Jedro

Sodišče prve stopnje je tožniku materialnopravno zmotno priznalo potne stroške za prihod na sodišče in stroške urnine za odsotnost iz pisarne za pooblaščenca, ki si ga je tožnik izbral zunaj okrožja sodišča prve stopnje. Ustaljena je sodna praksa, da ti stroški ne gredo stranki samodejno in v vseh primerih, temveč le, kadar to utemeljujejo okoliščine primera. Tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje niti v odgovoru na pritožbo ni navedel nobene okoliščine, ki bi utemeljevala izbiro odvetnika zunaj okrožja sodišča (npr. bližina tožnikovemu bivališču, predhodno sodelovanje z odvetnikom, ki upravičuje posebno zaupanje med njima).

Izrek

I.Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da je tožnik v roku 15 dni dolžan toženki povrniti stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v višini 55,92 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje do plačila.

II.Tožnik krije svoje stroške odgovora na pritožbo, toženki pa je dolžan v roku 15 dni povrniti stroške pritožbe v višini 229,50 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom toženki naložilo, naj tožniku povrne 139,49 EUR stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2.Zoper sklep vlaga pritožbo toženka. Meni, da je sodišče prve stopnje tožniku neupravičeno priznalo prevozne stroške pooblaščenca za prihod na dva naroka na relaciji Brežice-Maribor-Brežice v skupnem znesku 189,20 EUR, saj njegov pooblaščenec nima sedeža v okrožju razpravljajočega sodišča. Sklicuje se na istovrstne zadeve (Pdp 92/2024, Pdp 305/2024, Pdp 407/2020, Pdp 566/2019), v katerih je bilo odločeno, da se potni stroški pooblaščenca zunaj kraja stranke ali sodišča naložijo v plačilo nasprotni stranki le, če to utemeljujejo posebne okoliščine, povezane z vsebino same zadeve, pri čemer je dokazno in trditveno breme v zvezi s tem na strani zastopane stranke. Navaja, da takih okoliščin tožnik ni navedel, zato ji potnih stroškov njegovega pooblaščenca ni mogoče naložiti v plačilo (VSL I Cpg 241/2021). Sklicuje se na prvi odstavek 155. člena ZPP, da se priznajo stranki le stroški, potrebni za pravdo. Navaja, da stranka sicer lahko v okviru enakega varstva pravic po 22. členu Ustave prosto izbere pooblaščenca, vendar potni stroški v primeru izbire pooblaščenca zunaj sedeža okrožnega sodišča niso potrebni za pravdo (Pdp 264/2019, Pdp 325/2020 in Pdp 442/2019). Meni, da neupravičenega povečanja stroškov tožnik ne more prevaliti na toženko. Nasprotuje tudi priznanju urnine za odsotnost iz pisarne v času potovanja pooblaščenca na dva naroka za glavno obravnavo v skupni višini 320 točk. Zaradi neutemeljeno priznanih potnih stroškov in odsotnosti iz pisarne so neutemeljeni tudi višji materialni stroški in DDV. Predlaga, da se priznani stroški tožnika znižajo. Zatrjuje bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sklep ne vsebuje razlogov, zakaj je sodišče pooblaščencu priznalo kilometrino in stroške zaradi odsotnosti iz pisarne. Priglaša stroške pritožbe.

3.Pritožba je bila vročena tožniku, ki nanjo odgovarja, predlaga njeno zavrnitev in naložitev plačila stroškov odgovora na pritožbo toženki. Meni, da mu je sodišče prve stopnje utemeljeno priznalo potne stroške pooblaščenca, saj bi bila drugačna odločitev v nasprotju s pravico stranke do svobodne izbire odvetnika. Navaja, da če bi imel pooblaščenec sedež na območju sodišča, bi stranki sodišče priznalo stroške prihoda na sodišče tudi iz bolj oddaljenih krajev od sedeža sodišča (npr. Slovenske Bistrice). Zatrjuje neenakopravno obravnavo stranke, če se ji v primeru, da je odvetnik z območja drugega sodišča, ne priznajo nobeni potni stroški niti stroški za odsotnost iz pisarne, saj se ti priznajo v primeru, če je odvetnik z območja istega sodišča; gre za poseg v zakonsko pravico s stranko, ki nima opravičljive podlage. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba je utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) v povezavi z drugim odstavkom 350. člena in 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti uveljavljane kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sklep ustrezno obrazložen in ga je mogoče preizkusiti.

