Jedro

Dejstvo, da se je tožničina pravica uporabe (oziroma njene pravne prednice) na spornem poslovnem prostoru ob uveljavitvi ZLNDL transformirala v lastninsko pravico (3. člen ZLNDL), še ne pomeni, da je tožnica takrat postala tudi lastnica solastniškega deleža nepremičnine. Ugotovitev, da je tožnica lastnica spornega poslovnega prostora s pripadajočim delom zemljišča, ni enako kot ugotovitev, da je tožnica solastnica celotne nepremičnine (del katere je sporni poslovni prostor) v idealnem deležu, glede na razmerje spornega poslovnega prostora in izmere celotnega objekta.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožnica je dolžna v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženki njene stroške revizijskega postopka v znesku 589,93 EUR.

Obrazložitev

1. Tožnica je s tožbo primarno uveljavljala ugotovitev, da je lastnica poslovnega prostora v izmeri 44,70 m2 v pritličju stavbe T., levo in pripadajočega dela zemljišča parc. št. ... k. o. ... v velikosti 35/100 od celotne nepremičnine ter izstavitev listine, sposobne za vpis v zemljiško knjigo. Podredno je uveljavljala ugotovitev, da je pridobila solastninsko pravico na nepremičnini parc. št. .. k. o. ..., ki je vpisana v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Tolminu pod vl. št. .., v idealnem deležu 447/1280. 2. Sodišče prve stopnje je primarni tožbeni zahtevek zavrnilo, ugodilo pa je podrednemu zahtevku na ugotovitev tožničine solastninske pravice na sporni nepremičnini. Odločilo je tudi o stroških postopka. Ugotovilo je, da je bil poslovni prostor na naslovu T., z odločbo Skupščine občine Tolmin z dne 19. 10. 1967 (št. 464-84/67-1/2-ČV/Ks) tožničini pravni prednici dodeljen v uporabo. Na tej nepremičnini je bila sicer v zemljiški knjigi vpisana družbena lastnina. Tožnica je pravico uporabe na tem poslovnem prostoru ves čas uresničevala in jo je imela tudi ob uveljavitvi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL) dne 25. 7. 1997. Pravdni stranki prenosa pravice uporabe na delu nepremičnin nista uredili v zemljiški knjigi in tudi nista uredili etažne lastnine, takšnega vpisa v zemljiški knjigi zato ni bilo mogoče izvesti. Zaključilo je, da je tožničina pravice uporabe na sporni nepremičnini prešla v njeno lastninsko pravico na podlagi 3. člena ZLNDL, vendar je primarni tožbeni zahtevek zavrnilo, ker glede na veljavno zakonodajo brez vzpostavitve etažne lastnine za tako opisan poslovni prostor ni mogoče opraviti vpisa v zemljiški knjigi. Je pa sodišče prve stopnje ugodilo podrednemu tožbenemu zahtevku o tožničini pridobitvi solastninske pravice na celotni nepremičnini, del katere je poslovni prostor. Tožničin solastniški delež je določilo na podlagi razmerja izmere njenih poslovnih prostorov in izmere celotnega objekta.

3. Sodišče druge stopnje je toženkini pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je zavrnilo tudi podredni zahtevek, in odločilo, da je tožnica dolžna povrniti toženki njene stroške pritožbenega postopka. Potrdilo je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil poslovni prostor dejansko dodeljen tožničini pravni prednici v uporabo z odločbo Skupščine občine Tolmin z dne 19. 10. 1967 in je tožnica ves čas uresničevala pravico uporabe. Dejstvo, da je bil vpis v zemljiški knjigi drugačen, na obstoj pravice uporabe ne vpliva. Tožnica oziroma njena pravna prednica je torej imela ob uveljavitvi ZLNDL res pravico uporabe na konkretnem poslovnem prostoru, ki se je transformirala v lastninsko pravico (3. člen ZLNDL), vendar pa takrat ni postala lastnica solastniškega deleža nepremičnine. Ker gre za dve različni stvari, je podredni zahtevek neutemeljen. Tožnica tudi ni zatrjevala nobene druge podlage za pridobitev solastniškega deleža. 4. Tožnica vlaga zoper sodbo sodišča druge stopnje revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji v celoti ugodi in sodbo pritožbenega sodišča spremeni tako, da toženkino pritožbo zavrne oziroma podrejeno, da sodbo pritožbenega sodišča razveljavi in mu zadevo vrne v novo odločanje. Napačen je zaključek pritožbenega sodišča, da tožničin podredni tožbeni zahtevek na ugotovitev solastnine na sporni nepremičnini ni sklepčen, čeprav je imela na dan uveljavitve ZLNDL na spornem delu nepremičnine (na kateri etažna lastnina ni vzpostavljena in je toženka vknjižena v zemljiški knjigi kot edina lastnica celotne nepremičnine) pravico uporabe ter je posledično originarno pridobila lastninsko pravico (3. člen ZLNDL). Tožnica v letu 1997 ne bi mogla doseči vknjižbe lastninske pravice na delu stavbe - spornem poslovnem prostoru kot etažni lastnini. Zakon o pravicah na delih stavb (v nadaljevanju ZPDS) ni več veljal, Stanovanjski zakon (v nadaljevanju SZ) pa ni urejal postopka vzpostavitve etažne lastnine. Tudi po določbah Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) ni bila mogoča vknjižba lastninske pravice na delu parcele oziroma delu stavbe, na kateri ni vzpostavljena etažna lastnina. Zaradi odsotnosti možnosti vzpostavitve etažne lastnine je bil edini možen način ustanovitev solastnine na nepremičnini, kar kasneje omogoča vzpostavitev etažne lastnine, pri čemer je idealni delež enak razmerju med delom nepremičnine, ki pripada tožnici, in celotno nepremičnino. Zato je tožničin podredni tožbeni zahtevek sklepčen. Priglaša stroške postopka.

5. Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena nasprotni stranki. Toženka predlaga zavrnitev revizije kot neutemeljene in pritrjuje razlogom sodbe pritožbenega sodišča. Navaja, da bi tožnica na spornem poslovnem prostoru lahko pridobila lastninsko pravico, če bi dokazala pravico uporabe na njem, česar pa ni dokazala. Nikakor pa na spornem poslovnem prostoru ne bi mogla pridobiti solastninske pravice, saj ni dokazala, da je pridobila pravico uporabe na solastniškem deležu, ki je idealni nerazdelni delež. Tožnica tudi ni zatrjevala nobene druge podlage za pridobitev solastniškega deleža na celotni sporni nepremičnini. Ponavlja, da tožnica niti ni dokazala pravice uporabe na spornem poslovnem prostoru, ki ga je sicer res uporabljala brezplačno, vendar zato, ker je opravljala dejavnost javnega pomena (poštne storitve). Ker iz dokaznih listin izhajajo različni podatki o izmerah poslovnega prostora, je neutemeljena tudi višina solastniškega deleža, ki ga je tožnica zahtevala. Priglaša stroške postopka.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizija je bila s sklepom Vrhovnega sodišča II DoR 176/2011 z dne 11. 12. 2011 dopuščena glede vprašanja, ali je zahtevek na ugotovitev solastnine v primerih, kot je konkreten, sklepčen. Revizijsko sodišče je pri preizkusu izpodbijane sodbe omejeno le glede navedenega vprašanja (drugi odstavek 371. člena in tretji odstavek 374. člena ZPP).

8. Iz relevantnih dejanskih ugotovitev nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), izhaja: sporna nepremičnina (katere del je tudi sporni poslovni prostor, ki ga uporablja tožnica) je bila v družbeni lastnini. Tožničini pravni prednici (P.) je bil z odločbo skupščine toženkine pravne prednice (občina T.) z dne 19. 10. 1967 (št. 464-84/67-1/2-ČV/Ks) ta poslovni prostor dodeljen v uporabo. Tožničina pravna prednica je ta del poslovne stavbe prenesla v svoja osnovna sredstva za potrebe pošte K. Tožničina pravna prednica oziroma tožnica je pravico uporabe na tem poslovnem prostoru ves čas uresničevala, uporabljala ga je za opravljanje svoje poslovne dejavnosti, in jo je imela tudi ob uveljavitvi ZLNDL dne 25. 7. 1997. Pravdni stranki prenosa pravice uporabe na delu nepremičnin nista uredili v zemljiški knjigi in tudi nista uredili etažne lastnine, takšnega vpisa v zemljiški knjigi zato ni bilo mogoče izvesti. Dne 1. 1. 1995 se je tožničina pravna prednica (P.) razdružila, in sicer na T., p. o. (v nadaljevanju T.) in toženko (P. d. o. o.). Med strankama sicer ni bilo sporno, da sta pravna prednika nanju prenesla pravice v zvezi z obravnavano nepremičnino.

