Jedro

Neutemeljen je tožbeni zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine, če že kupoprodajna pogodba, ki jo je toženka podpisala in podpis overila, vsebuje zemljiškoknjižno dovolilo. Toženka je to pogodbeno obveznost izpolnila, zato je njena obveznost prenehala.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje ter sodba sodišča prve stopnje v točkah 3 in 4 ob ugoditvi pritožbi spremenita tako, da se tožbeni zahtevek, ki se glasi: "Tožena stranka A. K. je dolžna izstaviti tožeči stranki Mestni občini ... (Oddelek za gospodarjenje z zemljišči) za zemljiško knjigo sposobno listino, na podlagi katere se bosta nepremičnini s parc. št. 51/3 in 52/2 obe k.o. ... odpisali od dosedanjega vložka ter za njiju otvoril nov vložek pri isti katastrski občini, ter pri tem novootvorjenem vložku v zemljiški knjigi vknjižila lastninska pravica na ime in v korist tožeče stranke, v nasprotnem primeru pa bo takšno listino nadomestila ta sodba, v 15 dneh, pod izvršbo" zavrne.

Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki pravdne, pritožbene in revizijske stroške, odmerjene na 1875,73 EUR, v 15 dneh po prejemu te sodbe, od naslednjega dne po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo v delu, v katerem je tožeča stranka zahtevala ugotovitev, da je tožeča stranka na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 5.10.1983 lastnica zemljišč s parc. št. 51/3 in 52/2 vl. št. 303 k.o. ... V točki 3 je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in naložilo toženi stranki A. K. izstaviti tožeči stranki Mestni občini ... za zemljiško knjigo sposobno listino, na podlagi katere se bosta nepremičnini s parc. št. 51/3 in 52/2 k.o. ... odpisali od dosedanjega vložka, se za njiju otvoril nov vložek pri isti katastrski občini ter pri tem novootvorjenem vložku v zemljiški knjigi vknjižila lastninska pravica na ime in v korist tožeče stranke, sicer bo listino nadomestila sodba. V točki 4 je toženi stranki naložilo povrnitev stroškov tožeče stranke v znesku 208.692 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti drugostopenjski sodbi je toženka vložila revizijo in uveljavljala revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji navaja, da iz dejanskega stanja izhaja, da tožeča stranka ni uresničila namena, zaradi katerega je bila sklenjena pogodba namesto razlastitve. Po enem od temeljnih načel Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ št. 29/78 do 57/89) mora imeti vsaka obveznost dopustno podlago. Če pravna podlaga kasneje odpade, pogodba preneha veljati. Tožena stranka zato lahko po določbah 51. in 52. člena ZOR vselej uveljavlja ničnost pogodbe, zato v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti specialnega predpisa iz 26. člena Zakona o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini (ZRPPN, Uradni list SRS št. 5/80), na katerega sta se oprli nižji sodišči. Napačno pa je tudi tolmačenje določil 122. člena ZOR, ki ga navaja izpodbijana sodba. Iz narave konkretnega posla ne izhaja, da bi stranki glede izpolnitve obveznosti dogovorili kaj drugega kot sočasnost. Napačno je stališče izpodbijane sodbe, da ugovor neizpolnjene pogodbe pripada le tistemu, ki v skladu s pogodbo izpolnjuje kasneje.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS št. 26/99-2/2004) je bila revizija vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je utemeljena.

Revizijsko sodišče pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe, da se v primeru pogodbe namesto razlastitve ne uporabljajo splošne določbe ZOR o odpadli podlagi pravnega posla, ampak specialne določbe 26. člena ZRPPN, ki posebej ureja prav vprašanje, če namen razlastitve po odločbi o razlastitvi oziroma po pogodbi namesto razlastitve ni izpolnjen. Ker razlastitvena zavezanka analogno s 26. členom ZRPPN ni zahtevala razveljavitve pogodbe, je ta ostala v veljavi in zavezuje prodajalko oziroma toženo stranko (primerjaj sklep VS RS, opr. št. II Ips 856/94).

