Jedro

Presoja, ali tožniku pripada zgolj sorazmerni del regresa ali celoten, je odvisna od poprejšnje presoje zastaranja tožbenega zahtevka za čas pred 15. 8. 2014, o čemer pa sodišče prve stopnje še ni odločilo in mora sprejeti dopolnilno sodbo.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje razveljavi: - v III. točki izreka glede odločitve o ugotovitvi obstoja delovnega razmerja tožeče stranke pri toženi stranki za čas od 19. 7. 2019 do 30. 9. 2019, - v V. točki izreka glede odločitve, ki se nanaša na obveznost tožene stranke, da tožeči stranki za čas od 19. 7. 2019 do 30. 9. 2019 prizna vse pravice iz delovnega razmerja, jo prijavi v obvezno in dodatno pokojninsko, zdravstveno, starševsko zavarovanje in zavarovanje za primer brezposelnosti ter ji vpiše delovno dobo v matično evidenco ZPIZ, - v 1. alineji prvega odstavka VII. točke izreka, v kateri je tožeči stranki prisojen regres za leto 2014 v znesku 189,15 EUR, obračun akontacije dohodnine in plačilo neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2014 do plačila, - v 6. alineji prvega odstavka VII. točke izreka, v kateri je tožeči stranki prisojen regres za leto 2019 v znesku 617,82 EUR, obračun akontacije dohodnine in plačilo neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2019 do plačila, in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožba tožeče stranke se v delu, ki se nanaša na tožbeni zahtevek za priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja, prijavo v obvezno in dodatno pokojninsko, zdravstveno, starševsko zavarovanje in zavarovanje za primer brezposelnosti, vpis delovne dobe v matično evidenco ZPIZ ter plačilo mesečnih razlik v plači in regresih za letni dopust, in sicer vse za obdobje od 12. 12. 2008 do 16. 5. 2012 ter za obdobje od 20. 5. 2012 do 14. 8. 2014, šteje za predlog za izdajo dopolnilne sodbe.

III. V preostalem se pritožba tožene stranke zavrne in se v nerazveljavljenem delu potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Tožnik je vložil tožbo proti prvi toženki A. d. o. o., drugi toženki B. d. d. in tretji toženki C. d. o. o. Zaradi končanega stečajnega postopka je bila prva toženka izbrisana iz sodnega registra dne 24. 8. 2021, tretja toženka pa dne 7. 4. 2022. Pritožbeno sodišče ju zato ne navaja več v uvodu te sodne odločbe, v obrazložitvi pa zaradi preglednosti razmerij uporablja poimenovanje A. d. o. o., toženka (B. d. d.) in C. d. o. o. 2. Sodišče prve stopnje je s sodbo ugotovilo ničnost pogodb o zaposlitvi med tožnikom in A. d. o. o. (I. točka izreka) ter ničnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 7. 2019, ki jo je A. d. o. o. podala tožniku (II. točka izreka). Ugotovilo je obstoj delovnega razmerja med tožnikom in toženko za obdobje od 20. 5. 2012 dalje za nedoločen čas in za polni delovni čas za opravljanje dela voznika težke mehanizacije do vključno 30. 9. 2019 (III. točka izreka). Toženki je naložilo, naj od bruto denarnega povračila 12.703,40 EUR obračuna dajatve in mu plača neto znesek (prvi odstavek IV. točke izreka); višji zahtevek do zneska 18 plač je zavrnilo (drugi odstavek IV. točke izreka). Za čas od 15. 8. 2014 do 30. 9. 2019 mu je dolžna priznati vse pravice iz delovnega razmerja, ga prijaviti v socialna zavarovanja in mu vpisati delovno dobo v matično evidenco ZPIZ (V. točka izreka). Od bruto mesečnih razlik v plači za čas od 15. 8. 2014 do 30. 9. 2019, razvidnih iz prvega odstavka VI. točke izreka, je dolžna obračunati dajatve in tožniku plačati neto zneske z obrestmi od 18. dne v mesecu za pretekli mesec; višji zahtevek, tj. do mesečnega zneska 3.167,41 EUR, je sodišče zavrnilo (drugi odstavek VI. točke izreka). Za leta 2014 do 2019 mu je dolžna iz naslova regresa za letni dopust od zneskov, navedenih v prvem odstavku VII. točke izreka, obračunati akontacijo dohodnine, neto zneske pa plačati z obrestmi od 1. 7. za posamezno leto do plačila (prvi odstavek VII. točke izreka); višji zahtevek iz tega naslova, tj. do višine 1.356,70 EUR, je sodišče zavrnilo (drugi odstavek VII. točke izreka). Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti pogodb o zaposlitvi med tožnikom in C. d.o.o. in za ugotovitev obstoja delovnega razmerja med tožnikom in toženko od 12. 12. 2008 do 16. 5. 2012 (VIII. točka izreka). S sklepom je zavrglo tožbo v delu, ki se je nanašal na izročitev pogodbe o zaposlitvi, na ugotovitev, da je prišlo do nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi med tožnikom in toženko ter za razveljavitev tega prenehanja, in na ničnost pogodb o opravljanju storitev, ki so bile sklenjene med toženkami (1. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije sama svoje stroške postopka (2. točka izreka).

