanja tožnikove plače, kot tudi glede tega, da je v njegovem primeru uporabljiva zgolj določba 2. odst. 14. čl. navedenega zakona. Tožnik je tako v skladu z določbami tarifne priloge kolektivne pogodbe dejavnosti upravičen do razporeditve v začetni plačilni razred 3,60 in ob pogojih napredovanja do razporeditve v ustrezno višji plačilni razred. Nadalje se pritožbeno sodišče strinja tudi z ugotovitvijo, da v zadevi ni podana kršitev pravil postopka, ker se pred razvrščanjem v plačilne razrede ni zahtevalo predhodno mnenje sindikata. V tej zvezi vsebuje obrazložitev sodbe pravilne dejanske in pravne razloge, ki jih pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju ne navaja znova. Nadalje je sodišče prve stopnje pravilno razsodilo v skladu z določbo 24. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur. l. RS št. 19/94), ki opredeljuje možnosti odločitve v individualnih delovnih sporih. Po določbi 1. odst. 23. čl. ZDSS delavec v primeru uveljavljanja sodnega varstva zoper dokončne odločitve delodajalca ni dolžan postaviti zahtevka oz. če ga postavi, sodišče nanj ni vezano. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je tožnik vtoževal razveljavitev odločbe tožene stranke o njegovi razporeditvi v tarifni razred, zaradi česar pritožbena navedba tožene stranke, da je tožnik zahteval spremembo pisne ocene ravnateljice, ne more biti upoštevna.

Utemeljena pa je pritožba glede ugotovitve v sodbi, da sodišče ni pristojno presojati ustreznosti ocene, ki je bila podlaga za njegovo napredovanje. Po zaključku pritožbenega sodišča je ocena o delu delavca, izdelana s strani predstojnika upravnega organa ali javnega zavoda in ki je podlaga za napredovanje delavca v višji plačilni razred, lahko predmet sodne presoje. Delavec ima tako v sodnem postopku možnost dokazovati utemeljenost takšne ocene, pri čemer je sodišče dolžno, da ugotoviti, ali je bila ocena pravilna in razvrstitev delavca sprejeta v skladu z zakonom in podzakonskimi predpisi (tako tudi odločba VS opr. št. VIII Ips 281/98). Sodišče prve stopnje v konkretnem primeru ni presojalo tožnikovih predloženih dokazov o izpolnjevanju možnosti za izjemno napredovanje, zaradi česar je pri svoji odločitvi zmotno uporabilo materialno pravo. Zato je pritožbeno sodišče ugodilo tožnikovi pritožbi in razveljavilo izpodbijano sodbo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (370. čl. ZPP), v tej zvezi pa napotilo pritožbo tožene stranke na istočasno rešitev v ponovljenem postopku, kot izhaja iz izreka tega sklepa.

Sodišče prve stopnje bo moralo v sporu ponovno izvesti postopek, vsebinsko presoditi dejstva, ki izhajajo iz tožnikovih predloženih dokazov in na tej podlagi popolno preizkusiti oceno ravnateljice tožene stranke o izpolnjevanju pogojev (tudi za izjemno) napredovanje tožnika v višji plačilni razred. V primeru ugotovitve pogojev za njegovo izjemno napredovanje, bo moralo v skladu z ustavnim načelom enakosti pred zakonom (14. čl. Ustave RS, Ur. l. RS, št. 33/91) glede določbe 30. čl. Pravilnika o napredovanju zaposlenih v vrtcih ter osnovnem in srednjem šolstvu v plačilne razrede (Ur. l. RS, št. 41/94 in 66/96) upoštevati, da limit 15 % delavcev, ki so upravičeni do takšnega napredovanja, ne more predstavljati absolutno višino, saj ima ustavno načelo prednost pred tako določeno (pavšalno) omejitvijo iz podzakonskega predpisa, posebno v primeru, ko gre zgolj za minimalni in posamični odstop od takšne omejitve. Ko bo sodišče dopolnilo postopek v nakazani smeri, bo lahko v sporu ponovno razsodilo, kot tudi odločilo o stroških postopka, ki so pridržani za končno odločbo.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 3. odst. 166. čl. ZPP.