Jedro

Tožena stranka je tožniku zakonito podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker je v posledici slabše finančne situacije ukinila njegovo delovno mesto.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se razveljavi redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 15. 2. 2010, izdana s strani predsednika uprave tožene stranke, s katero je tožniku dne 17. 3. 2010 prenehalo delovno razmerje; da se ugotovi, da je tožniku delovno razmerje ni prenehalo dne 17. 3. 2010 in še vedno traja, zato mora tožena stranka tožnika pozvati nazaj na delo in mu za čas od 17. 3. 2010 dalje do vrnitve nazaj na delo vpisati delovno dobo v delovno knjižico in za ves čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja izplačati pripadajoče nadomestilo plače, s poprejšnjim odvodom vseh davkov in prispevkov, tako kot če bi delal, v roku 8 dni in pod izvršbo (I. tč. izreka). Odločilo je, da stranki nosita vsaka svoje stroške postopka (II. tč. izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. čl. ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi s stroškovno posledico oz. podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožnik izpostavlja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njegovega zatrjevanja, da je tožena stranka postopek ukinitve delovnega mesta izvedla v nasprotju z lastnim Aktom o sistemizaciji (8. čl.), ki izrecno določa, da se mora uprava družbe pred ukinitvijo delovnega mesta predhodno posvetovati s svetom delavcev. Tožena stranka predhodnega posvetovanja namreč tudi v nasprotju z ZSDU ni izvedla, zato ni zakonit sklep uprave o ukinitvi tožnikovega delovnega mesta. Zatrjevano dejstvo ni očitno neutemeljeno oz. nebistveno, saj gre za vprašanje, ali je delodajalec sklep o ukinitvi delovnega mesta sprejel na podlagi zakonitega postopka. Sodišče je z opustitvijo obrazložitve do bistvenih vprašanj kršilo tožnikovo pravico do izjave. Sodišče prve stopnje je nadalje zavrnilo napačen tožbeni zahtevek, kar je bistvena kršitev določb postopka. Tožnik je namreč na naroku dne 31. 8. 2010 prvotni tožbeni zahtevek modificiral, čemur tožena stranka ni oporekala. Z navedenim zahtevkom je tožnik zahteval prenehanje delovnega razmerja z dnevom odločitve sodišča prve stopnje, zahteval pa je tudi odškodnino v višini 15-ih mesečnih plač. Ker je sodišče odločilo o tožbenem zahtevku, ki je bil umaknjen, preizkus sodbe ni mogoč, izrek pa je nerazumljiv. Sodišče prve stopnje je zgolj povzelo navedbe tožene stranke, da je v letu 2009 beležila slabe poslovne rezultate, pri tem pa ni upoštevalo navedbe tožnika, da gre za splošne podatke gospodarskega stanja družbe kot celote, predvsem pa, da se obseg proizvodnje v obratu, v katerem je bil zaposlen tožnik, v zadnjih šestih mesecih od dneva odpovedi ni zmanjšal. To izhaja tudi iz zapisnika seje sveta delavcev dne 11. 12. 2009, na kateri je predsednik uprave seznanil člane sveta, da se gospodarska situacija v družbi v zadnjih 2-3 mesecih izboljšuje. Nepojasnjeno je ostalo tudi vprašanje, kako je potreba po zmanjšanju stroškov na vseh nivojih družbe kot posledica zmanjšanja obsega poslovanja, konkretno vplivala na izvedeno reorganizacijo oz. ukinitev prav tožnikovega delovnega mesta. Glede sodne kontrole o tem, ali so utemeljeni razlogi dejansko obstajali, tožnik izpostavlja, da sodišče sploh ni presojalo, ali navedeni odpovedni razlogi neposredno vplivajo na ukinitev tožnikovega delovnega mesta. Zmotno je stališče sodišča, da