3. S sodno odločbo Pdp 626/2020 je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi toženke in prvostopenjsko sodbo v III. in V. točki izreka ter v prvih odstavkih IV., VI. in VII. točke izreka spremenilo tako, da je tožbene zahtevke v tem delu zavrnilo (I. točka izreka). V preostalem delu je pritožbo toženke in v celoti pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sklepa in zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje (II. točka izreka). Sklenilo je, da toženka krije sama svoje stroške pritožbe in odgovora na tožnikovo pritožbo (III. točka izreka).

4. Revizijsko sodišče je s sodno odločbo VIII Ips 12/2022 reviziji tožnika delno ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje delno razveljavilo (v I. točki izreka, razen glede odločitve o delni ugoditvi pritožbi toženke in spremembi sodbe sodišča prve stopnje, tako da se zavrne zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja med tožnikom in toženko za čas od 20. 5. 2012 do 18. 7. 2019 in glede prijave v socialna zavarovanja ter vpis delovne dobe v matično evidenco od 15. 8. 2014 do 18. 7. 2019, in v delu II. točke izreka, v katerem je bila zavrnjena pritožba tožnika, razen glede odločitve o zavrnitvi njegove pritožbe o zavrnitvi zahtevka za ugotovitev obstoja delovnega razmerja med njim in toženko za čas od 12. 12. 2008 do 16. 5. 2012) ter v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču druge stopnje v novo sojenje. Sicer je revizijo zavrnilo, odločitev o stroških odgovora na revizijo pa pridržalo za končno odločbo.

5. V zvezi z razveljavljenim delom odločitve je pritožbeno sodišče upoštevalo napotilo revizijskega sodišča, da je treba v novem sojenju ugotoviti točen datum prenehanja delovnega razmerja tožnika pri A. d. o. o., se opredeliti do pritožbenih ugovorov toženke, ki se nanašajo na višino prisojenih prejemkov, in upoštevati, da je vložil pritožbo tudi tožnik, in sicer zoper zavrnilni del prvostopenjske odločitve, o katerem pa v izreku ni bilo odločeno.

6. Tožnik v pritožbi, ki jo je vložil iz vseh pritožbenih razlogov, v zvezi z izpodbijanjem VIII. točke izreka prvostopenjske sodbe navaja, da je tudi od 12. 12. 2008 do 16. 5. 2012 na enak način kot po 20. 5. 2012 delal pri toženki kot dejanskem delodajalcu, zato bi tudi za ta čas sodišče moralo ugoditi tožbenemu zahtevku za priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja (vključno s prijavo v zavarovanja, priznanjem delovne dobe, razlikami v plači in v regresih za letni dopust). Prvostopenjsko sodbo izpodbija tudi v V. do VII. točki izreka, a le v delu, ki se nanaša na zastaranje tožbenega zahtevka za obdobje od 20. 5. 2012 do vključno 14. 8. 2014. Navaja, da je zastaralni rok pričel teči šele z objavo Poročila o posebni reviziji izvajalcev pristaniških storitev pri toženki v letu 2017/2018. Šele takrat se je lahko seznanil s tem, da bi se lahko štel za delavca toženke.

