Jedro

V tožnico, ki je stala pri miru, je pri hoji trčil sodelavec, zaradi česar je padla in si poškodovala koleno. Na podlagi določbe prvega odstavka 147. člena OZ za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi, odgovarja pravna ali fizična oseba, pri kateri je delavec delal takrat, ko je bila škoda povzročena, razen če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je bilo treba. Tožena stranka ni dokazala, da je sodelavec tožnice ravnal v danih okoliščinah tako, kot je treba (tj. da je z zadostno pazljivostjo hodil po delavnici, da ne bi v koga trčil), zato se odgovornosti za ravnanje svojega delavca ni razbremenila in je pravilna odločitev, da odgovarja za tožnici povzročeno škodo zaradi tega škodnega dogodka.

Stroškom, ki so tožnici nastali v zvezi s nesrečo pri delu in jih je tožena stranka dolžna kriti (premoženjska škoda), se tožena stranka ne more izogniti s sklicevanjem na določbo 40. člena ZZVZZ, ki ureja povračilo potnih stroškov v zvezi z uveljavljanjem zdravstvenih storitev v okviru obveznega zavarovanja. Tožnica je upravičena zahtevati povrnitev stroškov prevoza od tožene stranke, ker gre za pravno priznano škodo.

Tožnica ni upravičena do zakonskih zamudnih obresti od prisojene odškodnine za potne stroške že od dneva nastanka škode. Tožnica je na tožena stranko naslovila odškodninski zahtevek z dne 27. 11. 2015, v katerem je toženo stranko pozvala, naj zahtevano izpolni v roku 15 dni, torej najkasneje do 12. 12. 2015. Ker je tožena stranka tako prišla v zamudo s plačilom potnih stroškov zdravljenja šele 13. 12. 2015, je šele od tega dne dalje tožnica upravičena do zakonskih zamudnih obresti.

Izrek

I. Pritožbi tožnice se delno ugodi in se - II. točka izreka izpodbijane sodbe delno spremeni tako, da se glasi: "II. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni tožnici plačati: - 27,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 5. 2013 dalje, - 40,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 6. 2013 dalje, - 78,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 7. 2013 dalje, - 78,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 8. 2013 dalje in - 78,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 9. 2013 dalje." - III. točka izreka delno spremeni tako, da se stroški, ki ji jih je tožena stranka dolžna povrniti tožnici, zvišajo za 229,44 EUR.

II. Pritožbama tožene stranke in stranskega intervenienta se delno ugodi in se spremeni datum začetka teka zakonskih zamudnih obresti v 2. do 6. alineji I. točke izreka tako, da zakonske zamudne obresti od zneska 1.145,02 EUR tečejo od 13. 12. 2015 dalje, v presežku pa se tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti zavrne (za zakonske zamudne obresti od zneska 905,02 EUR od 15. 9. 2015 do 12. 12. 2015, od zneska 60,00 EUR od 8. 4. 2013 do 12. 12. 2015, od zneska 60,00 EUR od 22. 7. 2013 do 12. 12. 2015, od zneska 60,00 EUR od 7. 4. 2014 do 12. 12. 2015 in od zneska 60,00 EUR od 23. 4. 2014 do 12. 12. 2015).

III. V preostanku se pritožbe tožnice, tožene stranke in stranskega intervenienta zavrnejo in se potrdi nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje.

IV. Tožeča in tožena stranka ter stranski intervenient vsak sam krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati odškodnino: - 23.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 12. 2015 dalje; - 905,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 9. 2015 dalje, - 60,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 4. 2013 dalje; - 60,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 7. 2013 dalje; - 60,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 4. 2014 dalje in - 60,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 4. 2014 dalje.

Višji zahtevek iz naslova nepremoženjske škode je zavrnilo (I. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožnici od bruto zneskov 7,24 EUR, 27,80 EUR, 78,38 EUR, 78,38 EUR in 78,38 EUR obračunati in zanjo vplačati prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine, neto zneske pa plačati tožnici z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višji zahtevek je zavrnilo (II. točka). Toženi stranki je naložilo, naj tožnici povrne njene stroške postopka v višini 2.266,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, tožnica pa je dolžna stranskemu intervenientu povrniti stroške postopka v višini 3,30 EUR (III. točka).

2. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje oziroma njeno spremembo tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, tožnici pa naloži plačilo stroškov tožene stranke. Nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da sodelavec tožnice A.A., za katerega ravnanje odgovarja tožena stranka, med hojo ni gledal naprej v smeri hoje in je zato spregledal tožnico. Trdi, da je ta ugotovitev protispisna in neskladna z izvedenimi dokazi, poleg tega iz izpodbijane sodbe ne izhaja, na podlagi česa je to sodišče prve stopnje ugotovilo. Sklicuje se na izpoved A.A., zaslišanega kot priče, da je tožnica v trenutku, ko je okoli zidu zavil levo, stopila iz mešalnice barv in na vogalu zavila desno ter da sta v tem trenutku zadela z rameni in je tožnica padla. Navaja, da A.A. tožnice pred zadetjem ni zaznal, ker je tožnica v tistem trenutku prišla pred njega. Sodišču prve stopnje očita, da ni pojasnilo, zakaj ne sprejema opisa škodnega dogodka, kot ga je podal A.A., niti se ni opredelilo do hrupa v delavnici, zaradi katerega tožnica prihajajočega sodelavca ni slišala in je imela težave s komunikacijo z drugimi delavci. Ker tožnica ni delala v avtokleparski delavnici, bi morala biti po mnenju tožene stranke še posebej skrbna med hojo po njej, še posebej pri hoji okrog vogalov. Trdi, da je do poškodbe prišlo predvsem iz razlogov na strani tožnice, saj je sodelavec ni mogel pravočasno zaznati, ker je stopila iz mešalnice barv in nenadoma zavila desno. Zatrjuje bistveno kršitev določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter kršitev načela skrbne presoje dokazov iz 8. člena ZPP. Meni, da je prisojena odškodnina v višini 22 mesečnih plač previsoka glede na primerljive zadeve. Pri odmeri odškodnine za strah po njenem mnenju sodišče prve stopnje ni ustrezno upoštevalo, da se tožnica ob padcu ni mogla huje prestrašiti, saj je istega dne nadaljevala s svojim delom do zaključka delovnega dne in iskala zdravniško pomoč šele naslednjega dne. V zvezi s telesnimi bolečinami meni, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati, da so bila pri tožnici prisotna sorazmerno kratka obdobja hujših telesnih bolečin (neposredno po nastanku škode, ob posegih in po njih), sicer pa je prestajala le lažje telesne bolečine ali pa bolečin sploh ni trpela. Meni, da tožnica ni izkazala z medicinskimi izvidi, da ni sposobna smučanja ali vožnje motorja, prav tako ni trdila, da ji je bilo odvzeto vozniško dovoljenje za vožnjo motorja, zgolj blokada počepa pa tega ne potrjuje, kolesari namreč lahko. Pove, da iz izvedenskega mnenja ne izhaja, da bi bile tožnici kakšne aktivnosti prepovedane ali da bi bila ovirana pri delu. Navaja, da se je tožnica sama odločila za zgolj sedeče delo, in da to ni posledica odločbe. Dalje trdi, da tožnica ni izkazala škode v obliki potnih stroškov ter izgube zaslužka v času nezmožnosti za delo. Sodišču prve stopnje očita, da ni pojasnilo, zakaj je tožnici priznalo kilometrino v višini 0,37 EUR/km, zaradi česar sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti, saj sklicevanje na neimenovano sodno prakso ne zadostuje. Navaja, da je sporna tudi odločitev o začetku teka zakonskih zamudnih obresti za prisojeno kilometrino, saj ne morejo začeti teči, preden je prišla v zamudo. V zvezi s potnimi stroški meni, da bi jih tožnica morala izterjati od ZZZS, saj so kriti z obveznim zdravstvenim zavarovanjem, zato ne gre za pravno priznano škodo. Ker stroški pregledov pri ortopedu niso bili izkazani z izdanimi računi, je po njenem mnenju neutemeljen zahtevek iz tega naslova, prav tako je neizkazana zapadlost zahtevanih zneskov. Nasprotuje tudi ugoditvi zahtevka iz naslova povračila za izgubo zaslužka med zdravljenjem, saj je tožnica zahtevala del zaslužka, ki predstavlja variabilni del plače. Trdi, da tožnica ni izkazala, da bi v primeru, če ne bi utrpela telesne poškodbe, sploh prejemala ta del plače. Nasprotuje tudi odločitvi o stroških postopka, saj ji sodišče prve stopnje ni priznalo stroškov za sestavo prve pripravljalne vloge, potnih stroškov za 2-kratni prihod pooblaščenca na narok na glavo obravnavo iz Kopra v Novo Gorico ter stroška izvedenine za dopolnitev izvedenskega mnenja, nepravilno pa je ovrednotilo pristopa na tretji in četrti narok za glavno obravnavo. Ker je izračun v odstotkih izraženega uspeha v postopku približen, ga ne sprejema. Meni, da bi moralo sodišče prve stopnje natančno izračunati uspeh vsake od udeleženih strank in nato na tako ugotovljeni uspeh v pravdi izdelati natančen preračun sodnih stroškov. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnica odgovarja na pritožbo tožene stranke, predlaga njeno zavrženje oziroma zavrnitev ter naložitev plačila stroškov odgovora na pritožbo toženi stranki. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje tudi stranski intervenient. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma se sodba razveljavi in zadeva vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje. Zaključek sodišča prve stopnje, da je za trčenje odgovoren sodelavec tožnice, ker ni gledal naprej v smeri hoje, je po prepričanju stranskega intervenienta protispisen, saj je A.A. kot priča izpovedal ravno nasprotno. Navaja, da tožnica ni dokazala, da je v trenutku, ko je prišlo do trčenja, stala na mestu s hrbtom obrnjena proti sodelavcu, zato ni zadostila dokaznemu bremenu v zvezi z zatrjevanim načinom nastanka nezgode. Ker je sodišče prve stopnje kljub temu zaključilo, da se je dogodek zgodil na način, kot ga je zatrjevala tožnica, in celotno odgovornost zanj naprtilo sodelavčevi nepazljivosti pri hoji, je kršilo 8. člen ZPP ter storilo kršitvi iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Meni, da ob neizkazanem nepazljivem ravnanju A.A. ni protipravnosti ravnanja tožene stranke, vzročne zveze med ravnanjem sodelavca in tožničino škodo niti njene krivdne odgovornosti. Meni, da je prisojena odškodnina previsoka glede na odškodnine v primerljivih primerih. Opozarja na dejstvo, da je tožnica v času zdravljenja imela tudi obdobja bolečin lažje stopnje oziroma celo obdobja brez bolečin, zaradi česar se zavzema za znižanje odškodnine za telesne bolečine za vsaj dve povprečni plači. Glede duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti opozarja, da je tožnici po poškodbi ostal deficit v počepu z levo nogo, vendar je koleno sicer normalno gibljivo in vezi čvrste, zaradi česar navedena omejitev v določeni meri vpliva na športno udejstvovanje tožnice, vendar pa ji športne aktivnosti niso odsvetovane. Meni, da se je tožnica sama odločila, da se ne bo ukvarjala s temi aktivnostmi in si poiskala samo sedeče delo, kar ne pomeni, da jih ni sposobna. Glede na navedeno meni, da je odmerjena odškodnina previsoka in se sklicuje na odločbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 87/2008, II Ips 817/2007 ter II Ips 283/2008. S sklicevanjem na določbo 40. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju graja tudi odločitev o priznanju potnih stroškov, saj bi jih tožnica lahko zahtevala od ZZZS, če pa tega ni storila, to ne more iti v breme tožene stranke. Dalje navaja, da je neizkazan tudi strošek s strani tožnice opravljenih samoplačniških pregledov, saj bi to lahko tožnica izkazala le s predložitvijo računov za opravljene storitve, česar pa ni storila. Dalje izpodbija tudi del sodbe, ki se nanaša na plačilo prispevkov za socialno varnost od prikrajšanja pri plači, in sodišču prve stopnje očita prekoračitev tožbenega zahtevka, saj je tožnica zahtevala neto razlike v plači. Meni, da se prispevki ne plačujejo, saj gre za odškodninski zahtevek, in ne za zahtevek iz naslova pravic iz delovnega razmerja. Priglaša stroške pritožbe.