9. Neutemeljen je revizijski očitek zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovno sodišče pritrjuje stališču pritožbenega sodišča, da dejstvo, da se je tožničina pravica uporabe (oziroma njene pravne prednice) na tem poslovnem prostoru ob uveljavitvi ZLNDL transformirala v lastninsko pravico (3. člen ZLNDL), še ne pomeni, da je tožnica takrat postala tudi lastnica solastniškega deleža nepremičnine. Ugotovitev, da je tožnica lastnica spornega poslovnega prostora s pripadajočim delom zemljišča, ni enako kot ugotovitev, da je tožnica solastnica celotne nepremičnine (del katere je sporni poslovni prostor) v idealnem deležu, glede na razmerje spornega poslovnega prostora in izmere celotnega objekta.(1) Ker je imela tožnica oziroma njena pravna prednica ob uveljavitvi ZLNDL glede na dejanske okoliščine pravico uporabe na konkretnem poslovnem prostoru, določba 3. člena ZLNDL ne more pravice uporabe kot podlage za transformacijo v lastninsko pravico razširiti na več, kot je bilo dogovorjeno. Zato je odločitev pritožbenega sodišča o nesklepčnosti podrednega tožbenega zahtevka pravilna.

10. Glede na to, da je sodišče prve stopnje primarni tožbeni zahtevek zavrnilo, ta odločitev pa je postala pravnomočna, saj tožnica zoper njo ni vložila pritožbe, Vrhovno sodišče v tem revizijskem postopku ni moglo presojati pravilnosti zavrnitve primarnega zahtevka, ampak je smelo odločati le o zavrnitvi podrednega zahtevka. Ne glede na to, Vrhovno sodišče vendarle še dodaja, da je v obravnavani zadevi bistveno, da je glede na dejanske ugotovitve na sporni nepremičnini nastala dejanska etažna lastnina, ki po uveljavljeni sodni praksi uživa sodno varstvo (zadeve Vrhovnega sodišča II Ips 83/2009, II Ips 178/2009 in druge). Zato bi sodišče prve stopnje ne glede na zemljiškoknjižno neizvedljivost zaradi nevzpostavitve etažne lastnine sicer moralo meritorno obravnavati primarni ugotovitveni tožbeni zahtevek (zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine pa ni zemljiškoknjižno izvedljiv), saj bi ugoditev primarnemu ugotovitvenemu zahtevku predstavljala za tožnico prvi korak k vzpostavitvi etažne lastnine v skladu z določbami SPZ (105. - 127. člen SPZ). Ob tem Vrhovno sodišče še poudarja, da pravnomočna zavrnitev primarnega ugotovitvenega zahtevka (ker etažna lastnina še ni bila pravno vzpostavljena) ni ovira za vzpostavitev etažne lastnine s sodno odločbo po Zakonu o vzpostavitvi etažne lastnine na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe in o določanju pripadajočega zemljišča k stavbi (v nadaljevanju ZVEtL), ki se nanaša na primere, ko etažna lastnina pravno še ni bila vzpostavljena, dejansko pa obstaja, kot v obravnavanem primeru.(2)

11. Toženkine navedbe v odgovoru na revizijo, da tožnica ni dokazala pravice uporabe na spornem poslovnem prostoru, glede na navedeno niso upoštevne (tretji odstavek 370. člena ZPP).

12. Če sodišče zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim (prvi odstavek 165. člena ZPP). V konkretnem primeru tožnica do povrnitve revizijskih stroškov ni upravičena, ker z revizijo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP), dolžna pa je toženki (na isti pravni podlagi), ki je odgovorila na revizijo, povrniti stroške revizijskega postopka, in sicer: stroške sestave odgovora na revizijo, ki predstavljajo upoštevaje vrednost spornega predmeta 1.050 odvetniških točk po tar. t. 21/3 Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 67/2003 in naslednji) v zvezi s prvim odstavkom 41. člena Zakona o odvetniški tarifi, to je znesek 481,97 EUR, 2% materialnih stroškov v znesku 9,64 EUR (drugi odstavek 13. člena Odvetniške tarife) in 20% DDV v znesku 98,32 EUR.

Op. št. (1): Primerjaj tudi sodbo in sklep Vrhovnega sodišča II Ips 178/2009 z dne 6. 10. 2011. Op. št. (2): Ker mora po drugem odstavku 20. člena ZVEtL predlagatelj predlogu priložiti tudi pravni naslov, bo tožnica morala, glede na to, da odločbe skupščine Občine Tolmin o prenosu pravice uporabe (št. 464-84/67-1/2-ČV/Ks z dne 19. 10. 1967) po dejanskih ugotovitvah nižjih sodišč nimata niti tožnica niti toženka (kar pomeni, da torej tožnica ne bo mogla predložiti izvirnika pravnega naslova, ker se je ta izgubil ali je bil uničen), predlagati tudi vzpostavitev pravnega naslova v skladu s petim odstavkom 23. člena ZVEtL.