Jedro

Sodišče prve stopnje je opravilo le en narok za glavno obravnavo, na katerem je sprejelo sklep, da se narok preloži za nedoločen čas, nato pa je na seji senata, na katero stranki nista bili vabljeni, sprejelo odločitev o zadevi. Pritožba utemeljeno opozarja, da je tožeča stranka pričakovala, da bo sodišče prve stopnje pred izdajo končne odločbe opravilo še en narok za glavno obravnavo, ker tega ni opravilo, pa ji je odvzelo možnost, da bi pravočasno zahtevala povračilo (vseh) stroškov postopka (tretji odstavek 163. člena ZPP). S takim ravnanjem je sodišče kršilo določbo prvega odstavka 291. člena ZPP. Ob smiselni uporabi te določbe, v skladu s katero predsednik senata naznani, da je glavna obravnava končana, ko senat misli, da je zadeva obravnavana, tako da se lahko izda odločba, bi namreč sodišče prve stopnje moralo s sklepom zaključiti glavno obravnavo, ker tega ni storilo, pa tožeča stranka ni mogla vedeti, da povračila stroškov ne bo imela več možnosti zahtevati, saj je bil narok predhodno preložen za nedoločen čas. Ta kršitev je vplivala tudi na zakonitost in pravilnost izpodbijanega dela sklepa, saj je odločitev o stroških postopka napačna, ker je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo (le) povračilo stroškov postopka, ki jih je tožeča stranka priglasila v tožbi, čeprav so ji v nadaljnjem postopku na prvi stopnji nastali dodatni stroški.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del odločitve o stroških postopka v V. točki izreka sklepa sodišča prve stopnje (glede nepriznanih višjih stroškov tožeče stranke) razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o pritožbenih stroških tožeče stranke se pridrži za končno odločbo.

III. Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka odpravilo sklep Vrhovnega sodišča RS OS 1/2008 z dne 3. 12. 2010. V II. točki izreka je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki za obdobje od 1. 8. 2011 do 31. 5. 2012 obračunati mesečne razlike v plači v bruto zneskih, ki so razvidni iz izreka sodbe, ter ji po obračunu in odvodu davkov in prispevkov izplačati mesečne neto zneske z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od datumov zapadlosti, ki so razvidni iz izreka, do plačila. V III. točki izreka je postopek ustavilo zaradi umika dela tožbenega zahtevka (pravilno: tožbe), ki se nanaša na obdobje od 1. 10. 2010 do 31. 7. 2011 in na plačilo plač v višjih zneskih kot izhaja iz I. točke izreka (za obdobje od 1. 8. 2011 do 31. 5. 2012 v skupnem znesku 7,65 EUR bruto). V IV. točki izreka je sodišče prve stopnje zavrnilo, kar je tožeča stranka zahtevala več ali drugače. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 168,05 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka tega roka do plačila, pod izvršbo (V. točka izreka).

2. Zoper odločitev o stroških postopka v navedeni sodbi se pritožuje tožeča stranka iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Vlaga predlog za izdajo dopolnilnega sklepa, podredno pa pritožbo zoper V. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje, v kolikor se nanaša na nepriznanje višjih stroškov, ki jih zahteva tožeča stranka. Podana je namreč bistvena kršitev določb pravdnega postopka, saj je sodišče izdalo sodbo, ne da bi zaključilo glavno obravnavo (člen 339/2-10 ZPP) oz. je bila tožeča stranka z nezakonitim postopanjem prikrajšana za možnost obravnavanja pred sodiščem (člen 339/2-8 ZPP). Če bi bila sodba izdana na podlagi zaključka glavne obravnave, bi tožeča stranka na naroku predložila stroškovnik, tako da bi se lahko odločilo o vseh izdatkih, ki so ji nastali med postopkom (čl. 163/3 ZPP), ki zajemajo nagrado za postopek (tar. št. 3100 ZOdvT; 113,10 EUR), nagrado za narok (tar. št. 3102 ZOdvT; 104,40 EUR), materialne izdatke (tar. št. 6002 ZOdvT; 20,00 EUR), DDV v višini 22 % in sodno takso v višini 141,00 EUR. Tožeča stranka zaradi odmere sodnih taks vrednost spornega predmeta ocenjuje na znesek 262,70 EUR, kolikor znaša razlika med dejanskimi in že priznanimi stroški tožeče stranke. Pritožbenemu sodišču predlaga spremembo odločitve o stroških, podredno pa razveljavitev izpodbijanega dela sklepa in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priglaša stroške postopka.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe, ker so bili stroški priznani v pravilni višini. Opozarja, da so stroški, priglašeni v pritožbi, previsoki, in da tožeči stranki ne glede na pravočasnost priglasitve stroškov ne more pripadati nagrada za postopek v vrednosti spornega predmeta 1.600,00 EUR, saj je v času vložitve tožbe v vrednosti spornega predmeta označevala na 160,00 EUR. Glede nagrade za narok pa opozarja, da so bili stroški priglašeni prepozno, saj se je tožeča stranka zavedala, da bo sodišče o zadevi odločilo brez nadaljnjega naroka.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 8. in 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki ju izrecno uveljavlja pritožba. Sodišče prve stopnje tudi ni kršilo tistih določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, vendar pa je zagrešilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ker v postopku ni uporabilo določb 291. člena ZPP, to pa je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijanega dela sklepa.