5. Tožnica odgovarja na pritožbo stranskega intervenienta, predlaga njeno zavrženje oziroma zavrnitev. Zahteva povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

6. Zoper zavrnilni del sodbe se pritožuje tožnica zaradi vseh pritožbenih razlogov. Meni, da je odškodnina zaradi telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem 12.000,00 EUR prenizka glede na intenziteto in trajanje bolečin ter neugodnosti, ki jih je ugotovil izvedenec. Ker je telesna poškodba tožnici zapustila tudi trajne telesne bolečine in je bila v času poškodbe stara šele 37 let, zaradi česar jih bo trpela še zelo dolgo, se glede na načelo objektivizacije odškodnine zavzema za 3.000,00 EUR višjo odškodnino. Meni, da sodišče prve stopnje ni ustrezno ovrednotilo izvedenskega mnenja in izpovedi tožnice glede otekanja kolena in bolečin v njem, zaradi katerih ga je morala kar 8 mesecev hladili, da je lahko zaspala. Zatrjuje kršitve 2., 7. in 214. člena ZPP, ki so vplivale na zakonitost sodbe, saj je sodišče prve stopnje zaključilo, da bolečina na dan poškodbe ni bila zelo močna, ker sicer tožnica ne bi mogla nadaljevati z delom do konca izmene in šele nato obiskati zdravnika, tega pa tožena stranka in stranski intervenient nista pravočasno substancirano prerekala. Sklicuje se tudi na zaključke izvedenca ortopeda, da je tožnica trpela tudi zelo hude telesne bolečine. Dalje zatrjuje, da bi morala biti tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti odmerjena v 7.000,00 EUR višjem znesku zlasti zaradi trajnih posledic, ki jih bo tožnica trpela še zelo dolgo obdobje, česar sodišče prve stopnje ni zadosti upoštevalo. Navaja, da je nesposobna za rekreativne športne aktivnosti, predvsem za vožnjo z motorjem, planinarjenje, tek in podobno, kar zanjo predstavlja hud "hendikep", saj se je pred škodnim dogodkom s tem redno ukvarjala. Pove, da je zaradi funkcionalnega deficita počepa močno omejena ali nezmožna za vsa dela in opravila, ki zahtevajo počep, pri njih potrebuje tujo pomoč, ima težave pri hoji na petah in je omejena pri različnih gospodinjskih opravilih, delu na vrtu in okoli hiše ter na delovnem področju. Nasprotuje zavrnitvi tožbenega zahtevka za odškodnino za duševne bolečine zaradi skaženosti in zatrjuje, da ne tožena stranka ne stranski intervenient nista pravočasno substancirano prerekala trditev tožnice glede obsega skaženosti. Trdi, da gre zato za priznana dejstva, in zatrjuje bistveno kršitev ZPP. Zaključek sodišča prve stopnje, da skaženosti ni, je po njenem mnenju v nasprotju z listinsko dokumentacijo in materialnopravno zmoten. Sklicuje se na izvedensko mnenje, iz katerega izhaja, da ima tožnica 12 cm dolgo brazgotino v sprednjem delu kolena ter vbodne brazgotine z notranje in zunanje strani. Navaja, da brazgotine vzbujajo radovednost in neprijetna vprašanja pri slučajnem opazovalcu, zaradi česar psihično trpi, kar je izpovedala med zaslišanjem. Meni, da je taka odločitev tudi v nasprotju z uveljavljeno sodno prakso in zaradi nenavedbe razlogov za zavrnitev zatrjuje bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zavzema se za višjo odškodnino za nepremoženjsko škodo in se sklicuje na sodbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 342/2005, II Ips 731/2006 ter III Ips 655/95. Pritožuje se tudi glede zavrnitve dela zahtevka iz naslova prikrajšanja pri plači, saj ji je sodišče prve stopnje prisodilo le 270,18 EUR, čeprav bi bila upravičena do 391,90 EUR. Sklicuje se na trditve v zvezi s prikrajšanjem pri izplačilu neto plače v višini 78,38 EUR mesečno neto x 5 mesecev, česar ne tožena stranka ne stranki intervenient nista substancirano prerekala, zato bi se morale te trditve šteti za priznane. V zvezi s tem zatrjuje bistveno kršitev 2., 7. in 214. člena ZPP ter zmotno ugotovljeno dejansko stanje in zmotno uporabo materialnega prava. V zvezi z 11. točko obrazložitve zatrjuje kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodišče ni obrazložilo, na kakšni podlagi je prišlo do zaključka, da je tožnica upravičena le do odškodnine iz naslova prikrajšanja v višini 270,18 EUR, in ne v celoti vtoževani višini. Pritožuje se tudi zoper odločitev o stroških. Meni, da bi sodišče moralo upoštevati, da je tožnica s temeljem uspela 100 %, po višini pa 70 %, kar pomeni, da je njen skupni uspeh 85 %. Dalje navaja, da je sodišče prve stopnje stroške izvedenin zmotno upoštevalo v sorazmerju z doseženih uspehom, saj niso odvisni od končnega uspeha in se sklicuje na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cp 1454/2014. Meni, da bi ji sodišče prve stopnje moralo priznati celotne stroške plačanih izvedenin. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje tako, da se tožnici prisodi še nadaljnja odškodnina v višini 11.121,72 EUR skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, toženi stranki pa naloži v plačilo celotne stroške tega postopka. Priglaša stroške pritožbe.

7. Tožena stranka odgovarja na pritožbo tožnice, predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

8. Pritožbe so delno utemeljene.

9. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

10. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavljajo pritožbe, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, niti niso v nasprotju z izrekom, zato je pritožbeno sodišče sodbo lahko preizkusilo. Res je sicer, da je obrazložitev izpodbijane sodbe na nekaterih mestih nekoliko skopa, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da je iz nje mogoče razbrati razloge za odločitev, tako da je mogoče slediti miselni poti sodišča prve stopnje in sodbo preizkusiti tako glede temelja kot tudi glede višine posameznih vrst pravno priznane škode.