7. Toženka se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila zoper ugodilni del prvostopenjske sodbe. Navaja, da glede višine vtoževanih terjatev tožnik ni podal ustreznih trditev in dokazov. Zaradi pomanjkljive trditvene podlage bi moralo sodišče zavrniti dokaz z naložitvijo izračuna plače toženki. Eventualno bi moralo odločati le na podlagi dokazov, ki jih je predložil tožnik, le za obdobja, za katere je predložil plačilne liste ter podatke o delovnem času, in na podlagi izvedenskega mnenja. O tožbenem zahtevku je po višini odločilo za celotno vtoževano obdobje, čeprav je razpolagalo s plačilnimi listi le za čas od avgusta 2018 do julija 2019. Razpolagalo je tudi s podatki FURS-a o dohodkih, ki jih je tožnik vsak mesec prejel iz delovnega razmerja pri A. d. o. o., ter z mesečnimi podatki, ki jih je pripravila toženka. Ni razloga za to, da tožnik ni postavil tožbenega zahtevka glede plačila razlike v plači za vsak mesec posebej. Odločitev je nepravilna, ker temelji na povprečni vrednosti izplačil na delovnem mestu voznik težke mehanizacije, pri čemer tožnik ni dokazal, da bi ga toženka štela za povprečnega delavca, če bi bil pri njej v delovnem razmerju. Ob odsotnosti ustreznih trditev in dokazov bi sodišče lahko upoštevalo kvečjemu podatek o povprečni osnovni plači na konkretnem delovnem mestu, povečani za rast dodane vrednosti, saj je le-ta nesporna. Tožnik ni navedel podatkov o konkretnem delu, ki naj bi ga opravljal, in pod katerimi pogoji. Toženka je pripravila izračun eventualnega prikrajšanja, zato se je sodišče nezakonito oprlo na podatke FURS-a za obdobja celih koledarskih let. Prekoračilo je tožbeni zahtevek in izdalo sodbo presenečenja. Toženke ni obvestilo, da bo uporabilo letne povprečne vrednosti, glede česar bi ta lahko na prvi stopnji podala ugovore in dodatne izračune. Delovno razmerje je vzpostavilo od datuma med koledarskim letom, pri tem pa ni upoštevalo, da so bile sorazmerne višine povprečnega letnega dohodka, ki jih je izračunala toženka, drugačne od tistih, ki jih je upoštevalo sodišče. To bi moralo upoštevati tudi le sorazmerni del s strani toženke dolgovanega regresa in odšteti, kar je tožnik že dobil od A. d. o. o. Ni upoštevalo ugovora zastaranja glede obresti. Višina prisojenega denarnega povračila zaradi sodne razveze pogodbe o zaposlitvi je previsoka. Priglaša stroške pritožbe.

8. Tožnik je odgovoril na pritožbo toženke, ta pa na njegovo pritožbo. Stranki v odgovorih prerekata nasprotne pritožbene navedbe, predlagata zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodne odločbe. Toženka priglaša stroške odgovora.

9. Pritožba toženke je delno utemeljena, pritožba tožnika pa se šteje za predlog za izdajo dopolnilne sodbe.

10. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava.

11. Sodišče prve stopnje je presojalo tožnikov zahtevek za priznanje obstoja delovnega razmerja z vsemi pravicami pri toženki za čas od 12. 12. 2008 do 30. 9. 2019. Dne 12. 12. 2008 se je zaposlil v C. d. o. o., v maju 2012 pa v A. d. o. o., a je delo ves čas opravljal na območju toženke. A. d. o. o. mu je 18. 7. 2019 odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

12. Revizijsko sodišče je v tem in ostalih podobnih sporih (VIII Ips 8/2022, VIII Ips 9/2022, VIII Ips 10/2022, VIII Ips 11/2022, VIII Ips 13/2022, VIII Ips 19/2022 idr.) izhajalo iz omejitve avtonomije pogodbenih strank delovnega razmerja, določene v 9. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji), in iz 13. člena ZDR-1 izhajajoče vezanosti na temeljna načela civilnega prava (vestnost in poštenje, prepoved povzročanja škode, prepoved zlorabe pravic). V poslovanju in opravljanju dela delavcev, kot je bil tožnik, v katerega je bilo vključenih več družb, je prepoznalo specifični poslovni model toženk tega spora in nekaterih drugih družb. Ta po vsebini in namenu ni prikrival le posredovanja delavcev uporabniku (toženki), temveč delovno razmerje. Poudarilo je, da je bil tožnik zaradi tega prikrajšan pri pravicah, ki bi jih imel, če bi bil zaposlen pri toženki (odgovorna mu je za plačilo razlik v plači in drugih prejemkov iz delovnega razmerja tudi za obdobje že obstoječega delovnega razmerja tožnika s toženkinim poslovnim partnerjem, vključenim v omenjeni poslovni model). Toženkina odgovornost za to prikrajšanje ni le klasična odškodninska, temveč se utemeljeno obravnava v okviru reparacijskih zahtevkov iz delovnega razmerja zoper toženko, ki jih je tožnik postavil v tem sporu. Glede na navedeno je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje toženke, da tožnik ni navedel vseh elementov odškodninske odgovornosti, na podlagi katerih bi bil upravičen do razlike v plači. 13. Kot je ugotovilo revizijsko sodišče, je bilo pogodbeno razmerje tožnika z A. d. o. o. preko nezakonitega poslovnega modela zlorabljeno.1 Njegov dejanski delodajalec je bila toženka, pri čemer formalne pogodbe o zaposlitvi nimajo prednosti pred obstojem delovnega razmerja pri dejanskem delodajalcu. Ker pa se je pogodba o zaposlitvi, ki je bila sklenjena med tožnikom in A. d. o. o., dejansko izvajala (pri njej je bil v delovnem razmerju in na tej podlagi vključen v vsa obvezna zavarovanja), je revizijsko sodišče potrdilo odločitev pritožbenega sodišča o zavrnitvi tožbenega zahtevka za ugotovitev delovnega razmerja tožnika s toženko za čas od 20. 5. 2012 do najmanj 18. 7. 2019 (tj. do dneva podaje odpovedi pogodbe o zaposlitvi), ter da ga je za ta čas dolžna prijaviti v ustrezna zavarovanja in mu vpisati delovno dobo v matično evidenco. Delavec namreč ne more biti hkrati v delovnem razmerju pri dveh delodajalcih za polni delovni čas.