obstaja zakonska obveznost ponuditi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi le v primeru, ko ima delodajalec možnost ponuditi ustrezno delo za nedoločen čas. Vprašanje ustreznosti ponujene zaposlitve je vprašanje, o katerem odloča delavec, toda šele takrat, ko mu je ponujena sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi. Če ponudbe ne sprejme, mu preneha delovno razmerje, če ponudbo sprejme, pa nastanejo različne pravne posledice glede na to, ali gre za ustrezno delo ali ne. Sodišče prve stopnje se neutemeljeno ni opredelilo tudi do navedb tožnika, da je tožena stranka v času odpovedi, imela možnost tožniku ponuditi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za dela, za katera se je zahtevala enaka vrsta in stopnja izobrazbe. Uprava družbe je imela možnost, da ponudi tožniku delo vodje obrata oplemenitenih plošč. Ko je uprava sprejela odločitev (1. 2. 2010), obrat oplemenitenih plošč ni imel odgovornega vodje del. Tožnik je to delo opravljal tri mesece. Na to delovno mesto ga je namreč razporedila uprava družbe dne 5. 10. 2009, vendar mu obenem ni ponudila sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi v skladu s 47. čl. ZDR, kljub temu, da je tožnik opozarjal na to nepravilnost. Ko se je tožnik v posledici nesklenitve takšne pogodbe v januarju 2010 vrnil na svoje prvotno delovno mesto, pa je uprava reagirala z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, kar je nezakonito. Tožena stranka ni dokazala, da je dejansko obstajal utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, prav tako ni bilo utemeljenega razloga za odpoved pogodbe brez ponudbe nove pogodbe. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, ali je bila odpoved dejansko vsebinsko utemeljena ali pa je bila zgolj formalna. Tožnik ugovarja tudi stališču sodišča prve stopnje, da je utemeljen razlog za odpoved nastal šele s sklepom uprave o ukinitvi delovnega mesta. Ker je tožena stranka utemeljila odpoved s podatkom, da je bila količinska proizvodnja v letu 2009 za 10 % manjša v primerjavi z letom 2008, in da se je reorganizacija začela v drugi polovici leta 2009, je očitno, da je bila odpoved podana po preteku šestih mesecev od nastanka utemeljenega razloga. Namen zakonskega roka za odpoved je varovanje delavca pred položajem, v katerem bi delodajalec lahko špekuliral in uporabil odpovedni razlog kadarkoli, kar se je v obravnavanem primeru tudi zgodilo. Zato mora biti razlog, ki utemeljuje odpoved, v ustrezni časovni zvezi s samo odpovedjo, ni pa ga mogoče uporabiti po poteku zakonskega roka. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ker se ni opredelilo do tožnikovih navedb, da je tožena stranka postopek ukinitve delovnega mesta izvedla v nasprotju z lastnim Aktom o sistemizaciji. Odgovor na navedeno vprašanje glede na materialno pravo ni bistven za pravilno odločitev v tem sporu, zato se sodišču prve stopnje do njega ni bilo potrebno posebej opredeljevati. Če namreč delodajalec ne zahteva skupnega posvetovanja, in če se ne drži predpisanih rokov, ima svet delavcev po 98. čl. Zakona o sodelovanju delavcev pri upravljanju (ZSDU, Ur. l. RS, št. 42/1993 in nadaljnji) pravico zadržati posamezne odločitve delodajalca in istočasno sprožiti postopek za razreševanje medsebojnega spora. Kadar ustrezen postopek ni sprožen, opustitve obveznosti iz 91. čl. ZSDU delavec v individualnem delovnem sporu zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne more uspešno uveljavljati.

