Jedro

V členu 50 odst. 3. Ustava zagotavlja vojnim veteranom in žrtvam vojnega nasilja posebno varstvo v skladu z zakonom. Zakon o žrtvah vojnega nasilja (Ur. list RS, št. 63/95) in napovedani Zakon o poplačilu vojne odškodnine, ki je bil parlamentu že večkrat predložen v branje, ne priznavata odškodninske odgovornosti R Slovenije za škodo, ki je žrtvam za časa vojne nastala. Žrtvam vojne, ki so v čl. 2 Zakona o žrtvah vojnega nasilja naštete, zagotavljata ta zakona le posebne dosmrtne ugodnosti v obliki denarne pomoči, olajšav pri plačevanju zdravstvenega zavarovanja, pri pokojninski dobi itd. Teh ugodnosti ni mogoče šteti za odškodnino, to je za satisfakcijo za vse hudo, kar so žrtve vojnega nasilja pretrpele, ampak le tako, kot čl. 50/3 Ustave Republike Slovenije določa, za posebno varstvo prizadetih oseb skladno z načelom, da je Slovenija socialna država (čl. 2 Ustave).

Republika Slovenija odgovorna za škodo, ki so jo utrpeli tožniki ukradeni otroci po temelju le, če se izkaže, da je SFR Jugoslavija kot prednica naše države od Nemčije dobila sredstva za plačilo odškodnine, pa jih je porabila v druge namene.

Ugovor zastaranja po mnenju pritožbenega sodišča glede na sodno prakso ni mogoče uveljavljati v okviru reševanja odškodninske odgovornosti. Z vmesno sodbo se odloča le o odgovornosti oziroma podlagi tožbenega zahtevka. Pritožbeno sodišče zato o tem pravnem problemu ni zavzelo stališča.

Izrek

Pritožbi se u g o d i ,vmesna sodba sodišča prve stopnje se r a z v e l j a v i in zadeva v r n e v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo odločilo, da je tožena stranka Republika Slovenija odgovorna tožečim strankam po temelju tožbenega zahtevka. Ocenilo je, da je taboriščnikom - ukradenim otrokom, ki so bili v letu 1942 v Celju nasilno odvzeti svojim staršem in odpeljani v nemška taborišča, odškodninsko odgovorna za fizične in duševne bolečine, ki so jih kot žrtve vojnega nasilja, zločina zoper človečnost in mednarodno pravo trpeli,posledice tega zločina pa še trpijo.Štelo je, da je država SFR Jugoslavija, katere naslednica je tožena R Slovenija, na podlagi dogovora v letu 1973, sklenjenega med predsednikom SFR Jugoslavije Titom in kanclerjem Zvezne Republike Nemčije Vilijem Brandtom na Brionih, ratificiranem v letu 1974, odškodnino za to škodo dobila plačano. Odločitev sodišča temelji na Ustavi Republike Slovenije, Zakonu o žrtvah vojnega nasilja, smiselno na Zakonu o poplačilu vojne odškodnine, ki je v parlamentarni proceduri ter določilih Zakona o obligacijskih razmerjih, drugem oddelku "Povzročitev škode". Ocenilo je tudi, da zahtevek za plačilo odškodnine ni zastaran, ker škoda izvira iz kaznivega dejanja, ki ne zastara in zato po čl. 377 ZOR tudi odškodninski zahtevek tožnikov ni zastaral. Zoper sodbo se je tožena stranka pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po čl. 353/1 Zakona o pravdnem postopku. Trdila je, da tožena stranka niti krivdno niti po zakonu ni tožnikom odškodninsko odgovorna.

Mirovne pogodbe z ZR Nemčijo bivša država SFR Jugoslavija ni podpisala, ZR Nemčija pa reparacij za vojno škodo povzročeno na področju SFRJ v II. svetovni vojni še ni plačala. Sporazum iz leta 1974, na katerega se opira sodba sodišča prve stopnje, je odobril Jugoslaviji le ugodna posojila, kar pa ni dokaz, da je bila s tem vojna škoda plačana.

Ustava Republike Slovenije, Zakon o vojnih žrtvah in še ne sprejeti Zakon o plačilu vojne škode po mnenju pritožbe izključujejo uveljavljanje odškodninskih zahtevkov tožnikov zoper državo. Ustava zagotavlja posebno varstvo vojnim veteranom in žrtvam vojnega nasilja, oba našteta zakona pa le zakonsko urejujeta krog upravičencev ter vrsto in obseg upravičenj. Odločitev sodišča prve stopnje je nasprotna tem zakonom. Vsekakor pa tožena stranka s tema zakonoma ni svoje odškodninske odgovornosti vojnim žrtvam pripoznala.