14. Revizijsko sodišče je opozorilo, da ni bil ugotovljen točen datum, ko je tožniku pri A. d. o. o. prenehalo delovno razmerje zaradi podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Do tega datuma (oziroma med 18. 7. 2019 in datumom dejanskega prenehanja delovnega razmerja pri A. d. o. o.) glede na stališče, pojasnjeno v predhodni točki obrazložitve, od toženke ne more uveljavljati obstoja delovnega razmerja, prijave v obvezna zavarovanja in vpisa delovne dobe v matično evidenco. Ker zaradi zmotne uporabe materialnega prava sodišče prve stopnje ni ugotavljalo točnega datuma prenehanja delovnega razmerja tožnika pri A. d. o. o., je o tej okoliščini dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu ugodilo pritožbi toženke in prvostopenjsko sodbo razveljavilo v III. točki izreka glede ugotovitve obstoja delovnega razmerja tožnika s toženko za čas od vključno 19. 7. 2019 do 30. 9. 2019, ter v V. točki izreka glede odločitve, ki se nanaša na obveznost toženke, da mu za čas od 19. 7. 2019 do 30. 9. 2019 prizna vse pravice iz delovnega razmerja, ga prijavi v zavarovanja in mu vpiše delovno dobo v matično evidenco. V tem delu je zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 355. člena ZPP). To naj pri ponovni odločitvi upošteva revizijsko stališče, da od dneva prenehanja delovnega razmerja pri A. d. o. o., ki ga bo ugotovilo, tožnik od toženke (po njegovem zahtevku do vključno 30. 9. 2019) utemeljeno uveljavlja obstoj delovnega razmerja in pravice (iz socialnih statusov ter lastnost zavarovanca).

15. To, da točen datum prenehanja delovnega razmerja tožnika pri A. d. o. o. (še) ni ugotovljen, pa ne vpliva na drugačno odločitev o plačilu razlike v plači. Ker se je tožnik 1. 10. 2019 zaposlil pri drugem delodajalcu, je sodišče prve stopnje s tem dnem delovno razmerje med tožnikom in toženko sodno razvezalo (118. člen ZDR-1). Plačilo razlike v plači mu je zato v prvem odstavku VI. točke izreka pravilno prisodilo do 30. 9. 2019, saj je toženka zaradi kršitve pravic tožniku odgovorna za prikrajšanje pri prejemkih ne le do izteka njegovega delovnega razmerja pri A. d. o. o., temveč vse do dneva sodne razveze pogodbe o zaposlitvi.2

16. Tožnik v pritožbi vztraja, da bi sodišče moralo tudi za obdobje od 12. 12. 2008 do 16. 5. 2020 (čas njegove zaposlitve pri C. d. o. o.) toženki naložiti, da mu prizna vse pravice iz delovnega razmerja, vključno s prijavo v socialna zavarovanja, priznanjem delovne dobe ter razlikami v plači in regresih za letni dopust. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da o tem delu tožbenega zahtevka sodišče prve stopnje v izreku sploh ni odločilo, zato je pritožbo tožnika v tem delu štelo za predlog za izdajo dopolnilne sodbe (325. do 327. člen ZPP). Ob tem opozarja, da je tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti pogodb o zaposlitvi, ki so bile sklenjene med tožnikom in C. d. o. o., in za ugotovitev obstoja delovnega razmerja med tožnikom in toženko za čas od 12. 12. 2008 do 16. 5. 2012 (VIII. točka izreka prvostopenjske sodbe), upoštevajoč revizijsko odločitev že pravnomočno zavrnjen.

17. Zaradi nestrinjanja s presojo o zastaranju se tožnik pritožuje zoper V., VI. in VII. točka izreka prvostopenjske sodbe in navaja, da bi mu za obdobje od 20. 5. 2012 do 14. 8. 2014 sodišče moralo priznati vse pravice iz delovnega razmerja, ga prijaviti v zavarovanja, mu vpisati delovno dobo v matično evidenco ter plačati razlike v plači in regresih za letni dopust. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da izrek prvostopenjske sodbe glede tožbenega zahtevka v navedenem obsegu zavrnilnega dela ne vsebuje, zato je tudi v tem delu štelo pritožbo tožnika za predlog za izdajo dopolnilne sodbe. Ker o tem delu tožbenega zahtevka še ni bilo odločeno, se pritožbeno sodišče ni opredelilo do tožnikovih pritožbenih navedb v zvezi z zastaranjem (prvi odstavek 360. člena ZPP).