11. Neutemeljeno se uveljavlja kršitev tudi iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če obstaja o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in samimi temi listinami, zapisniki oziroma spisi. Podana je torej, če gre za napako pri povzemanju vsebine listin ali zapisnikov oziroma ko sodišče listinam in zapisnikom pripiše drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici (protispisnost). Take protispisnosti v izpodbijani sodbi ni, sodišče prve stopnje namreč ni napačno povzelo nobene izpovedi, listine ali izvedenskega mnenja. A.A. je zaslišan kot priča izpovedal, da tožnice ni videl, na izrecno vprašanje, zakaj je ni videl, pa je odgovoril, da verjetno zato, ker je gledal pred sabo.

12. Pritožbeno sodišče dalje ugotavlja, da niso podane niti zatrjevane relativne bistvene kršitve določb postopka, ki naj bi vplivale na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je ravnalo skladno z določbo 8. člena ZPP in o tem, katera dejstva je štelo za dokazana, odločilo po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Glede ugotovitev, kako je prišlo do škodnega dogodka, je treba opozoriti na zmotno stališče tožene stranke in stranskega intervenienta, da bi morala tožnica dokazati, da njen sodelavec ni ravnal zadosti skrbno, tj. hodil dovolj previdno in gledal v smeri hoje tako, da bi jo pravočasno videl in je zato ne bi zadel. Pravni temelj za odškodninsko odgovornost tožene stranke je namreč 147. člen Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl. – OZ), tako da je bila tožena stranka tista, ki je morala dokazati, da je njen delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je bilo treba. V tej luči je treba presojati tudi dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je glede na to in glede na izpoved priče A.A. prepričljiva in zadosti argumentirana, tako da sodišču prve stopnje ni mogoče očitati kršitve iz prvega odstavka 339. v povezavi z 8. členom ZPP. Tudi pritožbeni očitek tožnica, da je sodišče prve stopnje kršilo 2., 7. in 214. člen ZDR, ker je odločalo o neprerekanih dejstvih, ki bi jih moralo šteti za priznana, ne drži. Tožena stranka in stranski intervenient sta prerekala tožničine trditve o skaženosti in njen tožbeni zahtevek za plačilo prikrajšanja pri plači, zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo dejansko stanje tudi v zvezi s tem.

13. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločalo o plačilu odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, ki je nastala tožnici ob nesreči pri delu pri toženi stranki 11. 3. 2013. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je v tožnico, ki je stala pri miru, pri hoji trčil sodelavec A.A., zaradi česar je padla in si poškodovala koleno. Na podlagi določbe prvega odstavka 147. člena OZ za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi, odgovarja pravna ali fizična oseba, pri kateri je delavec delal takrat, ko je bila škoda povzročena, razen če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je bilo treba.

14. Tožena stranka in stranski intervenient izpodbijata dokazno oceno sodišča prve stopnje v zvezi z izpovedma tožnice in priče A.A., ki je zadel vanjo. Pritožbi v zvezi s tem nista utemeljeni. Glede na določbo 147. člena OZ je bila tožena stranka dolžna dokazati, da je A.A. v danih okoliščinah ravnal tako, kot je bilo treba. V zvezi s tem, kako je prišlo do nesreče, je tožnica izpovedala, da je po vstopu v delavnico pogledala levo in desno, vendar ni videla nikogar, tam je stala morda minuto ali dve in z očmi iskala delavce v lakirnici, nato pa je s hrbtne strani v njeno desno ramo nekaj trčilo, zaradi česar ji je počilo v kolenu in jo je spodneslo tako, da je padla na bok na tla. Izpovedala je še, da je izvedela, da jo je zadel A.A., ker se ji je ta po padcu istega dne prišel opravičit. Kot priča zaslišani A.A. je izpovedal, da je nesel del v ličarijo, šel okoli zidu in zavil levo, tožnica pa je prišla iz mešalnice barv in zavila desno, ter da sta v tem trenutku zadela z ramenoma in je ona padla. Na vprašanje, ali je bila tožnica v gibanju ali je stala na mestu, je povedal, da tega ne ve, saj je ni videl. Na vprašanje, zakaj je ni videl, je odgovoril, da verjetno zato, ker je gledal pred sabo. Navedena izpoved je sama s sabo v nasprotju oziroma nerazumljiva, iz nje pa očitno ne izhaja, da bi priča gledal v smeri hoje. Glede na obe izpovedi, ki ju je sodišče prve stopnje pravilno povzelo, je prepričljiva dokazna ocena, da je tožnica v trenutku, ko jo je zadel sodelavec, stala pri miru. Tako je izpovedala tožnica, A.A. pa je izpovedal, da tožnice pred trčenjem sploh ni videl in da ne ve, ali je stala pri miru ali se je premikala, torej je brezpredmetna njegova predhodna izpoved, da se je tožnica pred trčenjem premikala v svojo desno. Tožena stranka (in stranski intervenient) bi za razbremenitev svoje obveznosti morala dokazati, se je tožnica gibala in da sta s sodelavcem hkrati stopila izza vogala, da je torej prišlo do trčenja po naključju, vendar pa to ne izhaja ne iz navedene izpovedi A.A. ne iz kakega drugega dokaza. Tožena stranka tako ni dokazala, da se je tožnica v trenutku trčenja gibala, nasprotno pa je tožnica prepričljivo izpovedala, da je stala pri miru. Sodišče prve stopnje je tako pravilno štelo, da tožena stranka ni dokazala, da je sodelavec tožnice ravnal v danih okoliščinah tako, kot je treba (tj. da je z zadostno pazljivostjo hodil po delavnici, da ne bi v koga trčil), zato se odgovornosti za ravnanje svojega delavca ni razbremenila in je pravilna odločitev, da odgovarja za tožnici povzročeno škodo zaradi tega škodnega dogodka.

