Jedro

Vsebina neposredne posesti je predvsem v tem, da posestnik rabi oziroma uživa stvar v skladu z njenim namenom. Uporaba stvari mora biti taka, da ima posestnik od nje določene koristi. Le takšna posest je lahko predmet posestnega varstva.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Izrek o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče toženi stranki prepovedalo motenje posesti tožeče na nepremičnini, ki v naravi predstavlja enosobno stanovanje na podstrešju na desni strani hiše na naslovu R. ulica 7 v ... v izmeri 35 m2, z razdejanjem sten in drugih delov stanovanja, kot tudi oviranje posesti z verbalnimi grožnjami.

2. Odločitev sodišča iz vseh razlogov po 338. členu ZPP po odvetniku izpodbija tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa odločitev sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v nov postopek. V obrazložitvi navaja, da je sodišče v celoti zanemarilo izpovedbo tožnice, da je bil strop ob nakupu stanovanja visok 2,5 m, da sta to potrdili tudi zaslišani priči, prejšnja lastnica stanovanja P. J. in tožničin sin. Zato tožnica ob nakupu stanovanja ni pridobila v izključno posest prostor nad stropom njenega stanovanja. V jeseni leta 2015 je tožnica prenovila stanovanje tako, da je prvoten strop, ki je bil na višini 2,5 odstranila in del podstrešja, ki je bil nad njenim stanovanjem, priključila stanovanju. To je naredila tako, da je, prvotno enovito podstrešje, pregradila s steno. Steno je toženi 15. 11. 2015 razbil, zato se je tožničin sin iz stanovanja izselil in se ponovno vselil šele marca 2016, ko je tožnica ponovno postavila steno. Takoj, ko je toženi to opazil, je steno ponovno razbil. Zmoten je dejanski zaključek, da je bila tožnica posestnica prostora nad stanovanjem do slemena že ob nakupu avgusta 2014. Ker nikoli ni bila posestnica, posestnega varstva ne more biti deležna.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožba utemeljeno izpostavlja, da iz izpovedbe tožničinega sina G. L. in prodajalke stanovanja ne sledi, da bi tožnica ob ob nakupu prejela v posest stanovanje, ki bi imelo strop do slemena, ampak do višine 2,5 m. Dejanski zaključek sodišča, da je tožnica imela posest - neposredno dejansko oblast nad stanovanjem, tudi nad višino 2,5 m do slemena, je protispisen (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

5. Sodišče je pri obravnavanju zanemarilo dejstvo, da je posest neposredna dejanska oblast nad stvarjo, s čimer je vsebina takšne posesti predvsem v tem, da posestnik rabi oziroma uživa stvar v skladu z njenim namenom. Uporaba stvari mora biti taka, da ima posestnik od nje določene koristi. Le takšna posest je lahko predmet posestnega varstva. To pomeni, da je tožnica aktivno legitimirana v posestnem sporu, če je, predno je bila 8. 3. 2016 ponovno razbita stena, ki ločuje njeno stanovanje od ostalega podstrešja nad višino 2,5 m, lahko uporabljala kot stanovanje tudi pred popravilom stene marca 2016. 6. Ni spora o okoliščini, da je toženi 15. 11. 2015 prvič porušil steno, ki jo je tožnica postavila po tem, ko je odstranila prvoten strop na višini 2,5 m ter postavila steno, s katero je razmejila dotedaj enovito podstrešje. Zaradi zmotne uporabe določil 33. člena SPZ v zvezi s posestjo stanovanja v letu 2016, sodišče ni ugotavljalo, ali je bilo stanovanje po tem, ko je toženi 15. 11. 2015 razbil steno, uporabno za bivanje ali je takšno stanje tožnica vzpostavila šele v letu 2016, ko je toženi steno, takoj, ko je to opazil, ponovno razbil (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

7. Pritožbenemu sodišču se zastavlja vprašanje, ali je tožbeni zahtevek, kot ga je postavila tožnica na prepoved nadaljnjih motenj, adekvaten ugotovljenemu motilnemu ravnanju. Izvršeno je bilo namreč s tem, da je bila podrta stena, ki je razmejila tožničino stanovanje, nad višino 2,5 m do slemena, od ostalega podstrešja. Iz trditev v tožbi tudi ne sledi, da bi bila stena po dejanju v marcu 2016 ponovno postavljena. Zato ni jasno, kako bo tožnica brez dela stene med višino 2,5 m do slemena uporabljala stanovanje, če vzpostavitve stanja, kot naj bi bilo pred motilnim dejanjem, ne zahteva.

8. Po določilu prvega odstavka 33. člena SPZ sodišče daje sodno varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje. Zato bo sodišče v ponovljenem postopku moralo ugotoviti, ali je tožnica, predno je bila v marcu 2016 podrta stena, dejansko lahko uporabljala stanovanje za bivanje vse do trenutka, ko je 8. 3. 2016 v takšno njeno oblast posegel toženi in ji preprečil, da uporablja stanovanje do višine slemena tako kot do motilnega dejanja, ali pa je bil toženi tisti, ki že od novembra 2015 s ponavljajočimi ravnanji ohranjal stanje kot je bilo pred adaptacijo tožničinega stanovanja, torej ob nakupu. Ker je bilo zaradi protispisnega zaključka in napačne uporabe določila 33. člen SPZ dejansko stanje zmotno ugotovljeno in sodišče ni ugotavljalo okoliščin, ki so bistvene za odločitev o aktivni legitimaciji tožnice v motenjski pravdi, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (354. člen ZPP).

9. Izrek o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (165. člen ZPP.