Jedro

Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da varovanka rabi 24-urno nego in pomoč, saj je sicer ogroženo njeno življenje, in da ima hudo demenco ter ni sposobna podati privolitve, je pravilno podaljšalo njeno zadržanje v varovanem oddelku socialno varstvenega zavoda še za eno leto.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da je utemeljen predlog predlagateljice, da je A. A. sprejeta v varovani oddelek doma upokojencev brez privolitve. Sklenila je, da ostane v varovanem oddelku tega doma do 16. 1. 2017. 2. Proti temu sklepu vlaga pritožbo Dom upokojencev. Meni, da je odločilno, da ji sodišče ni podaljšalo sklepa 6. 1. 2016 o podaljšanju bivanja in ni upoštevalo mnenja psihiatra z dne 10. 12. 2015, da gospa ne potrebuje več namestitve na varovanem oddelku, ker je praktično nepokretna in pasivna. Predlaga razveljavitev sklepa, premestitev na odprti oddelek doma. Pritožnica ima tudi varovani oddelek, kjer so nameščeni stanovalci z diagnozo demenca in potrebujejo stalni nadzor. Ko pa psihiater izda mnenje, iz katerega sledi, da namestitev na varovani oddelek ni potrebna, prosijo za soglasje sodišče, saj gre za namestitev brez privolitve. Sodišče je ugotovilo, da razgovor z gospo ni mogoč in da je nepokretna in postelji. Zato niso izpolnjeni pogoji iz 74. člena Zakona o duševnem zdravje in sklicevanje na 39. člen je nesmiseln. Z namestitvijo na ta oddelek so kršene pravice gospe A. A. in o tem je obveščen varuh. Nega na odprtem oddelku ne bi bila slabša. V domu je 240 stanovalcev, doma ima dva varovana oddelka. Ostali stanovalci, ki so večinoma nepokretni, so na odprtih oddelkih zavoda. Dom negovalnega oddelka nima, ker način, da ko obnemorejo, ostanejo v svojih sobah, pomeni bolj prijazen odnos do varovancev. Sodišče je ugotovilo, da je gospa v celoti odvisna od tuje nege in pomoči pri vseh življenjskih aktivnostih, da sama ni sposobna jesti niti piti. Ni mogoč kontakt s stanovalko, saj ima hudo demenco. Sodišče ni upoštevalo mnenja psihiatra niti domske zdravnice, temveč je sledilo želji hčerke. Varovani in zaprti oddelki niso namenjeni negi nepokretnega stanovalca. V domu je več kot 30 nepokretnih stanovalcev, pa niso nameščeni na varovani oddelek. Pritožnica prilaga mnenje Doma upokojencev, psihiatrična ambulanta, dr. P., da je gospa praktično nepokretna, da gre za globoko demenco in ocenjuje, da ne potrebuje več namestitve na varovanem oddelku Doma upokojencev.

3. Na vročeno pritožbo je odgovorila predlagateljica in predlaga zavrnitev. Meni, da ker mati ni sposobna podati privolitve, gre za 75. člen Zakona o duševnem zdravju. Njena mati ni sposobna razsojati, ne more biti prepuščena sama sebi, saj ima trajno organsko duševno motnjo. Meni, da je le na tem oddelku, kjer je sedaj, nadzor in pomoč 24 ur dnevno. Na odprtem oddelku pa take nege ne bi imela. Popoldne je nihče ne bi dvignil v voziček, nastale bi preležanine. Sama prihaja k mami vsak dan in angažirala je dve negovalki, ki ji hodita pomagat. Na odprtem oddelku so le oskrbovanci, ki potrebujejo pomoč približno uro dnevno, ni pa pomoči 24 ur na dan. Sklicuje se na mnenje izvedenca. Skrbi jo, kako bi bilo z mamo na odprtem oddelku, kjer so pacienti, ki nimajo duševne bolezni in kako bi poskus komuniciranja vplival nanjo, saj drugi ne vedo, kako je z njo. Na sedanjem oddelku pa so enaki pacienti in imajo 24-urno prisotnost osebja. Razlika med odprtim in varovanim oddelkom je tudi v pomoči in tudi v ceni. Če je cena varovanega oddelka višja, zakaj je tako, če imajo enako oskrbo. Materino stanje se stalno poslabšuje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V tej zadevi so vse stranke enotne, da A. A. ni podala privolitve za oskrbo na varovanem oddelku, ker za to ni sposobna. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da je bila na varovanem oddelku od sklepa sodišča: od 16. 1. 2015 do 16. 1. 2016 (opravilna zadeva Pr 8/2014). Podaljšanje zadržanja v varovanem oddelku je predlagala njena hčerka. Sodišče prve stopnje je A. A. postavilo odvetnico, ki je bila prisotna na naroku, je prejela sklep sodišča prve stopnje in se na sklep ni pritožila.