Sodišče bi moralo ugoditi ugovoru zastaranja. R Slovenija ni zoper tožnike zagrešila nobenega vojnega zločina, zato se odgovornost za vojne zločine,ki naj bi temeljila na kaznivem dejanju Zvezne Republike Nemčije, ne more razširiti nanjo.

V odgovoru na pritožbo je tožeča stranka obširno utemeljevala svoj zahtevek kot v tožbi in trdila, da je pritožba zoper vmesno sodbo sodišča prve stopnje neutemeljena. Poudarila je, da je treba zaključiti, da je tožena R Slovenija s sprejemom zakonodaje in s predlogom zakonodaje o odškodnini vojnim žrtvam priznala vsaj dvoje, in sicer, da se šteje za odgovorno za to, da poplača škodo, ki jo je zaradi vojnega nasilja tujih okupatorskih sil utrpel določen krog ljudi in da v krog oseb, za katere je dolžna plačati škodo, spadajo tudi ukradeni otroci, to je tožeče stranke. Temelj tožbenega zahtevka je na eni strani pravica do odškodnine za škodo, ki so jo pretrpele tožeče stranke med drugo svetovno vojno, na drugi strani pa dolžnost R Slovenije,da to odškodnino plača. Po mnenju tožeče stranke je bila s sprejeto zakonodajo tožnikom pravica priznana, vzpostavljena oz.

priznana pa tudi dolžnost države, da škodo plača. Tožniki so v odgovoru na pritožbo še poudarili, da sporazum med predstavnikoma države SFRJ in države ZRN, ki je bil ratificiran,predstavlja materialno pravo, saj se ratificirane mednarodne pogodbe uporabljajo neposredno. Trdi še, da je razlaga sodišča prve stopnje citiranih zakonov in sporazuma iz leta 1973 povsem pravilna.

Pritožba je utemeljena.

Med dokaznim gradivom, ki ga je predložila tožeča stranka, je res korespondenca med nekaterimi tožniki oz. društvom, ki so ga tožniki kot ukradeni otroci ustanovili ter nemškim zunanjim ministrstvom in veleposlanikom ZRN v Sloveniji. Iz dopisa nemškega ministrstva za zunanje zadeve z dne 10. 5. 1993, naslovljenem na g. Zagožna, predsednika društva taboriščnikov - ukradenih otrok Sloveniji sledi, da je bila odškodnina s strani ZR Nemčije SFR Jugoslaviji plačana na podlagi sporazuma sklenjenega na Brionih. Za primer, da je Jugoslavija ta sredstva porabila drugače in ne za odškodovanje oškodovancev, se ZRN ne čuti dolžno oz. odgovorno za plačilo odškodnine tožnikom. Podoben dopis je odvetniku Pavlu Rojsu poslalo nemško veleposlaništvo dne 3. 12. 1993 in dne 4. 6. 1993 g. Jožetu Zormanu. V teh dopisih se zatrjuje, da je ZR Nemčija v zvezi z vojnimi posledicami Jugoslaviji večkrat plačala odškodnino v občutni višini. Leta 1956 naj bi plačala 300,000.000,00 DEM kot gospodarski prispevek v obliki posojila in plačila za povračilo jugoslovanskih zahtevkov iz vojnega in predvojnega časa, leta 1972 300,000.000,00 DEM in za definitivno izpolnitev sporazuma iz leta 1973 (verjetno Tito - Brandt ?) pa v letu 1974 še 700,000.000,00 DEM. Za R Slovenijo po mnenju nemškega veleposlaništva veljajo ti dogovori, ker je naslednica SFRJ.

Zakon o ratifikaciji sporazuma med Vlado SFRJ in vlado ZR Nemčije o odobritvi pomoči v kapitalu, objavljen v Uradnem listu SFRJ, št. 66/1974 v preambuli ugotavlja med drugim, "da sta se vladi glede na soglasje, izraženo v komunikeju v zvezi z obiskom zveznega kanclerja Brandta v Jugoslaviji, da je treba preostala odprta vprašanja iz preteklosti reševati z dolgoročnim sodelovanjem na ekonomskem in na drugih področjih, da bi bilo omenjeno soglasje dokončno izpolnjeno, kolikor gre za zvezna proračunska sredstva in z namenom, da bi sodelovanje med obema državama pospešili in obogatili v duhu popolnega spoštovanja in popolnega razumevanja, kar je bilo izraženo v komunikeju ob obisku predsednika Tita v Zvezni Republiki Nemčiji in na podlagi prijateljskih odnosov, ki bi jih obe strani radi vzdrževali in naprej razvijali, zedinili o tem, da vlada ZR Nemčije odobrava vladi SFRJ pomoč v kapitalu 700,000.000,00 DEM." V čl. 1 zakona je bilo določeno, kako bo posojilo uporabljeno. Najmanj 350,000.000,00 DEM naj bi bilo uporabljenih za financiranje projektov, do 350,000.000,00 DEM pa za plačevanje uvoznega blaga za kritje tekočih nujnih civilnih potreb po blagovni listi, ki je priložena temu sporazumu in za storitve v zvezi s tem. Določeno je tudi, kateri projekti imajo prednost. Določen je vračilni rok za posojila in sicer 30 let, vštevši 10 let brez obveznosti odplačevanja in z 2 % obrestno mero na leto. Komunike, na katerega se zakon o ratifikaciji sporazuma sklicuje v Uradnih listih ni bilo mogoče najti.