18. Zmotna je pritožbena navedba toženke, da glede višine vtoževanih terjatev (pritožbena navedba se dejansko nanaša na razlike v plači) tožnik ni podal ustreznih trditev in ni predložil ustreznih dokazov. Iz njegovih trditev izhaja, da od A. d. o. o. (in tudi C. d. o. o.) ni prejemal prihodka, ki bi bil primerljiv toženkinim zaposlenim, saj je bil prikrajšan skoraj za polovico prihodka (glede plačila osnovne plače, nadur, delovne uspešnosti, stalne pripravljenosti, trinajste plače, dodatka za izpostavljenost težjim pogojem dela, dodatka iz naslova neenakomerne razporeditve delovnega časa ...). Navedel je, kateremu toženkinemu delovnemu mestu je bil primerljiv (luško transportnemu delavcu glede začetnega obdobja dela, nato pa vozniku luške mehanizacije), in opisal pogoje dela (izmensko 12-urno delo, brez potrebnega počitka, težki pogoji, mraz, vročina, opravljal je tudi najtežja fizična dela …). Zatrdil je, da je A. d. o. o. na njegovih plačilnih listah fiktivno prikazovala 178 ur dela mesečno, saj je v povprečju opravil 230 ur mesečno oziroma vsak mesec minimalno 50 ur nad polnim delovnim časom. Ocenil je, da bi mu morala pripadati bruto plača najmanj 2.000,00 EUR mesečno (kolikor prejme luško transportni delavec za 8 ur dela), glede na pripadajoče dodatke in plačilo nadur pa bi moral prejeti celo več kot 2.500,00 EUR bruto. Navedel je višino osnovne urne postavke in upoštevajoč toženkino podjetniško kolektivno pogodbo podrobneje prikazal način, na katerega bi mu morala biti plača pravilno obračunana (za kateri tarifni razred, plačilni razred in skupino, kateri dodatki in v kakšni višini bi mu morali pripadati …). Višino zahtevane mesečne plače je nazadnje modificiral v pripravljalni vlogi z dne 22. 9. 2020 in jo prilagodil toženkinemu izračunu povprečne plače za delovno mesto voznik luške mehanizacije (vtožuje 3.167,41 EUR mesečno, kar predstavlja najvišjo povprečno mesečno plačo primerljivega delavca, izračunano za letna obdobja, ki jih je toženka upoštevala v izračunu). Po presoji pritožbenega sodišča je glede na navedeno tožnik podal ključne trditve, ki so omogočale odločitev o tožbenem zahtevku po višini. Kar se tiče dokaznega bremena, je tožnik tiste dokaze, s katerimi je razpolagal, predložil, v zvezi z izračunom razlike v plači pa je predlagal tudi postavitev izvedenca finančne stroke oziroma da naj izračun pripravi toženka. Glede dokazil, ki jih ni imel, a jih je štel kot pomembna za odločitev o višini tožbnega zahtevka, je utemeljeno predlagal njihovo pridobitev od toženke in A. d. o. o. (cenik urnih postavk, ki je veljal v razmerju med tema toženkama, toženkin akt o sistemizaciji, podjetniška kolektivna pogodba in drugi akti, pomembni za oblikovanje plač, plačilne liste tožnika itd.), o svojih prejemkih pa je predlagal tudi poizvedbo na FURS-u. Pritožbeno sodišče zaključuje, da je tožnik zadostil trditvenemu in dokaznemu bremenu. Glede na to je neutemeljena tudi toženkina pritožbena navedba, da bi zaradi pomanjkljive trditvene podlage sodišče moralo zavrniti dokaz za izdelavo izračuna plač s strani toženke.

19. Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje toženke, da bi sodišče o razliki v plači lahko odločilo kvečjemu na podlagi izvedenskega mnenja. Tožnik je resda predlagal postavitev izvedenca finančne stroke, a je obenem predlagal, naj izračun tožniku pripadajoče plače oziroma plače, ki so jo prejemali njemu primerljivi toženkini delavci, pripravi toženka. Ker ga je ta izdelala, ga je sodišče utemeljeno štelo v dokazno podlago sodbe.