6. Pritožba zmotno meni, da postopek po 75 členu ZDZdr ni možen, ker ji sodišče ni izdalo sklepa o podaljšanju bivanja. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da je prvotni sklep Pr 8/2014 določal namestitev na varovanem oddelku do 16. 1. 2016. Sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotavlja, da je v takem primeru, kot je predmetni, treba šteti, da oseba ne more privoliti za sprejem v varovani oddelek in to mora biti na podlagi sklepa sodišča (drugi odstavek 75. člena ZDZdr). Za postopek sprejema pa se smiselno uporabljajo določbe 40. do 52. člena Zakona, če ni drugače določeno. Kriteriji za sprejem in torej tudi za podaljšanje, so določeni v 75. členu ZDZdr.

7. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku zaslišalo A. A., njeno hčerko (predlagateljico), nadzorno medicinsko sestro pritožnice in namestnico direktorice pritožnice B. B. V zadevi je postavilo izvedenca mag. M. V., ki ni zaposlen pri pritožnici. Pritožnica sedaj prvič predloži mnenja hišnega psihiatra dr. P. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izvedenec po ugotovitvah sodišča prve stopnje ugotovil pri varovanki stanje hude demence že od leta 2008 dalje in to po možganskih okvarah, ki so bile ugotovljene po prejšnjem mnenju z dne 21. 1. 2015 in po CT glave. Po ugotovitvi psihiatra leta 2012, pri varovanki ni mogoče aplicirati psiholoških testov, ker je njen kontakt z okoljem prekinjen in je popolnoma odvisna od tuje nege in pomoči, ki zahteva 24 urni nadzor drugih oseb, bodisi doma bodisi v varovani enoti socialnovarstvenega zavoda. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tudi pritožnica zatrjuje enako zdravstveno stanje gospe A. A. in tudi mnenje psihiatrične ambulante, na katero se pritožnica sklicuje, izkazuje enako diagnozo. Ocena, ali je potrebna namestitev na varovanem oddelku v pomenu 74. člena ZDZdr, pa je pravna kvalifikacija in ni stvar izvedencev. Izvedenec v tej zadevi je tudi pregledal medicinsko dokumentacijo in se tudi v mnenju na to sklicuje (list. št. 8).

8. Sodišče prve stopnje pa je na podlagi izvedeniškega mnenja ugotovilo, da je bolnišnično zdravljenje zaključeno. Sodišče je poskušalo zaslišati A. A., vendar mu to ni uspelo. Izvedenec je ugotovil, da je demenca prisotna že od 2008 leta dalje, da ni sposobna realne presoje, da ne more obvladovati svojega ravnanja in je povsem odvisna od tuje nege in pomoči pri vseh življenjskih funkcijah tekom celega dneva. Brez nadzora in pomoči bi bilo ogroženo njeno življenje in zdravje, saj sama ne more niti jesti in piti zadostne količine vode. Izvedenec je tudi predočil na naroku, da je gospa padla tudi na tem oddelku iz postelje, kar izhaja iz medicinske dokumentacije. Vse to pomeni, da rabi 24-urni nadzor in pomoč. Pod nadzorom zavodskega psihiatra je bila vse do 14. 4. 2014, ko po ugotovitvah izvedenca, psihiater ugotovi, da ni več treba psihiatričnega nadzora.

9. Sodišče prve stopnje je tako pravilno sklenilo, da naj ostane pod ustreznim nadzorom na varovanem oddelku brez njene privolitve do 16. 1. 2017. Izboljšanja ni pričakovati, saj se stanje le slabša. 10. Pritožba trdi, da bi tudi na odprtem oddelku bila A. A. enako obravnavana. Vendar v pritožbi ne pojasni, da bi tudi na odprtem oddelku bila deležna enake nege oziroma 24-urnega nadzora. Dejstvo, da je A. A. pretežno vezana na posteljo ali na voziček, še ne pomeni, da se lahko premesti na odprti oddelek. Predlagateljica tudi utemeljeno opozarja, da je cena namestitve na varovanem oddelku, višja, kar kaže na drugačno nego in oskrbo. Pritožba se še sklicuje na mnenje domske zdravnice, vendar tega mnenja ni predložila.

11. Pritožbeno sodišče na koncu dodaja, da tudi odvetnica gospe A. A. meni, da je izdani sklep varovanki v korist. Če pa dom upokojencev meni, da ni razlike v negi in oskrbi na odprtem oddelku, tedaj ni razlogov, da ostane na varovanem oddelku. Gospa A. A. ni sposobna o tem podati svoje izjave; ugotovitve sodišča pa so, da je zanjo nujno, da ostane na varovanem oddelku, kjer se zanjo poskrbi tako, da ni ogroženo njeno zdravje in življenje. Z izdanim sklepom niso bile kršene človekove pravice A. A., sklep je pravilen po Zakonu o duševnem zdravju, med postopkom pa tudi niso bile kršene določbe postopka iz Zakona o duševnem zdravju ne ZNP oziroma ZPP. Zato je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sklep sodišča prve stopnje (365. člen ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).