Iz dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje izhaja, da je imel tožnik s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas z dne 10. 3. 2009 za delovno mesto „pomočnik za proizvodnjo“, z nastopom dela 1. 3. 2008, sicer pa je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen na podlagi predhodne pogodbe o zaposlitvi od dne 9. 2. 2006 dalje. Tožena stranka se je zaradi racionalizacije stroškov v družbi v posledici slabe finančne situacije odločila delovno mesto „pomočnik za proizvodnjo“ ukiniti. To delovno mesto je na seji uprave dne 1. 2. 2010 s sklepom ukinila. Tožniku je tako dne 15. 2. 2010 podala redno odpoved iz poslovnih razlogov (priloga A8).

V postopku pred sodiščem je delodajalec s pričami dokazoval, da je bila odpoved dejansko posledica slabih poslovnih rezultatov družbe, medtem ko je tožnik dokazoval, da temu ni bilo tako, saj je tožena stranka takšno odločitev sprejela izključno v posledici dejstva, ker je bil tožnik „neposlušen“. Tožnik je namreč dne 5. 10. 2009 na predlog delodajalca nastopil delo „vodje obrata oplemenitenih plošč“ v pričakovanju, da mu bo uprava družbe posredovala v podpis tudi novo pogodbo o zaposlitvi. To se ni zgodilo, zaradi česar je tožnik pričel urgirati na upravi družbe. Ker ni dosegel, da bi mu tožena stranka izstavila novo pogodbo o zaposlitvi v skladu z delom, ki ga dejansko opravlja (od 5. 10. 2009 do 16. 12. 2009), se je tožnik vrnil na delovno mesto, za katero je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, vendar pa je tožena stranka po tem dejanju to delovno mesto takoj ukinila in tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da je tožena stranka dokazala, da je bil odpovedni razlog utemeljen, odpoved pa tudi pravilno formalno izpeljana.

Utemeljena je tožnikova pritožba, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vseh vprašanj, ki so bistvena za odločitev v tem sporu. Ker ni vsebinskih razlogov o vprašanjih, ki so bistvena za odločitev v tem sporu, je tožniku odvzeta pravica do učinkovitega pravnega sredstva, s čimer je kršeno načelo kontradiktornosti, kar pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz. 8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožniku pogodba odpovedana iz razloga, ker je tožena stranka v posledici slabše finančne situacije s sklepom z dne 1. 2. 2010 ukinila tožnikovo delovno mesto. Navedena reorganizacija je imela za posledico trajno prenehanje potreb po opravljanju dela na delovnem mestu „pomočnik za proizvodnjo“, ki ga je zasedal tožnik. Pritožbeno sodišče sicer soglaša z materialnopravnim izhodiščem sodišča prve stopnje, da delodajalcu ni potrebno opravičevati sprememb v načinu poslovanja in organizaciji dela, ter dokazovati njihove potrebnosti. Za konkretni primer to pomeni, da četudi tožena stranka ne bi slabo poslovala, temveč bi se odločila le, da bo ukinila delovno mesto, ker ga dejansko ne potrebuje več, sodišče v takšno avtonomno presojo delodajalca ne bi smelo posegati. V takšnem primeru je sodišče prve stopnje dolžno v okviru sodne presoje (in v okviru trditvene podlage) ugotavljati ali so izpolnjeni formalni pogoji za odpoved, ali odpovedni razlog obstoji in je utemeljen ali pa je morda le fiktiven, pa tudi ali ni takšna odločitev delodajalca morda temeljila na pravno nedopustnem temelju (npr. ali je bila kršena prepoved diskriminacije ali povračilnih ukrepov- 6- čl., 81. čl. ZDR), v kolikor tožnik to zatrjuje.

Tožnik je ves čas postopka pred sodiščem prve stopnje, ponavlja pa tudi v pritožbi, zatrjeval, da tožena stranka ni tolerirala njegove urgence o tem, da sama krši zakon (in naj tožniku vendarle izda pogodbo o zaposlitvi v skladu z delom, ki ga dejansko opravlja), in je zato prav iz tega razloga tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Iz tožnikove trditvene podlage jasno izhaja zatrjevanje o nedopustnem povračilnem ukrepu in fiktivnosti poslovnega razloga. Tožnik je v postopku pred sodiščem prve stopnje navedel dejstva, ki so opravičevala domnevo, da bi v konkretnem primeru morda šlo za kršitev prepovedi diskriminacije in povračilnih ukrepov na podlagi (druge) osebne okoliščine (6. čl. ZDR). Natančno je opisal dogodke, ki so se odvijali v času pred podano odpovedjo in katerih tožena stranka niti ni zanikala. Sodišče prve stopnje se do teh tožnikovih navedb neutemeljeno ni opredelilo in v posledici nepravilne uporabe materialnega prava še ni v zadostni meri raziskalo dejanskega stanja.