15. Tožnica in tožena stranka ter stranski intervenient vsi vlagajo pritožbo tudi zaradi odmerjene višine odškodnine za nepremoženjsko škodo. Tožnica se zavzema za njeno zvišanje, tožena stranka in stranski intervenient pa za znižanje. Pritožbe niso utemeljene. V zvezi s telesnimi bolečinami in nevšečnostmi pri zdravljenju je sodišče prve stopnje glede na izvedene dokaze ugotovilo stopnjo in trajanje telesnih bolečin in številne nevšečnosti med zdravljenjem, ki jih je trpela tožnica, in ji priznalo pravično denarno odškodnino v višini 12.000,00 EUR. V zvezi s temi ugotovitvami tožnica neutemeljeno uveljavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati, da trajno trpi telesne bolečine. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno sledilo izvedenskemu mnenju o tem, da je tožnica trpela fizične bolečine različnih jakosti približno 24 mesecev (do konca rehabilitacije), in ne trajno. Neutemeljena je tudi tožničina trditev, da tožena stranka in stranski intervenient nista nasprotovala njenim trditvam o izjemno hudih bolečinah na dan škodnega dogodka, saj je stranski intervenient v vlogi, s katero je priglasil stransko intervencijo, izrecno navedel, da je njen zahtevek iz tega naslova pretiran ter da je po mnenju zdravnika cenzorja zavarovalnice trpela hude telesne bolečine en dan. Sodišče prve stopnje je prepričljivo pojasnilo, da tožnica na dan poškodbe ni trpela zelo močnih bolečin glede na to, da ni nemudoma iskala pomoči zdravnika, pač pa je do konca delovnika še delala, tožnica pa v pritožbi tej ugotovitvi ne nasprotuje. Glede na to, da je morala nadaljnjih nekaj mesecev koleno hladiti, da je lahko spala, je povsem logično, da z zelo močnimi bolečinami ne bi mogla opravljati dela. Tožena stranka in stranski intervenient pa uveljavljata, da bi morala biti odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti pri zdravljenju odmerjena v nižjem znesku, saj tožnica ni trpela telesnih bolečin ves čas, ampak so bila vmesna obdobja z blagimi bolečinami ali celo brez njih. Sodišče prve stopnje je pravilno ovrednotilo številne nevšečnosti pri zdravljenju in telesne bolečine predvsem na podlagi izvedenskega mnenja. Zavzemanje za to, da bi se zaradi obdobij bolečin blažjih intenzitet pri tožnici znižala odškodnina za nepremoženjsko škodo za to vrsto škode, ni utemeljeno, odmerjena odškodnina 12.000,00 EUR oziroma 11 povprečnih neto plač na zaposleno osebo v Republiki Sloveniji pa je pravična denarne odškodnina za to vrsto škode tožnice in tudi ne odstopa od drugih odmerjenih odškodnin v sodni praksi (prim. z odločbami Vrhovnega sodišča opr. št. II Ips 569/2009, II Ips 817/2007, II Ips 342/2005, II Ips 375/2001).

16. Za duševne bolečine, ki jih je tožnica trpela zaradi strahu, ji je sodišče prve stopnje prisodilo 1.500,00 EUR odškodnine. Neutemeljena je pritožbena navedba tožene stranke, da sodišče prve stopnje ni ustrezno upoštevalo, da se tožnica ni mogla huje prestrašiti, saj ni nemudoma po nezgodi iskala zdravniške pomoči, pač pa jo je iskala šele naslednji dan. Sodišče prve stopnje je to ustrezno upoštevalo in tudi obrazložilo, pritožbeno sodišče pa s tem soglaša in se tudi glede tega sklicuje na razloge sodišča prve stopnje v zvezi s primernostjo odmere odškodnine za duševne bolečine zaradi strahu v višini 1.500,00 EUR. Ta odškodnina je ustrezne višine tudi glede na druge podobne primere v sodni praksi.

17. Obe stranki in stranski intervenient se pritožujejo tudi zoper višino prisojene odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti tožnice. Tožena stranka in stranski intervenient uveljavljata, da tožnica ni dokazala, da ne more smučati oziroma voziti motorja, ter da se je sama odločila, da se s športom ne bo ukvarjala in da bo delala sede, saj ji to ni bilo odsvetovano. To ne drži. Iz izvedenskega mnenja z dne 26. 1. 2018 izhaja, da "so tožničine življenjske aktivnosti zmanjšane predvsem v smislu rekreativnih športih aktivnosti - prej je bila v tem smislu zelo aktivna od vožnje z motorjem, planinarjenja, teka itd. Tožnica lahko še kolesari. Ker je tožnici ostal funkcionalni deficit počepa, so vsa dela in opravila, ki zahtevajo počep, onemogočena oziroma zelo motena in pri tem potrebuje tujo pomoč." Tožnica je v zvezi s tem izpovedala, da je bila pred poškodbo fizično precej aktivna, da je smučala, bila je tudi učiteljica smučanja, rada je vozila motor in kolesarila, po poškodbi pa je morala smučanje praktično ukiniti, odsvetovana ji je tudi vožnja motorja, ker se pri zaustavljanju pogačica lahko spet zamakne. Povedala je, da ji je ostalo edino kolesarjenje. Navedla je še, da je zaradi kolena začela iskati službo s sedečim delom, kar ni v njeni naravi, to pa je storila, da zavaruje koleno. Navedla je še, da se izogiba terenu, na katerem bi ji lahko zdrsnilo. Tožena stranka ali stranski intervenient dokazov za nasprotno nista predlagala. Glede na navedeno je povsem pravilen sklep sodišča prve stopnje, da tožnica zaradi posledic nesreče pri delu za druge rekreativne dejavnosti kot za kolesarjenje ni sposobna, neutemeljene pa so pritožbene navedbe, da se je tožnica sama odločila, da jih ne bo več izvajala. Znižanja prisojene odškodnine zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 10.000,00 EUR (oziroma približno 9 plač) ne narekuje niti pritožbena trditev, da si je tožnica sama izbrala sedeče delo in da ji to ni bilo odsvetovano. Glede na izpoved tožnice in ugotovitve izvedenca o z deficitom počepa povezanimi omejitvami pri vseh delih in opravilih, je jasno, da je tožnica tudi pri delu omejena, kar narekuje ustrezno odmero odškodnine. Za ugotovitev o omejitvah pri delu ni potrebna odločba ZPIZ o invalidnosti. Tožničino zavzemanje za zvišanje odmerjene odškodnine zaradi te vrste škode tudi ni utemeljeno. V svoji pritožbi opozarja na različne okoliščine, ki pa jih je sodišče prve stopnje že ustrezno upoštevalo pri odmeri odškodnine (predvsem posledice funkcionalnega deficita počepa). Odmerjena odškodnina za to vrsto škode je ustrezna tudi ob upoštevanju dejstva, da bo tožnica glede na pričakovano življenjsko dobo še precej časa trpela duševne bolečine iz tega naslova, tako da ta pritožbena navedba na pravilnost odmerjene višine odškodnine ne vpliva. Ta je skladna tako s stopnjo in trajanjem duševnih bolečin kot tudi glede na primerljive primere iz sodne prakse.