20. Ni utemeljeno pritožbeno zatrjevanje, da bi sodišče o višini tožbenega zahtevka moralo odločiti le za obdobja, za katera bi tožnik predložil plačilne liste. Tožnik je namreč izpovedal, da je od A. d. o. o. dobil le nekaj plačilih list, kot je obrazložilo prvostopenjsko sodišče, pa plačilnih list ni bilo mogoče pridobiti niti od stečajnega upravitelja A. d. o. o., prav tako jih ne hranijo v celoti pogodbeni računovodski servisi A. d. o. o. To pa ni bilo ovira za odločanje o tožbenem zahtevku za celotno obdobje. Sodišče namreč odloča na podlagi presoje vseh dokazov (8. člen ZPP), zato je v dokaznem postopku pravilno upoštevalo podatke FURS-a o tožnikovih letnih bruto plačah in regresih za letni dopust (pravilnosti teh podatkov, povzetih v prvostopenjski sodbi, toženka v pritožbi ne izpodbija).

21. Utemeljenost pritožbenega zatrjevanja toženke, da bi sodišče lahko odločilo zgolj na podlagi podatkov o delovnem času, ki bi jih predložil tožnik, izključuje večkrat podana trditev same toženke o tem, da morebitnih evidenc, ki bi jih o teh dejstvih vodil tožnik, ni mogoče šteti za verodostojne, ker jih toženka ni potrdila. Iz enakega razloga je neutemeljena njena pritožbena navedba, da tožnik ni predložil podatkov o odsotnosti z dela, ki bi lahko vplivali na utemeljenost zahtevka po višini. Trditvi tožnika, da je opravil vsak mesec minimalno 50 ur nad polnim delovnim časom, toženka tudi sicer ni oporekala s trditvijo oziroma konkretiziranim podatkom o tem, da je opravil drugačno število delovnih ur. Zatrjevala je le, da ji ni bilo treba voditi evidence o njegovem delovnem času in z njo ne razpolaga, ker tožnik ni bil njen delavec. S takšnim zatrjevanjem pa se ne more izogniti odgovornosti za tožniku povzročeno prikrajšanje pri plači. V dokaznem postopku je bilo namreč ugotovljeno, da je bila ona tožnikova dejanska delodajalka, za slednjo pa velja dolžnost vodenja evidenc, ki so opredeljene z Zakonom o evidencah na področju dela in socialne varnosti (ZEPDSV; Ur. l. RS, št. 40/2006 in nadaljnji); med temi je tudi evidenca o izrabi delovnega časa.

22. Zmotno je pritožbeno sklicevanje toženke, da je sodišče razpolagalo s podatki FURS-a o mesečnih dohodkih tožnika, saj teh podatkov (listine) v spisu ni. Glede na to je neuspešno tudi pritožbeno zavzemanje, da bi tožnik moral postaviti tožbeni zahtevek za plačilo razlike v plači za vsak mesec vtoževanega obdobja posebej. Te presoje ne spremeni niti pritožbena navedba toženke, da je ob prejemu njenega izračuna razpolagal z vsemi potrebnimi podatki za to. Glede na razpoložljive podatke je namreč sodišče prve stopnje prikrajšanje v plači izračunalo tako, da je za vsako letno obdobje posebej iz podatka o tožnikovi bruto letni plači izračunalo njegovo povprečno mesečno bruto plačo v tem letu (letna bruto plača / 12). Tako dobljenemu podatku je (glede na način izračuna) v toženkinem izračunu najbolj primerljiv (in zato tudi ustrezen za izračun prikrajšanja) podatek o povprečni mesečni bruto plači primerljivih delavcev za vsako letno obdobje posebej (seštevek njihovih bruto plač v celotnem letu / 12). Sodišče je za vsako letno obdobje izračunalo razlike med povprečno mesečno bruto plačo tožnika in povprečno mesečno bruto plačo primerljivih delavcev ter tožniku utemeljeno prisodilo dobljene razlike (prvi odstavek VI. točke izreka).

23. V pritožbi toženka sodišču očita, da je spregledalo, da je delovno razmerje med strankama vzpostavilo med koledarskim letom, zaradi česar bi moralo upoštevati sorazmerne vrednosti povprečnega letnega dohodka, ki jih je v izračunu navedla toženka. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je po toženkinem izračunu povprečna mesečna plača primerljivih delavcev za čas od 20. 8. 20143 do 31. 12. 2014 (tj. 2.299,03 EUR) res nižja kot v primeru, če se upošteva plačo za celo leto 2014 (2.437,59 EUR, kar je upoštevalo sodišče). Ta okoliščina pa ne pomeni, da je tožniku za čas od 20. 8. 2014 do 31. 12. 2014 priznano neustrezno oziroma previsoko plačilo razlike v plači. Ker je sodišče prve stopnje glede na razpoložljive podatke njegovo povprečno mesečno plačo za leto 2014 lahko izračunalo le iz podatka FURS-a o njegovi celoletni plači, ki jo je prejel za leto 2014, je temu izračunu enakovreden izračun povprečne mesečne plače primerljivih delavcev, ki prav tako temelji na podatku o njihovi celoletni plači. Poleg tega je metodologija, ki jo predlaga pritožba, glede leta, v katerem mu je prenehalo delovno razmerje (1. 10. 2019), celo v škodo toženke: sodišče prve stopnje je ugotavljalo razliko v plači upoštevajoč njen podatek o povprečni mesečni bruto plači primerljivih delavcev v znesku 2.515,05 EUR, če bi upoštevalo podatek za zgolj sorazmerni del tega leta, pa bi moralo upoštevati celo višji znesek.