Sicer pa ocenjuje revizijsko sodišče odločitev obeh sodišč o ugoditvi tožbenemu zahtevku glede izstavitve zemljiškoknjižne listine (točka 3 prvostopenjske sodbe) kot materialnopravno zmotno. Napačno je že razlogovanje glede uporabe pravila o sočasni izpolnitvi. Ker pritožbeno sodišče samo ugotavlja, da sta obveznosti obeh strank iz pogodbe že zapadli, je treba upoštevati ugovor tožene stranke o neizpolnitvi pogodbe s strani tožeče stranke (neplačilo odškodnine), kar bi narekovalo uporabo drugega odstavka 122. člena ZOR. Drugostopenjsko sodišče pa ugotavlja celo več, da je namreč tožena stranka svoje pogodbene obveznosti izpolnila. Tako kot navaja tožeča stranka v tožbi tudi pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ugotavlja, da je vsebina pogodbe izrecno dovoljenje prodajalk, da se parceli št. 51/3 in 52/2, vl. št. 303 k.o. Z. odpišeta od dosedanjega zemljiškoknjižnega vložka in se v zemljiški knjigi vpišeta v nov vložek v dobro pravne prednice tožeče stranke. Prav tako sodišče druge stopnje, skladno s samo pogodbo, izrecno ugotavlja, da sta prodajalki podpise na pogodbi overili 2.11.1983. Tožbeni zahtevek tožeče stranke pa se glasi na izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine za prenos lastninske pravice (opravo razpolagalnega pravnega posla), ki je identičen temu, kar sta prodajalki spornih nepremičnin po ugotovitvah izpodbijane sodbe že izpolnili. Pri tem je nerelevantno vprašanje pogodbenih strank, saj je pravno nasledstvo mogoče izkazati z ustreznimi listinami. Zato revizijsko sodišče zaključuje, da je ugodeno tožbenemu zahtevku za izpolnitev obveznosti, ki jo je tožena stranka že izpolnila. Z izpolnitvijo obveznosti je ta prenehala (295. člen ZOR), to pa pomeni neutemeljenost tožbenega zahtevka. Poleg tega tožba ni sklepčna, saj utemeljenost tožbenega zahtevka ne izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi. Gre za nesklepčnost, če tožeča stranka s tožbo zahteva nekaj, kar po lastnih tožbenih navedbah že ima. Prav tako ni videti smiselne povezave med nadaljnjimi tožbenimi trditvami o absolutni neveljavnosti toženkine pridobitve lastninske pravice na sporni nepremičnini in zahtevkom za izstavitev zemljiškoknjižne listine na podlagi pravnega posla med toženko (in drugo solastnico). Iz obeh razlogov torej izhaja materialnopravna neutemeljenost tožbenega zahtevka, zaradi česar je revizijsko sodišče na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP ugodilo reviziji in spremenilo sodbi sodišč druge in prve stopnje (točka 3 in 4) tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Revizijsko sodišče je v skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP zaradi spremembe sodb odločilo o stroških vsega postopka. V skladu z Zakonom o sodnih taksah in z Odvetniško tarifo ter načelnim pravnim mnenjem VS RS, objavljenim v Pravnih mnenjih I/2006, stran 7, je odmerilo pravdne stroške tožene stranke na 926,26 EUR, pritožbene stroške tožene stranke na 460,69 EUR in revizijske stroške tožene stranke na 488,78 EUR. Stroške v skupnem znesku 1875,73 EUR mora tožeča stranka glede na neuspeh v tej pravdi povrniti toženi stranki (154. člen ZPP). Upravičena je tudi do zakonskih zamudnih obresti od teh stroškov, ki pričnejo teči naslednjega dne po preteku petnajstih dni od prejema te sodne odločbe.