Predvsem pa je bistveno za pravilno odločitev v tem sporu tudi vprašanje ali je tožena stranka v času podaje redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi oz. v času, ko je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen, razpolagala z drugim delovnim mestom, na katerega bi tožnika lahko zaposlila. Delodajalec mora namreč v primeru odpovedi iz poslovnega razloga preveriti, ali je možno zaposliti delavca pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja, oziroma prekvalificirati za drugo delo (88. čl. ZDR).

Tožnik je že v tožbi zatrjeval, da je imela tožena stranka v času, ko je tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi, možnost, da mu ponudi ustrezno delovno mesto, to je delovno mesto „vodja obrata oplemenitenih plošč“. Delo na tem delovnem mestu je tožnik dne 5. 10. 2009 sprejel na ponudbo delodajalca, za to delo se je tudi izpopolnjeval v Italiji. Navedeno kaže na to, da je tožena stranka tožnika dejansko potrebovala na delovnem mestu „vodja obrata oplemenitenih plošč“ in ne na delovnem mestu „pomočnik za proizvodnjo“, na kar kaže tudi njena reakcija (ukinitev delovnega mesta „pomočnik za proizvodnjo“) kmalu po tem, ko se je tožnik samovoljno vrnil na to delovno mesto. Tožnik je namreč delo na delovnem mestu „vodja obrata oplemenitenih plošč“ opravljal tri mesece, ko se je v posledici neizstavitve pogodbe za to delovno mesto s strani tožene stranke, vrnil na prvotno delovno mesto „pomočnik za proizvodnjo“. Tožena stranka je sicer pojasnila, da delovne naloge vodenja obrata vlaknenih plošč opravlja T.V. in sicer v okviru drugega delovnega mesta, ni pa povedala, kdo je te naloge opravljal v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku in neposredno pred tem. Tega ni pojasnil niti zaslišani T.V.. Kot izhaja iz dokaznega postopka je tožnik to delo dejansko samostojno opravljal od oktobra do decembra 2009, pri čemer je tožena stranka očitno štela, da je za to delo ustrezno usposobljen. Tožnik ni zatrjeval, da bi poleg vodenja obrata oplemenitenih plošč v tem času opravljal še kakšno drugo delo, to pa ne izhaja niti iz navedb tožene stranke. Sodišče prve stopnje se do tožnikovih navedb, da bi mu morala tožena stranka ponuditi delovno mesto „vodja obrata oplemenitenih plošč“, in v zvezi s katerimi je tudi izvajalo dokazni postopek, neutemeljeno ni opredelilo. V posledici navedenega je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Nadalje pritožba utemeljeno izpostavlja tudi dejstvo, da je sodišče prve stopnje zavrnilo prvotni tožnikov zahtevek, čeprav je tožnik zahtevek modificiral na glavni obravnavi dne 31. 8. 2010, takšni spremembi zahtevka pa tožena stranka ni oporekala s čimer se šteje, da je v spremembo privolila (184., 185. čl. ZPP). Sodišče prve stopnje te spremembe neutemeljeno ni upoštevalo, s čimer je bistveno kršilo določbe postopka, ta nepravilnost pa je vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Ker je sodba nezakonita že iz zgoraj navedenih razlogov se pritožbeno sodišče ni posebej ukvarjalo s preostalimi pritožbenimi navedbami.

Sodišče druge stopnje je v posledici vsega zgoraj navedenega ugodilo utemeljeni pritožbi ter izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj je glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenilo, da samo ne more dopolniti postopka oz. odpraviti pomanjkljivosti (354., 355. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je opozorilo na ključna dejanska in materialnopravna izhodišča, od katerih je odvisen izid tega postopka, in ki jih bo moralo sodišče prve stopnje upoštevati pri dopolnitvi dokaznega postopka. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje dopolniti postopek v smislu ugotovitve utemeljenosti oz. neutemeljenosti prej citiranih tožnikov trditev, pri tem pa upoštevati tudi dokazno breme, ki je v skladu z 82. čl. ZDR na toženi stranki. Šele po dopolnitvi postopka v nakazani smeri bo sodišče prve stopnje lahko presodilo ali je bila sporna redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnika pri toženi stranki zakonita, torej podana v skladu z določbami ZDR.

Stroški pritožbe so nadaljnji stroški postopka (3. odstavek 165. člena ZPP).