24. Sodišče ni izdalo sodbe presenečenja, ker je izračun razlik v plači oprlo na letne povprečne vrednosti. Toženki je vročilo podatke FURS-a, ki so se nanašali na letne prihodke tožnika in ta se je o njih lahko izrekla (zaradi njih je celo zahtevala razpis naroka, kar je sodišče upoštevalo). Sicer pa je tudi toženkin podatek o povprečni mesečni bruto plači primerljivih delavcev za vsako letno obdobje posebej izračunan iz podatka o seštevku njihovih bruto plač v celotnem letu. Sodišče s svojo odločitvijo tudi ni prekoračilo tožbenega zahtevka, saj je tožnik zahtevani znesek plače opredelil v mesečnem znesku, tako pa mu je bil tudi prisojen.

25. Neutemeljena je pritožbena navedba toženke, da je nepravilno upoštevanje povprečnih mesečnih plač njenih primerljivih delavcev, ker tožnik ni dokazal, da bi ga toženka štela za povprečnega delavca, če bi bil pri njej v delovnem razmerju. Njegovim trditvam, da je zanjo opravljal delo vrsto let in da je spadal med najbolj fleksibilne in polno usposobljene delavce, ki so opravljali najtežja dela, ni oporekala z dejstvi, ki bi utemeljevala presojo, da tožnik ni bil niti "povprečni" delavec. Upoštevanje toženkinega primerljivega povprečnega delavca za izračun tožniku pripadajočih razlik zato ne more biti sporno.

26. Zmotno je pritožbeno zavzemanje toženke, da bi za odločitev po višini sodišče lahko upoštevalo kvečjemu nesporni podatek o povprečni osnovni plači na konkretnem delovnem mestu, povečani za rast dodane vrednosti. Kot je pravilno obrazložilo že prvostopenjsko sodišče, bi bil v tem primeru tožnik prikrajšan za dodatke oziroma izplačila, do katerih so bili skladno s toženkinimi akti upravičeni primerljivi delavci toženke. Pritožbeno zavzemanje je tudi v nasprotju s stališčem revizijskega sodišča, da je tožnik upravičen do izplačila takšne plače in drugih prejemkov, kot bi mu pripadali v delovnem razmerju pri toženki.

27. Toženka v pritožbi očita, da bi sodišče moralo upoštevati, da je tožniku dolgovala le sorazmerni del regresa za letni dopust, in tudi odšteti, kar je tožnik iz tega naslova že dobil od A. d. o. o. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je glede regresa za leto 2014 sodišče prve stopnje izhajalo iz predpostavke, da pripada tožniku za celo leto (znesek regresa, ki ga je toženka izplačala svojim delavcem za celo leto, je znižalo za znesek, ki ga je tožnik iz tega naslova prejel pri A. d. o. o.). Takšna odločitev ni pravilna. Presoja, ali tožniku pripada zgolj sorazmerni del regresa ali celoten, je odvisna od poprejšnje presoje zastaranja tožbenega zahtevka za čas pred 15. 8. 2014, o čemer pa, kot je bilo že obrazloženo, sodišče prve stopnje še ni odločilo in mora sprejeti dopolnilno sodbo. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi toženke ugodilo in prvostopenjsko sodbo na podlagi prvega odstavka 355. člena ZPP v 1. alineji prvega odstavka VII. točke izreka razveljavilo in v tem delu vrnilo zadevo v novo sojenje. Kar se tiče leta 2019, je treba upoštevati, da je sodišče prve stopnje s 1. 10. 2019 razvezalo delovno razmerje med tožnikom in toženko, zato mu za to leto pripada le sorazmerni del regresa za letni dopust. Toženka je v izračunu navedla, da je regres za celo leto 2019 znašal 1.356,70 EUR. Sodišče je tožniku prisodilo 617,82 EUR, vendar ni obrazložilo, kako je izračunalo ta znesek, poleg tega ni jasno, kolikšen znesek iz naslova regresa je tožnik za leto 2019 že prejel. Ker zaradi teh pomanjkljivosti odločitve niti ni mogoče preizkusiti (kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP tudi v 6. alineji prvega odstavka VII. točke izreka prvostopenjsko sodbo razveljavilo in v tem delu vrnilo zadevo v novo sojenje. Za preostala leta je prisojeni znesek regresa pravilen (višina regresa toženke je znižana za znesek, ki ga je tožnik iz naslova regresa že prejel).