18. Tožena stranka in stranski intervenient nasprotujeta celotni odmerjeni odškodnini za nepremoženjsko škodo kot previsoki glede na podobne primere iz sodne prakse. Pritožbi nista utemeljeni, saj je odškodnina v skupni višini nekoliko manj kot 22 povprečnih plač na zaposlenega primerljiva z drugimi odmerjenimi odškodninami za podobne primere (prim. z zadevami Vrhovnega sodišča opr. št. II Ips 375/2001, II Ips 569/2009, II Ips 817/2007, II Ips 87/2008, II Ips 283/2008). Zadeve, na katere se sklicuje v pritožbi stranski intervenient, ne narekujejo drugačnega zaključka, saj sta bili skupni odškodnini v zadevah Vrhovnega sodišča opr. št. II Ips 817/2007 in II Ips 87/2008, v katerih so bile posledice nesreč pri delu nekoliko hujše kot v predmetni zadevi, odmerjeni v nekoliko višjih zneskih (27 in 25,8 plač), v zadevi opr. št. II Ips 283/2008 pa so bile posledice prometne nesreče, za katere je sodišče odmerilo odškodnino, manj hude kot pri tožnici (17 plač), zato je v tožničinem primeru utemeljeno odmerjena odškodnina v višjem znesku. Tudi tožničino zavzemanje, da bi se ji odmerila odškodnina v celotnem zahtevanem znesku (34 plač), ni utemeljeno. Zadeva Vrhovnega sodišča opr. št. II Ips 342/2005 s tožničino ni primerljiva, saj je oškodovanec utrpel precej hujše posledice nesreče med služenjem vojaškega roka, predvsem zaradi nje ni bil več sposoben opravljanja svojega poklica avtomehanika, pa tudi pri novem delu varnostnika je imel občasno težave, pri njem pa je bila podana 10-odstotna invalidnost. Tudi v zadevi Vrhovnega sodišča opr. št. II Ips 731/2006 je oškodovanec zaradi prometne nesreče utrpel hujše posledice od tožnice, saj mu je poškodba preprečila nadaljnje profesionalno ukvarjanje z igranjem rokometa in kateregakoli drugega športa, pri rekreativnih pa je bil omejen, tudi kolesaril je lahko le s povečanimi napori in je bil oviran v vsakodnevnem življenju, npr. pri sedenju s pokrčenimi koleni več kot pol ure, prav tako ni zmogel težjih fizičnih del, njegove splošne življenjske aktivnosti pa so bile zmanjšane za kar 21 %. V zadevi Vrhovnega sodišča opr. št. II Ips 655/95 je bila odmerjena precej višja odškodnina za nepremoženjsko škodo (41 plač), vendar pa je tudi ta primer glede resnosti posledic škodnega dogodka drugačen od tožničinega (telesne bolečine so trajne, oškodovanec pa ne more dvigovati bremen, premagovati neravnih terenov, delati na izpostavljenih legah, na katerih je potrebna polna stabilnost kolena, ter se ukvarjati z rekreativnim športom, razen plavanja in hoje, zaradi strahu pa je bil po poškodbi v depresiji, kar pomeni, da je strah povzročil tudi krajšo duševno motnjo). Tudi sicer ni mogoče utemeljevati zvišanja odškodnine zgolj na podlagi enega (tudi sicer časovno zelo oddaljenega) primera, tudi če bi šlo za povsem primerljivi dejanski stanji. Sodišče prve stopnje je ustrezno odmerilo tudi celotno odškodnino za nepremoženjsko škodo, zato pritožbe zoper ta del odločitve niso utemeljene.

19. Tožnica vlaga pritožbo tudi zoper zavrnitev njenega tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine zaradi duševnih bolečin zaradi skaženosti. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo neprerekanih dejstev glede obsega duševnih bolečin iz tega naslova, saj je tožena stranka v odgovoru na tožbo navedla, da iz zdravstvene dokumentacije ne izhaja, da bi tožnica utrpela takšen obseg negmotne škode zaradi skaženosti. Odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo pa predstavlja uporabo materialnega prava. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je glede na ugotovitve izvedenca medicinske stroke (da večje skaženosti ni, da so vidne zelo nežne brazgotine v sprednjem delu kolena (12 cm) ter da je skaženost simbolična) in izpoved tožnice (da je vidna 5 cm dolga brazgotina v kolenu in ob strani, kar jo ovira pri izbiri oblačil) pravilno zavrnilo ta del tožbenega zahtevka. Pritožbeno sodišče dodaja, da tožnica v svojem zaslišanju ni izpovedala, da bi zaradi brazgotine, ki naj bi jo ovirala pri izbiri oblačil, duševno trpela, zato ni mogoče šteti za dokazane njene trditve o nelagodju, ki ga čuti ob pogledih in vprašanjih ljudi v zvezi z brazgotino. Zaključek, da tožnica ne trpi duševnih bolečin zaradi skaženosti, tako ni v nasprotju z listinskimi dokazi (s katerimi, tožnica niti ne navaja) niti ni materialnopravno zmoten. Pritožba je tudi v tem delu neutemeljena.