6. Tožeča stranka je primarno vložila predlog za izdajo dopolnilnega sklepa, vendar pa pogoji za njegovo izdajo v obravnavanem primeru niso podani. Stranka lahko namreč predlog za izdajo dopolnilnega sklepa poda le v primeru, če sodišče ni odločilo o vseh zahtevkih (ali o delu zahtevka), o katerih bi moralo odločiti (prvi odstavek 325. člena v zvezi s 332. členom ZPP), sodišče prve stopnje pa je odločilo o vseh stroških postopka, ki jih je tožeča stranka v postopku na prvi stopnji priglasila. Pritožbeno sodišče je zato vlogo tožeče stranke obravnavalo kot pritožbo.

7. Tožeča stranka v pritožbi sodišču prve stopnje neutemeljeno očita absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je namreč podana v primeru, če sodišče izda sodbo brez glavne obravnave, pa bi glavno obravnavo moralo opraviti, pritožbeno sodišče pa po vpogledu v spis ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glavno obravnavo v tej zadevi opravilo. Iz istega razloga je neutemeljen tudi pritožbeni očitek absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (kršitev načela kontradiktornosti).

8. Tožeča stranka pa v pritožbi utemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje storilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v tem individualnem delovnem sporu opravilo le en narok za glavno obravnavo (26. 5. 2014), na katerem je sprejelo sklep, da se narok preloži za nedoločen čas, nato pa je na seji senata 5. 9. 2014, na katero stranki nista bili vabljeni, sprejelo odločitev o zadevi. Glede na navedeno pritožba utemeljeno opozarja, da je tožeča stranka pričakovala, da bo sodišče prve stopnje pred izdajo končne odločbe opravilo še en narok za glavno obravnavo, ker tega ni opravilo, pa ji je odvzelo možnost, da bi pravočasno zahtevala povračilo (vseh) stroškov postopka (tretji odstavek 163. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je prekršilo določbo prvega odstavka 291. člena ZPP. Ob smiselni uporabi te določbe, v skladu s katero predsednik senata naznani, da je glavna obravnava končana, ko senat misli, da je zadeva obravnavana, tako da se lahko izda odločba, bi namreč sodišče prve stopnje moralo s sklepom zaključiti glavno obravnavo, ker tega ni storilo, pa tožeča stranka ni mogla vedeti, da povračila stroškov ne bo imela več možnosti zahtevati, saj je bil narok predhodno preložen za nedoločen čas. Ta kršitev je vplivala tudi na zakonitost in pravilnost izpodbijanega dela sklepa, saj je odločitev o stroških postopka napačna, ker je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo (le) povračilo stroškov postopka, ki jih je tožeča stranka priglasila v tožbi, čeprav so ji v nadaljnjem postopku na prvi stopnji nastali dodatni stroški. Sodišče prve stopnje je 26. 5. 2014 opravilo narok za glavno obravnavo, katerega se je udeležil tudi pooblaščenec tožeče stranke (tožeča stranka je iz tega naslova upravičena do nagrade za narok po tar. št. 3102 Zakona o odvetniški tarifi - ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008 in nadalj.), zaradi razširitve tožbenega zahtevka pa se je povišala tudi vrednost spornega predmeta, ki predstavlja osnovo za odmero stroškov postopka (prvi odstavek 3. člena ZOdvT). Glede na navedeno je podana v pritožbi zatrjevana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če sodišče med postopkom ni uporabilo kakšne določbe tega zakona ali jo je uporabilo nepravilno, pa bi lahko to vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe (oz. sklepa - odločitve o stroških postopka).

9. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP), je na podlagi 3. točke 365. člena ZPP pritožbi ugodilo, izpodbijani del odločitve o stroških postopka razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.

10. V skladu s sedmim odstavkom 163. člena ZPP lahko stranka zahteva povrnitev stroškov postopka v 15 dneh od prejema sklepa o ustavitvi postopka, če ga sodišče izda zaradi umika tožbe, umika pravnega sredstva ali drugih okoliščin, ki povzročijo konec postopka zunaj obravnave. Navedeno določbo je potrebno smiselno uporabiti tudi v obravnavani zadevi, saj je sodišče prve stopnje postopek zaključilo zunaj glavne obravnave. Sodišče prve stopnje naj v novem postopku upošteva, da je tožeča stranka v pritožbi pravočasno (v 15 dneh) priglasila stroške postopka na prvi stopnji in ob upoštevanju določb ZOdvT ponovno odmeri stroške postopka na prvi stopnji in tožeči stranki prisodi še morebitno razliko nad že prisojenim zneskom stroškov postopka v V. točki izreka sodbe.

11. Glede na to, da je pritožbeno sodišče izpodbijani del sklepa razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek, je odločitev o pritožbenih stroških na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP pridržalo za končno odločbo. Tožena stranka pa sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, ker je tožeča stranka s pritožbo uspela, poleg tega pa odgovor na pritožbo tudi ni bil potreben (154. in 155. člen ZPP).