Jedro

Menica se protestira zato, da bi ostali v menični obveznosti drugi menični zavezanci in torej protest menice pomeni le pogoj za uveljavljanje regresnih pravic. Vendar pa je potrebno upoštevati, da se protest opravi pri meničnem zavezancu, torej meničnem dolžniku in da se torej menica pri sestavi protesta predoči dolžniku v plačilo. Če bi jo menični dolžnik tedaj plačal, bi terjatev prenehala. Za sestavo protesta je pristojen notar. Zato je po mnenju pritožbenega sodišča treba šteti, da je tak protest, opravljen pri meničnem dolžniku, dejanje zoper dolžnika pred pristojnim sodiščem ali drugim pristojnim organom, storjeno z namenom, da bi se terjatev ugotovila, zavarovala ali izterjala.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Stroški pritožbenega postopka so del nadaljnjih pravdnih stroškov.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo toženi zahtevek tožeče stranke, naj se ugotovi, da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke v znesku 900.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.12.2000 do plačila in zakonske zamudne obresti od zneska 3.000.000,00 SIT za čas od 27.10.2000 do 29.11.2000, zakonske zamudne obresti od zneska 2.000.000,00 SIT za čas od 30.11.2000 do 3.12.2000 in zakonske zamudne obresti od zneska 1.000.000,00 SIT za čas od 4.12.2000 do 5.12.2000, glede pravdnih stroškov pa odločilo, da jih je tožeča stranka dolžna v 15-ih dneh povrniti toženi v znesku 178.469,20 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.9.2005 do plačila.

Zoper to sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da je potrebno protest menice pri toženi stranki, ki ga je opravil za tožečo stranko pristojni notar, šteti kot upnikovo dejanje zoper dolžnika pred pristojnim organom, da bi se terjatev izterjala, to pa pomeni dejanje, ki je pretrgalo zastaranje. Glede na izjavo tožene stranke v notarskem zapisniku o protestu, pa je treba tudi šteti, da je tožena stranka pripoznala dolg, kar prav tako pomeni pretrganje zastaranja. Posojilna pogodba, ki sta jo pravdni stranki podpisali, pa tudi ni gospodarska pogodba po 25. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ampak gre za pogodbo, za katero velja petletni zastaralni rok. Sicer pa tožeča stranka tudi meni, da med potrebne pravdne stroške ne sodijo potni stroški, stroški odsotnosti iz pisarne ter cestnina za odvetnika na relaciji Ljubljana - Koper - Ljubljana.

Pritožba tožeče stranke je utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v zadevi zmotno uporabilo materialno pravo, zaradi tega pa tudi ni popolno ugotovilo dejanskega stanja. Ni sicer utemeljena navedba tožeče stranke, da naj bi pri posojilni pogodbi, sklenjeni med pravdnima strankama, ne šlo za gospodarsko pogodbo, ampak za civilno pogodbo, za katero je bil predviden petletni zastaralni rok, saj je taka pogodba, kot sta jo sklenili pravdni stranki, ki sta gospodarska subjekta, gospodarska pogodba po 25. členu ZOR. Kolikor se tožeča stranka sklicuje na to, da naj bi tožena stranka kot menični dolžnik pri sestavi protesta pripoznala dolg, kar naj bi imelo za posledico pretrganje zastaranja, pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre pri tem za novo navedbo tožeče stranke, ki jo v postopku na prvi stopnji ni podala, ne da bi pojasnila, zakaj, tako da je pritožbeno sodišče glede na določilo 1. odst. 337. člena ZPP ne sme upoštevati. Pač pa pritožbeno sodišče meni, da je materialnopravno pomoten zaključek sodišča prve stopnje, da protest menice ne pomeni dejanja, ki bi pretrgalo zastaranje terjatve zoper meničnega dolžnika, v konkretnem primeru toženo stranko. Pravilno sicer razloguje sodišče prve stopnje, da se menica protestira zato, da bi ostali v menični obveznosti drugi menični zavezanci in da torej protest menice pomeni le pogoj za uveljavljanje regresnih pravic. Vendar pa je potrebno upoštevati, da se protest opravi pri meničnem zavezancu, torej meničnem dolžniku, v konkretnem primeru je bil opravljen pri toženi stranki, in da se torej menica pri sestavi protesta predoči dolžniku v plačilo. Če bi jo menični dolžnik tedaj plačal, bi terjatev prenehala. Za sestavo protesta pa je pristojen notar. Zato je po mnenju pritožbenega sodišča treba šteti, da je tak protest, opravljen pri meničnem dolžniku, dejanje zoper dolžnika pred pristojnim sodiščem ali drugim pristojnim organom, storjeno z namenom, da bi se terjatev ugotovila, zavarovala ali izterjala. Pri tem pa v konkretnem primeru ni bistveno, da v predmetnem postopku tožnik zoper toženca ne uveljavlja terjatve na podlagi menice, ampak na podlagi osnovnega razmerja, to je na podlagi posojilne pogodbe, saj gre za razmerje med tožnikom in tožencem, ki je tako menični dolžnik tožniku kot remitentu, obenem pa tudi dolžnik iz osnovnega razmerja. Glede na pravno stališče, da protest ni tako dejanje, ki bi torej pomenilo pretrganje zastaranja, pa sodišče prve stopnje niti ni ugotavljalo ali terjatev tožeče stranke zoper toženo stranko sploh obstoji in v kakšni višini. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče ob ugoditvi pritožbi tožeče stranke izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pri ponovnem sojenju naj sodišče prve stopnje ugotovi, ali obstoji terjatev tožeče stranke zoper toženo stranko iz posojilne pogodbe z dne 24.8.2000 in aneksa k tej pogodbi z dne 28.9.2000 ter v kakšni višini, nato pa o tožbenem zahtevku ponovno razsodi.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 3. odst. 165. člena ZPP.