20. Sodišče prve stopnje je tožnici prisodilo tudi premoženjsko škodo v višini potnih stroškov v višini kilometrine za prevoze med zdravljenjem. Tožena stranka in stranski intervenient zatrjujeta, da bi skladno z določbami predpisov področja zdravstvenega zavarovanja morala tožnica potne stroške za prihod na zdravljenje zahtevati od Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS), ker so kriti z obveznim zdravstvenim zavarovanjem, zaradi česar bi bilo treba ta del tožbenega zahtevka zavrniti. Stroškom, ki so tožnici nastali v zvezi s nesrečo pri delu in jih je tožena stranka dolžna kriti (premoženjska škoda), se tožena stranka ne more izogniti s sklicevanjem na določbo 40. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 9/92 in nasl. - ZZVZZ), ki ureja povračilo potnih stroškov v zvezi z uveljavljanjem zdravstvenih storitev v okviru obveznega zavarovanja. Tožnica je upravičena zahtevati povrnitev stroškov prevoza od tožene stranke, ker gre za pravno priznano škodo (prim. z odločbami sodbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Cp 2349/2017, II Cp 1457/2018, II Cp 3308/2012, I Cp 2682/2016 in II Cp 796/2017, odločbo Višjega sodišča v Celju Cp 382/2016 in odločbama pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 956/2017 in Pdp 260/2016). Za izračun končne odškodnine zaradi opravljenih prevozov je sodišče prve stopnje pravilno po vsebini uporabilo 5. člen Uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja (Ur. l. RS, št. 140/06 s spremembami) in tožnici priznalo kilometrino v višini 0,37 EUR, ki je s sklicevanjem na sodno prakso tudi ustrezno obrazložena. Tožena stranka ni zatrjevala, da bi tožnici nastali nižji stroški na km prevožene poti od zneska 0,37 EUR, niti ni predlagala za to nobenega dokaza. Tudi v pritožbi ne navaja sodne prakse, iz katere bi izhajala drugačna višina kilometrine, zato jo je tudi v tem delu treba zavrniti.

21. Utemeljeno pa tožena stranka uveljavlja, da tožnici ne gredo zakonske zamudne obresti za prisojene potne stroške med zdravljenjem preden je prišla v zamudo. Prvi odstavek 299. člena OZ določa, da pride dolžnik v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev, če pa ta rok ni določen, pa pride dolžnik v zamudo, ko upnik ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost. Skladno z določbo 378. člena OZ dolžnik dolguje poleg glavnice še zamudne obresti, če je v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti. Tako tožnica ni upravičena do zakonskih zamudnih obresti od prisojene odškodnine za potne stroške že od dneva nastanka škode. Tožnica je na tožena stranko naslovila odškodninski zahtevek z dne 27. 11. 2015, v katerem je toženo stranko pozvala, naj zahtevano izpolni v roku 15 dni, torej najkasneje do 12. 12. 2015. Ker je tožena stranka tako prišla v zamudo s plačilom potnih stroškov zdravljenja šele 13. 12. 2015, je šele od tega dne dalje tožnica upravičena do zakonskih zamudnih obresti. Enako velja za zamudo s plačilom stroškov zdravniških pregledov v skupni višini 240,00 EUR in posledični tek zakonskih zamudnih obresti od tega zneska. Glede na to je bilo treba v tem delu odločitev sodišča prve stopnje spremeniti in zavrniti tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 1.145,02 EUR (905,02 EUR + 240,00 EUR), ki tečejo pred 13. 12. 2015 (peta alineja 358. člena ZPP).

22. Neutemeljeno pa se tožena stranka in stranski intervenient glede povrnitve stroškov pregledov pri ortopedu zavzemata, da bi bilo mogoče te stroške dokazovati le z računi za opravljene storitve, saj nima podlage v veljavnih predpisih. To bi bilo v nasprotju z načelom proste presoje dokazov (prim. s sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 233/2015 z dne 23. 2. 2016). Tožnica je zatrjevala in v dokaz svojih trditev predložila svojo izjavo o navedenih stroških, tožena stranka in stranski intervenient pa nista zatrjevala, da ti pregledi niso bili opravljeni oziroma da je tožnica za njih plačala nižji znesek od uveljavljanega, ampak le, da bi jih lahko dokazovala le z računi. Pritožbi v tem delu nista utemeljeni. Utemeljeni pa sta v delu, ki se nanaša na zapadlost tega dela tožbenega zahtevka, zato je pritožbeno sodišče spremenilo odločitev o zakonskih zamudnih obrestih tako, da jih je tožnici prisodilo šele od 13. 12. 2015 (glej prejšnjo točko obrazložitve).

23. Pritožba tožnice pa je delno utemeljena glede zavrnilnega dela sodbe, ki se nanaša na premoženjsko škodo zaradi prikrajšanja pri plači. Neutemeljeno se sicer zavzema za to, da bi šlo za priznana dejstva, saj sta tožena stranka in stranski intervenient pravočasno prerekala njene trditve o tem, da ji pripada variabilni del plače, zaradi česar je sodišče prve stopnje pravilno na podlagi plačilnih list ugotavljalo, kolikšno je bilo tožničino prikrajšanje pri nadomestilu plače v posameznih mesecih od aprila 2013 do avgusta 2013, kar je tudi zadostno obrazložilo s sklicevanjem na plačilne liste, res pa je pri tem zmotno izhajalo iz predpostavke, da je tožnica zahtevala bruto zneske razlik. Tožnica je v tožbi zatrjevala, da je bila prikrajšana pri dohodku za mesece od aprila do avgusta 2013 v povprečni mesečni višini 78,38 EUR neto. Sodišče prve stopnje je zato v izpodbijani sodbi zmotno odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici obračunati v II. točki izreka navedene bruto zneske, od njih plačati prispevke in davke ter tožnici izplačati neto zneske. Tožnica je trdila, da je v obdobju pred nesrečo pri delu prejemala v povprečju 746,97 EUR mesečne neto plače. Aprila 2013 je tožnica prejela 719,76 EUR neto plače, torej 27,21 EUR manj od povprečja v obdobju pred poškodbo, maja 2013 706,31 EUR, torej 40,66 EUR manj, junija 2013 557,54 EUR + 84,04 EUR poračuna v avgustu, torej 105,39 EUR manj, julija 2013 518,71 EUR + 125,05 EUR poračuna v avgustu, torej 103,21 EUR manj, in avgusta 2013 631,54 EUR plače oziroma 115,43 EUR manj kot v povprečju pred nesrečo. Glede na navedeno in glede na tožbeni zahtevek je pritožbeno sodišče izpodbijano II. točko izreka spremenilo tako, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati znesek 27,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 5. 2013 dalje, 40,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 6. 2013 dalje, 78,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 7. 2013 dalje, 78,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 8. 2013 dalje in 78,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 9. 2013 dalje, kolikor je bila tožnica v posameznem mesecu prikrajšana pri plači. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo oziroma je bila v tem delu pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da se ga zavrne, saj tožnici pri plači za april in maj 2013 višja razlika ni nastala, ni pa mogoče priznati premoženjske škode zaradi prikrajšanja pri plači v povprečnem znesku, kot to zahteva tožnica. Skladno s pravilom o popolni odškodnini iz 169. člena OZ mora biti ta takšna, da oškodovanec zaradi škodnega dogodka ni ne prikrajšan ne obogaten. Tožnici torej glede na njen tožbeni zahtevek, v katerem je specificirala obseg prikrajšanja po mesecih, ni mogoče za posamezni mesec priznati odškodnine v višjem znesku, kot je ugotovljena višina škode (razlike v plači oziroma nadomestilu plače).