28. Neutemeljena je pritožbena navedba toženke, da sodišče ni upoštevalo ugovora zastaranja glede zakonskih zamudnih obresti. Iz toženkinega odgovora na tožbo in druge pripravljalne vloge je razvidno, da je zastaranje ugovarjala z navedbama, da je tožbeni zahtevek delno zastaral, oziroma da je celotni tožbeni zahtevek (v ugotovitvenem in dajatvenem delu) za obdobje pred petimi leti pred vložitvijo tožbe zastaral. Na podlagi navedenega pritožbeno sodišče ugotavlja, da toženka v prvostopenjskem postopku ni ugovarjala zastaranja zakonskih zamudnih obresti, zato gre za nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP).

29. Toženka v pritožbi neutemeljeno izpodbija odločitev o denarnem povračilu zaradi sodne razveze pogodbe o zaposlitvi, ki ga je sodišče tožniku priznalo v višini 10 plač. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri presoji ustreznega denarnega povračila upoštevalo vse potrebne okoliščine v smislu drugega odstavka 118. člena ZDR-1. Pritožba se zmotno zavzema, da bi moralo upoštevati, da je tožniku delovno razmerje pri A. d. o. o. prenehalo zaradi utemeljenega poslovnega razloga. Tožnikova dejanska delodajalka je bila toženka, zato mu je delovno razmerje na podlagi odpovedi, podane s strani A. d. o. o., prenehalo nezakonito. V okvir pravic, ki jih je delavec uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja, spada denarno nadomestilo za brezposelnost, sodišče prve stopnje pa je upoštevalo tudi, da bo tožniku na podlagi tega sodnega spora vzpostavljen položaj, kot bi ga imel, če bi bil zaposlen pri toženki. Nadalje je upoštevalo, da je bil v delovnem razmerju z A. d. o. o. sedem let4 in da se je pri drugem delodajalcu zaposlil 1. 10. 2019, torej hitro po podani odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko oceno o tem, da višino prisojenega denarnega povračila utemeljuje zlasti tudi dejstvo, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani A. d. o. o.5 zadnje od ravnanj v nizu nedopustnih ravnanj toženk, ki so ugodnejše pogoje poslovanja črpale na kršitvah pravic delavcev (tudi tožnika), ki so dejansko delali za toženko. Da so bile ugotovljene nepravilnosti v zvezi s kršitvami pravic tožnika oziroma osnovnimi pogoji njegove zaposlitve zelo hude, je opozorilo tudi revizijsko sodišče (VIII Ips 12/2022, 17. in 19. točka obrazložitve in opomba št. 10).

30. Pritožbeno sodišče je glede na vse obrazloženo pritožbo tožnika štelo za predlog za izdajo dopolnilne sodbe, pritožbi toženke pa je delno ugodilo, izpodbijani del sodbe v delu razveljavilo in vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ugotovljenih postopkovnih kršitev glede na njihovo naravo pritožbeno sodišče ne more samo odpraviti, zaradi zmotne uporabe materialnega prava pa je ostalo nepopolno ugotovljeno tudi dejansko stanje, pri čemer namen instančnega odločanja ni prenos odločanja s prve na drugo stopnjo, pač pa preverjanje pravilnosti izpodbijane odločitve. V novem sojenju naj sodišče prve stopnje upošteva v tej odločitvi poudarjena izhodišča in napotila, o zadevi ponovno odloči in svojo odločitev tudi ustrezno obrazloži, tako da bo mogoč njen preizkus. Ker je revizijsko sodišče odločitev o stroških odgovora na revizijo pridržalo za končno odločbo, mora sodišče prve stopnje odločiti tudi o tem strošku.

31. Ker v preostalem delu niso bili podani uveljavljani pritožbeni razlogi toženke niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je njeno pritožbo v ostalem kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

32. O stroških pritožbenega postopka je bilo že pravnomočno odločeno (2. točka sklepa sodišča prve stopnje v zvezi s III. točko izreka sodne odločbe Pdp 626/2020, v kateri revizijsko sodišče ni poseglo).

1 Tožnik je na enak način kot v A. d. o. o. pred tem opravljal delo na podlagi pogodbe o zaposlitvi, sklenjene z C. d. o. o. 2 V okviru izračuna prikrajšanja je pravilno upoštevalo tudi denarno nadomestilo za primer brezposelnosti, ki ga je prejel do 1. 10. 2019. 3 Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo zastaranje za čas do 14. 8. 2014. 4 Pred tem je tožnika na delo k toženki pošiljal C. d. o. o. 5 A. d. o. o. je pogodbo o zaposlitvi odpovedala zaradi zmanjšanja prometa s toženko, ki je bila njen edini poslovni partner, zato je bila A. d. o. o. v celoti odvisna od nje.