Ustava Republike Slovenije v čl. 2 določa, da je Slovenija pravna in socialna država. V členu 50 odst. 3. Ustava zagotavlja vojnim veteranom in žrtvam vojnega nasilja posebno varstvo v skladu z zakonom. Zakon o žrtvah vojnega nasilja (Ur. list RS, št. 63/95) in napovedani Zakon o poplačilu vojne odškodnine, ki je bil parlamentu že večkrat predložen v branje, ne priznavata odškodninske odgovornosti R Slovenije za škodo, ki je žrtvam za časa vojne nastala. Žrtvam vojne, ki so v čl. 2 Zakona o žrtvah vojnega nasilja naštete, zagotavljata ta zakona le posebne dosmrtne ugodnosti v obliki denarne pomoči, olajšav pri plačevanju zdravstvenega zavarovanja, pri pokojninski dobi itd. Teh ugodnosti ni mogoče šteti za odškodnino, to je za satisfakcijo za vse hudo, kar so žrtve vojnega nasilja pretrpele, ampak le tako, kot čl. 50/3 Ustave Republike Slovenije določa, za posebno varstvo prizadetih oseb skladno z načelom, da je Slovenija socialna država (čl. 2 Ustave).

Na podlagi obrazloženega ni mogoče šteti, da je R Slovenija pripoznala svojo odškodninsko odgovornost, da je dolžna plačati tožnikom odškodnino za zahtevano negmotno škodo, ki so jo kot vojne žrtve zaradi nečloveškega ravnanja okupatorja utrpeli za časa druge svetovne vojne.

Sodišče prve stopnje je preuranjeno odločilo o odgovornosti Republike Slovenije o temelju spora med pravdnima strankama. Iz cit. zakona o ratifikaciji sporazuma ni z gotovostjo ugotovljeno ali je ZR Nemčija res SFR Jugoslaviji s sporazumom, sklenjenim med takratnima predsednikoma držav Jugoslavije in Nemčije, plačala vojno škodo.

Po mnenju pritožbenega sodišča je Republika Slovenija odgovorna za škodo, ki so jo utrpeli tožniki po temelju le, če se izkaže, da je SFR Jugoslavija kot prednica naše države od Nemčije dobila sredstva za plačilo odškodnine, pa jih je porabila v druge namene. To odločujoče dejstvo tožeča stranka še ni zanesljivo dokazala. Trditve tožeče stranke, da je SFRJ dobila sredstva za plačilo te škode temeljijo le na dopisih Zunanjega ministrstva Zvezne Republike Nemčije in na Zakonu o ratifikaciji sporazuma med obema državama iz leta 1973. Zakon o ratifikaciji sporazuma trditev tožeče stranke niti ne potrjuje, pa tudi ne izključuje.Potrjujejo jih pa dopisi zunanjega ministrstva in veleposlaništva ZR Nemčije, vendar ti dopisi niso zadosten dokaz. Zaradi popolne ugotovitve dejanskega stanja in pravilne odločitve o odškodninski odgovornosti tožene stranke v tem sporu bo potrebno pribaviti komunike iz leta 1973 Tito - Brandt, na katerega se nanaša Zakon o ratifikaciji komunikeja iz leta 1973 in na tej osnovi in morda še na podlagi drugih listin ugotoviti ali so sredstva, ki jih Zakon o ratifikaciji obravnava ali kakšna druga sredstva bila vsaj deloma namenjena tudi za plačilo odškodnin vojnim žrtvam.

Ugovor zastaranja po mnenju pritožbenega sodišča glede na sodno prakso ni mogoče uveljavljati v okviru reševanja odškodninske odgovornosti. Z vmesno sodbo se odloča le o odgovornosti oziroma podlagi tožbenega zahtevka. Ugovor zastaranja je sodišče prve stopnje v obrazložitvi napadene odločbe obravnavalo preuranjeno. Pritožbeno sodišče zato o tem pravnem problemu ni zavzelo stališča.