24. Neutemeljene pa so pritožbene navedbe tožene stranke in stranskega intervenienta, da je premoženjska škoda zaradi izgube na zaslužku neizkazana, saj gre za variabilni del plače, ki tožnici ne bi nujno pripadel v navedenem obdobju. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da tožnici po temelju pripada razlika v plači zaradi variabilnega dela plače, saj bi bila do njega upravičena, če do nesreče ne bi prišlo oziroma glede na siceršnji pričakovani potek dogodkov. Tožena stranka in stranski intervenient nista podala trditev, ki bi kazale na to, da tožnici tudi v spornem obdobju po nesreči ne bi pripadal variabilni del plače, niti nista za to predlagala dokazov. Na pritožbeno navedbo stranskega intervenienta, da je sodišče prve stopnje z odločitvijo o bruto zneskih in naložitvijo plačila prispevkov in davkov prekoračilo tožbeni zahtevek, pritožbeno sodišče zaradi spremembe tega dela odločitve sodišča prve stopnje ne odgovarja, ker to ni več potrebno.

25. Tožnica vlaga pritožbo tudi zoper odločitev o stroških postopka (III. točka izreka). Neutemeljeno navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje pri odločanju o stroških postopka ugotavljati njen uspeh v postopku posebej glede temelja in posebej glede višine odškodnine. Tožnica je v sporu uspela deloma in je upravičena do povrnitve deleža svojih pravdnih stroškov, ustreznega razmerju med prisojenim in zahtevanim. V konkretnem primeru je bilo tožnici prisojenega približno 70 % od zahtevanega in ta uspeh je tudi odločilen za odmero njenih pravdnih stroškov. V zvezi z obravnavanjem temelja odškodninske obveznosti tožene stranke tožnici niso nastali posebni stroški postopka, zato ni podlage za uporabo principa, da se uspeh stranke ugotavlja ločeno glede temelja in ločeno glede višine (prim. z odločbo Vrhovnega sodišča opr. št. II Ips 530/2005). Utemeljeno pa uveljavlja, da bi ji morala tožena stranka povrniti celotne stroške za izvedenca, ne pa zgolj v sorazmerju z njenim uspehom v postopku. V 38. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/04 in nasl. – ZDSS-1) je predpisano, da sodišče lahko odloči, da mora delodajalec kriti vse stroške za izvedbo dokazov, tudi če delavec v sporu ni v celoti uspel, pa zaradi tega niso nastali posebni stroški. Tožnica pravilno uveljavlja, da niso nastali posebni stroški z zavrnjenim delom tožbenega zahtevka, zaradi česar ji je tožena stranka dolžna povrniti celotne stroške za izvedenca v višini 898,00 EUR, torej za 269,40 višje od priznanih v sodbi sodišča prve stopnje (30 % od 898,00 EUR), kar skupaj z ostalimi priznanimi stroški znaša 2.806,04 EUR.

26. Tožena stranka nasprotuje odločitvi o stroških zato, ker sodišče ni upoštevalo natančnega odstotka uspeha strank v postopku in ker ji sodišče prve stopnje ni priznalo nekaterih potrebnih priglašenih stroškov postopka. Sodišče prve stopnje je za potrebe izračuna stroškov postopka pravilno upoštevalo uspeh strank v razmerju 70:30, ta pa se tudi po delni spremembi izpodbijanega dela sodbe ni spremenil. Glede na to, da je tožnica uspela poleg glavnic še z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ni mogoče slediti zavzemanju tožene stranke, da je bil njen uspeh v postopku nižji od 70 %. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ne drži, da sodišče prve stopnje toženi stranki ni priznalo stroškov pripravljalne vloge, saj so ji bili ti stroški priznani v višini 400 točk (12. točka obrazložitve), prav tako so bili v pravilnem znesku priznani stroški pristopa na naroka. Sodišče prve stopnje pravilno ni priznalo toženi stranki stroška izvedenine za dopolnitev izvedenskega mnenja, saj izvedenec ni zahteval nagrade za njegovo dopolnitev (list. št. 109), zato ta strošek sploh ni nastal. Pritožba pa utemeljeno uveljavlja, da sodišče prve stopnje toženi stranki ni priznalo potnih stroškov za prihoda pooblaščenca tožene stranke na naroka iz Kopra v Novo Gorico. Tožena stranka je ta strošek priglasila v stroškovniku v višini kilometrine, pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da razdalja pravilno znaša 360. Pritožbeno sodišče zato ugotavlja, da toženi stranki poleg že priznanih stroškov v višini 270,14 EUR ob upoštevanju 30-odstotnega uspeha v postopku pripada še kilometrina v višini 39,96 EUR (90 km x 4 x 0,37 EUR x 30 %), skupaj torej 310,10 EUR.

27. Po medsebojnem pobotu tožnici in toženi stranki priznanih stroškov postopka, je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v višini 2.495,94 EUR, zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice delno ugodilo in izpodbijano III. točko izreka spremenilo tako, da je stroške postopka, ki ji jih je dolžna povrniti tožena stranka, zvišalo za 229,44 EUR (peta alineja 358. člena ZPP). Pritožbo tožene stranke zoper odločitev o stroških pa je zavrnilo in potrdilo izpodbijani nespremenjeni del III. točke izreka.

28. Pritožbeno sodišče je tako delno ugodilo pritožbam in izpodbijano sodbo delno spremenilo tako kot izhaja iz izreka sodbe, v presežku pa je pritožbe zavrnilo, ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, in potrdilo nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

29. Stranki in stranski intervenient so s pritožbami uspeli le v minimalnem delu, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sami krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

30. Stranki sami krijeta stroške odgovorov na pritožbe, saj ti niso v ničemer pripomogli k odločanju pritožbenega sodišča, in tako niso bili potrebni za postopek (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).