6.Toženka utemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje tožniku materialnopravno zmotno priznalo potne stroške za prihod na sodišče in stroške urnine za odsotnost iz pisarne za pooblaščenca, ki si ga je tožnik izbral zunaj okrožja sodišča prve stopnje. Ustaljena je sodna praksa, da ti stroški ne gredo stranki samodejno in v vseh primerih, temveč le, kadar to utemeljujejo okoliščine primera.1 Tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje niti v odgovoru na pritožbo ni navedel nobene okoliščine, ki bi utemeljevala izbiro odvetnika zunaj okrožja sodišča (npr. bližina tožnikovemu bivališču, predhodno sodelovanje z odvetnikom, ki upravičuje posebno zaupanje med njima). Glede na navedeno v obravnavani zadevi ni razloga, da bi morala toženka kriti stroške pooblaščenca zunaj okrožja sodišča za prihod na sodišče. Sodišče prve stopnje je tako neutemeljeno priznalo tožniku navedeni strošek, zato je bilo sklep v tem delu treba spremeniti. Tožniku so bili priznani stroški v skupnem znesku 2.151,55 EUR, od tega zneska je treba odšteti neutemeljeno priznane potne stroške (kilometrina na relaciji Brežice-Maribor-Brežice za pristop na dva naroka) v višini 189,20 EUR, neutemeljeno priznano urnino za odsotnost iz pisarne v višini 320 točk oziroma 192,00 EUR, materialne stroške 3,84 EUR in 22-odstotni DDV v višini 84,71 EUR (skupno 469,75 EUR). Tožniku se tako pravilno priznajo stroški v višini 1.681,80 EUR, toženka pa mu je skladno z uspehom (41,60 %) dolžna povrniti 699,63 EUR. Po medsebojnem pobotu s pritožbeno neizpodbijanimi priznanimi stroški toženke glede na njen uspeh (58,40 %) 755,55 EUR, je tožnik dolžan toženki povrniti stroške v višini 55,92 EUR (3. točka 365. člena ZPP).

7.Zavrniti je treba tožnikovo stališče, da mu mora toženka povrniti stroške prihoda pooblaščenca zunaj okrožja sodišča na narok zaradi pravice do proste izbire pooblaščenca. Skladno z ustaljeno sodno prakso uveljavitev navedene pravice ne pomeni, da gre za potrebne stroške postopka po 155. členu ZPP, ki jih je dopustno prevaliti na nasprotno stranko. Tudi s splošnim sklicevanjem na neenako obravnavo v primerjavi s strankami s pooblaščenci iz okrožja sodišča, ki so od sedeža sodišča bolj oddaljeni od tožnikovega, ni mogoče stroškov pooblaščenca za prihod na sodišče (potnih stroškov in stroška odsotnosti iz pisarne) šteti za take potrebne stroške postopka, ki jih je dolžna kriti nasprotna stranka.

8.Ker je toženka s pritožbo uspela, tožnik krije svoje stroške odgovora na pritožbo, toženki pa je dolžan povrniti njene potrebne stroške pritožbe po Odvetniški tarifi - OT (za sestavo 375 točk in za materialne stroške 2 %, skupno 382,5 točk oziroma 229,50 EUR). V primeru zamude dolguje še zakonske zamudne obresti.

-------------------------------

1Prim. odločitve VDSS Pdp 204/2024, Pdp 325/2020, Pdp 264/2019, Pdp 507/2014 idr.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 155, 365, 365-3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.